Sodba III Ips 92/2006

Jedro

Protipravno ravna dolžnikov dolžnik, če krši prepoved izplačila terjatve, ki mu je bila izrečena z začasno odredbo. Če so podane še ostale predpostavke odškodninske odgovornosti, je dolžnikov dolžnik za takšno ravnanje lahko odškodninsko odgovoren.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba višjega sodišča se spremeni tako, da se zavrne pritožba in potrdi sodba okrožnega sodišča.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 2.060,68 EUR pritožbenih in revizijskih stroškov.

Obrazložitev

Dejansko stanje:

1. Tožeča stranka je kot upnica zahtevala izdajo začasne odredbe za zavarovanje terjatve, ki jo je imela zoper dolžnico P. d.o.o. Prvostopenjsko sodišče je predlogu ugodilo in dne 18. 10. 1994 P. d.o.o. prepovedalo razpolaganje z devizami. Dolžničini dolžnici (sedanji toženi stranki) je z isto začasno odredbo prepovedalo izplačilo terjatve. Ker je dolžničina dolžnica že pred prejemom sklepa o začasni odredbi prenakazala del dolžničine terjatve v protivrednosti 20.000,00 DEM, se je sklep o začasni odredbi nanašal le še na preostanek, to je na terjatev v višini 80.000,00 DEM.

2. Dolžnica je vložila ugovor zoper sklep o začasni odredbi, ki mu je prvostopenjsko sodišče ugodilo. Dne 9. 11. 1994 je razveljavilo svoj sklep o začasni odredbi z dne 18. 10. 1994. Višje sodišče je pri odločanju o upničini pritožbi razveljavilo sklep o ugovoru z dne 9. 11. 1994. Prvostopenjsko sodišče je moralo zato o ugovoru ponovno odločiti; pri tem je dne 23. 10. 1995 dolžničin ugovor zavrnilo. Pritožbeno sodišče je nato zavrnilo pritožbo zoper ta sklep, tako da je sklep o izdani začasni odredbi postal pravnomočen.

3. Dolžničina dolžnica je dne 9. 11. 1994, kljub prepovedi iz začasne odredbe, po dolžničinem nalogu v tujino nakazala preostalih 80.000,00 DEM.

4. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper P. d.o.o. za plačilo 100.0000 DEM s pripadki za opravičbo začasne odredbe. Ta terjatev je bila pravnomočno prisojena.

5. Ob pravnomočnosti sodbe, na dan 24. 12. 1999, je bila P. d.o.o. prezadolžena in plačilno nesposobna. Pravnomočno izbrisana je bila iz sodnega registra 27. 3. 2002 zato, ker v obdobju 12 mesecev neprekinjeno ni opravljala izplačil preko računa pri organizaciji, ki za gospodarsko družbo opravlja posle plačilnega prometa. Gre za razlog po drugi točki prvega odstavka 25. člena v zvezi z drugim odstavkom 25. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), ki vodi do osebne odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe.

6. Upnica terjatve od P. d.o.o. ni niti poskušala izterjati. Je pa s tožbo zahtevala od dolžničine dolžnice plačilo 7.525.040,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 1997 naprej do plačila. To naj bi predstavljalo škodo, ki ji je nastala zaradi kršitve prepovedi iz začasne odredbe.

7. Okrožno sodišče je zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo glede glavnice, glede zamudnih obresti pa za čas od 24. 2. 2000 naprej. Višje sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek zavrnilo še v preostalem delu.

Razlogi:I.

8. Po mnenju višjega sodišča je tožena stranka kršila začasno odredbo. Tožeči stranki naj bi s kršitvijo škoda še ne nastala, ker je še vedno imela terjatev zoper P. E. d.o.o. Škoda bi ji lahko nastala šele, če bi ne uspela z izterjavo niti od P. E. d.o.o., niti po njenem izbrisu od njenega družbenika. Terjatev pa bi morala vsaj poskušati izterjati od družbenika P. d.o.o., dokler še ni potekel prekluzivni rok iz drugega odstavka 394. člena ZGD v zvezi s petim odstavkom 27. člena ZFPPod. Ker tožeča stranka ni poskusila izterjati terjatve niti od P. E. d.o.o. niti od njenega edinega družbenika, naj bi bila prekinjena vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in škodo. Zahtevek naj bi bil zato neutemeljen.

9. Revizija je utemeljena. Sodba višjega sodišča se spremeni tako, da se zavrne pritožba tožene stranke in potrdi sodba okrožnega sodišča (prvi odstavek 380. člena ZPP).

10. Tožeča stranka je zahtevala plačilo odškodnine zaradi tega, ker je tožena stranka (kot dolžničina dolžnica) kršila začasno odredbo. Ker izvršilno pravo posebnih norm o odškodninski odgovornosti za takšen primer ne vsebuje, je treba uporabiti splošno določilo o odgovornosti za kršitev nepogodbenih obveznosti (prvi odstavek 154. člena ZOR).

11. Upnica z začasno odredbo ni pridobila nobene pravice na dolžnikovi terjatvi, ne na kateremkoli drugem delu dolžničinega premoženja. Kljub temu ji je začasna odredba omogočala izterljivost morebitne bodoče terjatve. Varoval se je torej upničin ugoden dejanski položaj. Če bi tožena stranka ravnala po začasni odredbi, bi v premoženju P. d.o.o. ob pravnomočnosti sodbe (iz pravdnega postopka zoper P. d.o.o.) še ostalo 80.000,00 DEM, na katere bi bilo mogoče poseči z izvršbo. S pravnomočno sodbo je bilo odločeno, da je bila terjatev tožeče stranke zoper P. d.o.o. utemeljena. Tožeča stranka (kot upnica iz začasne odredbe) bi se na temelju izvršilnega naslova torej lahko poplačala vsaj iz tolarske protivrednosti 80.000,00 DEM, tega pa zaradi ravnanja tožene stranke ni mogla storiti. Med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodno posledico obstaja torej vzročna zveza.

12. Tožena stranka je ravnala protipravno zato, ker je v času, ko ji je začasna odredba še prepovedovala izplačilo terjatve (3. točka prvega odstavka 266. člena ZIP), prepoved kršila. To pa, skupaj z vzročno zvezo med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodno posledico, zadošča za odgovornost tožene stranke. Da tožena stranka ni ravnala krivdno, namreč ni bilo niti zatrjevano. S tem so vse predpostavke za odškodninsko odgovornost podane (prvi odstavek 154. člena ZOR).

13. Četudi bi tožeča stranka nemara lahko zahtevala poplačilo svojega zahtevka na temelju izvršilnega naslova od E. d.o.o., to v ničemer ne vpliva na protipravnost, ki jo je povzročilo kršenje začasne odredbe. Na odgovornost tožene stranke ne vpliva okoliščina, da tožeča stranka ni poskusila izterjati pravnomočno prisojenega zahtevka od E. d.o.o.

Poleg odškodninskega zahtevka zaradi kršitve začasne odredbe ima tožeča stranka še zahtevek zoper E. d.o.o., o katerem je bilo odločeno v pravnomočni sodbi, in ki ima drugačno dejansko in pravno podlago. Med zahtevkom zoper P. d.o.o. in zahtevkom zoper toženo stranko zato ni nobene neposredne vzročne povezave. Posledično tudi na uveljavljanje odškodninskega zahtevka zoper toženo stranko morebitno uveljavljanje zahtevka do E. d.o.o. nima neposrednega vpliva; drugačno razmišljanje višjega sodišča je pravno zmotno. Tožeča stranka si je lahko prosto izbirala, ali bo zahtevala plačilo terjatve od E. d.o.o. ali odškodnine od tožene stranke. Povezava obstaja le toliko, da bi morebitna izpolnitev s strani E. d.o.o., kljub različni dejanski in pravni podlagi obeh zahtevkov, zmanjšala tudi obveznost tožene stranke.

Ali bi bilo izterjevanje od E. d.o.o. glede na njeno prezadolženost in nelikvidnost sploh smiselno, torej ni pomembno. Podobno velja tudi za morebitno uveljavljanje terjatve od edinega družbenika E. d.o.o. kot njenega pravnega naslednika.

14. Tožeča stranka je sama navedla, da bi bil sklep o izvršbi lahko izdan v dveh mesecih po nastopu pravnomočnosti. Takšen rok je glede na okoliščine primeren. Če bi se tožena stranka ravnala po začasni odredbi, bi torej od 24. 2. 2000 naprej lahko prejela poplačilo v tolarski protivrednosti 80.000,00 DEM. Od tedaj naprej ji tečejo zakonske zamudne obresti, kot je pravilno odločilo že okrožno sodišče.

15. Ob pravilni uporabi materialnega prava se torej izkaže sodba okrožnega sodišča za pravilno.

II.

16. Revident je uveljavljal tudi kršitev različnih določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP in 358. člen ZPP), ker naj bi višje sodišče izhajalo od drugačnega dejanskega stanja kot prvostopenjsko. V točki II revizije je tudi pregledno opredelil, katera dejstva naj bi bila višje sodišče ugotovilo drugače, kot okrožno. Šlo naj bi za dejstva v zvezi s škodnim dogodkom.

17. Vrhovno sodišče očitane kršitve določb pravdnega postopka ni našlo. Višje sodišče je pri drugačni materialnopravni presoji isto dejansko stanje opisalo z drugačnimi besedami. To pa še ne pomeni, da je zato izhajalo od drugačnega dejanskega stanja.

III.

18. O stroških prvostopenjskega postopka je že odločilo okrožno sodišče. Revizijsko sodišče mora odločiti le še o stroških pritožbenega in revizijskega postopka.

19. Glede na tar. št. 18/1 v povezavi s tar. št. 21/1 Odvetniške tarife in glede na vrednost spornega predmeta je tožeča stranka upravičena do povrnitve 1000 odvetniških točk in 20 % DDV (550,80 EUR) kot nagrade za delo odvetnika pri sestavitvi odgovora na pritožbo. Poleg tega je upravičena tudi do povrnitve sodne takse v višini 157,01 EUR (prej 37.625,00 SIT) in 2 % od vrednosti odvetniške storitve za izdatke (11,02 EUR).

20. Po tar. št. 18/1 v povezavi s tar. št. 21/3 Odvetniške tarife in glede na vrednost spornega predmeta je tožeča stranka upravičena do povrnitve 1200 odvetniških točk in 20 % DDV (660,96 EUR) kot nagrade za delo odvetnika pri sestavitvi revizije. Poleg tega je upravičena tudi do povrnitve sodne takse v višini 667,67 EUR (prej 160.000,00 SIT) in 2 % od vrednosti odvetniške storitve za izdatke (13,22 EUR).

21. Oba predloga za plačilo zvišane nagrade za odvetnika zaradi specialističnega znanja (prvi odstavek 5. člena Odvetniške tarife) je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrnilo na temelju drugega odstavka 5. člena Odvetniške tarife.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 688/2011, enako Pdp 705/2011, Pdp 707/2011
• VDSS sklep Pdp 716/2012
• VSK sodba in sklep I Cp 592/2002