Sodba G 21/2003

Jedro

Tretji odstavek 373. člena ZTVP-1, ki določa vsebino sklepa, s katerim predsednik senata naloži vložniku, naj popravi vlogo, ne določa izrecno, da mora v sklepu vložnika opozoriti na posledice. Tožničina vloga ni bila zavržena zato, ker bi šlo za nepopravljivo pomanjkljivost, pač pa zato, ker popravljiva pomanjkljivost ni bila odpravljena v (podaljšanem) roku. Toženi stranki torej ni bilo treba razlagati, zakaj pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti, saj njena odločitev ne temelji na takšni ugotovitvi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrgla zahtevo tožeče stranke za izdajo soglasja za posredno pridobitev več kot 10% poslovnega deleža v družbi A. d.o.o., ter ji naložila plačilo takse za izdajo te odločbe v znesku 100.000 tolarjev.

2. Tožeča stranka izpodbija to odločbo, zatrjuje, da je nezakonita in predlaga, naj jo Vrhovno sodišče odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka je odgovorila na tožbo in predlagala njeno zavrnitev. Državno pravobranilstvo je prijavilo svojo udeležbo v postopku kot zastopnik javnega interesa.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka dne 26. 11. 2002 pri toženi stranki vložila zahtevo za izdajo soglasja za posredno pridobitev več kot 10% poslovnega deleža v družbi A. d.o.o. Tožena stranka je ugotovila, da vloga ni popolna, zato je dne 6. 2. 2003 izdala sklep, s katerim je tožnici naložila, naj zahtevo v 15 dneh dopolni tako, da predloži uradni slovenski prevod izpiska iz trgovinskega registra, ki ga je že predložila v izvirniku, navede dejavnost, ki jo opravlja in predloži mnenje priznanih mednarodnih organizacij za presojo bonitete, kot to zahteva 6. alineja 2. člena Uredbe o določitvi kriterijev za odločanje ATVP na podlagi 8., 100. in 129. člena ZISDU (Uredba, Uradni list RS, št. 38/94). Tožeča stranka je v postavljenem roku prvi dve pomanjkljivosti odpravila, mnenja po Uredbi pa ni predložila in je prosila za šestmesečno podaljšanje roka za odpravo te pomanjkljivosti. Tožena stranka je s sklepom dne 18. 4. 2003 rok podaljšala za šest mesecev, tožnica pa tudi v tako podaljšanem roku ni predložila manjkajočega mnenja priznane mednarodne organizacije za presojo bonitete. Zato je tožena stranka tožničino vlogo zavrgla z izpodbijano odločbo, ki jo opira na določbo četrtega odstavka 373. člena Zakona o trgu vrednostnih papirjev (ZTVP-1, Uradni list RS, št. 56/99 in 52/2002).

6. Tožnica navaja, da je tožena stranka v sklepu, s katerim ji je podaljšala rok, ni opozorila, da bo njeno zahtevo zavrgla, če ne bo predložila zahtevanega mnenja. Navedba ostaja na ravni gole trditve; tožnica ne navaja, kakšna kršitev zakona naj bi bila s tem storjena. Sodna praksa se je že izrekla, da celo v primerih, kadar zakon izrecno zahteva takšno opozorilo, morebitno neupoštevanje takšne določbe predstavlja le relativno kršitev postopka. Sodišče pa ugotavlja, da tretji odstavek 373. člena ZTVP-1, ki določa vsebino sklepa, s katerim predsednik senata naloži vložniku, naj popravi vlogo, ne določa izrecno, da mora v sklepu vložnika opozoriti na posledice (zavrženje, ki je določeno v četrtem odstavku 373. člena Zakona). Zato odsotnost takšnega izrecnega opozorila ne predstavlja kršitve zakona.

7. S tem v zvezi so neutemeljene tudi tožnikove navedbe, da bi tožena stranka njegove zahteve ne smela zavreči po četrtem odstavku 373. člena ZTVP-1 tudi zato, ker je predsednik senata svojo odločitev o podaljšanju roka za njeno dopolnitev oprl na določbo 3. točke drugega odstavka 312. člena in ne na tretji odstavek 373. člena Zakona. Tožena stranka se je v sklepu o podaljšanju roka pravilno sklicevala na 3. točko drugega odstavka 312. člena Zakona, ki določa, da predsednik senata Agencije (med drugim) odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka in o tistih vprašanjih, ki se kot postranska vprašanja pojavijo v zvezi z izvedbo postopka in se o njih ne odloča z odločbo. Ta sklep, ki ima svojo podlago tudi v tretjem odstavku 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku v zvezi z drugim odstavkom 309. člena ZTVP-1, pa po svoji vsebini predstavlja spremembo oziroma dopolnitev sklepa, s katerim je bil določen prvoten, krajši rok (sklep št. 112/14/1/02-(181) z dne 6. 2. 2003. Ta pa se sklicuje na določbo tretjega odstavka 373. člena ZTVP-1, torej gre za primer, za katerega je v četrtem odstavku določena sankcija zavrženja.

8. Sodišče tudi ni moglo upoštevati navedbe tožeče stranke, da je bila toženkina zahteva po predložitvi mnenja nezakonita, češ da 372. člen ZTVP kot vsebino zahteve (poleg podatkov o vložniku in določnega zahtevka - 1. in 2. točka prvega odstavka) v 3. točki določa le druge podatke, določene z zakonom, mnenje o presoji bonitete pa zahteva Uredba, to je podzakonski akt. Sodišče opozarja na določbo drugega odstavka 372. člena, ki določa, da je zahtevi treba priložiti tudi ... druge listine, iz katerih izhaja utemeljenost zahteve. Sporno mnenje je takšna druga listina, ki jo je Vlada lahko določila z Uredbo, saj je imela pooblastilo za to v drugem odstavku 124. člena ZISDU.

9. Ni mogoče pritrditi tudi očitku tožeče stranke, da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar bi lahko predstavljalo absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka. To kršitev vidi tožnica v tem, da tožena stranka v odločbi ni obrazložila, zakaj naj bi bila nepredložitev mnenja takšna pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti. Tu gre za očitno napačno razumevanje izpodbijane odločbe in določbe tretjega in četrtega odstavka 373. člena ZTVP-1. Ti dve določbi, ki sta bili podlaga za sporno odločitev, urejata ravno primere, ko je pomanjkljivost vloge takšna, da jo je mogoče odpraviti. To je tožena stranka tudi upoštevala in zato pozvala tožečo stranko, naj pomanjkljivost odpravi. Tožničina vloga ni bila zavržena zato, ker bi šlo za nepopravljivo pomanjkljivost, pač pa zato, ker popravljiva pomanjkljivost ni bila odpravljena v (podaljšanem) roku. Toženi stranki torej ni bilo treba razlagati, zakaj pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti, saj njena odločitev ne temelji na takšni ugotovitvi.

10. Vrhovno sodišče je po povedanem ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato je neutemeljeno tožbo na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS v zvezi z drugim odstavkom 324 člena ZTVP-1 zavrnilo.

11. Sodišče je zavrnilo tožbo tudi v delu, kjer tožnik zahteva povrnitev stroškov. Ta del odločitve temelji na smiselni uporabi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 16. členom ZUS.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Psp 77/2011
• VDSS sklep Psp 415/2011
• Sklep I Up 329/2000