Sklep III Ips 84/2005

Jedro

O krajevni in s tem v sporu z mednarodnim elementom o mednarodni pristojnosti (slovenskega) sodišča je treba odločati po predpisih, veljavnih v trenutku izdaje sklepa o pristojnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se:

- sklep sodišča druge stopnje deloma spremeni tako, da se pritožbi ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se glasi:

"Okrožno sodišče v Kopru je pristojno za sojenje v tem gospodarskem sporu."

- v ostalem delu sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je sklenila z naročnikom pomorskega ladijskega prevoza prevozno pogodbo, da bo s svojo ladjo v Luko Koper prepeljala določeno količino belega vina. Po prevzemu blaga je izdala nakladnice, na podlagi katerih so bili prejemniki upravičeni v namembni luki prevzeti vino. Pri prevzemu je bilo ugotovljeno onesnaženje vina, zato je bilo potrebno njegovo čiščenje, kar je imelo za posledico nastanek škode. Plačala jo je tožeča stranka, ki so ji prejemniki blaga nato cedirali svoje terjatve do ladjarja. Tožeča stranka zato z obravnavano tožbo od njega zahteva plačilo odškodnine.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni pristojno za sojenje v tej zadevi. Menilo je, da je pristojno italijansko sodišče, zato je zavrglo tožbo. Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

3. Sklep sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sklep druge stopnje spremeni ter odloči, da je Okrožno sodišče v Kopru pristojno za sojenje v tej zadevi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo pošlje v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Tožba je bila v tej zadevi vložena dne 22.4.1998. Glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS 26/99 do 70/2004) pa se postopek v tej zadevi nadaljuje po tem zakonu, čeprav ob vložitvi tožbe še ni veljal, ker pred njegovo uveljavitvijo postopek na prvi stopnji še ni bil končan s sodbo ali sklepom.

7. Sodišče odloča o svoji pristojnosti na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP). To velja tudi za oceno pristojnosti slovenskega sodišča, kar je predpisano s specialnimi predpisi, ki urejajo vprašanja pristojnosti v sporih z mednarodnim elementom. V trenutku vložitve tožbe v tej zadevi je bilo to predpisano z določbo 81. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ, Uradni list SFRJ 43/82 in 72/82), sedaj pa je to predpisano z določbo 89. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Uradni list RS 56/99). Vse navedene zakonske določbe seveda govorijo o dejstvih, ki so odločilna za presojo pristojnosti sodišča. Ne govorijo pa o tem, po katerem predpisu (glede na čas veljavnosti) se opravi preizkus pristojnosti. V obravnavanem primeru je bila namreč tožba vložena v času veljavnosti ZUKZ, o (ne)pristojnosti slovenskega sodišča pa je bilo odločeno v času veljavnosti ZMZPP. Po prepričanju Vrhovnega sodišča je treba za odločitev o pristojnosti slovenskega sodišča uporabiti zakon, veljaven v času odločanja (tako tudi na primer Triva - Belajac - Dika, Građansko parnično procesno pravo, Zagreb, 1986, stran 224), torej ZMZPP. ZMZPP ne vsebuje prehodnih določb in se od svoje uveljavitve naprej (118. člen ZMZPP) uporablja za vsa razmerja, tudi tista, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo (tako sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 26/2005 z dne 26.1.2006). Zato je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je o pristojnosti slovenskega sodišča odločalo po ZUKZ.

8. Po 56. členu ZMZPP je za spore iz pogodbenih razmerij sodišče Republike Slovenije pristojno tudi tedaj, kadar je predmet spora obveznost, ki jo je treba izpolniti v Republiki Sloveniji. Ni sporno, da je morala tožena stranka po pogodbi o pomorskem ladijskem prevozu in po nakladnicah pogodbo izpolniti v Luki Koper, torej na območju Republike Slovenije. Po pravilni ugotovitvi, da dogovor o pristojnosti italijanskega sodišča ni bil sklenjen, ker pošiljatelj oziroma vkrcevalec ni podpisal nakladnic, pa sta sodišči prve in druge stopnje torej zmotno ugotovili, da po določbah ZUKZ in 485. člena ZPP ni podana pristojnost slovenskega sodišča. Pristojnost je podana po določbi 56. člena ZMZPP. Zato je Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa glede odločitve o pristojnosti Okrožnega sodišča v Kopru spremenilo tako, da je odločilo, da je to sodišče pristojno za sojenje v tej zadevi (prvi odstavek 380. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP), v ostalem pa ju je razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (drugi odstavek 380. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

9. Pri tem Vrhovno sodišče vendarle pojasnjuje, da gre v obravnavanem primeru za spor zaradi odškodnine zaradi nepravilne izpolnitve pogodbe, s katero je bil kot kraj izpolnitve dogovorjen Koper. To, da je bil kraj izpolnitve Koper, ne izhaja le iz prevozne pogodbe, ampak tudi iz nakladnic, na podlagi katerih so bili prejemniki blaga upravičeni od ladjarja (tožene stranke) zahtevati njegovo izročitev. Torej bi bilo tudi po 485. členu ZPP za sojenje v tej zadevi pristojno Okrožno sodišče v Kopru (tako že odločba Vrhovnega gospodarskega sodišča Jugoslavije opr. št. Sl 1136/67 z dne 27.6.1967).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1736/2018
• VSK sklep Cp 39/2011
• VDSS sklep Pdp 623/2010