Sodba G 20/2003

Jedro

Postopek sodnega varstva po ZRev-1 ni spor polne jurisdikcije, saj vrhovno sodišče v upravnem sporu presoja samo zakonitost odločbe inštituta, ne odloča pa meritorno o stvari sami, torej o pravici, obveznosti ali pravni koristi. V upravnem sporu o zakonitosti vrhovno sodišče preizkusi odločbo inštituta glede pravilnosti uporabe procesnega in materialnega prava ter glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, vendar le v tistem obsegu, kot je bilo dejansko stanje že ugotovljeno v postopku odločanja inštituta, s tem da izpodbijano odločbo preizkusi le v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi. Po uradni dolžnosti pazi le na bistvene postopkovne kršitve iz tretjega odstavka 25. člena ZUS.

Odločba o začetku postopka pred inštitutom je bila po svoji vsebini procesna odločitev, s katero se je začel postopek odvzema dovoljenja. Zato je bilo o prenehanju (preklicu) pravice tožeče stranke do opravljanja nalog pooblaščenega ocenjevalca odločeno z izpodbijano odločbo. Zoper to odločbo je bil možen upravni spor kot posebno pravno sredstvo, s katerim se zagotavlja temeljni namen instančnosti, ki je v tem, da je tožba v upravnem sporu glede obsega izpodbijanja enako učinkovito pravno sredstvo, kot bi bila pritožba v upravnem postopku. Torej je lahko tožeča stranka v tožbi uveljavljala vse razloge, ki bi jih lahko uveljavljala tudi v pritožbi proti upravni odločbi; tako tudi razlog, da je bilo dejansko stanje nepopolno ali napačno ugotovljeno.

Pred inštitut v postopku izreka ukrepa odvzema dovoljenja ni mogoče postaviti formalnih zahtev (na primer po ugotavljanju odgovornosti oziroma krivde), ki jih pred sodišče postavlja kaznovalno pravo ob izrekanju kazenskih sankcij. Vendar pa je inštitutu mogoče postaviti zahtevo, da v konkretnem primeru obrazloži, ali je bilo zaupanje v delo pooblaščenih ocenjevalcev oziroma varstvo uporabnikov podatkov mogoče doseči le z odvzemom dovoljenja, ki je kot ukrep nadzora predviden samo za hujše kršitve nalog pooblaščenega ocenjevalca oziroma pravil ocenjevanja vrednosti podjetij oziroma bank (pri čemer je skrb za stabilnost poslovanja bank, za njihovo dolgoročno in kratkoročno plačilno sposobnost ter za zmerno stopnjo tveganja, ki se nanaša na njihove posle, bistveno večja kot pri podjetjih) ali pa morda tudi z neizvršitvijo odvzema dovoljenja, s pogojnim odvzemom dovoljenja. ZRev-1 (v prvem odstavku 68. člena) določa le, da lahko inštitut z odločbo o odvzemu dovoljenja izreče, da se odvzem ne bo izvršil, če pooblaščeni ocenjevalec v času, ki ga določi inštitut, ki pa ne sme biti krajši od šestih mesecev in ne daljši od dveh let, ne bo storil nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje oziroma izreči opomin; ne določa pa (posebnih) pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da se ta (milejši) ukrep nadzora, ki ima naravo opozorila, lahko izreče.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

(1) Tožena stranka je z uvodoma navedeno odločbo tožeči stranki odvzela dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij. Zato je tožeča stranka v skladu s prvim odstavkom 78. člena ZRev-1 s tožbo začela postopek sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije (Vrhovnim sodiščem). Prvenstveno je zahtevala odpravo navedene odločbe z ustavitvijo postopka za odvzem dovoljenja, podredno pa njeno odpravo z vrnitvijo zadeve toženi stranki v nov postopek. Pri tem je priglasila stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila.

(2) Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Kot neutemeljene je prerekala tožbene navedbe in predlagala zavrnitev tožbe.

(3) Tožba je bila vročena tudi Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije, ki je v postopku sodnega varstva prijavilo udeležbo kot zastopnik javnega interesa.

Predlog za prekinitev postopka (4) Tožeča stranka je med postopkom sodnega varstva predlagala njegovo prekinitev (redna št. 13) zaradi vložene pobude za začetek postopka za presojo ustavnosti nekaterih določb ZRev-1, na katere bi moralo Vrhovno sodišče opreti svojo odločbo (redna št. 15), in sicer določb tretjega odstavka 70. člena, petega odstavka 72. člena, prvega odstavka 73. člena in drugega odstavka 74. člena ZRev-1, ki urejajo postopek odločanja Slovenskega inštituta za revizijo (Inštituta) v posamičnih zadevah, ter določb prvega odstavka 80. člena, 81. člena, 83. člena in 84. člena ZRev-1, ki urejajo postopek sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem. Postopek za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem pa je bil tudi razlog za daljši zastoj v tem postopku.

(5) Tožeča stranka je predlagala prekinitev postopka sodnega varstva "do odločitve Ustavnega sodišča o vloženi pobudi". Ustavno sodišče je njeno pobudo sprejelo, nakar je o stvari sami odločilo (z odločbo z dne 1.12.2005, št. U-I-219/03-25). Prvi odstavek 80. člena ZRev-1 je razveljavilo (2. točka izreka), medtem ko je za ostale izpodbijane določbe presodilo, da niso v neskladju z Ustavo (1. točka izreka). Po odločitvi Ustavnega sodišča pa ni bilo več ovir za odločitev Vrhovnega sodišča v predmetnem postopku sodnega varstva.

Tožba v upravnem sporu (6) Tožeča stranka (pooblaščeni ocenjevalec) je v postopku sodnega varstva po določbah 7.2. podrazdelka ZRev-1 izpodbijala odločbo tožene stranke, s katero ji je le-ta zaradi kršitev določb Slovenskega poslovnofinančnega standarda 1 (SPS-1) - Ocenjevanje vrednosti podjetij (Uradni list RS, št. 56/01), ugotovljenih pri ocenjevanju vrednosti celotnega lastniškega kapitala S. d.d., izrekla ukrep odvzema dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij. Tožeča stranka je uveljavljala kršitev materialnega prava (določb ZRev-1 in SPS-1), kršitev pravil postopka (predvsem pravice do izjave) ter nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Upravni spor o zakonitosti odločbe (7) Postopek posebnega sodnega varstva (po ZRev-1) je spor o zakonitosti odločbe Inštituta, za katerega je značilno, da je dejansko stanje ugotovljeno že v postopku pred Inštitutom (strokovnim organom, posebej ustanovljenim z zakonom), ki je na ugotovljeno dejansko stanje uporabil materialno pravo (strokovna pravila) in v predpisanem postopku izdal odločbo, ki je predmet izpodbijanja v sodnem postopku. Sodišče namreč preizkuša zakonitost odločbe Inštituta in glede na naravo tega sodnega odločanja nima pooblastila za to, da bi samo ugotavljalo dejstva in izvajalo dokaze ter na tej podlagi samo odločilo o tem, ali naj izreče posamezen ukrep nadzora (v konkretnem primeru odvzem dovoljenja) ali ne (glej 47. in 50. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča z dne 1.12.2005, št. U-I-219/03-25). Postopek sodnega varstva po ZRev-1 tako ni spor polne jurisdikcije, saj Vrhovno sodišče v upravnem sporu presoja samo zakonitost odločbe Inštituta (glej tudi razloge sodbe naslovnega sodišča, opr. št. G 15/2003 z dne 23.11.2003, "B. Nekatere posebnosti v postopku sodnega varstva"), ne odloča pa meritorno o stvari sami, torej o pravici, obveznosti ali pravni koristi.

(8) V upravnem sporu o zakonitosti Vrhovno sodišče preizkusi odločbo Inštituta glede pravilnosti uporabe procesnega in materialnega prava ter glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, vendar le v tistem obsegu, kot je bilo dejansko stanje že ugotovljeno v postopku odločanja Inštituta (glej 44. in 50. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča z dne 1.12.2005, št. U-I-219/03-25), s tem da izpodbijano odločbo preizkusi le v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi (82. člen ZRev-1). Po uradni dolžnosti pazi le na bistvene postopkovne kršitve iz tretjega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS).

Postopek pred izdajo izpodbijane odločbe (9) Vrhovno sodišče je pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe s formalne plati preizkusilo, ali je bil postopek pred Inštitutom izveden v skladu s posebnimi določbami ZRev-1 oziroma v skladu z določbami splošnih upravnih predpisov, ki se uporabljajo podredno in smiselno.

(10) Tožeča stranka je (v I. točki tožbe) generalno očitala toženi stranki, da ni upoštevala Pripomb na zapisnik o pregledu opravljanja nalog pooblaščenega ocenjevalca (Pripomb) niti Izjave o razlogih za odvzem dovoljenja po odločbi o začetku postopka za odvzem dovoljenja (Izjave). Vendar očitek ni utemeljen, saj je iz vsebine izpodbijane odločbe (iz obrazložitve k posameznim od ugotovljenih kršitev) razvidno, da je tožena stranka odgovorila na pripombe ocenjevalca in zavzela stališče do izjavljenih pomislekov.

(11) Tožeča stranka je v zvezi z ugotovljenimi kršitvami (v II., III., IV. in V. točki tožbe) toženi stranki očitala kršitev pravice do izjave iz 72. člena ZRev-1, iz 3. točke tretjega odstavka 25. člena ZUS in iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Vendar očitek ni utemeljen. Iz predloženega spisa tožene stranke, ki se nanaša na zadevo, namreč izhaja, da je bila tožeča stranka v skladu s prvim in drugim odstavkom 72. člena ZRev-1, pa tudi v skladu s četrtim odstavkom 107. člena ZRev-1, pozvana, da se v roku 30 dni od vročitve odločbe izjavi o razlogih za začetek postopka za odvzem dovoljenja (glej 3. točko izreka in pravni pouk odločbe z dne 24.6.2003, št...). Sicer pa že iz same Izjave z dne 31.7.2003 izhaja, da je bila tožeči stranki dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za (izpodbijano) odločbo.

(12) Tožeča stranka je (v VI., VII. in VIII. točki tožbe) toženi stranki očitala, da v izpodbijani odločbi ni pojasnila, v čem naj bi bile kršitve SPS-1, oziroma da ugotovljenih kršitev ni argumentirano utemeljila (obrazložila). Vendar očitek ni utemeljen. Odločba Inštituta z dne 14.10.2003, št..., namreč obsega določen opis dejanj, ravnanj oziroma okoliščin, ki opredeljujejo ugotovljene kršitve ter znake teh kršitev. Ker tožena stranka v obrazložitvi ne povzema samo standardov in pravil SP-S-1, ampak navaja tudi razloge o vsaki ugotovljeni kršitvi posebej, izpodbijana odločba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je v tem pogledu ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ker obrazložitev vsebuje tudi odgovore tožene stranke na Izjavo tožeče stranke, je izpodbijana odločba dovolj izčrpna. Sicer pa tudi iz drugih navedb v obrazložitvi (in iz celotne vsebine obrazložitve) izhaja, da se je tožena stranka seznanila z argumenti tožeče stranke in da jih je obravnavala.

(13) Končno je tožeča stranka v IX. točki tožbe toženi stranki očitala, da ni upoštevala vrste dejstev, s katerimi je dodatno utemeljevala pravilnost Ocenitvenega poročila S. d.d. z dne 18.3.2002 (Poročila), niti njenih dokaznih predlogov (na primer za določitev zunanjega neodvisnega strokovnjaka, ki bi pregledal celotno dokumentacijo), s katerimi se je poskušala braniti pred očitki tožene stranke, ter v XI. točki tožbe, da kot splošno znanega dejstva ni upoštevala stanja na slovenskem trgu poslovnih bank. Vendar očitek ni utemeljen, saj je iz tistega dela te sodbe, ki se nanaša na dejansko stanje, razvidno, da je bilo dejansko stanje v postopku pred toženo stranko dovolj razjasnjeno. Tožena stranka je namreč uspela izkazati, da je bila ocena vrednosti S. d.d. bistveno previsoka, samo mnenje oziroma njegova obrazložitev pa zaradi ugotovljenih kršitev standardov in pravil napačno oziroma zavajajoče. Zato tudi neodločitev o predlaganih dokazih ne predstavlja upoštevne postopkovne kršitve.

Izpodbijana odločba (14) Vrhovno sodišče je pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe z materialne plati preizkusilo, ali izpodbijana odločba temelji na ustreznem materialnem predpisu.

(15) Revidiranje računovodskih izkazov je preizkušanje in ocenjevanje računovodskih izkazov ter podatkov in metod, uporabljenih pri njihovem sestavljanju (1. člen ZRev-1). Revidiranje mora potekati v skladu s temeljnimi revizijskimi načeli in z drugimi pravili revidiranja, ki jih sprejema Inštitut; v skladu z mednarodnimi standardi revidiranja in mednarodnimi stališči o revidiranju; v skladu z drugimi zakoni, ki urejajo revidiranje posameznih pravnih oseb oziroma druge oblike revizije (prvi odstavek 2. člena ZRev-1). Pri tem pa zakonodajalec vsebine pravil revidiranja ni predpisal že v zakonskem besedilu, temveč je naslovnika napotil na določno opredeljena strokovna pravila, iz katerih je razvidno, kako je treba ravnati (glej 12. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča z dne 1.12.2005, št. U-I-219/03-25). Zato je pri ocenjevanju vrednosti podjetij (oziroma bank), kar je strokovno področje, ki je povezano z revidiranjem (6. točka 5. člena ZRev-1), treba upoštevati standarde in pravila SPS-1.

(16) Tožeča stranka je ugovarjala, da ugotovljene kršitve SPS-1, zaradi katerih ji je bilo z izpodbijano odločbo odvzeto dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij, niso podane. Vendar iz ugotovitev Inštituta v izpodbijani odločbi, iz ugotovljenih dejstev, ki se ujemajo s podatki v predloženem spisu, izhaja, da je bila ocena vrednosti S. d.d. zaradi ugotovljenih kršitev standardov in pravil SPS-1 napačna oziroma zavajajoča. Ker se je tožena stranka pred tem seznanila z dejanskimi navedbami tožeče stranke glede vsake ugotovljene kršitve posebej in se do njih tudi opredelila (kolikor so bile za odločitev v sporu bistvene), je Vrhovno sodišče na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku pred Inštitutom, lahko odločilo o predmetni tožbi.

(17) Odločba o začetku postopka pred Inštitutom je bila po svoji vsebini procesna odločitev, s katero se je začel postopek odvzema dovoljenja. Zato je bilo o prenehanju (preklicu) pravice tožeče stranke do opravljanja nalog pooblaščenega ocenjevalca odločeno z izpodbijano odločbo. Zoper to odločbo je bil možen upravni spor kot posebno pravno sredstvo, s katerim se zagotavlja temeljni namen instančnosti, ki je v tem, da je tožba v upravnem sporu glede obsega izpodbijanja enako učinkovito pravno sredstvo, kot bi bila pritožba v upravnem postopku. Torej je lahko tožeča stranka v tožbi uveljavljala vse razloge, ki bi jih lahko uveljavljala tudi v pritožbi proti upravni odločbi (prvi odstavek 237. člena ZUP); tako tudi razlog, da je bilo dejansko stanje nepopolno ali napačno ugotovljeno (glej 31. in 32. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča z dne 1.12.2005, št. U-I-219/03-25).

(18) Vendar pa razlog nepopolne ali napačne ugotovitve dejanskega stanja v konkretnem primeru ni podan. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da so bila v postopku pred toženo stranko ugotovljena vsa pravno pomembna dejstva oziroma okoliščine (sodišče namreč v postopku sodnega varstva ne more samo ugotavljati dejstev in izvajati dokazov). Prav tako pa izhaja, da je Inštitut (tudi ob upoštevanju okoliščin, na katere se je sklicevala tožeča stranka) pravilno presodil dokaze in iz izvedenih dokazov pravilno sklepal na kršitve SPS-1.

Kršitve SPS-1 (19) Zadeve, v katerih odloča Inštitut, so specifične in se po svoji pravni naravi razlikujejo od drugih (praviloma) upravnih zadev, v katerih odločajo pristojni organi z uporabo določb o splošnem upravnem postopku. Gre za zadeve v postopku nadzora nad revidiranjem (3. člen ZRev-1) oziroma ocenjevanjem vrednosti podjetij (prvi odstavek 66. člena ZRev-1), v katerem se izrekajo tudi ukrepi nadzora (glej 16. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča z dne 1.12.2005, št. U-I-219/03-25).

(20) SPS-1 kot splošen akt na splošen in abstrakten način z učinkom za vse naslovnike ureja vprašanja glede ocenjevanja vrednosti podjetij. Kot strokovna pravila, ki so rezultat strokovnih dognanj, pa določajo postopek in načela, ki jih je treba upoštevati pri ocenjevanju vrednosti podjetij, izdelovanju analiz in oblikovanju mnenj (gre namreč za strokovna navodila pravilnega ravnanja v postopkih ocenjevanja vrednosti podjetij). Kar je navedeno za vrednotenje podjetij, pa velja tudi za vrednotenje bank.

II. točka tožbe - kršitev iz 1.1. točke izreka izpodbijane odločbe (21) Vrednost kapitala, vloženega v banko, je definirana kot vsota pričakovanih bodočih koristi, ki pripadejo njenemu lastniku, pri čemer je vrednost koristi diskontirana na sedanjo vrednost z ustrezno diskontno stopnjo (mero, s katero se izračuna sedanja vrednost prihodnjih denarnih tokov). Neposredna uporaba te definicije v praksi zahteva kvalificirano projekcijo koristi (donosov), ustrezno vrednotenje lastniškega kapitala. Ena od metod vrednotenja je tudi metoda sedanje vrednosti bodočih pričakovanih neto denarnih tokov, pri kateri se izhaja iz diskontne stopnje kot zahtevane stopnje donosnosti izključno lastniškega kapitala. Pri določitvi diskontne stopnje pa je treba upoštevati tudi (premije za) specifična bančna tveganja, ki se določijo kot dodatne odstotne točke, ki se prištejejo k sicer izračunani diskontni stopnji.

(22) S tem v zvezi iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožeča stranka ugotovitev iz Skrbnega finančnega pregleda poslovanja KPMG iz februarja 2002 (Pregleda) o manj striktni politiki izterjave slabih naložb in oblikovanja rezervacij ter o vrednotenju potencialnih izgub po bolj ali manj subjektivnih zmožnostih strank, da bodo vrnile posojila ali da bodo dale zavarovanje v ustrezni višini, ni upoštevala kot dejavnikov posebnih tveganj in da jih v diskontno mero ni vgradila kot dodatnih odstotnih točk. Zato je bilo mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma njegova obrazložitev napačno. Na osnovi pravilno opredeljene (višje) diskontne mere bi bila namreč vrednost, dobljena po metodi diskontiranega donosa, nižja od tiste, opredeljene v Poročilu.

(23) Tožeča stranka je temu oporekala, vendar pa iz ugotovitev Inštituta v izpodbijani odločbi, ki se ujemajo s podatki v predloženem spisu, izhaja, da tožeča stranka ugotovitev iz Pregleda ni upoštevala kot dodatnih posebnih tveganj, s katerimi se je S. d.d. soočala pri uresničevanju načrtovanega čistega denarnega toka, in da jih v diskontno mero dejansko ni vgradila kot dodatnih odstotnih točk. Da pa je to bilo potrebno, izhaja iz ugotovitve KPMG, da je S. d.d. pri razvrščanju kreditnega portfelja ugotavljala potencialne izgube na podlagi bolj ali manj subjektivnih presoj, brez pisnih kriterijev postopkov razvrščanja strank in brez objektivnih meril razvrščanja, ki bi oboji zmanjšali kreditno tveganje, ter iz dodatne ugotovitve KPMG, da je bil velik del kreditne izpostavljenosti banke usmerjen k drobnemu gospodarstvu kot bolj tvegani skupini strank v slovenskih bankah. Zato Vrhovno sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je bilo zaradi te kršitve mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma obrazložitev tega mnenja napačno oziroma zavajajoče.

III. točka tožbe - kršitev iz 1.2. točke izreka izpodbijane odločbe (24) Pri napovedi denarnega toka bank je treba operirati z nominalnimi vrednostmi, kar pomeni, da je v napoved treba vključiti tudi makroekonomska predvidevanja glede inflacije in valutnih razmerij. Ključni predmet poslovanja banke in vir poslovnih rezultatov je namreč denar, ki je nominalna in ne realna kategorija.

(25) S tem v zvezi iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožeča stranka v Poročilu ni nedvoumno in točno opredelila, ali je napoved čistega denarnega toka (razpoložljivih denarnih sredstev kot razlike med pritoki in odtoki denarja, ki so v določenem času na razpolago v banki) opredelila v nominalnih ali realnih kategorijah. Zato je bilo mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma njegova obrazložitev napačno in zavajajoče.

(26) Tožeča stranka je temu oporekala, vendar pa iz ugotovitev Inštituta v izpodbijani odločbi, ki se ujemajo s podatki v predloženem spisu, izhaja, da je tožeča stranka napoved čistega denarnega toka v Poročilu opredelila dvoumno, na kar kaže nasprotje med vsebino Pripomb (v katerih zatrjuje, da je denarni tok ocenjen na podlagi stalnih cen) in vsebino Izjave (v kateri zatrjuje, da je napoved denarnega toka izražena v tekočih cenah oziroma v nominalnih kategorijah), ter napačno, na kar kaže vsebina samega Poročila. Bistvena razlika med realno in nominalno diskontno mero je namreč v opredelitvi netvegane stopnje donosa, ta pa je v Poročilu opredeljena kot realna. Zato Vrhovno sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je bilo zaradi te kršitve mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma obrazložitev tega mnenja napačno oziroma zavajajoče.

IV. točka tožbe - kršitev iz 1.3. točke izreka izpodbijane odločbe (27) Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka v Poročilu pri izračunu preostale vrednosti uporabila neprimerno stopnjo rasti. Pri izračunu po Gordonovem modelu (konstantne rasti) je namreč za obdobje po letu 2006 namesto konstantne stopnje rasti 5,0 % uporabila stopnjo rasti 8,8 %. Zato je preostalo vrednost izračunala napačno (vsaj za 60 % previsoko).

(28) Tožeča stranka je temu oporekala, vendar pa iz ugotovitev Inštituta v izpodbijani odločbi, ki se ujemajo s podatki v predloženem spisu, izhaja, da tožeča stranka ni upoštevala razlike med diskontno stopnjo in stopnjo kapitalizacije (glej tudi 32. in 33. točko obrazložitve), zaradi česar je pri določanju diskontne mere uporabila nepravilno stopnjo rasti (donosov). Zato Vrhovno sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je bilo zaradi te kršitve mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma obrazložitev tega mnenja napačno oziroma zavajajoče.

V. točka tožbe - kršitev iz 1.4. točke izreka izpodbijane odločbe (29) Pri oceni neto denarnega toka je treba upoštevati vse elemente, ki sicer veljajo za podjetja (amortizacijo, investiranje oziroma dezinvestiranje), s tem da se pri bankah namesto postavke financiranje/definanciranje oziroma povečanje/zmanjšanje obratnih sredstev upošteva potreba po zagotavljanju kapitalske ustreznosti, ki omogoča sprostitev kapitalskih presežkov (dodatni denarni prilivi), ali potreba po medbančnem zadolževanju, ki omogoča zagotavljanje kapitalske ustreznosti (dodatni denarni odlivi).

(30) S tem v zvezi iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka v Poročilu napačno izračunala čisti denarni tok (vse tokove denarja kot pritoke in odtoke denarja v določenem času), ker kot odhodka ni upoštevala stroškov amortizacije, kljub temu da je strošek amortizacije upoštevala kot povečanje čistega denarnega toka. Zato je čisti denarni tok izkazala napačno (za dvakratni znesek amortizacije previsoko).

(31) Tožeča stranka je temu oporekala, vendar pa iz ugotovitev Inštituta v izpodbijani odločbi, ki se ujemajo s podatki v predloženem spisu, izhaja, da tožeča stranka pri izračunu čistega denarnega toka dejansko ni upoštevala stroškov amortizacije (niti minimalnih količnikov kapitalske ustreznosti). Zaradi neupoštevanja stroškov amortizacije (in neizdvojitve sredstev za zagotavljanje kapitalske ustreznosti banke) pa je bil napovedani denarni tok bistveno previsok. Zato Vrhovno sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je bilo zaradi te kršitve mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma obrazložitev tega mnenja napačno oziroma zavajajoče.

VI. točka tožbe - kršitev iz 1.5. točke izreka izpodbijane odločbe (32) Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka v Poročilu napačno izračunala diskontno mero, ker je izhajala iz mere kapitalizacije in ne iz diskontne mere, zaradi česar je diskontno mero zmanjšala za dolgoročno pričakovano stopnjo rasti in na ta način izračunala bistveno višjo vrednost, kot bi jo dobila s pravilno uporabljenim prilagojenim modelom ocenjevanja dolgoročnih sredstev.

(33) Tožeča stranka je temu oporekala, vendar pa iz ugotovitev Inštituta v izpodbijani odločbi, ki se ujemajo s podatki v predloženem spisu, izhaja, da tožeča stranka ni upoštevala razlike med diskontno stopnjo in stopnjo kapitalizacije (glej tudi 27. in 28. točko obrazložitve), zaradi česar je diskontno mero zmanjšala za pričakovano dolgoročno stopnjo rasti. Tožeča stranka je namreč napačno tolmačila uporabo ACAMP modela (Adjusted Capital Asset Pricing Model), ki se od temeljnega modela ocenjevanja dolgo-ročnih sredstev razlikuje po tem, da k netvegani stopnji donosa in pribitku za kapitalsko tveganje prišteva še dodatne elemente posebnih tveganj, povezanih s predmetom ocenjevanja. Zato je uporabila napačno formulo, formulo, s katero se izračuna mera kapitalizacije in ne diskontna mera. To pa je imelo za posledico, da je bilo mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma obrazložitev tega mnenja napačno oziroma zavajajoče, kar je tožena stranka prepričljivo utemeljila.

VII. točka tožbe - kršitev iz 1.6. točke izreka izpodbijane odločbe (34) Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka v Poročilu pri metodi primerljivih prodaj uporabila tržne mnogokratnike, ki ne ustrezajo ocenjevanju vrednosti banke, zaradi česar je bilo mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma njegova obrazložitev napačno in zavajajoče.

(35) Tožeča stranka je takšni oceni oporekala, vendar pa iz ugotovitev Inštituta v izpodbijani odločbi, ki se ujemajo s podatki v predloženem spisu, izhaja, da je tožeča stranka dejansko uporabila tržne mnogokratnike, ki ne ustrezajo predmetu ocenjevanja vrednosti. Pri ocenjevanju banke namreč ni mogoče izhajati iz tržnih mnogokratnikov, ki se nanašajo na vrednost celotnega kapitala, saj ima dolg v banki kot vir sredstev popolnoma drugačen značaj kot v podjetjih. Zato ni možno uporabiti mnogokratnika EBIT-D (Earnings before Interest, Tax and Depreciation), ki kot osnovo uporablja dobiček pred obrestmi, davkom in amortizacijo, oziroma mnogokratnika EBIT (Earnings before Interest and Tax), ki kot osnovo uporablja dobiček pred obrestmi in davkom, saj je le-ta za banke težko določljiv.

(36) Tožeča stranka je v svojem Poročilu sicer določila mnogokratnika EBITD in EBIT za S. d.d. (izračunala jih je na podlagi triletnih aritmetičnih povprečij panoge, objavljenih v MarketGuide oziroma Multexinvestor). Vendar pa to ne more vplivati na drugačno oceno mnenja tožeče stranke oziroma njegove obrazložitve, saj je bila dobljena vrednost za S. d.d., izračunana po metodi primerljivih prodaj, bistveno višja, kot če bi tožeča stranka uporabila tiste mnogokratnike, ki omogočajo neposreden izračun vrednosti lastniškega kapitala, mnogokratnike, ki temeljijo na čistem dobičku (dobičku pred obdavčitvijo) oziroma knjigovodski vrednosti lastniškega kapitala. Zato Vrhovno sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je bilo zaradi te kršitve mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma obrazložitev tega mnenja napačno oziroma zavajajoče.

(37) Poleg tega pa bi bilo namesto aritmetične sredine bolje uporabiti mediano (srednjo vrednost točno na sredini po velikosti urejenih postavk), saj mediana predstavlja tisto povprečno vrednost, ki jo ima največje število enot v vzorcu, in ker skrajnje vrednosti ne vplivajo na velikost mediane. VIII. točka tožbe - kršitev iz 1.7. točke izreka izpodbijane odločbe (38) Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožeča stranka v Poročilu ni upoštevala ugotovitev Pregleda o veliki kreditni izpostavljenosti banke do bolj tvegane skupine strank, o potrebi po oblikovanju posebnih rezervacij, o potrebi po izkazovanju izgube (1.7.1.), o potrebnih dodatnih vlaganjih banke v informacijsko tehnologijo (1.7.2.), o potrebi povečanja kapitala banke za zagotavljanje njene kapitalske ustreznosti (1.7.3.), o nizki obrestni marži v primerjavi s povprečno v slovenskem bančnem sektorju (1.7.4.), o zastajanju prejetih "opravnin" (1.7.5.) in o neoblikovanih rezervacijah banke za splošna bančna tveganja (1.7.6.), zaradi česar je bilo mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma njegova obrazložitev napačno in zavajajoče.

(39) Tožeča stranka je temu oporekala, vendar pa iz ugotovitev Inštituta v izpodbijani odločbi, ki se ujemajo s podatki v predloženem spisu, izhaja, da tožeča stranka v nasprotju s Pravilom 1.1.1.a. SPS-1 pri izdelavi Poročila ni upoštevala vseh sestavin, ki so lahko pomembno vplivale na oceno vrednosti S. d.d. Pri tem ne gre za upoštevanje ugotovitev iz Pregleda kot takih, temveč posledično za uporabo takšnih metod in tehnik ocenjevanja vrednosti, ki so bile potrebne za strokovno neoporečno ocenitev vrednosti S. d.d. Zato Vrhovno sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je bilo zaradi te kršitve mnenje tožeče stranke oziroma obrazložitev tega mnenja napačno oziroma zavajajoče.

Izrek ukrepa odvzema dovoljenja (40) Revidiranje računovodskih izkazov zagotavlja resničen in pošten prikaz finančnega stanja in poslovnega izida pravne osebe, pri čemer revizijski podatki v bistvu pomenijo varnostni mehanizem, s katerim se zagotavlja zaupanje uporabnikov podatkov. Da pa bi revidiranje lahko odigralo svojo vlogo, je potreben učinkovit nadzor nad delom revizorjev (glej 24. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča z dne 1.12.2005, št. U-I-219/03-25), v primeru ugotovljenih kršitev z izrekanjem ukrepov nadzora. Navedeno velja tudi za ocenjevanje vrednosti podjetij (oziroma bank) kot strokovno področje, povezano z revidiranjem (6. točka 5. člena ZRev-1).

(41) Kdaj gre za kršenje pravil ocenjevanja vrednosti podjetja (oziroma bank), je mogoče ugotoviti z razlago določb ZRev-1, ki v 67. členu določa, v katerih primerih Inštitut odvzame dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca. Iz ugotovitev Inštituta v izpodbijani odločbi, ki se ujemajo s podatki v predloženem spisu, izhaja, da je bil razlog za odvzem dovoljenja kršitev standardov ocenjevanja (SPS-1), zaradi katerih je bilo mnenje o previsoko ocenjeni vrednosti S. d.d. napačno oziroma njegova obrazložitev zavajajoča (1. točka drugega odstavka 67. člena ZRev-1).

(42) Ker so kršitve standardov in pravil SPS-1 tako vplivale na mnenje o ocenjeni vrednosti podjetja oziroma na obrazložitev tega mnenja, da je bilo to napačno oziroma zavajajoče, so bili izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa odvzema dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca po 1. točki drugega odstavka 67. člena ZRev-1. Ni bilo torej pogojev za izrek opomina po 69. členu ZRev-1 (primerjaj 13. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča z dne 1.12.2005, št. U-I-219/03-25). Zaradi pomena, ki ga ima revidiranje računovodskih izkazov in z njim povezano ocenjevanje vrednosti podjetij (oziroma bank), je namreč bistveno zaupanje v to, da je delo pooblaščenih ocenjevalcev opravljeno strokovno in na visoki ravni kakovosti.

(43) Pri tem bi za odvzem dovoljenja tožeči stranki za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij (oziroma bank) zadoščalo že ugotovljeno napačno tolmačenje stanja kreditnega tveganja v S. d.d., ki že samo po sebi predstavlja hujšo kršitev nalog pooblaščenega ocenjevalca, zaradi katere je bilo Poročilo napačno oziroma zavajajoče. Banke namreč poleg temeljnega cilja vsake kapitalske družbe (dolgoročne rasti ob maksimiranju tržne vrednosti lastniškega kapitala) kot cilja zasledujejo tudi plačilno sposobnost banke in varnost naložb, saj je posledica bančne specifičnosti visoka stopnja izpostavljenosti finančnim tveganjem. Zato je zelo pomembno obvladovanje finančnih tveganj, ki se kaže v zahtevah po kapitalski ustreznosti banke in v predpisanih ukrepih za obvladovanje likvidnostnih tveganj, kreditnih tveganj, obrestnih, valutnih in drugih tržnih tveganj ter deželnega tveganja.

Neizvršitev izrečenega ukrepa (44) Pred Inštitut v postopku izreka ukrepa odvzema dovoljenja ni mogoče postaviti formalnih zahtev (na primer po ugotavljanju odgovornosti oziroma krivde), ki jih pred sodišče postavlja kaznovalno pravo ob izrekanju kazenskih sankcij. To izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča, ki je ob presoji ustavnosti določb o sankcijah, ki jih lahko izrekajo sektorski regulatorji, ugotovilo, da se ukrepi nadzora ne izrekajo kot sankcije kaznovalnega prava. Zato določbe o ukrepih nadzora ne smejo biti razumljene kot kaznovalne norme in se kot take tudi ne smejo uporabljati (glej 10. točko obrazložitve njegove odločbe z dne 13.11.2004, št. U-I-220/03-20).

(45) Vendar pa je Inštitutu mogoče postaviti zahtevo, da v konkretnem primeru obrazloži, ali je bilo zaupanje v delo pooblaščenih ocenjevalcev oziroma varstvo uporabnikov podatkov mogoče doseči le z odvzemom dovoljenja, ki je kot ukrep nadzora predviden samo za hujše kršitve nalog pooblaščenega ocenjevalca oziroma pravil ocenjevanja vrednosti podjetij oziroma bank (pri čemer je skrb za stabilnost poslovanja bank, za njihovo dolgoročno in kratkoročno plačilno sposobnost ter za zmerno stopnjo tveganja, ki se nanaša na njihove posle, bistveno večja kot pri podjetjih) ali pa morda tudi z neizvršitvijo odvzema dovoljenja, s pogojnim odvzemom dovoljenja po 68. členu ZRev-1. ZRev-1 (v prvem odstavku 68. člena) določa le, da lahko Inštitut z odločbo o odvzemu dovoljenja izreče, da se odvzem ne bo izvršil, če pooblaščeni ocenjevalec v času, ki ga določi Inštitut, ki pa ne sme biti krajši od šestih mesecev in ne daljši od dveh let, ne bo storil nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje oziroma izreči opomin; ne določa pa (posebnih) pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da se ta (milejši) ukrep nadzora, ki ima naravo opozorila, lahko izreče.

(46) Tožena stranka je sicer izrek ukrepa odvzema dovoljenja utemeljila s tem, da so bile ugotovljene kršitve pravil ocenjevanja vrednosti S. d.d. takšne narave, da sta bila zaradi njih mnenje in njegova obrazložitev napačna in zavajajoča, saj je bila zaradi njih ocenjena vrednost "popolnoma drugačna, in to bistveno višja". Vendar pa pri tem ni navedla nobenih razlogov, ki bi omogočili razmejitev, ali so bili podani pogoji za pogojni odvzem dovoljenja ali pa ti pogoji niso bili podani (in so bili podani pogoji za nepogojni odvzem dovoljenja), zaradi česar zakonitosti tako (arbitrarno) izrečenega ukrepa nadzora v tem primeru ni mogoče preizkusiti.

Tožba je utemeljena.

(47) Zato je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 77. člena ZRev-1 ter v zvezi s 4. točko prvega odstavka 60. člena in 1. točko prvega odstavka 25. člena ZUS tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v skladu z drugim odstavkom 77. člena ZRev-1 in v zvezi z drugim odstavkom 60. člena ZUS vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (I. točka izreka njegove odločbe) .

Stroški postopka (48) Ker je odločalo le o zakonitosti izpodbijane odločbe, je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 77. člena ZRev-1 in v zvezi s tretjim odstavkom 23. člena ZUS odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka njegove odločbe).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba PRp 182/2021
• Sodba G 6/2006
• UPRS Sodba I U 1686/2016-17