Sklep in sodba III Ips 39/2005

Jedro

Asignaciji (nakazili) nista le izpolnitveni dejanji za vrnitev istega dolga. Zato se vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Pravno dejanje po zakonskih določbah ni pojem, ki je identičen pojmu pravnega posla. Je lahko pravni posel, celo več pravnih poslov, če skupno oblikujejo neko dejanje, samo določeno dejanje iz nekega pravnega posla ali pa dejanje izven kakršnegakoli pravnega posla. Asignacija ni pogodba. Sestavljata jo dva enostranska pravna posla - dve pooblastitvi. S prvo asignant pooblasti asignata, da opravi dajatev na račun asignanta; z drugo pa asignatarja, da sprejme izpolnitev od asignata. Ta dvojna pooblastitev je z vidika asignanta ekonomsko in pravno nedeljiva celota, ki je v okviru pravnega dejanja asignacije ni mogoče ločevati. Ker v opredeljevanje izpodbijanega pravnega dejanja ne sodi navajanje dejanj iz pravnih poslov, ki so bila podlaga oziroma vzrok pravnemu dejanju asignacije, zaradi katerega naj bi prišlo do zmanjšanja (bodoče) stečajne mase, je predmet izpodbijanja pravno dejanje asignacije kot celota (tako njen sklenitveni kot izpolnitveni del).

Pri predpostavkah gre za sestavine izpodbojnega dejanskega stanja, torej za dejanske predpostavke (odvisne od okoliščin konkretnega primera). Vendar pa je zaključek o obstoju objektivne predpostavke izpodbijanja, ki je izpodbijan z revizijo, pravni in ne dejanski zaključek. Tako gre pri ugotavljanju, ali so stečajni upniki zaradi izpodbijanega pravnega dejanja prejeli manj, kot bi prejeli, če stečajna dolžnica ne bi storila izpodbijanega dejanja, oziroma, ali je posamezni upnik zaradi izpodbijanega pravnega dejanja pridobil položaj ločitvenega upnika v stečajnem postopku, za dejansko sklepanje, medtem ko gre pri zaključku o oškodovanju stečajnih upnikov oziroma privilegiranju posameznega upnika za pravno sklepanje (za uporabo materialnega stečajnega prava).

Izrek

I.Revizija se v tistem delu, v katerem se izpodbija pravno dejanje asignacije v znesku 5,000.000,00 SIT, zavrže.

II.

II.1. Revizija se v tistem delu, v katerem se izpodbija pravno dejanje asignacije v znesku 5,400.000,00 SIT, zavrne.

II.2. Tožena stranka sama krije stroške revizije.

Obrazložitev

(1) Okrožno sodišče v Kranju (sodišče prve stopnje) je v ponovljenem postopku z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da sta pravni dejanji asignacijskih pogodb št. 105/99 z dne 2.12.1999 za znesek 5,000.000,00 SIT in št. 110/99 z dne 23.12.1999 za znesek 5,400.000,00 SIT brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke (1. točka izreka). Zato je toženi stranki naložilo, da v stečajno maso tožeče stranke vrne 10,400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2000 do plačila (2. točka izreka). Posledično je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 567.646,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.9.2003 do plačila (2. točka izreka).

(2) Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) pa je v ponovljenem postopku z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek izreka). Pri tem je odločilo, da tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek izreka).

(3) Tožena stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlagala je spremembo sodb nižjih sodišč z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Pri tem je priglasila revizijske stroške (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila).

(4) Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

(5) Iz podatkov (sklepa z dne 12.4.2005, opr. št. Srg 200401998) sodnega registra Okrožnega sodišča v Kranju (matična št..., vložna št...) izhaja, da je bil nad toženo stranko začet postopek redne likvidacije. Ker je tožena stranka, čeprav v likvidaciji, (še) pravna oseba, je Vrhovno sodišče imelo podlago za odločitev o njeni reviziji.

Revizija v tistem delu, v katerem se izpodbija pravno dejanje asignacije v znesku 5,000.000,00 SIT, ni dovoljena.

(6) Po določbi 490. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v gospodarskem sporu revizija ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta ne presega 5,000.000,00 SIT. Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilen seštevek vrednosti vseh zahtevkov (1. odstavek 41. člena v zvezi s 1. odstavkom 39. člena ZPP). Če imajo tožbeni zahtevki različno dejansko ali pravno podlago, pa je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (2. odstavek 41. člena ZPP). Za dovoljenost revizije v tem sporu je zato odločilno, ali tožeča stranka uveljavlja več tožbenih zahtevkov, ki se opirajo na isto ali na različno dejansko in/ali pravno podlago.

(7) V predmetnem sporu tožeča stranka izpodbija dve asignacijski pogodbi, s pomočjo katerih je vrnila kratkoročni (premostitveni) posojili z dne 24.11.1999 (v višini 5,000.000,00 SIT) in z dne 22.12.1999 (v višini 5,400.000,00 SIT), dani za izplačilo dveh mesečnih plač delavcem, kot to izhaja iz njenih navedb v pritožbi z dne 12.3.2002 (redna št. 13). Na podlagi navedenih pogodb za tožečo stranko ni nastala ena sama obveznost, temveč dve obveznosti, kot to izhaja tudi iz navedb tožene stranke v I. točki odgovora na tožbo (redne št. 3) ter iz razčlenitve prometa denarnih sredstev na dan 24.11.1999 in na dan 22.12.1999 (priloge A2), razčlenitve prometa denarnih sredstev na dan 24.11.1999 in na dan 22.12.1999, s sporočiloma o obremenitvi (priloge B1), in kontne kartice tožeče stranke (priloge B9). Ker torej ne gre za poravnavo ene same pogodbene obveznosti, dejanska in pravna podlaga obeh nakazil ni ista.

(8) Ker nakazili nista le izpolnitveni dejanji za vrnitev istega dolga, se vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker pa vrednost revizijskega predmeta, ki ustreza predmetu tožbenega zahtevka na izpodbijanje asignacije v znesku 5,000.000,00 SIT, ne presega vrednosti iz 490. člena ZPP, revizija v tem delu ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP). Zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo (I. točka izreka predmetne odločbe), ker tega v mejah svojih pravic iz prvega odstavka 374. člena ZPP ni storila že sodnica sodišča prve stopnje.

Revizija je v tistem delu, v katerem se izpodbija pravno dejanje asignacije v znesku 5,400.000,00 SIT, ni utemeljena.

(9) Ker gre v tem delu za samostojen tožbeni zahtevek, bo revizijsko sodišče v nadaljevanju povzelo le tisto dejansko in pravno podlago iz sodb nižjih sodišč, ki se nanaša nanj.

(10) Za uspešno izpodbijanje morajo biti poleg splošnih izpolnjene tudi posebne predpostavke, ki se razlikujejo glede na vrsto izpodbijanega pravnega dejanja. Tako bi v konkretnem primeru morala biti podana ena od objektivnih predpostavk (oškodovanje stečajnih upnikov ali naklonitev ugodnosti posameznim upnikom) in (kumulativno) subjektivna predpostavka (vednost ali zakrivljena nevednost o dolžničinem slabem ekonomsko-finančnem stanju).

(11) Pri predpostavkah gre za sestavine izpodbojnega dejanskega stanja, torej za dejanske predpostavke (odvisne od okoliščin konkretnega primera). Vendar pa je zaključek o obstoju objektivne predpostavke izpodbijanja, ki je izpodbijan z revizijo, pravni in ne dejanski zaključek. Tako gre pri ugotavljanju, ali so stečajni upniki zaradi izpodbijanega pravnega dejanja prejeli manj, kot bi prejeli, če stečajna dolžnica ne bi storila izpodbijanega dejanja, oziroma, ali je posamezni upnik zaradi izpodbijanega pravnega dejanja pridobil položaj ločitvenega upnika v stečajnem postopku, za dejansko sklepanje, medtem ko gre pri zaključku o oškodovanju stečajnih upnikov oziroma privilegiranju posameznega upnika za pravno sklepanje (za uporabo materialnega stečajnega prava).

(12) Podlago za prevladujočo logično metodo razmejitve dejanskih od pravnih vprašanj predstavlja nauk o sodniškem sklepanju (silogizmu). Sodnik najprej ugotavlja dejstva, ki sestavljajo nek življenjski dogodek. Ta dejstva ugotavlja predvsem s pravili dokaznega postopka, pa tudi z zakoni mišljenja in izkustvenimi pravili. Nato pa ugotavlja, ali dejstva odgovarjajo abstraktnemu dejanskemu stanu pravne norme. Ta subsumpcija dejanskega stanja pod pravno normo (tudi pod nedoločen pravni pojem z normativno vsebino) pa predstavlja uporabo prava.

Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje (in na katerega je revizijsko sodišče vezano):

(13) Takratna direktorja pravdnih strank sta se dogovorila, da bo terjatev tožene stranke iz naslova posojila (v višini 5,400.000,00 SIT), danega za plače delavcev tožeče stranke, poravnana iz priliva sredstev tožeče stranke iz izvoza. Asignacijska pogodba (št...) je bila sklenjena dne 21.12.1999, nakazilo po asignaciji pa je bilo izvršeno dne 23.12.1999. Začetek stečajnega postopka nad tožečo stranko je bil predlagan dne 2.3.2004, medtem ko je bilo sporno nakazilo izvršeno dne 23.12.1999, torej v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga. Poleg tega pa iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka vedela za dolžničino slabo ekonomsko-finančno stanje.

Materialnopravni razlogi sodišč prve in druge stopnje:

(14) Pri asignaciji v znesku 5,400.000,00 SIT ni šlo za zavarovanje plačila po posojilni pogodbi, temveč za pogodbeno dogovorjeni način izpolnitve obveznosti tožeče stranke do tožene stranke. S tem ko je asignat (T. d.o.o. C.) izpolnil obveznost, pa je prišlo do oškodovanja upnikov, saj je tožena stranka kot upnica stečajne dolžnice prejela poplačilo celotne svoje terjatve. Ker je bilo nakazilo po asignaciji izvršeno v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka nad tožečo stranko, se domneva, da je tožena stranka vedela ali bi morala vedeti za dolžničino slabo ekonomsko-finančno stanje. Tožena stranka te domneve ni izpodbila, saj ni dokazala, da ni vedela niti morala vedeti za takšno dolžničino stanje.

Razlogi Vrhovnega sodišča o utemeljenosti revizije:

(15) Ustavno sodišče je z odločbo z dne 19.1.2006, opr. št. U-I-253/04-11, ugotovilo, da sta prvi odstavek 125. člena in prvi odstavek 126. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) v neskladju z Ustavo (1. točka izreka), pri čemer je Državnemu zboru naložilo odpravo ugotovljenega neskladja v šestih mesecih od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (2. točka izreka). Navedeni zakonski določbi nista bili razveljavljeni, ker bi razveljavitev povzročila, da upniki sploh ne bi imeli možnosti izpodbijati dolžnikovih pravnih dejanj v stečaju. Zato ju je Vrhovno sodišče lahko uporabilo pri odločanju v predmetnem sporu.

(16) Tožena stranka je sodišču prve stopnje (in posledično sodišču druge stopnje) očitala bistveno kršitev določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da so razlogi sodbe o izpodbijanih asignacijskih pogodbah nejasni oziroma notranje protislovni, da izrek v tem delu nasprotuje razlogom sodbe oziroma da sodba o tem sploh nima razlogov. Vendar pa ta očitek ni utemeljen. Pravno dejanje po zakonskih določbah ni pojem, ki je identičen pojmu pravnega posla. Je lahko pravni posel, celo več pravnih poslov, če skupno oblikujejo neko dejanje, samo določeno dejanje iz nekega pravnega posla ali pa dejanje izven kakršnegakoli pravnega posla (iz obrazložitve sodbe naslovnega sodišča z dne 23.12.1999, opr. št. III Ips 144/99). Asignacija ni pogodba. Sestavljata jo dva enostranska pravna posla - dve pooblastitvi. S prvo asignant pooblasti asignata, da opravi dajatev na račun asignanta; z drugo pa asignatarja, da sprejme izpolnitev od asignata. Ta dvojna pooblastitev je z vidika asignanta ekonomsko in pravno nedeljiva celota, ki je v okviru pravnega dejanja asignacije ni mogoče ločevati (iz obrazložitve sodbe naslovnega sodišča z dne 18.3.1999, opr. št. III Ips 18/99). Ker v opredeljevanje izpodbijanega pravnega dejanja ne sodi navajanje dejanj iz pravnih poslov, ki so bila podlaga oziroma vzrok pravnemu dejanju asignacije, zaradi katerega naj bi prišlo do zmanjšanja (bodoče) stečajne mase, je predmet izpodbijanja pravno dejanje asignacije kot celota (tako njen sklenitveni kot izpolnitveni del).

(17) Sicer pa je bila sporna asignacija z navedbo številke (110/99), datuma sklenitve (21.12.1999) in roka nakazila (23.12.1999) v odločbah nižjih sodišč objektivno (dovolj) določena. Opisana je bila namreč tako, da ne more priti do zamenjavo z drugo asignacijo.

(18) Tožena stranka je sodišču prve stopnje (in posledično sodišču druge stopnje) očitala bistveno kršitev določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da sodba nima razlogov o subjektivnem elementu izpodbijanja "glede prve sklenitve asignacijske pogodbe". Vendar pa je bila revizija v tistem delu, v katerem se izpodbija pravno dejanje asignacije v znesku 5,000.000,00 SIT, kot nedovoljena zavržena. Zato revizijsko sodišče v tem delu ni preizkušalo sodb nižjih sodišč.

(19) Sodišči prve in druge stopnje sta v okviru dejanskega stanja ugotovili, da tožena stranka z izpodbijanim pravnim dejanjem (asignacije) ni pridobila položaja ločitvene upnice v stečajnem postopku nad tožečo stranko. Zato sta (po oceni revizijskega sodišča) pravilno uporabili materialno (stečajno) pravo, ko sta zaključili, da v konkretnem primeru ne gre za privilegiranje tožene stranke.

(20) Sodišči prve in druge stopnje sta v okviru dejanskega stanja tudi ugotovili, da je tožena stranka na podlagi izpodbijanega pravnega dejanja (asignacije) prejela poplačilo svoje celotne terjatve. Zato sta (po oceni revizijskega sodišča) pravilno uporabili materialno (stečajno) pravo, ko sta zaključili, da je v konkretnem primeru podan objektivni element izpodbojnosti pravnega dejanja oziroma da gre v konkretnem primeru za oškodovanje stečajnih upnikov.

(21) Objektivna predpostavka, ki mora biti izpolnjena za uspešno izpodbijanje pravnega dejanja stečajne dolžnice, je namreč zmanjšanje njenega premoženja, to je (bodoče) stečajne mase. ZPPSL tega sicer ne pove naravnost. Izhaja pa to iz njegovega prvega odstavka 125. člena. Samo zaradi pravnega dejanja, ki zmanjšuje (bodočo) stečajno maso, lahko pride do manjšega poplačila terjatev stečajnih upnikov od tistega poplačila terjatev, ki bi ga prejeli, če ne bi bilo pravnega dejanja, ki je imelo za posledico zmanjšanje (bodoče) stečajne mase.

(22) Tožena stranka se je s tem v zvezi v reviziji smiselno sklicevala na sočasnost izpolnitve, zaradi česar naj bi s sporno asignacijo, ko asignat (T. d.o.o. C.) zneska, ki ga je dolgoval tožeči stranki, ni nakazal njej, ampak toženi stranki, ne prišlo do zmanjšanja (bodoče) stečajne mase. Vendar pa v sodbah nižjih sodišč ni ugotovljen dejanski stan, ki bi omogočal takšen materialnopravni zaključek. Drugačna ugotovitev dejanskega stanja pa glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ni možna. Zato revidentka ne more izpodbijati materialnopravnega zaključka nižjih sodišč o oškodovanju stečajnih upnikov. Tožena stranka je dejstva, iz katerih izhaja sočasnost izpolnitve, sicer zatrjevala v pritožbi z dne 12.3.2002 (redna št. 13), vendar pa jih sodišče druge stopnje kot nedovoljene pritožbene novote ni upoštevalo (kot to izhaja iz tretjega odstavka obrazložitve na 3. strani njegovega sklepa z dne 10.10.2002). Tožena stranka teh dejstev ni zatrjevala v ponovljenem postopku. Ker v nasprotju z določbo drugega odstavka 362. člena ZPP tudi ni zatrjevala niti izkazala, da jih v dotedanjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti, ni mogoče sklepati o morebitnem pomanjkanju razlogov o pravnoodločilnih dejstvih v sodbah nižjih sodišč.

(23) S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske navedbe, ki so bile odločilnega pomena.

(24) Ker niso podani uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo (II.1. točka izreka predmetne odločbe).

(25) Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sklenilo, da sama krije revizijske stroške (II.2. točka izreka predmetne odločbe).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep III Ips 137/2007, enako tudi III Ips 95/2008
• Sklep III Ips 2/2002
• Sklep III Ips 80/2006