Sklep III Ips 24/2007

Jedro

Kljub temu, da je okrožno sodišče v dokaznem sklepu z dne 23.10.2001 sklenilo zaslišati pričo, tega ni storilo, ne da bi pojasnilo razloge za svoje ravnanje. S tem je kršilo drugi odstavek 287. člena ZPP. Kljub temu, da je tožeča stranka že v pritožbi jasno grajala takšno opustitev izvedbe dokaza, in določno pojasnila, zakaj je zaslišanje prav te priče pomembno za izid postopka, na te pritožbene navedbe višje sodišče ni niti odgovorilo. S tem pa je kršilo določbo prvega odstavka 360. člena ZPP.

Ker na tožeči stranki leži breme sporočanja podatkov, potrebnih za vabljenje priče (236. člen ZPP), mora morebitne posledice svojih opustitev nositi stranka sama.

Okrožno sodišče neimenovanih zakonskih zastopnikov ni zaslišalo, in te opustitve tudi ni obrazložilo. S tem je samo kršilo določbe procesnega prava. Zaradi posebnih okoliščin tega primera pa je bila kršitev nebistvena. Dokazni predlog tožeče stranke je bil namreč nepopoln.

Breme predložitve listine nosi tožeča stranka (1. odstavek 226. člena ZPP).

Listine pri tuji pravni osebi, ki ji je poverjeno izvrševanje javnega pooblastila ali je celo državni organ, si sodišče ne more priskrbeti po 3. odstavku 226. člena ZPP. Tuja oseba namreč ni dolžna predložiti listine, saj je sodna odredba slovenskega sodišča ne zavezuje.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. 2. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Dejansko stanje 1. Tožeča stranka in prva toženka sta leta 1970 sklenili licenčno pogodbo za uporabo znamke "D.". V njej je bilo tudi dogovorjeno, da bo prva toženka kupovala nekatere sestavine pri tožeči stranki. Druga toženka je nastala v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja z delitvijo iz prve toženke. Obe skupaj bosta označeni kot "tožena stranka".

2. Pogodbenika sta 30. 6. 1983 sporazumno razvezala licenčno pogodbo. Tožeča stranka je trdila, da ji je tožena stranka po sporazumni razvezi, v letih 1984 do 1988, z različnimi dejanji povzročala škodo. Zaradi tega naj ne bi mogla skleniti pogodbe za prodajo svojih izdelkov, čeprav so nekateri polnilci pijač iz Jugoslavije kazali zanimanje za sklenitev pogodbe s tožečo stranko. Škodo naj bi tožena stranka povzročila na različne načine: začela naj bi medijsko kampanjo zoper tožečo stranko, vplivala naj bi na Gospodarsko zbornico Jugoslavije tako, da je prišla na "črno listo" podjetij, s katerimi jugoslovanska podjetja niso smela poslovati, in poslabšala naj bi kakovost "D." še pred prenehanjem veljavnosti licenčne pogodbe.

3. Okrožno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, višje sodišče pa pritožbo tožeče stranke. Revizijo je vložila tožeča stranka.

Razlogi I./1.

4. Višje sodišče je menilo, da je tožeča stranka postavila preveč splošne trditve o ravnanju tožene stranke. Zanje naj ne bi bila predložila zadostnih dokazov. Tožeča stranka naj ne bi uspela dokazati, da ji je škoda nastala zaradi ravnanja tožene stranke.

5. Revizija je utemeljena. Zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka se sodbi višjega in okrožnega sodišča razveljavita in zadeva vrne v novo sojenje okrožnemu sodišču (prvi odstavek 379. člena ZPP).

6. Drži v reviziji navedeni očitek, da je tožeča stranka pravilno predlagala zaslišanje priče B. K. v vlogi z dne 10. 7. 2000, l. št. 126 (pod IV; kršitev). Kljub temu, da je okrožno sodišče v dokaznem sklepu z dne 23. 10. 2001 (l. št. 138) sklenilo zaslišati pričo, tega ni storilo, ne da bi pojasnilo razloge za svoje ravnanje. S tem je kršilo drugi odstavek 287. člena ZPP. Kljub temu, da je tožeča stranka že v pritožbi jasno grajala takšno opustitev izvedbe dokaza, in določno pojasnila, zakaj je zaslišanje prav te priče pomembno za izid postopka, na te pritožbene navedbe višje sodišče ni niti odgovorilo. S tem pa je kršilo določbo prvega odstavka 360. člena ZPP. Višje sodišče je torej bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), kar je tožeča stranka v reviziji utemeljeno uveljavljala (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

7. Dr. K. M. je okrožno sodišče sicer vabilo, na naslov ..., Dunaj (l. št. 143), to je na sedež tožeče stranke. Poštna pošiljka se je vrnila s pripombo unbekannt - unknown. Na ta naslov ga je sodišče vabilo zato, ker je tožeča stranka sama v tožbi navedla, da je naslov dr. K. M. "pri tožniku", ni pa posebej navedlo, kje je to (l. št. 9). Tožeča stranka je takrat imela svoj sedež v Siezenheimu. Spremenila pa ga je kasneje tako, da ga je imela na ... Dunaj, kamor ga je sodišče vabilo, pač na sedež tožeče stranke. Po neuspešnem poskusu vročitve vabila je sodišče pozvalo pooblaščenca tožeče stranke, da sporoči pravilni naslov dr. K. M. (in tožeče stranke, l. št. 145), sporočilo pa mu je tudi naslov, na katerega je poslalo vabilo za pričo. Na ta dopis sodišča se pooblaščenec ni odzval, čeprav mu je bilo sodno pisanje vročeno in bi bilo zanj iz sodnega pisanja zlahka mogoče ugotoviti vzrok za neuspeh vabljenja. Višje sodišče je torej pravilno ugotovilo, da tožeča stranka po pozivu ni sporočila naslova te priče, revidentov očitek v to smer pa je neutemeljen. Ker na tožeči stranki leži breme sporočanja podatkov, potrebnih za vabljenje priče (236. člen ZPP), mora morebitne posledice svojih opustitev nositi stranka sama.

8. Podobno velja tudi za zaslišanje zakonskih zastopnikov tožeče stranke. Sodišče jih je vabilo na pravilen naslov, ki ga sicer navaja tudi revident v reviziji, to je na ... A-1010 Dunaj. Poštna pošiljka se je vrnila s pripombo: unbekannt - unknown. O temu (in o vrnitvi poštne pošiljke, namenjene dr. K. M.) je okrožno sodišče obvestilo pooblaščenca v (enem) dopisu z dne 21. 11. 2001 (l. št. 145). Nanj se pooblaščenec ni odzval niti, kolikor se je nanašal na tožečo stranko.

9. Nekoliko drugače je bilo glede predloga za zaslišanja tožene stranke. Tega je tožeča stranka sicer predlagala (l. št. 126). Ker tožene stranke kot pravne osebe ni mogoče zaslišati, je bilo predlog mogoče razumeti le kot predlog za zaslišanje oseb, ki so po zakonih ali po pravilih tožene stranke njeni zastopniki (drugi odstavek 260. člena ZPP). Vendar pa njihovih imen tožeča stranka ni navedla (in enako tudi ne imen zakonskih zastopnikov tožeče stranke), čeprav bi to glede na 263. člen ZPP v povezavi s 236. členom ZPP morala storiti. Njen predlog je bil torej pomanjkljiv.

Okrožno sodišče neimenovanih zakonskih zastopnikov ni zaslišalo, in te opustitve tudi ni obrazložilo. S tem je samo kršilo določbe procesnega prava. Zaradi posebnih okoliščin tega primera pa je bila kršitev nebistvena. Dokazni predlog tožeče stranke je bil namreč nepopoln. Poleg tega ni jasno, kaj bi lahko osebe, ki so bili zakonski zastopniki tožene stranke v letu 2000 (ko je bil podan predlog za njihovo zaslišanje) izpovedali o dogodkih, ki so se zaključili leta 1988, začeli pa vsaj štiri leta prej. Ni namreč verjetno, da bi že takrat bili zakonski zastopniki tožene stranke. Razlogi za njihovo zaslišanje so nemara obstajali, vendar bi morala tožeča stranka vsaj verjetno izkazati, da obstajajo in da bi lahko kaj prispevali k ugotovitvi odločilnih dejstev (prvi odstavek 213. člena ZPP). 2.

10. Brez uspeha graja tožena stranka, da je okrožno sodišče storilo procesno napako, ker ni opravilo poizvedb pri Gospodarski zbornici Jugoslavije, višje sodišče pa, ker te napake ni odpravilo. Pravni temelj za "črno listo" je bil Odlok o ureditvi poslovnih odnosov s posameznimi firmami v tujini ... - Ur. l. SFRJ, št. 53/78). "Črna lista" je bila po svoji vsebini seznam oseb, s katerimi naj bi podjetja s sedežem v nekdanji Jugoslaviji ne sklepala pravnih poslov. Kot takšna je bila listina. Breme predložitve listine pa nosi tožeča stranka (prvi odstavek 226. člena ZPP). Ker gre za listino pri Gospodarski zbornici Jugoslavije, torej pri tuji pravni osebi, ki ji je poverjeno izvrševanje javnega pooblastila ali je celo državni organ, si je sodišče ne more preskrbeti po tretjem odstavku 226. člena ZPP. Tuja oseba namreč ni dolžna predložiti listine, saj je sodna odredba slovenskega sodišča ne zavezuje.

11. Tožeča stranka se v reviziji sklicuje na to, da je bila uvrščena na "črno listo" ker je bil pri njej zaposlen Z. L. in zaradi pritiska s strani tožene stranke. Niti iz trditev tožeče stranke ne izhaja, da bi imela tožena stranka kakršnokoli povezavo z Z. L., ki je bil uslužbenec K. GmbH (Nemčija). Navedeno sklicevanje tožeče stranke je tako nerazumljivo in tudi njej v škodo. Če je bila tožeča stranka postavljena na "črno listo" zaradi Z. L., potem poslov z jugoslovanskimi podjetji nemara ni mogla sklepati iz tega razloga. Za to pa tožena stranka ne more biti odgovorna.

3.

12. Reviziji je tožeča stranka očitala tudi, da višje sodišče ni navedlo dejstva, da je bila tožena stranka lastnica in izdajateljica glasila "A. vestnik" in da torej odgovarja za objave v njem. Takšen je bil že očitek v pritožbi. Višje sodišče je nanj odgovorilo, da oglasi z negativno vsebino v lokalnem časopisu - mislilo je na A. vestnik - ne bi mogli preprečiti sklenitve pogodbe z drugimi podjetji na območju bivše SFRJ. S takšno oceno se strinja tudi Vrhovno sodišče RS. Šlo je za glasilo z omejenim pomenom in posledično majhnim vplivom na glas o znamki tožeče stranke in tožeči stranki nasploh. Če drži, da je bila tožena stranka lastnica in izdajateljica navedenega glasila, bi negativna publiciteta v njem prav resnega interesenta zanesljivo ne mogla odvrniti od sklenitve pogodbe s tožečo stranko. Prav interesentu - morebitnemu prihodnjemu konkurentu tožene stranke - se namreč lahko pripiše toliko sposobnosti za kritično presojo, da bi hišnemu glasilu tožene stranke ne pripisoval nepristranskosti in torej tudi ne kakšne resne teže.

II.

13. S preostalimi revizijskimi navedbami o kršitvi določb materialnega prava se Vrhovno sodišče RS ni ukvarjalo, ker za odločitev niso odločilnega pomena (383. člen ZPP v povezavi s prvim odstavkom 360. člena ZPP).

14. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 680/99
• VSL sklep I Cp 1338/2009
• VSM sodba Cpg 299/93