<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba III Ips 110/2006

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2006:III.IPS.110.2006
Evidenčna številka:VS40980
Datum odločbe:26.09.2006
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotje med razlogi sodbe in zapisniki o zaslišanju - obrazložitev revizijskih razlogov - obseg revizijskega preizkusa - izpodbijanje dejanskega stanja v reviziji - pogodbena volja strank - trajno dolžniško razmerje - rok v trajnem dolžniškem razmerju - prenehanje trajnega dolžniškega razmerja

Jedro

Stranka v reviziji ni dolžna le navesti razlogov, zaradi katerih jo vlaga (335. člen ZPP v zvezi s 383. členom ZPP), temveč mora te razloge tudi ustrezno obrazložiti. Da bi se uveljavljana kršitev lahko preizkusila, bi morala tožeča stranka konkretno navesti zapisnik in opredeliti vsebino, ki je po njenem mnenju v nasprotju s tem, kar se navaja v (prav tako točno določenih) razlogih sodbe o vsebini tega zapisnika.

Na podlagi ugotovitve, da sta pravdni stranki predmet svojih obveznosti vezali le in izključno na točno določeno pogodbo, ki je bila sklenjena za obdobje do konca leta 1994, je razlaga, da je bil tudi med pravdnima strankama določen končen rok njunega dolžniškega razmerja, pravilna. S potekom roka, to je 31.12.1994, je razmerje med strankama prenehalo (357. člen takrat veljavnega ZOR, sedaj enako 332. člen OZ).

Izrek

5. Revizija se zavrne.

6. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

7. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati 355.309,00 SIT stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo provizije za posredovanje pri prodaji proizvodov tožene stranke na tržišču BIH v višini 20.830.202,10 SIT in obračunanih obresti v višini 450.328,20 SIT. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Sodbo sodišča druge stopnje z revizijo izpodbija tožeča stranka. Navaja, da uveljavlja vse razloge ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter izpodbijani sodbi spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke ter toženi stranki naloži v plačilo vse stroške revizijskega postopka. Podredno pa predlaga, da se "zadeva razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje".

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je vložila odgovor, v katerem predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje revizijske odločbe. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Tožeča stranka z navedbama, da so razlogi sodbe v nasprotju z zapisniki o zaslišanju prič in strank in da zaključki višjega sodišča niso povsem jasni in točni, uveljavlja absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Navedba, da so razlogi sodbe v nasprotju z zapisniki o zaslišanju prič in strank, je zgolj pavšalna in je zato kot take ni mogoče preizkusiti. Ker se Vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji omeji na preizkus tistih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se stranka sklicuje (371. člen ZPP), stranka v reviziji ni dolžna le navesti razlogov, zaradi katerih jo vlaga (335. člen ZPP v zvezi s 383. členom ZPP), temveč mora te razloge tudi ustrezno obrazložiti. Da bi se uveljavljana kršitev lahko preizkusila, bi morala tožeča stranka konkretno navesti zapisnik in opredeliti vsebino, ki je po njenem mnenju v nasprotju s tem, kar se navaja v (prav tako točno določenih) razlogih sodbe o vsebini tega zapisnika.

7. Drugo kršitev po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožeča stranka vidi v tem, da je višje sodišče enkrat navajalo, da naj ne bi šlo za posredniško pogodbo, drugič pa se je sklicevalo na to pogodbo kot na posredniško pogodbo. Sodišče druge stopnje je materialnopravno (pravilno) presodilo, da sporna pogodba ne predstavljala posredniške pogodbe iz 813. člena ZOR (sedaj 837. člena OZ). S tem, ko se je kasneje nanjo sklicevalo kot na "posredniško pogodbo," pa še ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je iz celotnih razlogov sodbe sodišča druge stopnje jasno razvidno, da sodišče ni spremenilo materialnopravne presoje, temveč se je na sporno pogodbo zgolj sklicevalo tako, kot sta jo v pisni obliki naslovili sami stranki.

8. Ugotavljanje prave pogodbene volje strank (tudi glede dolžine trajanja obligacijskega razmerja), je ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga v revizijskem postopku ni več dovoljeno izpodbijati (370. člen ZPP). Zato Vrhovno sodišče ni upoštevalo pretežnega dela revizijskih navedb, s katerimi tožeča stranka izpodbija v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovljeno dejansko stanje (kot npr. navedbe, da je bila pogodba med tožečo in toženo stranko sklenjena za nedoločen čas, da je posredovanje tožeče stranke pripeljalo do sklenitve pogodbe z naslednikom V. d.o.o., da pogodba vse do danes ni bila odpovedana, da je bila predložena pogodba zapisana za potrebe pravde). Utemeljenost tožbenega zahtevka je presojalo izključno na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je kot pravilne sprejelo tudi sodišče druge stopnje. Te so:

- Tožena stranka je svoje proizvode na tržišču BIH prodajala preko kupca V., d.o.o. Dne 26.05.1994 sta za obdobje do konca leta 1994 podpisala "Pogodbo o prodaji in nakupu proizvodov P. d.d." (priloga B8 v spisu).

- Pravdni stranki sta dne 01.06.1994 sklenili pogodbo, katere predmet je bila ureditev plačila provizije tožeči stranki za posredovanje pri prodaji in za nadzor nad izvrševanjem obveznosti iz (le) zgoraj navedene pogodbe med V., d.o.o., in toženo stranko.

9. Na podlagi ugotovitve, da sta pravdni stranki predmet svojih obveznosti vezali le in izključno na točno določeno pogodbo (med toženo stranko in V.), ki je bila sklenjena za obdobje do konca leta 1994, je razlaga, da je bil tudi med pravdnima strankama določen končen rok njunega dolžniškega razmerja, pravilna. S potekom roka, to je 31.12.1994, je razmerje med strankama prenehalo (357. člen takrat veljavnega ZOR, sedaj enako 332. člen OZ). Zato tožeča stranka na tej podlagi ne more zahtevati provizije od prodanega blaga po koncu leta 1994. Ker ni izkazala niti nobene druge podlage, je odločitev o zavrnitvi njenega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Poleg tega mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Revizijsko sodišče jih je odmerilo v skladu s taksno tarifo Zakona o sodnih taksah in Odvetniško tarifo. Stroški tožene stranke obsegajo nagrado pooblaščenemu odvetniku za sestavo odgovora na revizijo v znesku 198.000,00 SIT in za poročilo o odločitvi Vrhovnega sodišča v znesku 5.500,00 SIT, povrnitev materialnih stroškov v višini 4.070,00 SIT, davek na dodano vrednost v znesku 41.514,00 SIT in sodno takso za odgovor na revizijo v višini 106.225,00 SIT. Revizijsko sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov nagrade odvetnika za poročilo stranki o vloženi reviziji, saj je to opravilo že zajeto v tarifi za sestavo odgovora.


Zveza:

ZOR člen 357.OZ člen 332.ZPP člen 335, 339, 339/2, 339/2-14, 370, 370/3, 371.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMTg2OQ==