Sodba G 25/2003

Jedro

Določbe ZTVP-1, ki zadevajo odvzem dovoljenja za opravljanje storitev v zvezi z vrednostnimi papirji, niso kaznovalne norme (glej 10. točko odločbe Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-249/03-13). Subjektivni element očitanih dejanj se zato ne ugotavlja po enakih standardih kot v kaznovalnem pravu.

Očitano ravnanje zadeva posredovanje tožeče stranke pri trgovanju z delnicami M. v krajšem časovnem obdobju (od 30.12.1999 do 11.1.2000). Pri vsakem poslu so bili ali kot prodajalci ali kot kupci udeleženi vzajemni skladi, ki jih upravlja A. Celotno ravnanje tožeče stranke je zato treba presojati kot celoto. Čeprav morda pri posameznem poslu ni neposrednega dokaza za ugotovitev, da je bil dogovorjen med njihovimi udeleženci prav zato, da bi se ustvarila napačna informacija o ceni ali o prometnosti delnice M., pa pogled na celotno poslovanje z delnicami M. pokaže prav tako sliko. Za tako sklepanje govorijo poleg vsega že povedanega tudi ponavljajoči (enaki) vzorci trgovanja, predvidljivost zaporedja poslov (npr. najprej dvig cene in nato njeno ohranjanje) in pa dejstvo, da je bila prav tožeča stranka odločilni borzni posrednik z delnico M.. Kapitalska povezanost, opisana v 10. točki je dodaten indic, ki govori v prid takemu zaključku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je ugotovila, da je tožeča stranka kršila prepoved manipulacije iz 1. odstavka 248. člena Zakona o trgu vrednostnih papirjev (ZTVP-1), s tem da je pri trgovanju z vrednostnimi papirji, z namenom ustvariti napačno informacijo o ceni in prometnosti vrednostnega papirja, posredovala pri trgovanju z vrednostnimi papirji (posli so konkretizirano našteti), čeprav je vedela, da se posli sklepajo s takim namenom. Ocenila je, da so podani razlogi iz 1. točke prvega odstavka 205. člena ZTVP-1 za odvzem dovoljenja za opravljanje storitev v zvezi z vrednostnimi papirji in je tožeči stranki zato odvzela dovoljenje za opravljanje storitev v zvezi z vrednostnimi papirji, ki ji ga je izdala dne 21.12.1994 (opr. št. 21/17/AG-94). Odločila je, da se ukrep ne bo izvršil, če tožeča stranka v preizkusni dobi treh let ne bo storila nove kršitve, zaradi katere ji je mogoče odvzeti dovoljenje za opravljanje storitev v zvezi z vrednostnimi papirji. Tožeči stranki je še naložila povrnitev stroškov postopka v višini 1.000.000,00 SIT.

2. Odločbo izpodbija tožeča stranka s tožbo. Izpodbija jo "predvsem iz razloga, ker je neustavna in nezakonita ter iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja", ter dodaja, da opozarja tudi na kršitev zakona glede izbire sankcije. Predlaga odpravo odločbe.

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev.

Glede očitane neustavnosti izpodbijane odločbe 4. Tožeča stranka uveljavlja, da ZTVP-1 nima opredeljenega zastaralnega roka za dejanja, ki se ji očitajo. To naj bi pomenilo, da je nadzor Agencije za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju: agencija) časovno neomejen. Taka možnost pa je po tožnikovem mnenju ne samo nezakonita, pač pa tudi neustavna, saj je v nasprotju z načeli pravne države (2. člen Ustave), predstavljala pa naj bi tudi kršitev enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) ter enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

5. Tožnik uveljavlja neustavnost še naslednjih določb ZTVP-1:

- 248. člena (določba naj bi bila premalo natančno opredeljena in naj bi dopuščala samovoljno razlago, kdaj naj bi šlo za prepovedano ravnanje; to naj bi bilo v nasprotju s 25. členom Ustave); - 205. člena (izrek ukrepa agencije naj bi bil v nesorazmerju s kršitvami; to naj bi bilo v nasprotju z 2., 22. in 74. členom Ustave); - ter postopkovnih določb (309., 315. člen, 2. odstavek 316. člena, 2. odstavek 324. člena, 2. odstavek 325. člena, 327. člen, 1. odstavek 338. člena, 329., 331. člen ter 2. in 3. odstavek 364. člena), ker naj ne bi zagotavljale ustreznega varstva pravic strank v postopku (to naj bi bilo v nasprotju s 14., 22., 23., 24. in 25. členom Ustave).

6. O ustavnosti zgoraj navedenih določb ZTVP-1 je odločilo Ustavno sodišče s svojo odločbo št. U-I-220/03-20 z dne 13.10.2004. V 1. točki izreka je odločilo, da so določbe 3. točke prvega odstavka in 3. točke drugega odstavka 88. člena, 7. točke prvega odstavka in 2. točke drugega odstavka 112. člena ter 3. točke prvega odstavka in 2. točke drugega odstavka 224. člena ZTVP-1 v neskladju z Ustavo. Državnemu zboru je naložilo, da ugotovljeno neskladnost odpravi v roku enega leta od objave odločbe. Vse zgoraj navedene določbe zadevajo časovno obdobje, v katerem morajo biti storjene ponavljajoče se kršitve. V neskladju z Ustavo so zato, ker potencialni nadziranci kot naslovniki norm ne vedo dovolj natančno, kdaj jih lahko doletijo negativne posledice (17. točka odločbe Ustavnega sodišča). Nobena od navedenih določb ni bila uporabljena v postopku odvzema dovoljenja za opravljanje storitev v zvezi z vrednostnimi papirji.

7. V 2. točki izreka je Ustavno sodišče odločilo, da ostale izpodbijane določbe ZTVP-1 (vključno z določbami 19. poglavja zakona) niso v neskladju z Ustavo (med drugim izrecno tudi določbi prvega odstavka 248. člena in 1. točke prvega odstavka 205. člena, na katerih neposredno temelji izpodbijana odločba).

Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja 8. Agencija je ugotovila, da je tožeča stranka posredovala pri trgovanju z vrednostnimi papirji z namenom ustvariti napačno informacijo (a) o ceni vrednostnega papirja in (b) o prometnosti vrednostnega papirja (delnice M.), pri tem pa je vedela, da se posli sklepajo s takim (manipulativnim) namenom.

9. Agencija je posamezne posle opisala po časovnem zaporedju. Najprej je pojasnila svoje ugotovitve glede posla, ki je bil sklenjen dne 30.12.2000. Da je šlo v tem primeru za posredovanje tožeče stranke pri trgovanju z vrednostnim papirjem z namenom ustvariti napačno informacijo o ceni vrednostnega papirja, (v bistvenem) utemeljuje z naslednjimi dejstvi:

- dne 29.12.1999 je znašal uradni enotni tečaj M. (delnice izdajatelja O., d.d., K.) 19.000 SIT; - dne 30.12.1999 so bila v trgovalni sistem Ljubljanske borze vrednostnih papirjev d.d., Ljubljana (v nadaljevanju: BTS) vnešena tri naročila: prodajno naročilo za 1 lot M. ob 8:35:45 uri, ki ga je vnesel tožnik, prodajno naročilo za 47 lotov M. ob 11:25:27 uri, ki ga je vnesla borzno posredniška družba P. (za družbo D. d.o.o.) in nakupno naročilo za 48 lotov M. ob 11:25:45, ki ga je vnesel tožnik; - naročilo za nakup enega lota M. je bilo tržno (tako, ki se izvede takoj po trenutni tržni ceni), vendar je borzni posrednik tožnika naročilo vnesel v BTS po ceni 24.800 SIT, torej po "tržni" ceni, kot se je "oblikovala" šele kasneje tega dne; - naročilo PID A. za nakup 48 lotov M., ki je bilo prav tako tržno, je tožnik prejel ob 9:32:27 uri, v BTS pa ga je vnesel šele potem, ko je bilo vnešeno prodajno naročilo borzno posredniške družbe P. (za družbo D. d.o.o.) za prodajo 47 lotov po ceni 24.900 SIT (po 18 sekundah), torej (skupaj z enim že vnešenim lotom) prav za povpraševano količino lotov in po ceni, ki skoraj natanko ustreza ceni, ki jo je že sam tožnik vnesel za prodajo enega lota ob 8:35:45 uri; - posel s 47 loti M. po ceni 24.900 SIT je bil edini posel, ki se je upošteval pri oblikovanju uradnega tečaja tega dne; - 30.12.1999 je bil zadnji trgovalni dan v letu 1999; doseženi tečaj 24.900 SIT za M. je bil zato pomemben z vidika računovodskih predpisov za izdelavo letnih računovodskih izkazov investicijskih skladov in posledično tudi za izračun vrednosti enote premoženja ter donosnosti investicijskega sklada.

10. Da ne gre zgolj za nenavaden splet naključij, in da je tožeča stranka vedela, da se posli sklepajo z manipulativnim namenom ustvariti napačno informacijo o ceni, je agencija sklepala tudi na podlagi kadrovske in kapitalske povezanosti med udeleženci zgoraj navedenih poslov:

- tožnik ... je drugi največji delničar družbe za upravljanje A.; med večjimi delničarji te družbe so tudi vsi trije družbeniki tožnika (B. B., C. C. in D. D.); D. D. in C. C. sta člana nadzornega sveta A.; - A. upravlja vzajemni sklad G., vzajemni sklad R. in PID A., d.d., L.; - vodja naložb v A. je E. E., ki je članica nadzornega sveta O. d.d., K. ter ustanoviteljica in edina družbenica družbe D. d.o.o., katere direktor je njen mož F. F.; - za tožnika je vse posle izpeljal borzni posrednik C. C.

11. Tožeča stranka v zvezi s poslom z dne 30.12.1999 pojasnjuje posamezna pravno relevantna dejstva (ne da bi zanikala zgoraj navedena dejstva). Najprej zatrjuje, da je šele iz izpodbijane odločbe zvedela, da je bil prodajalec 47 delnic M., ki jih je ponujala borzno posredniška družba P., družba D. d.o.o., katere lastnica je E. E. Meni, da je sklepanje tožene stranke, da naj bi (tožeča stranka) vedela oziroma ji naj bi bila sporočena vsebina in namen prodajnega naročila za nakup 48 delnic M., napačno, saj za to nima nobenega dokaza. Dejstvo, da je E. E. vodja naložb v A. ter obenem lastnica družbe D. d.o.o., še ni zadosten dokaz. Po njenem mnenju ni dokazano niti, da je bil nakup delnic opravljen z manipulativnim namenom, niti da je tožeča stranka za tak namen vedela. Dodaja, da gola kapitalska povezanost med tožečo stranko in A. sama po sebi ničesar ne dokazuje, tožena stranka pa naj bi svoj celotni očitek o namerni manipulaciji temeljila prav na kapitalski povezanosti med tožečo stranko in A. Za tožečo stranko je "bistveno samo to, da tožeča stranka ni vedela in ni mogla vedeti, kdo je dne 30.12.1999 prodajal vrednostni papir M."

12. Tožena stranka svojega sklepanja o namenu manipulacije cen pri poslih, opravljenih dne 30.12.1999, in o vednosti tožeče stranke, ni utemeljevala le s kapitalsko povezanostjo, pač pa z vsemi dejstvi, navedenimi v 9. in 10. točki te sodbe. Nobeno tam navedeno dejstvo samo po sebi ne zadostuje za sklepanje o manipulativnem ravnanju, vsa skupaj pa tako sklepanje dovoljujejo. V zvezi s tem ni mogoče pristati na stališče tožeče stranke, ki je vsaj implicitno vsebovano v njeni tožbi, namreč, da je sprejemljiv le neposreden dokaz o namenu ali vedenju udeleženca na trgu vrednostnih papirjev. O tem je mogoče sklepati tudi na podlagi njegovega celotnega ravnanja.

13. Tožeča stranka pojasnjuje posamezne okoliščine v zvezi s posli dne 30.12.1999, ne pa vseh. Glede nemogočega časovne zaporedja vnosa naročila za 1 lot M. v BTS (vnešen ob 8:35:45 uri) in naročila njene stranke (po njenih prvotnih podatkih pridobljeno šele ob 9:32:58 uri) pojasnjuje, da je prišlo do napake njenega borznega posrednika, ki je "kot uro pomotoma navedel napačen čas." V zvezi z oblikovanjem cene delnic M. pojasni, da se je oblikovala na podlagi naročila borzno posredniške družbe P., ki je vzpostavila prodajno naročilo za svojo stranko po ceni 24.900 SIT za 47 delnic. Tožeča stranka pa pri tem ne pojasni, kako je lahko že ob 8:35:45 uri vnesla naročilo za nakup ene delnice M., čeprav je šlo za tržno naročilo, po ceni 24.800 SIT, saj naj bi za ceno 24.900 SIT za eno delnico, ki jo je ponudila borzno posredniška družba P., zvedela šele ob 11:25:45 uri, ob tem, da je bila pred njenim vnosom zadnja znana cena za delnico 19.000 SIT.

14. Tožeča stranka pojasnjuje, da je mogoče vnesti naročilo stranke v BTS v 18 sekundah, kolikor je preteklo od naročila, ki ga je prejela od A. za nakup 48 delnic M., do vnosa v borzni računalniški sistem. Tehnično vzeto je to najbrž mogoče, vendar pa tožeča stranka niti ne poskuša ovreči jedra očitka tožene stranke, ki je v tem, da je z vnosom nakupnega naročila A., ki ga je prejela ob 9:32:27 uri, čakala vse do 11:25:45 ure, pa čeprav je, ne nazadnje, že imela prodajno naročilo za eno delnico M., medtem ko je znašal njen reakcijski čas po vnosu naročila borzno posredniške družbe P. le borih 18 sekund. Ob odsotnosti drugačne razumne razlage je zato dovolj prepričljivo sklepanje, da je tožeča stranka že od samega začetka čakala prav na ponudbo za prodajo 47 delnic M. po ceni 24.900 SIT. Šlo je za njeno lastno ravnanje, ki ga ni mogoče pojasniti s samo vsebino in časom naročil njenih strank, pač pa le z vnaprejšnjim dogovorom o željenem izidu posla (prodajo delnic po ceni 24.900 SIT).

15. Agencija je ugotovila, da je bilo večje število poslov sklenjenih tako, da so fizične osebe najprej sklenile izven borznega trgovanja kupoprodajne pogodbe glede delnic M., pogodbe razdrle, nakar je sledila še aplikacija poslov preko borze z enako količino in ceno ter med istimi strankami (oziroma s strankami, ki so z njimi kapitalsko povezane). Na ta način se je ustvarjala napačna informacija o prometnosti delnic M.

16. V primeru, ki je v izpodbijani odločbi obravnavan na 15.-17. strani pod "3. Posli, sklenjeni 7.1.2000", je agencija ugotovila, da so člani družine N. sklenili dne 9.11.1999 z A. kot zastopnico PID A. pogodbo o prodaji delnic M. in sicer N. J. za 267 lotov, N. K. za 37 lotov, N. L. za 49 lotov, N. M. za 42 lotov in N. O. za 49 lotov, vse po ceni 21.000 SIT za en lot. Po že prejetem plačilu 90% kupnine in preknjižbi delnic, opravljeni dne 30.12.1999, so dne 31.12.1999 s kupcem sklenili aneks k pogodbi, s katerim so jo razdrli. Dne 7.1.2000 so ob 9:53:47 uri poslali naročilo tožeči stranki za borzno prodajo enakega števila lotov. Le N. J. je najprej dal naročilo le za 23 lotov, a je ob 9:54:18 uri dodal še naročilo za 244 lotov, skupaj torej za 267 lotov, kar je enako prodanemu številu lotov na podlagi razdrte pogodbe. Kupca (Vzajemni sklad G. in R.) sta dala tožeči stranki nakupno naročilo v istem času kot prodajalci in za isto količino lotov. Prodajna in nakupna naročila so bila zabeležena kot tržna, dosežena cena pa je v obeh primerih znašala 21.000 SIT, torej enako kot pri razdrtih pogodbah.

17. Tožeča stranka navaja, da je navedeni posel izvršila tako, kot so to želele stranke. Naročniki naj bi izrecno zahtevali, da se posli sklenejo prav med njimi in po točno določeni ceni. Za tožečo stranko je pomembno, da borzni posrednik, ki je izvedel aplikacijo, za prvotno sklenitev in razdrtje pogodbe sploh ni vedel. Posebej še poudarja, da ozadje in razlogi sklenitve in razdrtja sklenjenega posla ter njegove ponovne sklenitve niso stvar borznega posrednika, ki se v oceno motivov strank ni dolžan in tudi ne more spuščati.

18. Borzno posredniška družba načeloma res ni dolžna poizvedovati o ozadju in razlogih (motivih) borznih poslov, mora pa nedvomno ravnati v skladu z določbami 248. člena ZTVP-1, če zve za ravnanje, ki nasprotuje prepovedi tržne manipulacije. Stranke (razdrte) prodajne pogodbe so naloge za prenos delnic M. na novega imetnika oddale tožeči stranki. Tudi dokumentacijo, potrebno za povratno preknjižbo delnic zaradi razdrtja pogodbe, so prav tako predložile tožeči stranki. Naročila strank so bila po podatkih tožeče stranke tržna, sama pa jih je izvršila kot limitirana. Na podlagi tega je očitno, da je tožeča stranka nedvomno vedela tako za prvotno sklenitev in razdrtje pogodbe, kot tudi za ozadje posla (sklenitev nepotrebnega posla, zgolj z namenom, da se prikaže prometnost vrednostnega papirja).

19. Tudi glede preostalih očitanih poslov tožeča stranka predvsem uveljavlja, da je zgolj izvrševala naročila svojih strank. Gre za njeno posredovanje dne 4.1.2000, ko sta kot prodajalec in kupec nastopala vzajemna sklada R. in G. (oba sklada A.), kjer se očita manipulacijo glede prometnosti delnice, ter posredovanje pri treh poslih z minimalno količino (en lot), vendar po bistveno višji ceni, kot je bila do tedaj dosežena pri borznem poslovanju. V enem primeru se je zato cena zvišala za 11,7%, v preostalih dveh pa za 22,1%.

20. Tožeča stranka posebej uveljavlja, da tožena stranka ni opravila glavne obravnave, pa bi jo morala, večkrat pa tudi ponovi, da ni izvedla vse dokazov, potrebnih za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, pri čemer ima še posebej v mislih tista dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o njeni subjektivni odgovornosti za očitana dejanja. Tožeča stranka gradi svojo obrambo na tem, da bi morala agencija pri vsakem posameznem poslu ugotoviti, kakšen je bil (subjektivni) namen vseh udeležencev posla. Prav zato je tudi predlagala zaslišanje vseh tistih, ki so sodelovali pri posameznih poslih.

21. Določbe ZTVP-1, ki zadevajo odvzem dovoljenja za opravljanje storitev v zvezi z vrednostnimi papirji, niso kaznovalne norme (glej 10. točko odločbe Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-249/03-13). Subjektivni element očitanih dejanj se zato ne ugotavlja po enakih standardih kot v kaznovalnem pravu.

22. Očitano ravnanje zadeva posredovanje tožeče stranke pri trgovanju z delnicami M. v krajšem časovnem obdobju (od 30.12.1999 do 11.1.2000). Pri vsakem poslu so bili ali kot prodajalci ali kot kupci udeleženi vzajemni skladi, ki jih upravlja A. Celotno ravnanje tožeče stranke je zato treba presojati kot celoto. Čeprav morda pri posameznem poslu ni neposrednega dokaza za ugotovitev, da je bil dogovorjen med njihovimi udeleženci prav zato, da bi se ustvarila napačna informacija o ceni ali o prometnosti delnice M., pa pogled na celotno poslovanje z delnicami M. pokaže prav tako sliko. Za tako sklepanje govorijo poleg vsega že povedanega tudi ponavljajoči (enaki) vzorci trgovanja, predvidljivost zaporedja poslov (npr. najprej dvig cene in nato njeno ohranjanje) in pa dejstvo, da je bila prav tožeča stranka odločilni borzni posrednik z delnico M. Kapitalska povezanost, opisana v 10. točki je dodaten indic, ki govori v prid takemu zaključku. Iz teh razlogov v dokaznem postopku ni bilo treba zasliševati vseh udeležencev spornih poslov.

Glede nezakonitosti izpodbijane odločbe (zmotne uporabe materialnega prava)

23. Tožeča stranka ob tem, ko uveljavlja, da je ZTVP-1 neskladen z Ustavo, ker nima opredeljenega zastaralnega roka za dejanja, ki se ji očitajo, uveljavlja (z isto argumentacijo) tudi nezakonitost odločbe, ki temelji na taki pravni ureditvi. Ukrepanje agencije bi bilo nezakonito, če bi začela oziroma vodila postopek zoper kršitelja v nasprotju z zakonskimi določbami. Ker ZVTP-1 ne določa časovne omejitve za tako ravnanje agencije, njeno ravnanje ne more biti nezakonito.

24. Tožena stranka je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila materialno pravo. Ravnanje tožeče stranke ima vse elemente, kot jih določa 1. odstavek 248. člena ZTVP-1.

25. Vrhovno sodišče se strinja z oceno tožene stranke o daljnosežnosti posledic manipulativnih poslov na organiziranem trgu vrednostnih papirjev. Taki posli rušijo sam smisel organiziranega trga, ki je v zagotovitvi varstva investitorjev in poštenega, transparentnega ter uspešnega delovanja trga. Zato se tudi strinja z izrečeno sankcijo, oprto na določbi 1. točke 1. odstavka 205. člena ZTVP-1 in 1. odstavka 206. člena ZTVP-1.

26. Ker se je izkazalo, da s tožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče tožbo zavrnilo (59. člen ZUS). Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014