<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba G 22/2003

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2006:G.22.2003
Evidenčna številka:VS40923
Datum odločbe:23.01.2006
Področje:PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV
Institut:dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave borzno posredniške družbe - predstavitev kandidata

Jedro

Tožena stranka je dovolj konkretno in prepričljivo pojasnila razloge za zaključek, da je tožnik na predstavitvi s svojimi odgovori ni uspel prepričati, da ima jasno strategijo, in da pozna konkretne ukrepe za odpravo ponavljajočih se pomanjkljivosti, na katere opozarjajo revizijska poročila. Vrhovno sodišče se zato strinja, da so podani razlogi za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja iz 5. odstavka 86. člena ZTVP-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z odločbo št. 68FBDP-(626) z dne 24.9.2003 A. A. zavrnila zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave borznoposredniške družbe B., d.o.o., L. (v nadaljevanju: zahteva za izdajo dovoljenja).

2. Odločbo izpodbija tožeča stranka s tožbo. Izpodbija jo iz "vseh zakonskih razlogov" in predlaga "njeno odpravo oziroma razveljavitev in spremembo ali pa vrnitev zadeve v ponovno odločanje organu prve stopnje ter povračilo stroškov postopka."

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev.

4. Zakon o trgu vrednostnih papirjev (Uradni list RS, št. 56/99 - v nadaljevanju: ZTVP-1) je določal v 5. odstavku 85. člena pogoje, ki jih je morala izpolnjevati oseba za imenovanje za člana uprave borzno posredniške družbe (v nadaljevanju: BPD). Temeljni pogoj je bil določen v 1. točki 5. odstavka 85. člena, ki je glasila:

"da je ustrezno strokovno usposobljena in ima lastnosti in izkušnje, potrebne za vodenje poslov borzno posredniške družbe,"

5. Po določbi 6. odstavka 85. člena ZTVP-1 je bil navedeni pogoj izpolnjen, če je imela oseba zadostna teoretična in praktična znanja za vodenje poslov borzno posredniške družbe. Določeno je bilo še, da se šteje, da je navedeni pogoj izpolnjen, če ima oseba najmanj štiriletne izkušnje pri vodenju poslov podjetja primerljive velikosti in dejavnosti kot borzno posredniška družba oziroma drugih primerljivih poslov.

6. Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju: agencija) je na drugi strani izpodbijane odločbe ugotovila, da "na strani vložnika obstajajo okoliščine, zaradi katerih nastopi domneva o zadostnih teoretičnih in praktičnih znanjih za vodenje poslov borznoposredniške družbe iz drugega stavka šestega odstavka 85. člena ZTVP-1." V tem delu torej tožena stranka določb ZTVP-1 ni uporabila v škodo tožeče stranke.

7. ZTVP-1 je imel poleg splošnih pravil iz 85. člena še dodatna pravila o odločanju agencije o zahtevi za izdajo dovoljenja. Po določbi 3. odstavka 86. člena ZTVP-1 je agencija lahko odločila, da mora kandidat za člana uprave v postopku odločanja o dovoljenju opraviti predstavitev vodenja poslov BPD. Tako je ravnala tudi v predmetni zadevi.

8. Zakonska določba o predstavitvi kandidata je služila temu, da agencija preveri, ali ima kandidat ob sicer izpolnjeni zakonski domnevi tudi dejansko potrebno usposobljenost, lastnosti in izkušnje, potrebne za vodenje poslov borzno posredniške družbe in v tem okviru še posebej, ali bo zagotovil vodenje poslov BPD v skladu z dolžnostmi, ki jih zakon nalaga članom uprave (78. člen ZTVP-1). Če je ocena na podlagi podatkov, ki vključujejo tudi predstavitev, negativna, agencija zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja (5. odstavek 86. člena ZTVP-1).

9. Agencija je ocenjevala, ali bo kandidat (tožeča stranka) zagotovil poslovanje v skladu s pravili o obvladovanju tveganj (1. odstavek 87. člena ZTVP-1), ali bo zagotovil organizacijo sistema notranjih kontrol na vseh področjih poslovanja B. (3. odstavek 87. člena ZTVP-1) in zagotovil sestavljanje računovodskih poročil (izkazov) v skladu z določbami ZTVP-1 in na njegovi podlagi izdanimi predpisi (4. odstavek 87. člena ZTVP-1), kar vse so dolžnosti, ki jih zakon nalaga članom uprave. V ta namen je bil kandidat pri predstavitvi vprašan, kako razume revizijska poročila za leto 2000, 2001 in 2002, ter kakšna je njegova vizija "poslovanja v bodoče v smislu odpravljanja nepravilnosti na področju poslovanja B." Revizorji so namreč imeli ponavljajoče se pridržke v svojih mnenjih k posameznim segmentom poslovanja B. za vsa tri leta poslovanja.

10. Tožnik je v B. zaposlen od 10.2.1995 dalje. Do 14.1.2002 je opravljal funkcijo direktorja oziroma predsednika uprave, od tedaj dalje pa je bi zaposlen kot svetovalec uprave. V postopku pred agencijo je sam navedel, da bo v upravi zadolžen za področje borznega posredovanja in področje računovodstva in financ. Razumno je bilo zato pričakovati ne le, da dobro pozna vsa revizijska poročila, pač pa tudi, da ima izdelana stališča o tem, kako v bodoče odpraviti pomanjkljivosti, zaradi katerih so bila revizijska mnenja izdana s pridržki. Zato ni sprejemljivo zatrjevanje tožnika, da ni imel možnosti vpogleda v revizijska poročila in da zato ni mogel dati strokovnih odgovorov na zastavljena vprašanja.

11. Glede razumevanja revizijskih poročil se je izkazalo, da tožnik slabo razume (ali pozna) revizijska poročila. Kljub temu, da je dal revizor za leto 2001 kar pet mnenj s pridržkom k poslovanju B., pozitivno pa o poročanju B., za leto 2002 pa štiri mnenja s pridržkom, o poročanju pa ponovno pozitivno mnenje, je tožnik zatrjeval (vztrajal), da je bil dan pridržek prav na poročanje.

12. Tožniku je bilo na predstavitvi predočeno, katera mnenja s pridržki so bila podana k poslovanju B. za leto 2002. Vendar kljub temu ni uspel odgovoriti na konkretno zastavljena vprašanja glede komentiranja revizijskih poročil in glede prihodnjih ravnanj za odpravo nepravilnosti, vezanih na revizorjeva ponavljajoča se mnenja s pridržki.

13. Tožena stranka je dovolj konkretno in prepričljivo pojasnila razloge za zaključek, da je tožnik na predstavitvi s svojimi odgovori ni uspel prepričati, da ima jasno strategijo, in da pozna konkretne ukrepe za odpravo ponavljajočih se pomanjkljivosti, na katere opozarjajo revizijska poročila. Vrhovno sodišče se zato strinja, da so podani razlogi za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja iz 5. odstavka 86. člena ZTVP-1.

14. Pri oceni, ali bo kandidat zagotovil vodenje poslov BPD v skladu s pravili, določenimi v ZTVP-1 in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, zadostuje verjetnost. V tem smislu se je izrekla tudi že sodna praksa tega sodišča (npr. sodbi G 3/2001 z dne 27.11.2001 in G 3/2004 z dne 23.11.2004).

15. Tožeča stranka obširno pojasnjuje (v VII. točki tožbe), kakšna so bila sporna revizorska mnenja in želi na ta način "razčistiti dejansko stanje." V tej zadevi tako razčiščevanje dejanskega stanja ni potrebno, saj se ne odloča o tem, v čem so bili revizorski pridržki in kako izboljšati poslovanje B., pač pa je pomembno le, kako jih je tožnik razumel in kako je odgovoril na zastavljena vprašanja na svoji predstavitvi.

16. Novih dejstev in novih dokazov, v kolikor jih tožeča stranka navaja oziroma predlaga v tožbi, Vrhovno sodišče ni smelo upoštevati (329. člen ZTVP-1). Tožnik lahko v postopku sodnega varstva izpodbija odločbo tožene stranke samo iz razlogov, naštetih v 25. členu ZUS (2. odstavek 324. člena ZTVP-1).

17. Ker se je po povedanem izkazalo, da s tožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče tožbo zavrnilo (59. člen ZUS). Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS.


Zveza:

ZTVP-1 člen 86, 86/3, 86/5, 87.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMTgxMg==