Sodba III Ips 116/2004

Jedro

Pri pojmu grobe (oziroma velike ali hude) malomarnosti gre za tako imenovani nedoločen pojem (pravni standard). Subsumpcija dejanskih ugotovitev pod ta pravni pojem pa pomeni pravno sklepanje.

Delavec zavarovanke (voznik), ki je bil zadolžen za prevoz umetniških in starinskih predmetov, in ki se je (med postankom) med prevozom oddaljil od svojega vozila in od predmetov, za katere oziroma za prevoz katerih je bil zadolžen, ne da bi jih zavaroval oziroma nadzoroval, je dejansko ravnal z veliko malomarnostjo, kar pomeni skrajnje nepazljivo.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 586.000,00 SIT stroškov revizijskega odgovora, v 15 dneh.

Obrazložitev

(1) Okrožno sodišče v Celju (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 134,872.012,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.11.2000 do plačila (1. točka izreka). Posledično je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 1,398.000,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2002 do plačila (2. točka izreka).

(2) Višje sodišče v Celju (sodišče druge stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek izreka). Pri tem ji je naložilo, da toženi stranki povrne 395.000,00 SIT stroškov pritožbenega odgovora (drugi odstavek izreka).

(3) Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno je predlagala spremembo sodbe sodišča druge stopnje z ugoditvijo njeni pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje, podredno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri tem je zahtevala povrnitev revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o njihovi odmeri do plačila.

(4) Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Prerekala je revizijske navedbe tožeče stranke in predlagala zavrnitev njene revizije kot neutemeljene. Pri tem je zahtevala povrnitev stroškov revizijskega odgovora.

(5) Iz podatkov sodnega registra Okrožnega sodišča v Celju (matična št..., vložna št....) izhaja, da je sklep o prenehanju tožeče stranke po skrajšanem postopku postal pravnomočen, zaradi česar jo je registrsko sodišče s sklepom z dne 31. 12. 2004, opr. št. SRG 200402151, izbrisalo iz sodnega registra.

(6) Iz podatkov sodnega registra tudi izhaja, da je imela izbrisana tožeča stranka dva družbenika (R. - C., Avstrija, in F. R.). Družbenika družbe, ki je prenehala po skrajšanem postopku, pa sta glede njenega premoženja (vključno s terjatvami), ki je bilo predmet delitve zato, ker je družba nehala obstajati, njena pravna naslednika po zakonu samem, kar je naslovno sodišče pojasnilo že v razlogih svojega sklepa z dne 12. 4. 2001, opr. št. III Ips 25/2001.

(7) Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka prenehala obstajati potem, ko so bila v revizijskem postopku opravljena že vsa procesna dejanja, razen izdaje sodne odločbe (na seji). Na to dejanje, ki je procesno dejanje izključno samo sodišča, pa prekinitev postopka, do katere je prišlo na podlagi samega zakona, to je na podlagi 3. točke prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ne vpliva, kar je naslovno sodišče pojasnilo že v razlogih svoje sodbe z dne 4.12.1998, opr. št. III Ips 41/97. Zato ni bilo ovir za izdajo odločbe revizijskega sodišča.

Revizija ni utemeljena.

(8) Tožeča stranka iz naslova zavarovanja prevoza umetniških (in starinskih) predmetov od tožene stranke vtožuje povračilo škode v višini vrednosti (treh) ukradenih umetniških slik. Pri toženi zavarovalnici je namreč zavarovala prevoz predmetov po priloženem seznamu, s točno določenim osebnim vozilom in prikolico, iz ... v "Narodno galerijo" v Ljubljani in nazaj, v času od 20. do. 24.11.1997.

Odločilni (z revizijo izpodbijani) razlogi sodišč prve in druge stopnje:

(9) Med prevozom zavarovanih stvari v Ljubljano dne 21.11.1997 je med 8. in 11. uro na avtobusni postaji v ... prišlo do škodnega dogodka, ko je neznana oseba z razbitjem ključavnice na vratih vlomila v prikolico in ukradla tri umetniške slike.

(10) Tožeča stranka kot imetnica zavarovanih stvari je sama izvršila prevoz. Čeprav je pri tem zadostila pogojem tožene stranke glede prevoznega sredstva, pa je to ni odvezalo lastne skrbnosti (pri opravi prevoza).

(11) Tožeča stranka, ki je pustila zavarovane stvari zelo velike vrednosti v prikolici parkiranega vozila, ne da bi ukrenila vse potrebno za njihovo varovanje pred morebitnim vlomom v času postanka, je ravnala s hudo malomarnostjo. Prikolica, zaklenjena z obešanko, namreč ni bila zadostno varovalo, da v takšno prikolico ne bi bilo mogoče vlomiti brez posebnih tehničnih sredstev v zelo kratkem času ter da zavarovanih slik glede na njihovo velikost in težo ne bi bilo mogoče odnesti brez posebnih pripomočkov oziroma sredstev.

(12) Do vloma v prikolico in odtujitve slik je prišlo, ker prikolice v času postanka (v ...) nihče ni varoval. Voznik P. R. in sopotnik F. R. sta namreč med postankom (ko je bilo osebno vozilo s prikolico parkirano na avtobusni postaji) odšla v "Galerijo ..." po slike, pred tem pa na malico oziroma zajtrk.

(13) Zaradi opisane hude malomarnosti je tožeča stranka izgubila zavarovalno kritje pri toženi stranki. Zato ni upravičena do povračila vtoževane škode.

Razlogi Vrhovnega sodišča o neutemeljenosti revizije:

(14) Tožeča stranka je očitala sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo njenih navedb (to je trditev o dejstvih) v "drugi pripravljalni vlogi" z dne 6.11.2002 (redna št. 30). Gre za očitek o relativni bistveni kršitvi prvega odstavka 286. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ki pa ne predstavlja upoštevnega revizijskega razloga (glej 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP), saj ne gre za kršitev v postopku pred sodiščem druge stopnje. Tudi zato ne, ker je sodišče druge stopnje odgovorilo na tozadevne pritožbene trditve tožeče stranke (kot to izhaja iz zadnjega odstavka obrazložitve na 3. strani in iz prvega odstavka obrazložitve na 4. strani njegove sodbe). Sicer pa gre pri ugotovitvi, kje je prišlo do obravnavanega vloma in odtujitve zavarovanih slik, za dejansko ugotovitev, ki kot taka ne more biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP).

(15) Tožeča stranka je nižjima sodiščema smiselno očitala tudi absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v notranjem nasprotju med razlogi sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku (na primer o kraju nastanka obravnavane škode) in samimi zapisniki, vendar gre pri tem očitku vsebinsko za nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja oziroma dokazne ocene nižjih sodišč. Za uveljavljano procesno kršitev bi namreč šlo le tedaj, če bi nižje sodišče na primer ugotovilo, da iz kakšnega zapisnika o izpovedbi v postopku izhaja nekaj, kar iz njega dejansko ne izhaja, ne pa, če je na podlagi presoje vseh izvedenih dokazov (po 8. členu ZPP) prišlo do zaključka, ki domnevno ni v skladu z vsebino zapisnika.

(16) Druge revizijske trditve o zmotnih ugotovitvah in napačnih ocenah ter sklicevanje na konkretne okoliščine prevoza in izvedene dokaze pomenijo izpodbijanje dejanskih ugotovitev in dokazne ocene nižjih sodišč, ki jih revizijsko sodišče glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ni moglo upoštevati. Revizijski postopek namreč ni več tisti del pravdnega postopka, v katerem bi bilo mogoče posamezne dejanske ugotovitve zatrjevati kot sporne ob navajanju posameznih delov zapisnikov o izpovedbah v postopku. Takšno navajanje je namreč neupoštevno glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča in njegovo dokazno oceno ter glede na nadaljnje ugotovitve in presojo drugostopenjskega sodišča, ki je prvostopenjsko sodbo preizkusilo tudi glede dejanskega stanja v okviru pritožbenih trditev.

(17) Takrat veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) je urejal le temelje zavarovalne pogodbe, medtem ko so bile podrobnosti in specifičnosti prepuščene avtonomiji strank oziroma potrebam prakse. Tako sta stranki tega spora sklenili pogodbo za zavarovanje prevoza umetniških in starinskih predmetov (po polici IND 30/97), v kateri sta se posebej dogovorili za zavarovanje po Splošnih in Posebnih pogojih za zavarovanje blaga na prevozu K1-Kg-2(AAR) ter po Posebnih pogojih za zavarovanje prevoza umetniških predmetov K1-Kg-11. Navedeni Splošni pogoji pa so v prvi alineji prvega odstavka 2. člena določali izgubo zavarovalnega kritja zaradi "grobe malomarnosti zavarovanca ali njegovih delavcev".

(18) Pri pojmu grobe (oziroma velike ali hude) malomarnosti gre za tako imenovani nedoločen pojem (pravni standard). Subsumpcija dejanskih ugotovitev pod ta pravni pojem pa pomeni pravno sklepanje.

(19) Nižji sodišči sta navedli dejstva, na katerih sta temeljili materialnopravni zaključek o tem, da je bilo ravnanje tožeče stranke med prevozom zavarovanih umetniških slik hudo malomarno. Gre za konkretno ugotovljena dejstva, katerim tožeča stranka v revizijskem postopku ne more več oporekati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sicer pa je materialnopravni zaključek, ki temelji na teh dejstvih, glede na vsebino sklenjenega zavarovanja za revizijsko sodišče sprejemljiv, saj je delavec zavarovanke (voznik), ki je bil zadolžen za prevoz umetniških in starinskih predmetov, in ki se je (med postankom) med prevozom oddaljil od svojega vozila in od predmetov, za katere oziroma za prevoz katerih je bil zadolžen, ne da bi jih zavaroval oziroma nadzoroval, dejansko ravnal z veliko malomarnostjo, kar pomeni skrajnje nepazljivo.

(20) S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena. Ker se dopustni razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niso izkazali za utemeljene, in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) - 1. točka izreka revizijske sodbe.

(21) Posledično (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) je sklenilo, da tožeča stranka sama krije stroške revizije - 2. točka izreka revizijske sodbe.

(22) Istočasno je revizijsko sodišče sklenilo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP), da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 586.000,00 SIT stroškov revizijskega odgovora - 3. točka izreka revizijske sodbe.

(23) Pri priznanih stroških gre za 330.000,00 SIT stroškov sestave odgovora na revizijo (po tarifni št. 21/3 posebnega dela Odvetniške tarife), za 66.000,00 SIT davka na dodano vrednost od odvetniških storitev in za 190.000,00 SIT stroškov sodnih taks za odgovor na revizijo (po tarifni št. 1/2 taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 365/2008
• VSRS Sklep III DoR 64/2016
• Sodba III Ips 150/2007