Sodba III Ips 91/2004

Jedro

Zastaranja ne pretrga vsaka dejavnost, ki je usmerjena v izterjavo terjatve. Pravno odločilna je le tista, ki jo začne upnik proti dolžniku pred pristojnim organom. Pravdni stranki sta se dogovorili, da morebitne spore o tehničnih ali drugih vprašanjih rešuje arbitražna komisija, s tem da z odločitvijo nezadovoljna stranka lahko sproži spor pred pristojnim sodiščem. Vendar ta člen (določba) ne predstavlja pogodbe o arbitraži v smislu ZPP, temveč le pogodbeno dogovorjeni alternativni način reševanja sporov. Arbitražna komisija, katere odločba nima moči pravnomočne sodbe, ni "drug organ" v smislu 388. člena ZOR. Zato revidentka z vložitvijo tožbe in imenovanjem arbitra ni pretrgala zastaranja.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Revidentka sama krije stroške revizije.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 12,541.199,10 SIT z zakonskimi zamudnimi od zneska 6,537.765,80 SIT od 15.10.1994 do plačila in od zneska 6,003.433,30 SIT od 12.12.1995 do plačila. Hkrati ji je naložilo, da tožeči stranki povrne 1,061.236,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.2002 do plačila.

2. Višje sodišče v Mariboru (sodišče druge stopnje) je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da sodbo sodišča druga stopnje spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podredno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožeča stranka je zahtevala plačilo obnove lokalne ceste "H." od križišča s cesto ... v višini 12,541.199,10 SIT. Tožbenemu zahtevku je tožena stranka nasprotovala z več ugovori. Trdila je, da vtoževana terjatev ni bila zajeta v sporazumu o premoženjski delitveni bilanci (zaključnem računu), zaradi česar naj bi bile pasivno legitimirane vse pravne naslednice Občine ... Vtoževani dolg naj bi sicer zastaral. Terjatev iz končne situacije št. 1109 v višini 6,53-7.765,80 SIT je namreč zapadla v plačilo dne 15.10.1994, medtem ko je imel račun za znesek v višini 6,003.433,30 SIT valuto dne 12.12.1995. Nasprotovala je tudi višini tožbenega zahtevka. Ugovor sodne nepristojnosti pa je podala šele v pripravljalni vlogi po prvem naroku za glavno obravnavo.

7. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Zaključilo je, da ugovor pasivne legitimacije ni utemeljen. Novonastale občine so se s sporazumom dogovorile, da se obveznosti prejšnje občine razdelijo po teritorialnem načelu. S tem je obveznost plačila obnove ceste in dodatnih del prešla na občino, na območju katere je ta obveznost nastala - na toženo stranko. Zavrnilo je tudi ugovor zastaranja. Postavilo se je na stališče, da velja splošni zastaralni rok petih let, ker se tožena stranka ne ukvarja z gospodarsko dejavnostjo. Ugovora sodne nepristojnosti pa sodišče ni upoštevalo, saj je bil podan po prvem naroku za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaključilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 371. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) o splošnem zastaralnem roku. Uporabiti bi namreč moralo določbo, ki ureja zastaranje medsebojnih terjatev iz pogodb v prometu blaga in storitev (374. člen ZOR). Zato je tožbeni zahtevek kot zastaran zavrnilo.

8. Revizija sodišču druge stopnje očita zmotno ugotovitev, da je tožena stranka zavrnila reševanje spora z arbitražo. Tožena stranka naj bi se namreč odzvala na poziv za imenovanje arbitrov. Z vložitvijo tožbe in pozivom pa naj bi bilo zastaranje pretrgano. Zaradi spregleda navedenih dejstev sodišče druge stopnje ni uporabilo določb ZOR o pretrganju zastaranja (388. člen ZOR).

9. Z zapisanimi revizijskimi navedbami revidentka ne uveljavlja zmotne uporabe materialnega prava, temveč sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99, št. 94/2002 in št. 2/2004, ter odločbe US RS, opr. št. U-I-255/99-28 z dne 5.6.2003, opr. št. U-I-144/03-9 z dne 23.6.2005 in opr. št. Up-258/03-14 z dne 22.9.2005). Sodišče druge stopnje naj bi sodbe sodišča prve stopnje ne preizkusilo v mejah pritožbenih zatrjevanj (prvi odstavek 350. člena ZPP), kar naj bi vplivalo na zakonitost in pravilnost njegove sodbe (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

10. Očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni vplivala na materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe, saj zastaranja ne pretrga vsaka dejavnost,,ki je usmerjena v izterjavo terjatve. Pravno odločilna je le tista, ki jo začne upnik proti dolžniku pred pristojnim organom (388. člen ZOR; glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 162/98 z dne 25.3.1999).

11. Pravdni stranki sta se dogovorili, da morebitne spore o tehničnih ali drugih vprašanjih rešuje arbitražna komisija, s tem da z odločitvijo nezadovoljna stranka lahko sproži spor pred pristojnim sodiščem (11. člen pogodbe o obnovitvi lokalne ceste H.; priloga A9 spisa). Vendar ta člen (določba) ne predstavlja pogodbe o arbitraži v smislu prvega odstavka 483. člena ZPP/77 (enako določbo ima tudi prvi odstavek 475. člena ZPP), temveč le pogodbeno dogovorjeni alternativni način reševanja sporov (glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 68/2002 z dne 11.12.2002). Kot tak nima procesnih učinkov, kakršni so z ZPP določeni za arbitražni dogovor, saj bi sprejeta arbitražna odločba imela le pravno naravo in moč pogodbe. V primeru nespoštovanja arbitražne odločbe bi namreč pogodbi zvesta stranka morala sprožiti nov (sodni) postopek.

12. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenega zaključilo, da arbitražna komisija, katere odločba nima moči pravnomočne sodbe (prvi odstavek 483. člena ZPP/77 oziroma prvi odstavek 475. člena ZPP), ni "drug organ" v smislu 388. člena ZOR. Zato revidentka z vložitvijo tožbe in imenovanjem arbitra ni pretrgala zastaranja.

13. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje tako ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Odločitev sodišča druge stopnje je materialnopravno pravilna. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnost, je Vrhovno sodišče revizijo v skladu s 378. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka). Posledično, v skladu s prvim odstavkom 165. člena in v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, je zavrnilo tudi zahtevo revidentke za povrnitev stroškov revizije (2. točka izreka).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 19/2000
• Sklep I Up 30/2007
• Sodba II Ips 971/93