Sklep III Ips 59/2005
| Sodišče: | Vrhovno sodišče |
|---|---|
| Oddelek: | Gospodarski oddelek |
| ECLI: | ECLI:SI:VSRS:2006:III.IPS.59.2005 |
| Evidenčna številka: | VS40922 |
| Datum odločbe: | 28.03.2006 |
| Področje: | STEČAJNO PRAVO |
| Institut: | zahteva za varstvo zakonitosti - stečajni postopek - preizkus prerekanih terjatev |
| Objava v zbirki VSRS: | G 2005-2008 |
Jedro
Preizkušanje prerekanih terjatev ne pomeni njihovega ugotavljanja po pravilih, po katerih se v pravdnem postopku odloča o utemeljenosti tožbenih zahtevkov. Poravnalni senat ne odloča na podlagi popolne prepričanosti o dejstvih, pač pa prizna terjatev za verjetno že tedaj, če več razlogov govori v prid kot proti obstoju terjatve. Pri tem se omeji na trditve in listinske dokaze, ki jih prispevata prijavitelj in tisti, ki terjatev prereka.
Izrek
Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
Obrazložitev
1. Sodišče prve stopnje je s sklepom potrdilo prisilno poravnavo. Pritožbo upnika J. d.d., Z. je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.
2. Sklepa nižjih sodišč izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: ZVZ) Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Ta naj bi bila v tem, ker nižji sodišči nista uporabili:
- 18. člena ZPPSL;
- 43. in 44. člena ZPPSL v zvezi z 2. in 11. členom ZPDNFS;
- 346. in 364. člena OZ v zvezi z 458.a členom ZGD-F; prav tako ne 3., 4. in 5. člena OZ.
3. Materialno pravo naj bi bilo zmotno uporabljeno zato, ker naj bi nižji sodišči nepravilno uporabili:
- 47. in 49.a člen ZPPSL v zvezi z 451. členom ZGD-F;
- 433. člen ZGD ter
- 58. do 65. člena ZPPSL.
4. ZVZ je bila vročena pritožniku v postopku pred drugostopenjskim sodiščem in dolžniku. Ta je v odgovoru predlagal njeno zavrnitev.
5. ZVZ ni utemeljena.
6. Nižji sodišči naj bi zmotno uporabili materialno pravo s priznanjem terjatve Republike Slovenije kot verjetne terjatve, z njeno konverzijo v osnovni kapital dolžnika in posledično s tem, ker je bila Republiki Sloveniji priznana glasovalna pravica na naroku za prisilno poravnavo.
7. Republika Slovenija je prijavila terjatev v višini 10.003.231.496,20 SIT. Utemeljevala jo je z določbami Zakona o prevzemu dela dolga po Novem finančnem sporazumu iz leta 1988 in o izdaji obveznic Republike Slovenije zaradi zamenjave tega dolga (Uradni list RS, št. 14/96, v nadaljevanju: ZPDNFS) in Zakona o ratifikaciji sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Francije o prevzemu s strani Vlade Republike Slovenije dela obveznosti, sprejetih s strani Zveznega izvršnega sveta skupščine SFRJ do Vlade Republike Francije po sporazumu z dne 28. junija 1984 o konsolidaciji dolgov ... (Uradni list RS, 12/96, v nadaljevanju BFRSKD). Prijavi terjatve je priložila dokazila.
8. Po določbi 1. odstavka 44. člena ZPPSL lahko v roku 30 dni po izteku roka za prijavo terjatev dolžnik, upravitelj prisilne poravnave ali upniki vložijo obrazložen ugovor zoper obstoj terjatve in njeno višino. Upnik J. d.d., Z. je v zakonskem roku vložil ugovor, s katerim je terjatev Republike Slovenije v celoti prerekal.
9. Poravnalni senat preizkusi prerekane terjatve. Če jih spozna za verjetne, imajo njihovi upniki glasovalno pravico (3. odstavek 54. člena ZPPSL). O tem predsednik poravnalnega senata obvesti upnike na naroku za prisilno poravnavo (4. odstavek 53. člena ZPPSL).
10. Preizkušanje prerekanih terjatev ne pomeni njihovega ugotavljanja po pravilih, po katerih se v pravdnem postopku odloča o utemeljenosti tožbenih zahtevkov. Poravnalni senat ne odloča na podlagi popolne prepričanosti o dejstvih, pač pa prizna terjatev za verjetno že tedaj, če več razlogov govori v prid kot proti obstoju terjatve. Pri tem se omeji na trditve in listinske dokaze, ki jih prispevata prijavitelj in tisti, ki terjatev prereka.
11. Upnik J. je v ugovoru zoper terjatev Republike Slovenije uveljavljal (a) zastaranje terjatve, in (b) da Republika Slovenija terjatve ne more uveljavljati zaradi določbe 1. odstavka 433. člena ZGD, saj je edini družbenik dolžnika in bi zato morala dolžniku zagotoviti lastni kapital namesto posojila.
12. Glede zastaranosti terjatve je upnik navedel le, da glede na višino zamudnih obresti, ki jih prijavitelj terjatve uveljavlja, izhaja, da so zastaralni roki za uveljavljanje terjatev že potekli. Že po izteku roka za vložitev ugovora (18.11.2004) se je skliceval na poročilo KPMG, po katerem "je terjatev Republike Slovenije neupravičena do višine 7.404.492.467,58 SIT". Prvotni ugovor je tako splošen, da poravnalni senat na njegovi podlagi ni mogel priti do sklepa o zastaranosti terjatve, dopolnitve pa niti ni smel upoštevati zaradi prekoračitve roka, ki je določen za vložitev ugovora (1. odstavek 44. člena ZPPSL).
13. Določba 1. odstavka 433. člena ZGD ureja primer, ko je družbenik dal družbi z omejeno odgovornostjo posojilo, moral pa bi ji kot dober gospodarstvenik zagotoviti lastni kapital. V takem primeru v postopku prisilne poravnave (in stečajnem postopku) ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila.
14. V predmetni zadevi Republika Slovenija dolžniku ni dala posojila. Na podlagi določb ZPDNFS in BFRSKD je le vstopila v pravice (prvotnih) posojilodajalcev dolžnika. Tudi ni zatrjevano, da bi bilo treba dolžniku zagotoviti lastni kapital v času pridobitve posojil (v letu 1988). Določba 1. odstavka 433. člena ZGD zato ne pride v poštev; tudi če bi ZGD takrat že veljal.
15. ZVZ ne more (uspešno) uveljavljati, da Republika Slovenija ni izkazala, da dolžnik "spada med končne uporabnike, za katere je Republika Slovenija prevzela plačilo dela originalnega kredita iz Novega finančnega sporazuma iz leta 1988, ker slovenske banke niso izdale garancije za to obveznost." V ugovornem postopku to namreč ni bilo uveljavljano.
16. Ker se je po povedanem izkazalo, da razlogi, ki jih ZVZ uveljavlja, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen v zvezi z 391. členom ZPP).
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 24.09.2014
