Sodba III Ips 6/2005

Jedro

Način plačila, ki ni običajen, ni predpostavka izpodbojnosti pravnega dejanja, ampak samo domneve obstoja subjektivnega elementa dejanskega stanu izpodbijanja. Izpolnitev obveznosti na način, ki ni običajen, je relevantna samo za ugotovitev obstoja domneve, da je nasprotnica izpodbijanja vedela oziroma morala vedeti za dolžničino slabo ekonomsko-finančno stanje. Zato je lahko nasprotnica izpodbijanja obstoj domneve izpodbijala tako, da je izpodbijala predpostavko domneve (z dokazovanjem, da je pri plačilu z asignacijami šlo za običajen, vnaprej dogovorjen način vrnitve kreditov), ali pa tako, da je izpodbijala domnevano dejstvo (z dokazovanjem, da ni vedela niti bila dolžna vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje dolžnice).

Neobičajna oblika ali način izpolnitve obveznosti je temeljna okoliščina domnevne baze, predpostavka zakonske domneve. Na njeni podlagi lahko sklepamo na subjektivno sestavino izpodbojnega dejanskega stanja (na vednost ali zakrivljeno nevednost za dolžničino slabo ekonomsko-finančno stanje), pri čemer pa je zaključek, ali je izpolnitev na določen način izpolnitev na (ne)običajen način, pravni in ne dejanski zaključek. Gre namreč za subsumiranje ugotovljenega načina izpolnitve pod nedoločen pojem neobičajnega načina izpolnitve obveznosti.

Izrek

1. Reviziji tožene stranke se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 396.000,00 SIT stroškov pritožbenega odgovora in 1,235.200,00 SIT stroškov revizije, v 15 dneh.

3. Tožeča stranka sama krije stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

(1) Okrožno sodišče v Murski Soboti (sodišče prve stopnje) je v drugič ponovljenem postopku z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da so asignacijske pogodbe z dne 11.10.1999 za znesek 11,531.270,00 SIT, z dne 8.11.1999 za znesek 22,823.760,00 SIT, z dne 30.11.2000 (pravilno 30.11.1999) za znesek 14,927.391,50 SIT in z dne 6.12.1999 za znesek 24,809.897,60 SIT brez pravnega učinka proti stečajni masi, ter na plačilo 74,092.319,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.2.2001 do plačila (prvi odstavek izreka). Pri tem je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 1,409.800,00 SIT pravdnih stroškov (drugi odstavek izreka).

(2) Višje sodišče v Mariboru (sodišče druge stopnje) pa je v drugič ponovljenem postopku z uvodoma navedeno sodbo ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da so izpodbijane asignacije brez pravnega učinka proti stečajni masi ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 74,092.319,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.2.2001 do plačila in ji povrne 2,273.900,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi -zamudnimi obrestmi od 23.9.2004 do plačila. Pri tem je še odločilo, da tožena stranka sama krije stroške pritožbenega odgovora.

(3) Tožena stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je njeno spremembo z zavrnitvijo pritožbe tožeče stranke in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem je priglasila revizijske stroške.

(4) Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlagala je zavrnitev revizije kot neutemeljene in pri tem priglasila stroške revizijskega odgovora.

Revizija je utemeljena.

Bistveni elementi dejanskega stanja, ki je bilo podlaga materialnopravni odločitvi sodišča prve stopnje:

(5) V zvezi z objektivnim elementom izpodbijanja: Asignacijske pogodbe je tožena stranka sklenila z družbo G., to je pravno prednico tožeče stranke. Asignacijske pogodbe so bile sklenjene v zadnjem letu pred začetkom stečaja (dne 5.10.2000). Stečajna masa ne zadošča za 100 % poplačilo upnikov, saj je po izdelani stečajni bilanci stečajna masa dolžnice manjša od njenih obveznosti za 50,48 %.

(6) V zvezi s subjektivnim elementom izpodbijanja: Poslovno poročilo iz meseca marca 1999 (za leto 1998) in poročilo o reviziji računovodskih izkazov z dne 10.5.1999 (za leto 1998) izkazujeta dobiček v poslovanju družbe G. Šele poročilo o reviziji računovodskih izkazov z dne 19.5.2000 (za leto 1999) izkazuje izgubo v višini 238,132.000,00 SIT, s tem da so bili ti podatki na voljo šele ob koncu prvega polletja leta 2000, medtem ko so bile sporne asignacijske pogodbe sklenjene še pred pripojitvijo družbe G. k družbi G. (dne 3.1.2000). Priča M.G. (v času sklenitve spornih asignacijskih pogodb direktorica ... banke in članica nadzornega sveta družbe G.) je izpovedala, da so podatki o poslovanju družbe G. Kazali dobre rezultate. Zato so se pri toženi stranki odločili za kreditiranje tožeče stranke, predvsem s kratkoročnimi likvidnostnimi krediti, ki so "v poslovanju družbe običajni". Pri tem ni bilo sumljivo, da so se krediti poplačevali z asignacijskimi pogodbami, saj "je bila takšna praksa pri bančnem poslovanju običajna". Sicer pa "so denar nakazali šele takrat, ko so bile asignacijske pogodbe že podpisane", s tem da so bile asignacijske pogodbe le eden od načinov zavarovanja bančnih terjatev. Tožeča stranka je namreč morala toženi stranki pred podpisom asignacijskih pogodb in nakazilom denarja predložiti sklenjene pogodbe o delu.

Materialnopravni razlogi sodišča prve stopnje:

(7) Glede objektivnega elementa izpodbijanja: Tožena stranka je s plačilom, ki ga je prejela na podlagi izpodbijanih asignacijskih pogodb, prišla v ugodnejši položaj od ostalih upnikov, saj je prejela več, kot bi prejela v primeru poplačila iz stečajne mase.

(8) Glede subjektivnega elementa izpodbijanja: Tožena stranka je prejela izpolnitev terjatve na način, ki ni bil dogovorjen že ob nastanku obveznosti, torej na neobičajen način. Vendar pa je uspela dokazati, da ni vedela niti morala vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje dolžnice.

Bistveni elementi dejanskega stanja, ki je bilo podlaga materialnopravni odločitvi sodišča druge stopnje:

(9) V zvezi s subjektivnim elementom izpodbijanja: Tožena stranka se ni sklicevala na vnaprejšnji dogovor (na to, da naj bi bil dogovor o plačilu z asignacijami vsebovan v kreditnih pogodbah). Takšnega dogovora tudi ni omenjala priča M.G. Poleg tega pa je bilo v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno, da takšen način izpolnitve obveznosti tožeče stranke (to je z asignacijami) ni bil dogovorjen ob njenem nastanku. Sicer pa iz sporočil Agencije RS za plačilni promet izhaja, da je imela družba G. blokiran račun že v mesecu novembru (2 dni) in mesecu decembru 1999 (7., 9., 14. in 15.).

Materialnopravni razlogi sodišča druge stopnje:

(10) Glede subjektivnega elementa izpodbijanja: Na zanesljivost in uporabnost podatkov poročila o reviziji računovodskih izkazov za leto 1998 družbe G. se tožena stranka v času sklenjenih asignacij ni mogla zanašati, zlasti zaradi zvišanih potreb po novih kreditih že pred oktobrom 1999, ko gradbena dejavnost, s katero se je ukvarjala, še ni bila zaključena. Ti neugodni poslovni kazalci pa toženi stranki kot bančni organizaciji niso smeli ostati neznani.

Razlogi Vrhovnega sodišča o utemeljenosti revizije:

(11) Iz navedenega izhaja, da je bistveno vprašanje v tem sporu, ali je tožena stranka (nasprotnica izpodbijanja) vedela ali morala vedeti za dolžničino slabo ekonomsko-finančno stanje (prvi odstavek 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL)).

(12) Dokazovanje vednosti oziroma zakrivljene nevednosti o dolžničinem slabem ekonomsko-finančnem stanju je težavno, saj se kot notranje, psihično dejstvo dokazuje po zunanjih manifestacijah. Posebej težavno je to dokazovanje pri pravnih osebah. Zato je dokazovanje olajšano z domnevo iz 1. točke četrtega odstavka 125. člena ZPPSL, da se domneva, da je nasprotnica izpodbijanja (v korist katere je bilo dejanje storjeno) vedela ali morala vedeti za dolžničino slabo ekonomsko-finančno stanje, če je prejela izpolnitev svoje terjatve na način, ki ni bil običajen. Vendar pa način plačila, ki ni običajen, ni predpostavka izpodbojnosti pravnega dejanja, ampak samo domneve obstoja subjektivnega elementa dejanskega stanu izpodbijanja. Izpolnitev obveznosti na način, ki ni običajen, je relevantna samo za ugotovitev obstoja domneve, da je nasprotnica izpodbijanja vedela oziroma morala vedeti za dolžničino slabo ekonomsko-finančno stanje. Zato je lahko tožena stranka obstoj domneve, da je vedela ali morala vedeti za neugodno ekonomsko-finančno stanje dolžnice, izpodbijala tako, da je izpodbijala predpostavko domneve (da je dokazovala, da je pri plačilu z asignacijami šlo za običajen, vnaprej dogovorjen način vrnitve kreditov), ali pa tako, da je izpodbijala domnevano dejstvo (da je dokazovala., da ni vedela niti bila dolžna vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje dolžnice). Domneva je namreč izpodbojna.

(13) V konkretnem primeru bi se domnevalo, da je tožena stranka vedela ali morala vedeti za dolžničino slabo ekonomsko-finančno stanje, če bi prejela izpolnitev svoje terjatve na način, ki ni bil običajen (1. točka četrtega odstavka 125. člena ZPPSL). Tako bi tožeča stranka morala dokazati, da je bila iz dolžničinega premoženja plačana terjatev, da pa plačilo z asignacijami ni bilo v skladu s prvotno vsebino (kreditne) obveznosti. Neobičajna oblika ali način izpolnitve obveznosti je namreč temeljna okoliščina domnevne baze, predpostavka zakonske domneve. Na njeni podlagi lahko sklepamo na subjektivno sestavino izpodbojnega dejanskega stanja (na vednost ali zakrivljeno nevednost za dolžničino slabo ekonomsko-finančno stanje), pri čemer pa je zaključek, ali je izpolnitev na določen način izpolnitev na (ne)običajen način, pravni in ne dejanski zaključek. Gre namreč za subsumiranje ugotovljenega načina izpolnitve pod nedoločen pojem neobičajnega načina izpolnitve obveznosti.

(14) Vendar pa v konkretnem sporu ugotavljanje neobičajnosti izpolnitve dolžničine obveznosti z asignacijami glede na zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni vedela niti bila dolžna vedeti za dolžničino slabo ekonomsko-finančno stanje, ni bilo pravno pomembno. Ker je izpolnitev obveznosti na način, ki ni običajen, relevantna samo za ugotovitev obstoja domneve, je tožena stranka, v korist katere so bila izvršena plačila z asignacijami, neobstoj subjektivnega elementa izpodbijanja (da je vedela oziroma morala vedeti za dolžničino slabo ekonomsko-finančno stanje) dokazovala z dokazovanjem, da ni vedela niti mogla vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje dolžnice. Ker je slednje (glede na ugotovitve sodišča prve stopnje) dokazala, vednosti oziroma zakrivljene nevednosti ni bilo mogoče domnevati na podlagi morebitnega neobičajnega plačila z asignacijami. Zato je sodišče prve stopnje v svoji odločbi pravilno ustvarilo stanje, ki je ustrezalo dejanskemu položaju, ugotovljenemu na podlagi objektivnih dejstev.

(15) Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da poslovno poročilo iz meseca marca 1999 niti poročilo o reviziji računovodskih izkazov z dne 10.5.1999 (za leto 1998) nista kazala slabega ekonomsko-finančnega stanja dolžnice. Čim pa takšno stanje ni izhajalo iz dejanskih okoliščin konkretnega primera, toženi stranki ni mogoče očitati, da je zanj vedela ali bila dolžna vedeti. Dolžničino slabo ekonomsko-finančno stanje je bilo razvidno šele iz poročila o reviziji računovodskih izkazov z dne 19.5.2000 (za leto 1999), ki ga pa v konkretnem primeru ni mogoče upoštevati, saj se obstoj subjektivnega elementa izpodbijanja presoja glede na (dolžno) vednost o dolžničinem ekonomsko-finančnem stanju v času storitve izpodbijanih pravnih dejanj. Za odločitev merodajno dejansko stanje je namreč stanje ob izvršitvi dejanj, ki so predmet izpodbijanja.

(16) Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sicer izhaja, da je imela dolžnica ob podpisu asignacijske pogodbe z dne 8.11.1999 blokiran žiro račun. Vendar pa je pri tem šlo za enkratni, trenutni pojav. Zato iz njega takrat ni bilo mogoče sklepati na obstoj stečajnega razloga ali okoliščin, ki bi kazale na to, da bi se ta razlog lahko neposredno uresničil. Za dejanski stan slabega ekonomsko-finančnega položaja namreč ne zadošča že vsakršna pojavna oblika slabega ekonomskega in finančnega stanja dolžnice, temveč mora biti to stanje trajnejše, kvalificirano s takšnimi okoliščinami, ki že narekujejo možnost ali celo verjetnost začetka stečajnega postopka nad dolžnico. Iz (lastnih) dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje izhaja, da je imela dolžnica žiro račun štiri dni blokiran tudi v mesecu decembru 1999. Vendar pa je pri tem šlo za blokado po zadnji izpodbijani asignaciji (z dne 6.12.1999), zaradi česar ni bila merodajna za odločitev.

(17) Pri "vedeti ali morati vedeti" (za dolžničino slabo ekonomsko-finančno stanje) gre pravzaprav za vprašanje dobre vere. V dobri veri pa ravna, kdor ne pozna razlogov, ki se protivijo njegovi pridobitvi oziroma izpolnitvi obveznosti. Ker v dobri veri ravna, kdor zaupa v popolnost in poštenost objektivnega dejanskega stanja, mora nasprotnica izpodbijanja izkazati navadno oziroma poklicno skrbnost. Subjektivna predpostavka namreč varuje skrbne nasprotnice izpodbijanja.

(18) Pri pravnih dejanjih pravnih oseb je težko ugotoviti subjektivni moment v njihovem vedenju. Vendar pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila M.G., ki je bila v času podpisa in realizacije izpodbijanih asignacij direktorica tožene stranke, seznanjena s finančnimi podatki o poslovanju dolžnice. Ker so ti kazali dobre rezultate, so se pri toženi stranki kot finančni organizaciji odločili za kreditiranje tožeče stranke s kratkoročnimi likvidnostnimi krediti. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tako mogoče zaključiti, da tožena stranka glede na dejanske okoliščine konkretnega primera ni vedela niti morala vedeti za dolžničino slabo ekonomsko-finančno stanje.

(19) Iz navedenega izhaja, da je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, ne pa sodišča druge stopnje. Iz ugotovljenih dejstev (tudi iz tistih,ki so bila razkrita v dokaznem postopku in s tem postala sodno znana) namreč izhaja, da v konkretnem primeru ni podan subjektivni element izpodbijanja, da tožena stranka ni vedela niti morala vedeti za dolžničino slabo ekonomsko-finančno stanje.

(20) Zato je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (po prvem odstavku 380. člena ZPP) - 1. točka izreka. Pri sklepanju, ali je nasprotnica izpodbijanja glede na konkretne okoliščine vedela za dolžničino slabo ekonomsko-finančno stanje, gre za dejansko sklepanje, ki kot tako ni predmet revizijskega preizkusa (tretjo odstavek 370. člena ZPP), medtem ko gre pri sklepanju, ali je nasprotnica izpodbijanja glede na konkretne okoliščine morala vedeti za dolžničino slabo ekonomsko-finančno stanje, za pravno zaključevanje. Pri sklepanju, ali je v konkretnem primeru šlo za dejansko stanje, ki ga je mogoče subsumirati pod nedoločen pojem slabega ekonomsko-finančnega stanja, gre namreč za pravno oceno. Zato je revizijsko sodišče iz ugotovljenih dejstev lahko v tem pogledu napravilo drugačen pravni zaključek kot pritožbeno sodišče.

(21) Vrhovno sodišče je odločilo že v več tovrstnih zadevah, v zadevah iste tožeče stranke, s podobno dejansko in pravno podlago. Vendar pa pri tej odločitvi ne gre za morebiten samovoljen odstop od uveljavljene sodne prakse. Vrhovno sodišče je namreč upoštevalo stališče o (ne)običajnem načinu izpolnitve obveznosti, ki se je uveljavilo v sodni praksi, vendar nanj v tem sporu ni oprlo svoje odločitve, saj v tem sporu tožena stranka domneve ni izpodbijala z dokazovanjem, da je pri plačilu z asignacijami šlo za običajen način izpolnitve obveznosti, temveč z dokazovanjem, da ni vedela niti morala vedeti za dolžničino slabo ekonomsko-finančno stanje. Zato glede na ugotovljene dejanske okoliščine konkretnega primera, ki se nanašajo na konkretno toženo stranko, ni bila možna enaka odločitev kot v drugih tovrstnih zadevah.

(22) Iz vsebine revizije izhaja, da je tožeča stranka kot revizijski razlog poleg zmotne uporabe materialnega prava uveljavljala tudi bistveno kršitev v postopku pred sodiščem druge stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožena stranka prejela izpolnitev svoje terjatve na neobičajen način, na način, ki ni bil dogovorjen že ob nastanku obveznosti, kar je sodišče druge stopnje povzelo, pri tem pa dodalo, da priča M.G. takšnega (vnaprejšnjega) dogovora o plačilu z asignacijami v kreditnih pogodbah ni omenila. Vendar pa je ta ugotovitev sodišča druge stopnje (na kar pravilno opozarja revidentka) protispisna, saj iz vsebine zapisnika (z dne 20.4.2004) o zaslišanju M.G. v nasprotju z razlogi sodišča druge stopnje o vsebini zapisnika izhaja, da je priča izpovedala, da so (pri toženi stranki) "zahtevali, da se prej podpišejo asignacijske pogodbe in šele nato denar nakazali", da je bila torej vnaprej dogovorjena vrnitev kredita z asignacijskimi pogodbami. Ker pa ugotovitev o (ne)običajnosti izpolnitve dolžničine obveznosti z asignacijami glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni vedela niti morala vedeti za dolžničino slabo ekonomsko-finančno stanje, ne pomeni razloga o odločilnem dejstvu, pri navedeni protispisnosti ne gre za absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v postopku pred sodiščem druge stopnje, ki bi narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe po prvem odstavku 379. člena ZPP. Odločilen razlog je namreč zaključek o nevednosti tožene stranke o dolžničinem slabem ekonomsko-finančnem položaju.

(23) Sicer pa revizijskemu sodišču glede na spremenjeno odločitev pritožbenega sodišča ni bilo treba odgovarjati na ustavnopravne očitke o kršitvi pravice do kontradiktornega postopka v zvezi z zatrjevanim samovoljnim odstopom od sodne prakse Višjega sodišča v Mariboru.

(24) Ker je tožena z revizijo uspela, ji je revizijsko sodišče (po drugem odstavku 165. člena ZPP) priznalo stroške odgovora na pritožbo in stroške revizije (2. točka izreka). Gre za 330.000,00 SIT stroškov sestave odgovora na pritožbo (po tarifni št. 21/1 posebnega dela Odvetniške tarife (OT)) in za 66.000,00 SIT stroškov 20 % davka na dodano vrednost (DDV), v skupnem znesku 396.000,00 SIT. Poleg tega gre za 396.000,00 SIT stroškov sestave revizije (po tarifni št. 21/3 posebnega dela OT), za 79.200,00 SIT stroškov 20 % DDV in za 760.000,00 SIT stroškov sodnih taks za revizijo (po tarifni št. 3/6 taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST)), v skupnem znesku 1,235.2000,00 SIT.

(25) Ker je tožeča stranka v sporu propadla, (po prvem odstavku 154. člena ZPP) sama krije stroške revizijskega odgovora (3. točka izreka).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep III Ips 169/99
• VSL sklep II Cp 98/2015
• VSL sodba I Cpg 1799/2014