Sodba Cpg 3/2004

Jedro

Razlog iz 5. odstavka 171. člena Zakona o bančništvu je sankcija opustitve dolžnega ravnanja, kot izhaja iz odredbe Banke Slovenije, izdane v postopku nadzora. Za ugotovitev obstoja tega razloga zadostujejo že ugotovitve, da so bile v skladu z ZBan nadzorovani osebi naložene obveznosti, ki jih ta ni izpolnila, čeprav ji je bil za izpolnitev dan primeren rok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Predmet sodnega varstva je odločba, št. ... z dne 13.11.2002, s katero je tožena stranka ugotovila, da obstoji razlog za likvidacijo Z. z.b.o., L., (v nadaljevanju Z. S.) iz 5. odstavka 171. člena Zakona o bančništvu (ZBan, Uradni list RS, št. 7/99, 102/2000 in 59/2001). Po ugotovitvah tožene stranke Z. S. ni ravnala po odredbi, št... z dne 9.8.2002, niti po odločbi, št... z dne 25.9.2002, s katero je bilo odločeno o ugovoru prve tožeče stranke proti navedeni odredbi in potrjena odločitev tožene stranke, da je Z. S. dolžna v osmih dneh predložiti dokumentacijo, iz katere bi bilo razvidno stanje izdanih obveznic na dan 29.7.2002, njihova dospelost in seznam njihovih imetnikov.

Predložitev poročila s točno določeno dokumentacijo je tožena stranka naložila Z. S. že z odredbo, št... z dne 21.5.2002, s katero ji je prepovedala sprejemanje depozitov od javnosti, ker je štela, da se Z. S. ukvarja z dejavnostjo, s katero se smejo po ZBan ukvarjati samo banke. Tožena stranka je odredbo o prepovedi sprejemanja depozitov izdala na podlagi ugotovitev, da je Z. S. izdajala obveznice, ki so jih vplačevali varčevalci Hranilno kreditne službe A. (v nadaljevanju A.), ko so hkrati z vplačilom obveznic dvignili svoj depozit z računa pri A. Iz tega je sklepala, da se depoziti fizičnih oseb selijo od A. na Z. S. (pri čemer je Z. S. bila lastnica celotnega poslovnega deleža A., direktor obeh je bil B. B., vse posle v zvezi z vplačevanjem in servisiranjem obveznic je opravljala A. in ocenila, da je Z. S. ravnala v nasprotju z določbo 1. odstavka 5. člena ZBan. Zoper navedeno odredbo je prva tožeča stranka vložila ugovor, o katerem je tožena stranka odločila z odločbo št... z dne 19.7.2002. Po ugotovitvi, da je Z. S. predložila poročilo brez zahtevane dokumentacije, je tožena stranka 9.8.2002 izdala odredbo št... o dopolnitvi poročila in Z. S. ponovno naložila predložitev dokumentacije. Z. S. se na ponovno zahtevo ni odzvala. Zoper navedeno odredbo je prva tožeča stranka vložila ugovor, o katerem je tožena stranka odločila z odločbo, št... z dne 25.9.2002. Zoper odločbi tožene stranke, št... z dne 19.7.2002 in št... z dne 25.9.2002, s katerima je bilo odločeno o ugovorih Z. S. zoper odredbi o prepovedi sprejemanja depozitov od javnosti in o dopolnitvi poročila, ni bil sprožen postopek sodnega varstva.

Sodišče prve stopnje je s sklepom (1. in 2. točka izreka) zavrnilo predlog drugega tožnika, da se mu dovoli udeležba v postopku sodnega varstva in zavrglo njegovo tožbo, s sodbo (3. točka izreka) pa je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo prve tožnice zoper odločbo o ugotovitvi razloga za likvidacijo Z. S. Odločilo je brez glavne obravnave (na podlagi 2. odstavka 187. člena ZBan), ker je ugotovilo, da o dejanskem stanju ni spora. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka smela zahtevati predložitev točno določene dokumentacije, imela pa je tudi dejansko in pravno podlago za izdajo odločbe o ugotovitvi razloga za likvidacijo Z. S.

Zoper sodbo (3. točko izreka) se pritožuje prva tožnica. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da se pritožba zavrne.

Prva tožnica je svoje pravno naziranje dodatno pojasnila še v vlogi, ki jo je pritožbeno sodišče prejelo dne 5.8.2004.

Pritožba ni utemeljena.

S trditvijo, da je izpodbijana sodba pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti (ker se ne opredeljuje do tožbenih navedb, s katerimi prva tožnica pojasnjuje svoje stališče, da Z. S. nikoli ni opravljala bančnih storitev) pritožba zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po 3. odstavku 72. člena ZUS iz razloga 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje v zadostnem obsegu in razumljivo pojasnilo dejansko in pravno podlago spora ter podrobno razložilo svoja stališča glede uporabe ZBan v obravnavani zadevi, ko je predmet sodnega varstva odločba o ugotovitvi obstoja razloga za likvidacijo Z. S., izdana na podlagi 5. odstavka 171. člena ZBan. Izpodbijana sodba vsebuje opredelitve do vseh pravno odločilnih dejstev. Za presojo, ali je tožena stranka imela podlago za ravnanje po 5. odstavku 171. člena ZBan, kar je sporno v obravnavanem postopku sodnega varstva, pa pravno niso odločilne v tožbi zatrjevane in v pritožbi ponovljene navedbe, ki se nanašajo na oceno tožene stranke, da je Z. S. ravnala v nasprotju s 1. odstavkom 5. člena ZBan. Zato se do teh tožbenih navedb sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno opredeliti po vsebini. Da okoliščine v zvezi z navedeno oceno tožene stranke niso del spornega pravnega razmerja v obravnavanem postopku sodnega varstva, pa je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje razložilo s tem, ko je navedlo, da so na podlagi navedene ocene bile izdane druge odločitve tožene stranke, in sicer odredba o prepovedi sprejemanja depozitov od javnosti, odredba o dopolnitvi poročila in odločbi o zavrnitvi ugovorov zoper navedeni odredbi, ki pa sta postali pravnomočni, ker zoper njiju ni bilo sproženo sodno varstvo.

Tudi ni podana kakšna druga bistvena kršitev določb postopka, na katero mora v smislu določbe 3. odstavka 72. člena ZUS pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Ob upoštevanju pravno odločilnih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo. Razlog iz 5. odstavka 171. člena ZBan, na podlagi katerega je bila izdana v tem sodnem varstvu izpodbijana odločba, je sankcija opustitve dolžnega ravnanja, kot izhaja iz odredbe Banke Slovenije, izdane v postopku nadzora. Za ugotovitev obstoja tega razloga zadostujejo že ugotovitve, da so bile v skladu z ZBan nadzorovani osebi naložene obveznosti, ki jih ta ni izpolnila, čeprav ji je bil za izpolnitev dan primeren rok. Pravno odločilne dejanske ugotovitve so naslednje: predložitev točno določene dokumentacije je bila zahtevana z odredbo tožene stranke, št... z dne 9.8.2002, in z odločbo, št... z dne 25.9.2002, ki je bila ZADRUGI S vročena 16.10.2002 in je postala pravnomočna, ker zoper njo ni bilo sproženo sodno varstvo, Z. S. zahtevane dokumentacije ni predložila v zapovedanem roku osmih dni niti pozneje, kar je v tožbi, vloženi 27.11.2002, izrecno potrdila. Glede na navedeno, je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ravnala po določbi 5. odstavka 171. člena ZBan, ko je z odločbo ugotovila, da obstoji razlog za likvidacijo Z. S., in ni mogoče pritrditi pritožbeni trditvi, da naj bi izdaja odredbe o ugotoviti obstoja razloga za likvidacijo Z. S. imela namen odstraniti prvo tožečo stranko s trga.

Pritožba je na stališču, da bi tožena stranka morala kot dokaz o ravnanju po odredbi o prepovedi sprejemanja depozitov verjeti izjavi Z. S., da je ta z izdajanjem obveznic prenehala, ali pa se o tem sama prepričati. Takšno stališče nima podlage v ureditvi ZBan. Iz določbe 4. odstavka 171. člena ZBan izhaja, da je breme dokazovanja ravnanja po odredbi Banke Slovenije na nadzorovani osebi, saj mora ta predložiti poročilo in v njem opisati svoja ravnanja, namenjena izvršitvi odredbe. Po presoji pritožbenega sodišča pa je nadzorovana oseba zavezana tudi k predložitvi točno določenih dokazov, saj ima Banka Slovenije pravico zahtevati njihovo predložitev (ob smiselni uporabi drugih določb ZBan; 1. odstavek 170. člena ZBan) tudi v postopku nadzora nad osebami, ki ravnajo v nasprotju s prepovedjo, določeno v 1. odstavku 5. člena ZBan (4. točka 1. odstavka 204. člena ZBan). V obravnavani zadevi je Banka Slovenije zahtevala predložitev točno določene dokumentacije, kar pomeni, da je način dokazovanja ravnanja po odredbi o prepovedi sprejemanja depozitov bil vnaprej jasno določen. Zato pritožba ne more uspeti z zatrjevanjem, da ravnanja po odredbi o prepovedi sprejemanja depozitov niti ni bilo mogoče izkazati.

Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja je nedopusten. Ta pritožbeni razlog je po 5. odstavku 72. člena ZUS dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V obravnavani zadevi pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja.

Ker izpodbijani sodbi ni mogoče očitati zatrjevanih nepravilnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (73. člen ZUS).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 2450/2017
• VDS sklep Pdp 1235/2003
• VDS sklep Pdp 493/2004