<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba III Ips 74/2006

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2007:III.IPS.74.2006
Evidenčna številka:VS41020
Datum odločbe:27.03.2007
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:poslovna odškodninska odgovornost - podlage odškodninske odgovornosti

Jedro

Za obstoj odškodninske odgovornosti bi morale biti podane vse predpostavke, ki sta jih stranki sami opredelili v pogodbi. Šele če je odškodninska odgovornost podana po temelju, je mogoče preizkusiti, do kakšne višine odškodnine bi bila upravičena pogodbi zvesta stranka.

Izrek

1. Reviziji tožene stranke se ugodi in se sodba višjega sodišča v 1., 2. in 4. točki izreka spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba okrožnega sodišča tudi v delu, izpodbijanem s to pritožbo, potrdi. 2. Revizija tožeče stranke se zavrne.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 4.709,34 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

Dejansko stanje 1. E. in Občina ... (v nadaljevanju: Občina) sta dne 13. 11. 1991 sklenili "Raziskovalno pogodbo". Pogodbene obveznosti obeh strank so bile poleg tega opredeljene še v dveh prilogah. V prilogi št. 1.01 so bile podrobneje opisane dolžnosti Občine, v aneksu št. 1.02. pa dolžnosti E.

2. Z Raziskovalno pogodbo se je Občina zavezala, da bo izvedla študijo upravičenosti kot podporo pri načrtovanju industrijskega obrata za sortiranje, deponiranje in morebitno reciklažo komunalnih odpadkov. E. se je zavezal, da bo sodeloval z Občino pri pripravljanju študije upravičenosti. Pripravi in sprejemu študije naj bi sledila izgradnja, obratovanje in upravljanje obrata za ravnanje z odpadki (točka 1 navedene pogodbe). Obrat naj bi zgradila družba, ki bi jo skupaj ustanovila oba pogodbenika. Ta družba naj bi bila sposobna zgraditi, posedovati in upravljati obrat (točka 3 navedene pogodbe).

3. Mesto ali več mest ("lokacijo"), za katerega se naj bi izdelala študija upravičenosti, je morala določiti Občina. V zvezi s tem je točka 5 Priloge 1.01 določala naslednje:

"Raziskava lokacije. Določitev ustrezne lokacije za zasip inertnih odpadkov zavisi od števila elementov in okoliščin. Raziskave je potrebno opraviti na potencialni lokaciji, glede na pravne okoliščine, lastništvo, njen planski cilj, njeno potencialno kapaciteto zasipa ..."

4. Predvideni skupni stroški priprave študije upravičenosti so znašali 510.000 USD. Točka 2.01 Raziskovalne pogodbe je urejala podrobnosti glede plačila. E. naj bi pridobila 475.000 USD kot "a) subvencije in/ali dotacije, za katere bo zaprosila Občina s pomočjo E. in b) ostanek, če ga bo kaj, skozi financiranje izgradnje Obrata."

Izrecno je bilo predvideno, da ne bo imela Občina "obveznosti za nobena druga plačila E. za njeno delo pri pripravi ... študije ...".

5. Točka 4.02 Raziskovalne pogodbe je predvidevala, da bi imela E.:"pravico do plačila vseh stroškov za opravljena dela in storitve, ki jih je imela do tega trenutka ... in do poravnave morebitne škode, ki bi nastala kot posledica takšnega neizpolnjevanja.

Ta morebitna škoda vključuje tudi druge morebitne stroške, ki bi jih povzročilo neizpolnjevanje s strani Občine, kot tudi izgubo zaslužka E. ...".

6. Stranki Raziskovalne pogodbe sta dogovorili uporabo slovenskega prava.

7. Ob soglasju Občine je bila pogodba odstopljena F. v letu 1992.

8. Tožena stranka je imenovala mesto, označeno kot H-8 v H. kot kraj, za katerega se naj izdela študija upravičenosti. Študijo je 23. 12. 1993 F. izročil toženi stranki. Krajani H. so že pred izdelavo študije upravičenosti nasprotovali gradnji obrata za predelavo odpadkov. Po izročitvi študije Občine ni določila novega kraja, na katerem bi se lahko zgradil obrat za predelavo odpadkov.

9. F. je s W. dne 21. 10. 1993 sklenil prodajno pogodbo za "vse, F. pravico, pravico do lastnine in delež v projektu." za kupnino v višini 1.400.000,00 USD." Vendar F. ni nikoli prejel kupnine zaradi tega, ker mesto za izgradnjo obrata za predelavo odpadkov ni bilo zagotovljeno.

10. Kot možni dajalec podpore (t.j. subvencije ali dotacije) je prišla v poštev EBRD. Vendar bi EBRD zahteval predložitev konkretnega načrta za konkretno mesto; moralo bi biti urejeno vse, da se začne z gradnjo obrata. Občina za subvencije pri EBRD ni niti zaprosila.

11. F. je dne 29. 8. 1996 poslal opomin Občini. Na opomin je Občina odgovorila tako, da je zanikala vsakršno morebitno obveznost do F.

12. O zadevi je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že enkrat odločilo (sklep z opr. št. III Ips 97/2002). V ponovljenem postopku se je odločalo le še o morebitni utemeljenosti zahtevkov na temelju točke 4.02 Raziskovalne pogodbe.

13. F. je v postopku ponovnega odločanja o zadevi spremenil tožbeni zahtevek. Zahteval je plačilo "1.910.000,00 USD z 8% zamudnimi obrestmi". Od zahtevane glavnice je odpadlo 510.000,00 USD na povrnitev stroškov za izdelavo študije upravičenosti, in 1.400.000,00 USD na povrnitev izgubljenega dobička.

14. Okrožno sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Višje sodišče je spremenilo sodbo tako, da je zahtevku tožeče stranke delno ugodilo, in sicer glede 510.000,00 USD z zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo Višjega sodišča sta vložila revizijo obe stranki.

Razlogi 15. Višje sodišče je spremenilo sodbo okrožnega sodišča v delu, ki se je nanašal na povrnitev stroškov. Ker je bila dogovorjena cena za gradnjo obrata 510.000,00 USD, je bila tožena stranka po mnenju višjega sodišča dolžna ta znesek povrniti. Nasprotno pa naj ne bi bila dolžna povrniti 1.400.000,00 USD. Izgubljeni dobiček je po mnenju višjega sodišča korist, ki bi jo upnik pridobil, če ne bi bilo dolžnikovega škodnega ravnanja. Bil naj bi razlika med pričakovanim prihodkom in pričakovanimi stroški poslovanja. Ker naj bi tožeča stranka ustreznih trditev glede izgubljenega dobička ne postavila, naj bi ne bila upravičena do njegove povrnitve.

16. Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba višjega sodišča delno spremeni tako, da se zavrne pritožba tožeče stranke tudi glede povrnitve 510.000,00 USD (prvi odstavek 380. člena ZPP). Revizija tožeče stranke se zavrne (378. člen ZPP).

I.

17. Raziskovalna pogodba je v točki 4.02 predvidevala povrnitev stroškov in morebitne škode v primeru neizpolnjevanja pogodbenih dolžnosti Občine.

18. Dolžnosti tožene stranke glede določitve mesta, za katerega naj bi se izdelala študija upravičenosti, so bile določene v točki 5 Priloge 1.01. Občina je bila dolžna določiti vsaj eno potencialno mesto za izgradnjo obrata za ravnanje z odpadki, saj je bilo potrebno opraviti raziskave na "potencialni lokaciji". Tako je namreč določeno v točki 5 Priloge 1.01. Lahko bi določila tudi več kot eno mesto, in je to celo bilo zaželjeno, vendar ni bilo obvezno.

Niti Raziskovalna pogodba niti katera od obeh prilog kakšnih večjih dolžnosti Občine niso opredeljevale. Niso določile, da bi morala Občina zemljišče kupiti ali ga kako drugače zagotoviti, in tudi ne, da bi morala izdati akte upravnopravne narave, kolikor je to bilo v njeni pristojnosti. Obveznosti tožene stranke so bile torej razmeroma omejene, njena odgovornost za končni uspeh pa majhna.

19. Zato je bila tožeča stranka tista, ki je v največji meri prevzela tveganje za posledice, ki bi nastale, če končni cilj Raziskovalne pogodbe ne bi bil dosežen. Kot strokovnjak za vodenje takšnih projektov, kot je bil zamišljen z Raziskovalno pogodbo, je bila očitno pripravljena prevzeti takšno porazdelitev tveganja.

20. S tem ko je Občina opredelila mesto H-8 v H. kot morebitno mesto izgradnje, je svojo pogodbeno dolžnost izpolnila.

21. Iz točke 2.01 je mogoče sklepati na obstoj dolžnosti Občine, da zaprosi za denarne podpore (subvencije in dotacije). EBRD za denarno podporo ni bila zaprošena. Vendar pa tudi to ne pomeni kršitve pogodbenih dolžnosti. EBRD je bil pripravljen finančno podpreti le izgradnjo obrata za ravnanje z odpadki za konkretno mesto, za katerega bi bila izdana že vsa upravna dovoljenja. Ker jih ni bilo, bi bil izid morebitne prošnje lahko le njena zavrnitev. Občini v takšnih okoliščinah ni mogoče očitati, da je kršila svojo dolžnost zaprositi za denarno podporo.

22. Ker Občina ni kršila pogodbenih dolžnosti, glede na točko 4.02 Raziskovalne pogodbe ni dolžna povrniti niti stroškov niti izgubljenega dobička.

II.

23. F. je v reviziji menil, da je višje sodišče nedovoljeno poseglo v ugotovljeno dejansko stanje glede višine škode, ki pa ga ni izpodbijala nobena od strank (kršitev 350. člena ZPP). Po mnenju višjega sodišča naj bi škoda višini 1.400.000,00 USD ne bila dokazana; okrožno sodišče pa je menilo nasprotno. Podrejeno F. še očita višjemu sodišču, da je storilo vrsto procesnih kršitev v zvezi z ugotavljanjem višine škode (8., 213., 14. točka drugega odstavka 339. in 285. člen ZPP).

24. Za obstoj odškodninske odgovornosti bi morale biti podane vse predpostavke, ki sta jih stranki sami opredelili v točki 4.02 Raziskovalne pogodbe. Šele če je odškodninska odgovornost podana po temelju, je zato mogoče preizkusiti, do kakšne višine odškodnine bi bil upravičen F.

25. Že v točki I. te obrazložitve je bilo obrazloženo, da Občina zato ni odškodninsko odgovorna, ker ni kršila svojih pogodbenih dolžnosti. Glede na to je vseeno, kakšne so bile ugotovitve okrožnega in višjega sodišča o višini škode.

III.

26. Glede na drugi odstavek 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških vsega postopka.

Ker so bili dosedanji stroški postopka vključno s stroški, ki so nastali v novem sojenju pred okrožnim sodiščem že odmerjeni s sodbo okrožnega sodišča, je revizijsko sodišče odločalo le še o stroških, ki so nastali v zvezi s pravnimi sredstvi.

Ker tožena stranka ni zahtevala povrnitve stroškov odgovora na pritožbo, je bilo torej treba odločiti le še o stroških revizijskega postopka. Tožena stranka je zahtevala povrnitev nagrade za delo odvetnika za pripravo revizije v višini 4.500 odvetniških točk in enako nagrado še za pripravo odgovora na revizijo tožeče stranke, obakrat z 20 %nim pribitkom za DDV.

Vrednost spornega predmeta, zaradi katerega je tožeča stranka vložila revizijo, znaša protivrednost 510.000,00 USD (85.450.500,00 SIT v času vložitve revizije). Odvetniška nagrada znaša glede na tar. št. 21/3 in 18/1 Odvetniške tarife 4050 odvetniških točk, in DDV. V presežku se zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov za delo pooblaščenca zavrne.

Vrednost spornega predmeta, glede katerega je tožena stranka vložila odgovor na revizijo, znaša protivrednost 1.400.000 USD (234.570.000,00 SIT v času vložitve revizije). Odvetniška nagrada znaša glede na tar. št. 21/3 in 18/1 Odvetniške tarife 4500 odvetniških točk, in DDV.

Skupaj mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 4.709,34 EUR stroškov revizijskega postopka.


Zveza:

ZOR člen 262, 266.ZPP člen 213.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMTkwOQ==