Sodba III Ips 70/2005

Jedro

Po določbi prvega odstavka 361. člena ZOR začne teči zastaranje prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti. Glede na ugotovitev, da je bila izpolnitev plačila tožene stranke tožeči z veljavnim 17. členom pogodbe odložena do trenutka, ko bi tožeča stranka prodala apartmaje, je materialnopravno zmotna ocena, da je primeren trenutek za začetek teka zastaranja en mesec od izvršenega tehničnega pregleda. V tem primeru (ko ni ugotovljeno, da bi tožena stranka zgradila in prodala apartmaje) je treba kot začetek teka zastaralnega roka upoštevati trenutek, ko bi bilo glede na vse okoliščine primera mogoče ugotoviti, da se pogoj (prodaja apartmajev) ne bo uresničil v razumnem času.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita glede odločitve iz točk 1.2. in 3. izreka sodbe prve stopnje ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu (glede odločitve iz točke 1.1. izreka sodbe prve stopnje) se revizija zavrne. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

A. Odločilno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje Pravna prednika pravdnih strank (v nadaljevanju zaradi enostavnosti pravdni stranki) sta leta 1989 sklenili podizvajalsko pogodbo (v nadaljevanju Pogodba), s katero se je tožeča stranka zavezala zgraditi vodovod na relaciji ... na otoku Pagu. V 17. členu Pogodbe je bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka izvršila plačilo po prodaji apartmajev, zaradi gradnje katerih je tožeča stranka zgradila vodovod. Tožeča stranka je delo izvršila. Nesporno je, da ji tožena stranka opravljenega dela ni plačala, ker apartmaji nikoli niso bili zgrajeni in zato prodani. B. Tožbeni zahtevek in ugovor zastaranja terjatve Tožeča stranka je s tožbo prvotno zahtevala razveljavitev 17. člena pogodbenega določila o tem, da se "vsa plačila izvršijo po odprodaji apartmajev", plačilo 115.118,96 EUR v tolarski protivrednosti pa je uveljavljala s spremembo tožbe z dne 6.12.1995. Tak dogovor o odlogu plačila je po njeni oceni v nasprotju s temeljnimi načeli ZOR (sklicevala se je na 11. in 12. člen). Kot podlago za plačilo pa je navedla izpolnitev pogodbe (plačilo za opravljeno delo) ali neupravičeno pridobitev.

Tožena stranka je ugovarjala zastaranje denarne terjatve za primer, da bi sodišče ugotovilo, da zapadlosti terjatve ni mogoče ugotavljati po 17. členu Pogodbe. Navedla je, da je bil v februarju 1990 izvršen tehnični pregled vodovoda in izdano uporabno dovoljenje. Zato je februarja 1990 začel teči triletni zastaralni rok, tožba na plačilo denarne terjatve pa je bila vložena šele decembra 1995. C. Sodbi sodišč prve in druge stopnje Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ocenilo je, da je dogovor, da se vsa plačila izvršijo po prodaji apartmajev, sicer izraz svobodne volje strank, le razlagati si ga ni mogoče tako, da bi se obveznost plačila zaradi njega lahko odlagala v nedogled ali celo ne bi nastala. Ugodilo pa je ugovoru zastaranja. Ugotovilo je, da iz "Promemorije" z dne 5.5.1991 sledi, da je bil izvršen tehnični pregled in izdano uporabno dovoljenje. Ocenilo je, da je primeren trenutek za začetek teka zastaranja en mesec od izvršenega tehničnega pregleda, to je 5.6.1991. Zastaranje je torej nastopilo 5.6.1994, tožba na plačilo denarne terjatve pa je bila vložena šele 6.12.1995. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti je soglašalo s stališči sodišča prve stopnje. D. Revizija in razlogi za odločitev o njej Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, naj revizijsko sodišče napadeni sodbi spremeni in ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, naj "odstopi zadevo v ponovno odločanje". Revizija je bila vročeni toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Revizija je deloma utemeljena, deloma pa ne.V zvezi s tistim delom sodb prve in druge stopnje, s katerim je bil pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek na razveljavitev tistega dela 17. člena Pogodbe, s katerim je bilo dogovorjeno "plačilo po prodaji apartmajev", tožeča stranka v reviziji ni navedla nobenih razlogov. Zato je revizijsko sodišče ta del sodb preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, torej zaradi pravilnosti uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, zato je v tem delu neutemeljeno revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrnilo. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da pogodbena določba, s katero sta se stranki dogovorili, da bo tožena stranka plačala tožeči stranki šele potem, ko bo zgradila in prodala apartmaje, ni nična. Tudi če bi bila nična, pa posledica tožbenega zahtevka na ugotovitev njene ničnosti ne bi bila v tem, da bi šele z vložitvijo tožbe zapadla denarna obveznost, katere izpolnitev uveljavlja tožeča stranka s tožbo. Ta obveznost bi zapadla takrat, ko bi bilo glede na vse okoliščine primera mogoče ugotoviti, da se pogoj (prodaja apartmajev) ne bo uresničil v razumnem času. Ničnost namreč učinkuje že od sklenitve pogodbe in ne šele od takrat, ko se uveljavlja s tožbo (prvi odstavek 103. člena in 109. člen ZOR). Zato revizijske trditve, da naj bi šele z vložitvijo tožbe (s katero je tožeča stranka zahtevala razveljavitev sporne pogodbene določbe) začelo teči zastaranje njene denarne terjatve, niso utemeljene. Pri preizkusu, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ki ga po določbi 371. člena ZPP opravi po uradni dolžnosti, pa je revizijsko sodišče ugotovilo, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno glede vprašanja zapadlosti vtoževane terjatve. Po določbi prvega odstavka 361. člena ZOR začne teči zastaranje prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Glede na ugotovitev, da je bila izpolnitev obveznosti z veljavnim 17. členom Pogodbe odložena do trenutka, ko bi tožeča stranka prodala apartmaje, je materialnopravno zmotna ocena sodišč prve in druge stopnje, da je primeren trenutek za začetek teka zastaranja en mesec od izvršenega tehničnega pregleda, to je 5.6.1991. Ta trenutek bi bil primeren samo, če ne bi bilo določbe 17. člena Pogodbe. Kot je nav edeno že v prejšnji točki obrazložitve, pa je v tem primeru (ko ni ugotovljeno, da bi tožena stranka prejela plačilo za izgradnjo in prodajo apartmajev) kot začetek teka zastaralnega roka treba upoštevati trenutek, ko bi bilo glede na vse okoliščine primera mogoče ugotoviti, da se pogoj (prodaja apartmajev) ne bo uresničil v razumnem času. Zaradi zmotnega stališča o trenutku začetka teka zastaralnega roka sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejstev o tem, kdaj je ta trenutek nastopil. Tako se pokaže, da je ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno. To pa je po določbi drugega odstavka 380. člena ZPP razlog, iz katerega je revizijsko sodišče reviziji zoper tisti del sodb nižjih sodišč, s katerim je bilo odločeno o denarnem tožbenem zahtevku (in posledično glede pravdnih stroškov) ugodilo, sodbi prve in druge stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2527/2009
• VSRS Sklep III DoR 95/2020
• VDS sklep Pdp 263/2000