Sklep III Ips 61/2005

Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti je nedopustna, če že obstaja sodna praksa glede pravnega vprašanja, ki ga postavlja.

Če je izvršilni naslov razveljavljen, sodišče ustavi izvršbo, vendar ne razveljavi sklepa o izvršbi.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je dne 17.6.2002 izdalo sklep o izvršbi z opr. št. IV Ig 2002/02410-2. Dolžnik ni vložil ugovora, tako da je sklep o izvršbi postal pravnomočen. Izvršilni naslov je bil razveljavljen že po nastopu pravnomočnosti sklepa o izvršbi dne 16.1.2003. Izvršilno sodišče je dne 15.10.2004 po uradni dolžnosti izdalo sklep, s katerim je bil izvršilni postopek ustavljen in sklep o izvršbi z dne 17.6.2002 razveljavljen. Pravni temelj za sklep je bil 76. člen ZIZ.

2. Upnik se je pritožil zgolj zoper tisti del sklepa, s katerim je bil razveljavljen sklep o izvršbi, vendar brez uspeha. Višje sodišče je namreč menilo, da se v danem primeru lahko smiselno uporabi peti odstavek 58. člena ZIZ. Zoper sklep višjega sodišča je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti. V njej je bila predlagana takšna sprememba sklepa višjega sodišča, s katero bi se izvršba zgolj ustavila, sklep o izvršbi pa ne bi bil razveljavljen. Menila je, da je sklep o izvršbi postal pravnomočen. Sklep o izvršbi po mnenju zahteve za varstvo zakonitosti ni izvršilno dejanje. Višje sodišče naj bi nepravilno uporabilo drugi odstavek 76. člena ZIZ, ker je razveljavilo tudi sklep o izvršbi. Nepravilno naj bi uporabilo tudi peti odstavek 58. člena ZIZ, ker ga je uporabilo kot podlago za razveljavitev sklepa o izvršbi.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže (377. člen ZPP v povezavi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

4. Predpostavka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je obstoj pravnega interesa (drugi odstavek 374. člena ZPP). Kakšen naj bi ta bil, zakon ne določa izrecno. Pri opredelitvi pravnega interesa vrhovne državne tožilke je zato potrebno upoštevati njen položaj v postopku. Tožeča ali tožena stranka si od vložitve izrednega pravnega sredstva praviloma obeta izboljšanje svojega osebnega pravnega položaja; drugače je z vrhovno državno tožilko, ki od vodenja spora pred sodiščem nima nobene osebne koristi. Pravni interes vrhovne državne tožilke za vodenje spora lahko torej predstavlja le korist za Republiko Slovenijo, katere organ je tudi Vrhovno državno tožilstvo (drugi odstavek 5. člena Zakona o državnem tožilstvu). Če se vložena zahteva za varstvo zakonitosti nanaša na doslej še nerešen pravni problem, pri katerem je pravilna uporaba prava dvomljiva, potem bo javna korist praviloma podana. Z odločbo bo namreč Vrhovno sodišče ustvarilo ali vsaj začelo tvoriti sodno prakso, ki se bo lahko uporabila v pravno enakih zadevah. Pravna gotovost, ki bo posledica takšne odločbe, koristi pravosodju in s tem tudi državi kot takšni. Če pa sodna praksa že obstaja, zlasti če poleg tega obstajajo tudi stališča v literaturi, ki jo podpirajo, potem pravna varnost ne bo nič večja, kot je bila dotlej. V takšnih primerih zato tudi javne koristi od odločbe na zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče pričakovati.

5. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ne opravlja preizkusa izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti, temveč se mora omejiti na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 391. člena ZPP). To je tudi razlog, da Vrhovno sodišče preizkusi le, ali obstaja pravni interes vrhovne državne tožilke za zahtevo za varstvo zakonitosti glede na razloge, ki jih uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti.

6. Kakšen je pravni položaj, če sodišče dovoli izvršbo, potem pa izvršbo ustavi, je urejeno v 76. členu ZIZ. Stališče Vrhovnega sodišča glede njegove uporabe je razvidno iz načelnega pravnega mnenja, ki je bilo objavljeno v Pravna mnenja št. 1/2002, str. 15.

7. Pravni temelj za ustavitev izvršbe je bil v 76. členu ZIZ. Drugi odstavek 76. člena ZIZ sodišču nalaga razveljavitev opravljenih izvršilnih dejanj. Sklep o izvršbi je sodna odločba in kot takšna ni izvršilno dejanje (prim. 46. člen ZIZ in 6. točko 16. člena ZIZ). 8. Čeprav sklep o izvršbi tudi po ustavitvi postopka še naprej obstaja, je namreč brezpredmeten in nima na opravo izvršbe nobenega vpliva več. To je tudi razlog, da niti stranki nimata pravnega interesa, da bi zahtevali njegovo razveljavitev. Literatura k Zakonu o izvršilnem postopku, ki je v 53. in 68. členu imel podobno ureditev, je zato zastopala stališče, da v primeru ustavitve izvršilnega postopka po 68. členu ZIP (ki ustreza 76. členu ZIZ), sodišče sklepa o izvršbi ne razveljavi (glede literature glej navedeno načelno pravno mnenje VS RS, ki se sklicuje na Belajec v: Triva/Belajec/Dika, Sudsko izvršno pravo, Opći dio, 2. izdaja, Zagreb 1984, § 34, točka 25.1 do 25.3; enako stališče zastopa tudi Starović, Komentar Zakona o izvršnom postupku, 2. izdaja, Beograd 1991, kom. k 68. členu, str. 237).

9. Pravno stališče Vrhovnega sodišča je bilo torej dovolj pojasnjeno že z načelnim pravnim mnenjem, ki je v skladu z mnenji v literaturi. Na takšen način je bila odpravljena pravna negotovost. Ker vrhovna državna tožilka ni imela pravnega interesa za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrglo.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep III Ips 77/2015
• Sklep II Ips 519/2004
• VSRS sklep II Ips 175/2015