Sklep III Ips 79/2005

Jedro

Sodišče ne sme sprejeti v podlago odločbe nobenega dejstva, ki ga stranki nista zatrjevali. To velja tudi za splošno znana dejstva, s tem, da teh dejstev ni treba dokazovati, je pa strankam treba omogočiti, da se o njih izjavita. Stranki lahko namreč ugovarjata, da ne gre za splošno znano dejstvo ali pa da notorno dejstvo sploh ne obstaja.

Pri podatkih iz sodnih evidenc, kot so podatki sodnega registra, ne gre za notorna dejstva (za dejstva, ki se nanašajo na širši krog ljudi), temveč za sodno znana dejstva, ki pa so tudi predmet obravnavanja, kar pomeni, da mora biti strankam omogočeno, da se o njih izjavita.

Pri ugotavljanju, kdaj in kakšni posli so bili sklenjeni, gre praviloma za ugotavljanje dejanskega stanja, medtem ko gre pri sklepanju o tem, ali gre za posle iz tekočega poslovanja, praviloma za subsumiranje pod zakonsko normo. Vendar pa ni nujno vsak pravni posel, ki je bil sklenjen po vložitvi predloga za začetek postopka prisilne poravnave, (zgolj zato) posel v zvezi z opravljanjem dejavnosti in poravnavanjem obveznosti iz tega naslova. Zato gre pri ugotavljanju, ali je pri izpodbijanih pravnih dejanjih šlo za posla iz tekočega poslovanja (po vložitvi predloga za začetek postopka prisilne poravnave), za ugotavljanje dejanskega stanja.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje pred drugim (popolnoma spremenjenim) senatom.

2. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da so pravna dejanja tožeče stranke (sklenitve in izvršitve asignacijskih pogodb), storjena v korist tožene stranke, brez pravnega učinka. Zato je toženi stranki naložilo, da v stečajno mase tožeče stranke vrne 11,914.363,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2001 do plačila.

2. Višje sodišče v Mariboru (sodišče druge stopnje) je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo: zavrnilo je tožbeni zahtevek na ugotovitev pravne neučinkovitosti sklenitve in izvršitve asignacijskih pogodb ter na vrnitev 11,249.645,80 (3,749.881,90 + 7,499.763,90) SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2001 do plačila. Glede zahtevka, ki se nanaša na asignacijsko pogodbo z dne 18.4.2000 in vrnitev 691.717,22 SIT, pa je (s sklepom) zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo in z njo uspela. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vrhovno sodišče) je sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V novem postopku je sodišče druge stopnje odločilo enako: tožbeni zahtevek je ponovno zavrnilo. Proti tej odločitvi je tožeča stranka vložila (novo) revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da sodbo sodišča druge stopnje spremeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdi; podredno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v novo odločanje. Priglasila je tudi revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa se nanjo nista odzvala.

5. Revizija je utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je v prvem revizijskem postopku (ki se je vodil pod opr. št. III Ips 83/2004), razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje zaradi (uveljavljane) relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je namreč samo, brez obravnave, ugotovilo dejstvi začetka postopka prisilne poravnave in opravljanja tekočih poslov v zvezi z registrirano dejavnostjo, o katerih se zato tožeča stranka ni mogla izjaviti.

7. V ponovljenem postopku je sodišče druge stopnje vztrajalo pri svoji odločitvi. Navedlo je, da je "razpolagalo z vsemi relevantnimi podatki o dejanskem stanju". Z uporabo ustreznega materialnega prava (127. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL)) je v okviru razpravnega načela (ponovno) zaključilo, da sodita sporni asignaciji v okvir tekočega poslovanja v zvezi z opravljanjem registrirane dejavnosti po vložitvi predloga za začetek postopka prisilne poravnave. Kot taki pa nista izpodbojni.

8. Stališče sodišča druge stopnje ni pravilno. Kot je Vrhovno sodišče že poudarilo, lahko sodišče ugotovi dejstvo, ki ga stranka ni navedla, le, če je izkazan namen stranke, da razpolaga z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati (drugi odstavek 7. člena v zvezi s tretjim odstavkom 3. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Sicer pa ne sme sprejeti v podlago odločbe nobenega dejstva, ki ga stranki nista zatrjevali (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). To velja tudi za splošno znana dejstva, s tem, da teh dejstev ni treba dokazovati (četrti odstavek 214. člena ZPP), je pa strankam treba omogočiti, da se o njih izjavita, česar pa sodišče druge stopnje tudi v ponovljenem postopku ni upoštevalo. Stranki lahko namreč ugovarjata, da ne gre za splošno znano dejstvo ali pa da notorno dejstvo sploh ne obstaja.

9. Vendar pa pri podatkih iz sodnih evidenc, kot so podatki sodnega registra, ne gre za notorna dejstva (za dejstva, ki se nanašajo na širši krog ljudi), temveč za sodno znana dejstva, ki pa so tudi predmet obravnavanja, kar pomeni, da mora biti strankam omogočeno, da se o njih izjavita.

10. Predvsem pa navedeno velja za (znotrajprocesno) ugotovitev, da je nek posel pravno dejanje iz tekočega poslovanja (v smislu 1. točke 127. člena ZPPSL). Pri ugotavljanju, kdaj in kakšni posli so bili sklenjeni, gre praviloma za ugotavljanje dejanskega stanja, medtem ko gre pri sklepanju o tem, ali gre za posle iz tekočega poslovanja, praviloma za subsumiranje pod zakonsko normo. Vendar pa ni nujno vsak pravni posel, ki je bil sklenjen po vložitvi predloga za začetek postopka prisilne poravnave, (zgolj zato) posel v zvezi z opravljanjem dejavnosti in poravnavanjem obveznosti iz tega naslova (31. člen ZPPSL). Zato gre v obravnavanem primeru pri ugotavljanju, ali je pri izpodbijanih pravnih dejanjih šlo za posla iz tekočega poslovanja (po vložitvi predloga za začetek postopka prisilne poravnave), za ugotavljanje dejanskega stanja.

11. Pri tem se tožena stranka sploh ni sklicevala na izključitev izpodbijanja, torej tudi ni navedla pravno pomembnih dejstev v tej smeri niti predlagala dokazov zanje. Sodišče druge stopnje je torej s tem, ko je brez obravnave ugotovilo, da gre za tekoče posle v zvezi z opravljanjem (registrirane) dejavnosti in poravnavanjem obveznosti iz tega naslova, oprlo svojo odločbo na dejstvo, glede katerega strankam (predvsem tožeči stranki) ni bila dana možnost, da se o njem izjavita.

12. Glede na navedeno je očitno, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo navodil Vrhovnega sodišča (prvi odstavek 362. člena v zvezi s 383. členom ZPP). Revidentki namreč ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih, ki jih je sodišče druge stopnje samo ugotovilo in na katera je oprlo svojo odločbo. Ker uveljavljana postopkovna kršitev ni bila odpravljena, je Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje (ponovno) razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje pred drugim (popolnoma spremenjenim) senatom (prvi odstavek 379. člena in 356. člen v zvezi s 383. členom ZPP; 1. točka izreka). Odločitev o revizijskih stroških pa je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP; 2. točka izreka).

13. V novem postopku bo moralo sodišče druge stopnje odločiti v okviru pritožbenih razlogov (prvi odstavek 350. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 129/2004
• VSK Sodba II Kp 23030/2017
• VSL sklep I Cpg 235/2015