Sklep in sodba III Ips 95/2004

Jedro

Prevoznica je bila odgovorna za ravnanja vseh svojih delavcev in oseb, ki jih je angažirala pri prevozu v okvirih njihovih zaposlitev; toliko bolj je odgovorna za ravnanje svojega voznika, ki je med prevozom storil kaznivo dejanje. Gre namreč za objektivno odgovornost. Ker je prišlo do popolne izgube blaga (prvi odstavek 17. člena Konvencije CMR) zaradi ravnanja njenega voznika pri prevozu (3. člen Konvencije CMR), je dolžna poravnati nastalo škodo upravičencu do blaga.

Zavarovalno kritje je bilo izključeno v primeru, ko je škoda nastala zaradi naklepnega ravnanja ali velike malomarnosti zavarovanca. Ne gre za naklepno ravnanje prevoznice (zavarovanke), če je (naklepno) kaznivo dejanje storil njen voznik. Naklep je imel njen delavec in ne prevoznica (pravna oseba).

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na zahtevka prve in tretje tožnice, zavrže.

in r a z s o d i l o :

1. Reviziji se glede zahtevka druge tožnice delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na zamudne obresti (drugi odstavek izreka), spremeni tako, da na prisojene zneske od 25.7.2001 do plačila (za drugo tožnico) tečejo 5% letne zamudne obresti.

2. V preostalem delu se revizija glede zahtevka druge tožnice zavrne.

3. Revidentka mora tožeči stranki povrniti 334.600,00 SIT stroškov revizijskega postopka, v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Kopru (sodišče prve stopnje) toženi stranki naložilo, da prvi tožnici plača 9.458,89 EUR, drugi tožnici 39.471,72 EUR in tretji tožnici 15.568,08 EUR, vsem trem z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, ki jo Banka Koper d.d. v kraju izpolnitve priznava za hranilne vloge na vpogled v DEM od 29.10.2001 do 31.12.2001 oziroma za hranilne vloge v EUR od 1.1.2002 dalje do plačila. Obenem ji je naložilo, da tožeči stranki povrne 1,057.231,80 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.7.2003 do plačila. V preostalem delu je tožbene zahtevke zavrnilo.

2. Višje sodišče v Kopru (sodišče druge stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo pritožbama tožeče in tožene stranke delno ugodilo. Sodbo sodišča prve stopnje je spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tretji tožnici plača še 2.799,21 EUR z enakimi obrestmi, s tem da zamudne obresti od prisojenih zneskov od 1.1.2002 do plačila tečejo v višini 8%. Hkrati je zavrnilo zahtevek tretje tožnice na plačilo denarne kazni za prekršek v višini 843,77 EUR z zamudnimi obrestmi. V preostalem delu pa je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je proti spremenjeni sodbi sodišča prve stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter tožbene zahtevke tožeče stranke zavrne; podredno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. 4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

5. Revizija glede zahtevkov prve in tretje tožnice ni dovoljena.

6. V gospodarskih sporih je revizija dovoljena le, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 5,000.000,00 SIT (490. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP; Uradni listi Republike Slovenije, št. 26/99 z dne 15.4.1999, št. 94/2002 z dne 14.11.2002 in št. 2/2004 z dne 15.1.2004, ter odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-255/99-28 z dne 5.6.2003, opr. št. U-I-144/03-9 z dne 23.6.2005, opr. št. Up-258/03-14 z dne 22.9.2005, opr. št. U-I-55/04-10 in Up 90/04-15 z dne 6.4.2006). Vrednost spornega predmeta za ugotovitev pravice do revizije (prvi odstavek 39. člena ZPP) pa se ugotavlja v skladu z določbami 39. - 45. člena ZPP.

7. Na strani tožeče stranke nastopajo tri tožnice s tremi zahtevki: prva tožnica zahteva plačilo osebnega vozila Daewoo Leganza CDX (11.754,60 EUR, to je 2,663.580,60 SIT po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan vložitve tožbe), druga tožnica plačilo štirih vozil Mazda (52.456,50 EUR, to je 11,886.590,44 SIT po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan vložitve tožbe) ter tretja tožnica plačilo vrednosti carine, davka in kazni za carinski prekršek (19.244,72 EUR, to je 4,360.834,31 SIT po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan vložitve tožbe). Gre za navadno sosporništvo: vsaka od tožnic bi lahko vložila samostojno tožbo; dejanja ali opustitve ene ne koristijo in ne škodijo preostalim sospornikom (195. člen ZPP). Vrednost spornega predmeta je zato treba presojati po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (enako kot pri pasivnem sosporništvu, primerjaj drugi odstavek 41. člena ZPP). Edini zahtevek, ki presega revizijski prag 5,000.000,00 SIT, je zahtevek druge tožnice. Vrhovno sodišče je zato revizijo v delu, ki se nanaša na zahtevka prve in tretje tožnice, na podlagi določbe 377. člena ZPP zavrglo (izrek sklepa).

8. Revizija glede zahtevka druge tožnice je delno utemeljena.

9. Povzetek bistvenih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč: Prva in druga tožnica sta sklenili z gospodarsko družbo P. d.o.o. C. pogodbo o prevozu petih novih osebnih vozil (enega vozila za prvo tožnico, štirih pa za drugo tožnico). Prevoz naj bi potekal na relaciji Strasswalchen - Sarajevo in Luka Koper - Novi Travnik. Špediter za uvoz teh vozil je bila tretja tožnica. Tovorno vozilo z avtomobili je prestopilo državno mejo Republike Hrvaške ter Republike Bosne in Hercegovine dne 18.7.2001, v namembna kraja pa ni prispelo, ker je bilo skupaj s tovorom ukradeno. Kot se je kasneje izkazalo, je bil voznik tovornega vozila udeležen pri kaznivem dejanju velike tatvine in zanj tudi obsojen. Gospodarska družba P. d.o.o. C. je imela zavarovano prevozniško odgovornost pri toženi stranki, zato so prva, druga in tretja tožnica proti njej vložile direktno tožbo. Zahtevale so povrnitev vrednosti ukradenih osebnih vozil (prva in druga tožnica) ter carine, davka in kazni za carinski prekršek (tretja tožnica).

10. Povzetek nosilnih razlogov sodišča prve stopnje:Sodišče prve stopnje je tožbenim zahtevkom delno ugodilo. Ugotovilo je, da gospodarska družba P. d.o.o. C. ni prispevala k nastanku zavarovalnega primera. Ravnanje njenega voznika (kaznivo dejanje velike tatvine) naj ne bi bilo razlog za izključitev zavarovalnega kritja po zavarovalni pogodbi (6.1. člen Pogojev za zavarovanje prevozniške odgovornosti prevoznika za škode na pošiljkah v cestnem prometu z oznako Kl-Kg-54; v nadaljevanju: zavarovalnih pogojev; priloga B3 spisa). Ni šlo za naklepno ravnanje ali veliko malomarnost zavarovanca, gospodarske družbe P. d.o.o. C., temveč njenega delavca. S sklenjeno zavarovalno pogodbo je bila zavarovana (tudi) prevozniška odgovornost za popolno izgubo tovora, zato je tožena stranka oškodovankam (tožnicam) dolžna povrniti nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je (poleg zavarovalne pogodbe) podlago za vtoževano odškodnino našlo tudi v tretjem odstavku 929. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR; Uradni listi SFRJ, št. 29/78 z dne 26.5.1978, št. 39/85 z dne 26.7.1985 in št. 57/89 z dne 29.9.1989). V primeru nastanka zavarovalnega primera (popolne izgube tovora) je tožena stranka dolžna povrniti škodo, ki jo je povzročila oseba, za katere ravnanje kakorkoli odgovarja zavarovanka. Ugovor tožene stranke, da zavarovalno kritje obsega le škodo, nastalo zaradi napak pri izpolnjevanju prevozniške pogodbe, je z razlago zavarovalne pogodbe zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi ugovor, da je zavarovanec ravnal v nasprotju z določbami posebnih pogojev. Ugotovilo je namreč, da zavarovalna pogodba ni vsebovala obveznosti prevoza z dvema voznikom (oziroma voznikom in spremljevalcem), medtem ko je glede neizpolnitve navodil o izročitvi blaga pojasnilo, da to ni vplivalo na nastanek škode. Ker je ugotovilo nižje vrednosti vozil in stroškov carine, je tožbene zahtevke deloma zavrnilo (za nedokazani del).

11. Povzetek nosilnih razlogov sodišča druge stopnje: Sodišče druge stopnje se je strinjalo z razlago, da naklepnega ravnanja delavca zavarovanke ni mogoče šteti kot zavarovankino naklepno povzročitev škode. Zavarovalno kritje bi bilo izključeno le, če bi škodo (namenoma) povzročila oseba, katere dejanje bi lahko označili kot dejanje pravne osebe same (na primer zakoniti zastopnik). Pojasnilo je tudi, da prevoznik (v predmetni zadevi zavarovanka) odgovarja za dejanja in opustitve svojih uslužbencev, tudi za naklepna ravnanja svojih voznikov. Kot pravilno je sprejelo zavrnitev ugovorov glede obveznosti prevoza z dvema voznikoma in neizpolnitvi navodil, glede odgovornosti za škodo, nastalo tretji tožnici, pa je poudarilo, da četrti odstavek 23. člena Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cestah (v nadaljevanju: CMR; Uradni list FLRJ-MP št. 11-185 z dne 8.11.1958) določa, da je treba v primeru popolne izgube blaga povrniti prevozne stroške, carino in druge stroške, nastale v zvezi s prevozom blaga. Glede višine tožbenih zahtevkov pa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo del tožbenega zahtevka tretje tožnice (2.799,21 EUR) in nepravilno prisodilo zamudne obresti vsem trem tožnicam. Ugotovilo pa je tudi, da ni utemeljen zahtevek tretje tožnice na plačilo 843,77 EUR, ki se nanaša na carinski prekršek.

12. Razlogi Vrhovnega sodišča:Gospodarska družba P. d.o.o. C. (v nadaljevanju: prevoznica) se je s sklenitvijo prevozne pogodbe z drugo tožnico zavezala prepeljati blago (štiri osebna vozila Mazda) iz Strasswalchna v Sarajevo. Za izvršitev tega posla je zadolžila voznika, ki je dne 17.7.2001 prevzel tovor in mednarodni tovorni list CMR 1. Z izdajo tovornega lista je bila prevozna pogodba potrjena (4. člen Konvencije CMR). Pogodbena prevozniška odgovornost je obsegala odgovornost za popolno ali delno izgubo blaga, poškodovanje, ki je nastopilo po prevzemu in do izročitve blaga, ter odgovornost za kakršnokoli zamudo pri izročitvi blaga (prvi odstavek 17. člena Konvencije CMR; razvidno iz mednarodnega tovornega lista CMR). V skladu s prevozno pogodbo je bila prevoznica odgovorna za dejanja in opustitve svojih predstavnikov, zaposlenih in vseh ostalih oseb, katerih storitve je uporabljala pri prevozu, ko so le-ti ravnali v okviru svoje zaposlitve, kot da so bila ta dejanja oziroma opustitve njena lastna (3. člen Konvencije CMR).

13. Stališče sodišča druge stopnje o odgovornosti prevoznice za ravnanje (njenega) voznika je pravilno. Voznik je ravnal v okviru svoje zaposlitve (pri prevozu). Zato dejstvo, da je storil naklepno kaznivo dejanje velike tatvine, njene odgovornosti ne izključuje. Prevoznica je bila odgovorna za ravnanja vseh svojih delavcev in oseb, ki jih je angažirala pri prevozu v okvirih njihovih zaposlitev; toliko bolj je odgovorna za ravnanje svojega voznika, ki je med prevozom storil kaznivo dejanje. Gre namreč za objektivno odgovornost. Za njihova dejanja in opustitve je odgovorna, kot da bi jih sama storila ali opustila. Ker je prišlo do popolne izgube blaga (prvi odstavek 17. člena Konvencije CMR) zaradi ravnanja njenega voznika pri prevozu (3. člen Konvencije CMR), je dolžna poravnati nastalo škodo upravičencu do blaga, v predmetni zadevi prejemnici osebnih vozil, to je drugi tožnici. 14. S toženo stranko je imela prevoznica sklenjeno zavarovalno pogodbo. Predmet te zavarovalne pogodbe je bilo zavarovanje prevozniške odgovornosti, in sicer za dokazano popolno ali delno fizično izgubo, za dokazano popolno ali delno poškodbo in za zamudo pri izročitvi blaga (1.1. člen zavarovalnih pogojev). Posebej je bila zavarovana prevozniška odgovornost za mednarodni cestni prevoz v Romunijo, Albanijo, Zvezno Republiko Jugoslavijo ter v Republiko Bosno in Hercegovino (zavarovalni pogoji in Posebni pogoji zavarovanja prevozniške odgovornosti pri cestnih prevozih v Romunijo, Albanijo, ZRJ in BiH z oznako KL MKG-61B/97; prilogi spisa B3 in B4). Na podlagi te zavarovalne pogodbe je bila tožena stranka zavezana povrniti zavarovancu, to je prevoznici, znesek, ki ga je bila le-ta dolžna plačati oškodovancu iz naslova utemeljenega odškodninskega zahtevka iz prevozniške odgovornosti (5.1. člen zavarovalnih pogojev). Obveznost plačila škode po zavarovalni pogodbi (kljub obstoju zavarovančeve odgovornosti) je bila izključena le v posebej naštetih primerih: zaradi okoliščin, nastalih na strani zavarovanca. Med drugim je bilo zavarovalno kritje izključeno v primeru, ko je škoda nastala zaradi naklepnega ravnanja ali velike malomarnosti zavarovanca (1. točka 6.1. člena zavarovalnih pogojev).

15. Ne gre za naklepno ravnanje prevoznice (zavarovanke), če je (naklepno) kaznivo dejanje storil njen voznik. Naklep je imel njen delavec in ne prevoznica (pravna oseba). O tem, da naj bi šlo za naklepno ravnanje prevoznice, torej pravne osebe (da naj bi njen voznik ravnal po njenih pooblastilih ali navodilih), pa ni ne trditvene ne dokazne podlage. Vrhovno sodišče zato zaključuje, da obveznost povrnitve škode po predmetni zavarovalni pogodbi ni izključena.

16. Utemeljen pa je ugovor revidentke glede prisojenih zamudnih obresti. V predmetni zadevi gre namreč za mednarodni cestni prevoz, za katerega se uporabljajo določbe Konvencije CMR (prvi odstavek 1. člena CMR). Le-ta v prvem odstavku 27. člena določa, da ima upravičenec pravico zahtevati obresti od odškodnine po obrestni meri 5% letno od dneva, ko jo je pisno zahteval od prevoznika. Zmotno je torej stališče sodišča druge stopnje o 8% obrestni meri zakonskih zamudnih obresti po Obligacijskem zakoniku (Uradna lista Republike Slovenije, št. 83/2001 z dne 25.10.2001 in št. 32/2004 z dne 2.4.2004, ter odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-300/04-25 z dne 2.3.2006). Ker je Konvencija CMR za mednarodne cestne prevoze kogentne narave, revidentka (zavarovalnica) pa odgovarja v obsegu prevozniške odgovornosti (5.1. člen zavarovalnih pogojev), je Vrhovno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo in prisodilo 5% letne zamudne obresti. Te tečejo od dneva, ko je druga tožnica pisno zahtevala odškodnino od prevoznice, to je od dne 25.7.2001.

17. Glede revizijskih navedb o limitiranju škode na 8,33 računskih enot za kilogram kosmate teže primanjkljaja Vrhovno sodišče pripominja le, da je za uporabo ustreznega materialnega prava potrebno ugotoviti določena dejstva. Teh dejstev (bruto teže tovora) pa revidentka v postopku pred nižjimi sodišči ni zatrjevala, medtem ko v revizijskem postopku tega ne more storiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

18. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno le glede zamudnih obresti. Zato je Vrhovno sodišče reviziji v tem delu (glede zahtevka druge tožnice) ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP; 1. točka izreka sodbe). Ker je bila revizija glede zahtevka druge tožnice v preostalem delu neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo (2. točka izreka sodbe).

19. Revidentka (glede glavnih zahtevkov) z revizijo ni uspela, zato mora tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo zahtevala povrnitev nagrade za sestavo tega odgovora (1800 točk), materialnih stroškov (28 točk), 20% DDV in sodne takse za odgovor na revizijo (94.000,00 SIT). V skladu s 3. točko tar. št. 21 v zvezi s 1. točko tar. št. 18, tretjim odstavkom 13. člena in drugim odstavkom 2. člena Odvetniške tarife (Uradni list Republike Slovenije, št. 67/2003 z dne 11.7.2003) je tožeča stranka upravičena do povrnitve zahtevanih 1828 točk (+20% DDV na 1800 točk) stroškov odvetniškega dela. Skupaj s sodno takso za odgovor na revizijo znašajo njeni revizijski stroški 334.600,00 SIT (3. točka izreka sodbe).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II Ips 27/2017
• Sklep III Ips 89/2007
• Sklep III Ips 11/2008, enako tudi III Ips 134/2007