Sklep III Ips 124/2006

Jedro

Katere pritožbene navedbe je razumeti kot navedbe odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), je razvidno iz dosedanje sodne prakse Ustavnega sodišča RS. To so tista naziranja, "ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nerelevantna" (navedek je iz odločbe Ustavnega sodišča z opr. št. Up-373/97; vsebinsko enako tudi odločbi z opr. št. Up-476/03 in Up 130/04). O potrebni dolžini odločbe instančnega sodišča se je Ustavno sodišče izreklo še v drugih odločbah. Menilo je naslednje: če se instančno sodišče strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča, potem je lahko obrazložitev instančnega sodišča krajša, kot bi sicer morala biti in če pritožba ne navaja nobenih novih pravnih stališč (odločbi Ustavnega sodišča z opr. št. Up-429/01 in Up-199/02).

Obnovitveni razlog "možnosti razpolaganja z zahtevkom", kot ga je tožena stranka imenovala, ne more toženi stranki pomagati do uspeha, kolikor postavlja pod vprašanj procesnopravno pravilnost tistih sodnih odločb, ki so bile izdane po odločbi z opr. št. I Pg 637/94. Ne more že zato, ker obnovitveni postopek ni namenjen preizkusu pravilne uporabe procesnega ali materialnega prava v že odločeni zadevi.

Izrek

Revizija zoper sklep o zavrnitvi pritožbe in potrditvi sklepa prvostopenjskega sodišča (prvi odstavek izreka sklepa višjega sodišča) se zavrne.

Revizija zoper sklep o stroških (drugi odstavek izreka sklepa višjega sodišča) se zavrže.

Obrazložitev

Dejansko stanje

1. Tožeča stranka je v glavnem postopku zahtevala plačilo terjatve, ki jo je pridobila s cesijsko pogodbo z dne 8. 1. 1993 in na temelju protokola z dne 11.2.1994. Dne 31.12.1995, torej še v teku pravde pred prvostopenjskim sodiščem, je tožeča stranka (sedanji nasprotnik predlagatelja za obnovo postopka) sama naprej odstopila terjatev. S. F. d.o.o. je namreč sklenila "Pogodbo o odstopu terjatev". V njej sta tožeča stranka in F. d.o.o. zapisali, da ima tožeča stranka terjatev do tožene stranke na temelju cesijske pogodbe in protokola v znesku 275.570,20 DEM, in glede katere naj bi takrat že tekla pravda pod opr. št. I Pg 637/94. Dogovorjeno je bilo tudi, da se odstopljena terjatev izloči iz premoženja odstopnika v znesku 275.570,20 DEM.

2. O odstopu nista bila obveščena niti sodišče niti tožena stranka. Prvostopenjski postopek, ki se je sprva vodil pod opr. št. I Pg 637/94, se je kasneje vodil pod različnimi opravilnimi številkami. Dne 18. 2. 2003 je bila izdana sodba okrožnega sodišča z opr. št. I Pg 178/2002, ki je bila potrjena s sodbo višjega sodišča z dne 22.11.2004. F. d.o.o. (stranski intervenient v tem sporu) je po izdaji sodbe višjega sodišča vložil predlog za izvršbo. Tožena stranka je za Pogodbo o odstopu terjatev in nasploh za odstop terjatve F. d.o.o. izvedela 20. 1. 2005, ko je prejela sklep o izvršbi, ki mu je bila priložena tudi Pogodba o odstopu terjatev.

3. Tožena stranka je dne 18. 2. 2005 vložila predlog za obnovo postopka. Trdila je, da ni vedela za odstop terjatve v korist F. H. d.o.o., kot novi dokaz pa je predložila Pogodbo o odstopu terjatev z dne 31. 12. 1995.

4. Okrožno sodišče je predlog za obnovo postopka zavrnilo. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke, ki pa je vložila revizijo zoper sklep višjega sodišča. V njej je predlagala razveljavitev sklepa višjega sodišča in vrnitev zadeve v novo odločanje.

Razlogi

5. Okrožno sodišče je svojo zavrnitev predloga za obnovo postopka med drugim utemeljilo tudi s tem, da je Pogodba o odstopu terjatev zgolj posredni dokaz, ki naj bi v ničemer ne mogel spremeniti ugotovljenega dejanskega stanja. Obstajata namreč dva neposredna dokaza o odstopu terjatev v korist tožeče stranke, to je pogodba o odstopu terjatev z dne 8. 1. 1993 in protokol z dne 11. 2. 1994 6. Višje sodišče je v sklepu o zavrnitvi pritožbe opozorilo na to, da je okrožno sodišče utemeljilo, zakaj novi dokaz nima takšnega pomena, da bi lahko privedel do ugodnejše odločbe za toženo stranko. Strinjalo se je s toženo stranko, da je s sklenitvijo Pogodbe o odstopu terjatve prešla terjatev v premoženje F. H. d.o.o. Ker pa tožena stranka kot dolžnik ni bila obveščena o odstopu, bi lahko kadarkoli izpolnila tožeči stranki. Njena morebitna izpolnitev bi jo oprostila obveznosti. Tožena stranka naj ne bi bila zaradi odstopa v ničemer v slabšem položaju, saj naj ne bi celo niti trdila, da je bila zaradi odstopa prikrajšana za kakšne ugovore.

7. Revident meni, da je sklep višjega sodišča obremenjen s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče naj ne bi odgovorilo na vrsto pritožbenih razlogov. Pojasnilo naj ne bi, kaj pomeni pristavek: "na dan plačila", medtem ko naj bi niti Pogodba o odstopu terjatev ne dokazovala dogovora o plačilu v tuji valuti. Obrazloženo naj bi tudi ne bilo, zakaj je bilo v Pogodbi o odstopu terjatve določeno, da se plačilo izvrši v vrednosti 275.570,20 DEM, če pa je bila odgovornost odstopnika omejena do višine odstopnikove obveznosti do prevzemnika. Pritožba je tudi grajala, da tožeča stranka ni več mogla "razpolagati" s tožbenim zahtevkom potem, ko je bilo s sodbo v zadevi z opr. št. I P 637/94 odločeno, da je tožena stranka dolžna plačati 233.876,60 DEM v tolarski protivrednosti, kršena pa naj bi bila tudi prepoved reformacije in peius. Izpodbijani sklep višjega sodišča se naj bi o tem ne izrekel.

Tožena stranka je v reviziji menila, da je pritožbeni sklep o stroških v nasprotju s samim seboj.

I.

8. Revizija se zavrne, kolikor se nanaša na sklep o zavrnitvi pritožbe in potrditvi izpodbijanega sklepa okrožnega sodišča (378. člen ZPP).

9. Glede na prvi odstavek 360. člena ZPP je pritožbeno sodišče dolžno odgovoriti le na pritožbene navedbe odločilnega pomena. Katere pritožbene navedbe je razumeti kot takšne, je razvidno iz dosedanje sodne prakse Ustavnega sodišča Republike Slovenije. To so tista naziranja, "ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nerelevantna" (navedek je iz odločbe Ustavnega sodišča z opr. št. Up-373/97; vsebinsko enako tudi odločbi z opr. št. Up-476/03 in Up 130/04). O potrebni dolžini odločbe instančnega sodišča se je Ustavno sodišče izreklo še v drugih odločbah. Menilo je naslednje: če se instančno sodišče strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča, potem je lahko obrazložitev instančnega sodišča krajša, kot bi sicer morala biti in če pritožba ne navaja nobenih novih pravnih stališč (odločbi Ustavnega sodišča z opr. št. Up 429/01 in Up-199/02).

10. Tožena stranka je uveljavljala, da je izvedela za novo dejstvo, to je odstop terjatve, in da je glede tega dejstva izvedela za nov dokaz (10. točka 394. člena ZPP).

V okviru predloga za obnovo postopka sodišče preizkusi le, ali so novo navedena dejstva ali novo predloženi dokazi takšni, da bi lahko pripeljali do ugodnejše odločbe za predlagatelja obnove postopka (10. točka 394. člena ZPP). To je hkrati tudi merilo, s pomočjo katerega se lahko na pritožbeni ravni odloči, katere so relevantne pritožbene navedbe. To so le tiste nove navedbe, ki se nanašajo na vprašanje, ali bi lahko prav novi dokaz ali novo dejstvo pripeljalo do ugodnejše odločitve.

11. Višje sodišče je opozorilo na razloge okrožnega sodišča, zakaj novi dokaz ne more privesti do ugodnejše odločbe za toženo stranko (4. odstavek na 3. strani sklepa). Eden od teh razlogov je bil tudi, da je Pogodba o odstopu terjatev zgolj posredni dokaz s predloženo listino. Ta naj bi v ničemer ne mogel spremeniti ugotovitev o dejanskem stanju iz glavnega postopka, ki temeljijo na neposrednih dokazih.

Obrazložitev višjega sodišča je, čeprav kratka, razumna in zadostna, in pojasni, zakaj tožena stranka s predloženo listino v obnovitvenem postopku ne more uspeti. Višjemu sodišču zato ni bilo potrebno obrazlagati posameznih določb pogodbe o odstopu terjatve, kar je želel doseči revident v svoji pritožbi.

Odstop terjatve vpliva na dolžnikov pravni položaj šele tedaj, ko ga odstopnik o tem obvesti (438. člena ZOR). Sama sklenitev cesijske pogodbe zato sploh ne pride v poštev kot obnovitveni razlog v tej zadevi.

12. Obnovitveni razlog "možnosti razpolaganja z zahtevkom", kot ga je tožena stranka imenovala, ne more toženi stranki pomagati do uspeha, kolikor postavlja pod vprašaj procesnopravno pravilnost tistih sodnih odločbe, ki so bile izdane po odločbi z opr. št. I Pg 637/94. Ne more že zato, ker obnovitveni postopek ni namenjen preizkusu pravilne uporabe procesnega ali materialnega prava. Poleg tega iz revizije same niti ni mogoče razbrati, kakšna je pri tem argumentacija tožene stranke. Le-ta namreč govori o možnosti razpolaganja z zahtevkom v povezavi z "naknadno" litispendenco in jo povezuje z odločbo okrožnega sodišča z opr. št. I P 637/94, o kateri pa se glavnem postopku sploh ni odločalo. Kakšna naj bi bila povezava z zatrjevanim novim dejstvom in predloženim novim dokazom, zato ni bilo mogoče dognati.

II.

Revizija je dovoljena le zoper tiste sklepe, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških ni eden takšnih sklepov, je revizija zoper ta sklep nedovoljena in se zavrže (četrti odstavek 384. člena ZPP in 377. člen ZPP). Takšna je tudi stalna sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (prim. npr. odločbe opr. št. II Ips 609/2000, II Ips 68/2003, III Ips 52/2005, II Ips 263/2005, vse dostopne v bazah odločb Vrhovnega sodišča RS ).

Datum zadnje spremembe:

12.03.2019

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 258/2000
• Sklep II Ips 530/2007
• Sklep II Ips 214/97