<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba III Ips 98/2004

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2006:III.IPS.98.2004
Evidenčna številka:VS40897
Datum odločbe:07.03.2006
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:načelo vestnosti in poštenja - pravica do povračila škode - izpolnitev obveznosti in posledice neizpolnitve - obseg odškodnine - dolžnost zmanjševanja škode

Jedro

Če prvi pogodbenik ponavljajoče se ne izpolnjuje svojih pogodbenih zavez in je iz njegovega vedenja mogoče sklepati, da jih tudi v prihodnje ne bo izpolnjeval, lahko drugi pogodbenik zahteva odškodnino za časovno obdobje, v katerem je prvi pogodbenik kršil svoje pogodbene obveznosti.

Če lahko povzročitelj škode sam odpravi vzrok za nastanek škode, ne more zahtevati od oškodovanega, da zmanjšuje škodo namesto njega. V takšnem primeru oškodovanega ne zadene dolžnost zmanjševanja škode (četrti odstavek 266. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 336.600,00 SIT v petnajstih dneh.

Obrazložitev

Dejansko stanje 1. Tožeča in tožena stranka sta 25.4.1991 sklenili "Pogodbo o poslovnem sodelovanju". Z njo se je tožena stranka zavezala, da bo dobavljala pasjo in mačjo hrano tožeči stranki. Drugi odstavek 2. člena je določal, da se vsakokratno naročilo blaga razume kot prodajna pogodba. S tretjim odstavkom 4. člena se je tožena stranka zavezala, da tudi v prihodnosti ne bo prodajala dotedanjim strankam tožeče stranke. Drugi odstavek 8. člena, 9. člen in prva dva odstavka 11. člena so določali naslednje:

8. člen (1) ...(2) Distributer (scil.: tožena stranka), se s to pogodbo zavezuje za kontinuiteto dobave blaga, ki je predmet pogodbe.

9. člen (1) Stranki imata pravico odstopiti od te pogodbe, v kolikor ena od strank krši določbe 3. do 8. člena te pogodbe.(2) V kolikor s kršitvijo določb iz prejšnjega odstavka eni od strank nastane škoda, mu jo je druga stranka dolžna povrniti.

...

11. člen (1) Pogodba je sklenjena za nedoločen čas.(2) Odpovedni rok je 60 (šestdeset) dni in mora biti podana v pismeni obliki, s priporočeno pošto. (3) ...

2. Tožeča stranka je dala vsega skupaj šest naročil za dobavo pasje in mačje hrane. Prvo naročilo (z dne 17.5.1991) je bilo izpolnjeno 97%-no, še dve (z dne 2.6.1991 in 7.6.1991) le v majhni meri. Tožeča stranka je dala še tri naročila (dne 6.6.1991, 16.8.1991 in 3.10.1991), ki jih tožena stranka sploh ni izpolnila. Tožeča stranka je toženo stranko opomnila, naj začne izpolnjevati pogodbene obveznosti, vendar brez uspeha. Tožena stranka je začela prodajati pasjo in mačjo hrano dotedanjim strankam tožeče stranke. Poskušala je unovčiti akceptne naloge, ki so ji bili sicer dani za zavarovanje drugih poslov.

3. Tožeča stranka je vložila odškodninsko tožbo dne 15.4.1992. V odgovoru na tožbo z dne 4.5.1992 je tožena stranka najprej navedla domnevne kršitve pogodbe s strani tožeče stranke in potem nadaljevala: "Primerno gornjim navedbam smo bili prisiljeni enostransko odstopiti od pogodbe ...". Tožena stranka je kasneje tudi trdila, da je pogodbo odpovedala že z izjavo z dne 29.11.1991, vendar ji ni uspelo dokazati, da je tožeča stranka odpovedno izjavo prejela. Končno je tožena stranka podala odpovedno izjavo dne 16.9.1994. To izjavo je tožeča stranka prejela 30.9.1994.

4. O tej zadevi odloča Vrhovno sodišče že tretjič. Za odločitev v tej zadevi je pomembna zlasti njegova druga odločitev (z opr. št. III Ips 21/2001); v njej je namreč zavzelo stališče, da izjave iz odgovora na tožbo ni mogoče razumeti kot odpovedi pogodbe, temveč kot navedbo določenega dejstva iz preteklosti. Iz te odločbe je torej izhajalo, da naj bi bila Pogodba o poslovnem sodelovanju odpovedana 30.9.1994.

5. Po večkratnih spremembah tožbenega zahtevka je v ponovljenem postopku pred prvostopenjskim sodiščem tožeča stranka končno zahtevala 53.674.035,00 SIT kot odškodnino in zamudne obresti od te glavnice od 1.12.1994 naprej.

6. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku deloma ugodilo, in sicer do višine 42.258.103,00 SIT in glede zamudnih obresti od tega zneska. Tožbeni zahtevek v višini 1.041.897,00 SIT in glede zamudnih obresti od tega zneska je zavrglo, ker je o tej glavnici že bilo pravnomočno odločeno. Preostanek tožbenega zahtevka v višini 10.374.035,00 SIT, je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbi obeh strank in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Z revizijo skuša tožena stranka predvsem doseči zavrnitev tožbenega zahtevka še v preostalem delu, to je glede zneska 42.258.103,00 SIT.

Razlogi I.

7. Pritožbeno sodišče je v svoji sodbi menilo, da v odgovoru na tožbo podana izjava ni pomenila odpovedi pogodbe, temveč navedbo o preteklem dejstvu. V tem delu se je oprlo na razlago izjave, kot jo je Vrhovno sodišče podalo v odločbi z opravilno številko III Ips 21/2001. Odpoved naj bi bila dana 30.9.1994, učinkovati pa naj bi začela 30.11.1994. Ne glede na to, da tožeča stranka po 30.10.1991 ni več pošiljala naročil za dobavo pasje in mačje hrane, naj bi bila upravičena do odškodnine, dokler je Pogodba o poslovnem sodelovanju še imela pravne učinke. Od tožeče stranke naj bi namreč ne bilo mogoče pričakovati, da bo pošiljala nova in nova naročila, tudi še potem, ko je bilo že jasno, da tožena stranke pogodbe ne izpolnjuje. Tožeča stranka naj bi bila zato upravičena do odškodnine za čas do 30.11.1994.

8. Izgubljeni dobiček se po mnenju pritožbenega sodišča ugotavlja z oceno, ki temelji na preteklih dejstvih. Višina izgubljenega dobička naj bi bila ocenjena pravilno. Prometni davek se ni odštel od ugotovljenega izgubljenega dobička, vendar je to pravilno. Plačilo prometnega davka bi namreč lahko tožeča stranka prevalila na končnega kupca in bi ga torej ne nosila sama.

9. Sodba Višjega sodišča vzdrži vse revizijske napade. Revizija se zato zavrne (378. člen ZPP).

10. Revizijsko sodišče vztraja pri takšni razlagi izjave tožene stranke v odgovoru na tožbo z dne 4.5.1992, kot jo je podalo že v revizijski zadevi III Ips 21/2001. Pogodba o poslovnem sodelovanju je jasno razlikovala med odstopom od pogodbe (prvi odstavek 9. člena) in odpovedjo (drugi odstavek 11. člena), vsakega od obeh načinov prenehanja pogodbe pa je vezala na različne predpostavke. Glede na pogodbena določila je torej odločilno, kaj je tožena stranka izjavila. Ker je izjava z dne 4.5.1992 govorila le o odstopu od pogodbe, ne o odpovedi, si je torej ni mogoče razlagati kot smiselne odpovedi pogodbe.

11. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo postavila trditev o tem, da je v preteklosti že odstopila od pogodbe. Resničnosti takšne trditve ji ni uspelo dokazati, torej od pogodbe pred 4.5.1992 ni odstopila. Izjava o (preteklem) odstopu od pogodbe v odgovoru na tožbo tudi ne more pomeniti, da je tožena stranka odstopila od pogodbe vsaj na dan 4.5.1992. Nadaljnja predpostavka za odstop od pogodbe je bila namreč glede na prvi odstavek 9. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju tudi kršitev 3. do 8. člena iste pogodbe. Vendar kršitve s strani tožeče stranke, kolikor jih je sploh bilo, niso bila takšne, da bi utemeljevale odstop od pogodbe. Tako je menilo Vrhovno sodišče že v vmesni sodbi z opr. št. III Ips 10/94.

12. Drugi odstavek 9. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju je določal, da je pogodbo kršeča stranka dolžna povrniti škodo, če ta nastane kot posledica kršitev določb iz prvega odstavka. S tem je odkazoval na pogodbene dolžnosti iz tretjega do osmega člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki jih je izrecno navedel prvi odstavek 9. člena. V drugem odstavku 8. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju sta bili izrecno določeni dve dolžnosti tožene stranke: da dobavlja in da to počne neprekinjeno. Te določbe so pravni temelj za odškodninsko odgovornost tožene stranke in ne določbe ZOR. Odškodninsko odgovornost sta stranki vezali na drugačne predpostavke, kot 124., 126. in 127. člen ZOR. Razdrtje pogodbe ni bila ena od predpostavk za nastanek odškodninske odgovornosti, ker tega Pogodba o poslovnem sodelovanju ni predvidevala.

13. Ker je tožena stranka kršila dobavno dolžnost, je odškodninsko odgovorna (drugi in prvi odstavek 9. člena in drugi odstavek 8. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju). Po 7.6.1991 ni namreč tožena stranka dobavljala sploh nobenega blaga kljub trem danim naročilom, pred tem pa je dve naročili izpolnila le v najmanjši meri.

14. Tožena stranka je v reviziji menila, da bi odškodninska odgovornost lahko nastala le za neizpolnitev posameznega konkretnega naročila. Takšno pravno mnenje bi bilo lahko pravilno le, če bi tožena stranka ne izpolnila le posameznih naročil, sicer pa bi zadostila svoji dolžnosti dobave. Za takšen primer pa ne gre. Od šestih naročil tožeče stranke je bilo skoraj v celoti izpolnjeno le prvo. Naročili z dne 2.6. in 7.6.1991 je tožena stranka izpolnila le minimalno, preostalih treh naročil (z dne 6.6., 16.8. in 3.10.1991) pa sploh ne. Tožene stranke tudi poslani opomin ni pripravil do tega, da bi začela izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti. Poleg tega je začela oskrbovati dotedanje odjemalce tožeče stranke sama, s čimer je kršila še tretji odstavek 4. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju. Hotela je tudi unovčiti bianco akceptne naloge, ki so bili izdani za zavarovanje drugih poslov, ne posla s pasjo in mačjo hrano. Iz ravnanja tožene stranke, to je ponavljajočega se kršenja pogodbenih obveznosti, je bilo zanesljivo mogoče sklepati, da bo tožena stranka kršila pogodbene obveznosti tudi še v prihodnje. Pošiljanje vedno novih naročil ne bi v ničemer izboljšalo položaja tožeče stranke. Bilo bi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (12. člen ZOR), če bi se od pogodbi zveste tožeče stranke zahtevalo, da pošilja vedno nova naročila, čeprav je tožena stranka ponavljajoče se kršila dobavno dolžnost.

15. Pogodbi zvesto stranko, ki ji nastaja škoda zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, zadene breme zmanjševanja škode (četrti odstavek 266. člena ZOR). Revizija meni, da bi morala tožeča stranka zmanjševati škodo tožene stranke tako, da bi ravnala po 124. členu ZOR. Zahtevala bi lahko dobavo in odškodnino zaradi zamude ali pa bi lahko razdrla pogodbo in zahtevala odškodnino zaradi neizpolnitve. Vendar tožeča stranka ni ravnala v nasprotju z bremenom zmanjševanja škode tožene stranke. Vzrok za nastanek škode je bil na strani tožene stranke. V njeni moči je bilo tudi, da vsak trenutek odpravi vzrok za nastajanje škode. Lahko bi nehala kršiti pogodbo ali pa bi jo pravilno odpovedala (drugi odstavek 11. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju). Oboje je bilo v celoti odvisno od volje tožene stranke in mogoče kadarkoli. Če lahko kršiteljica pogodbe sama v celoti prepreči nastajanje škode, pač ne more pričakovati od pogodbi zveste stranke ukrepanja v svojo korist in še zlasti ne, da bo pogodbi zvesta stranka odstopila od pogodbe. K tako daljnosežnim bremenom četrti odstavek 266. člena ZOR pač ne zavezuje.

16. Pri izračunu izgubljenega dobička je potrebno upoštevati normalen tek stvari, saj kakšne posebne okoliščine niso bile ugotovljene (tretji odstavek 189. člena ZOR). Normalen tek stvari je še najbolje mogoče predvidevati na temelju preteklih dogodkov, zlasti velikosti dobička v preteklosti pri zadevnem oškodovancu. Izvedenka je izhajala od razlike v ceni (marže), ki jo je tožeča stranka dosegala v preteklosti. Takšno izhodišče je bilo v celoti v skladu z mnenjem Vrhovnega sodišča, zavzetim v odločbi III Ips 21/2001. Na velikost dobička vpliva tudi izbira obdavčitve. Izbira takšnega ali drugačnega obdavčevanja je bila stvar poslovne odločitve tožeče stranke, ki jo je le-ta sprejela še pred začetkom nastajanja škode. Te izbire povzročitelj škode pri normalnem teku stvari, kot v danem primeru, glede na tretji odstavek 189. člena ZOR, pač ne more postavljati pod vprašaj.

17. Revident je očital pritožbenem sodišču tudi kršitve procesnega prava, zaradi katerih naj bi bil smiselno podan revizijski razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP.

18. Mnenje pritožbenega sodišča je bilo, da od tožeče stranke ni bilo mogoče pričakovati, da bo pošiljala nova in nova naročila, ker tožena stranka ni izpolnjevala že prej poslanih. Takšno stališče je pomenilo dovolj jasen odgovor na pritožbeni razlog tožene stranke, da bi lahko tožeča stranka zahtevala odškodnino le za dana naročila.

Na pritožbeni razlog, da naj bi tožena stranka morala v skladu s 126. členom ZOR razdreti pogodbo, da bi postala upravičena do odškodnine, pritožbeno sodišče ni odgovorilo. Ker pa ne gre za dejstvo, temveč zgolj za pravno presojo, kršitev ni bistvena.

Na pritožbene očitke glede višine škode se je Višje sodišče odzvalo z obširno in tehtno obrazložitvijo (str. 4 spodaj in večji del str. 5 obrazložitve). Ne drži, kar trdi revizija, da je bilo mnenje pritožbenega sodišča pavšalno. Revizijska navedba, da se je pritožbeno sodišče sklicevalo na obrazložitev prvostopenjskega sodišča, je sama po sebi pavšalna. Ne navaja mesta v pritožbeni sodbi, v katerem se naj bi pritožbeno sodišče sklicevalo na prvostopenjsko sodbo. Poleg tega sama trditev ne drži.

II.19. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Glede na vrednost spornega predmeta (tar. št. 18/1 v povezavi z tar. št. 21/2) je tožeča stranka upravičena do vseh zahtevanih 2550 odvetniških točk nagrade, in 20% DDV, to je do skupaj 336.600,00 SIT. Ni pa upravičena do povrnitve sodne takse za odgovor na revizijo v višini 190.000,00 SIT, ker ni izkazano, da jo je plačala.


Zveza:

ZOR člen 12, 266, 266/4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMTc4Ng==