Delni sklep in delna sodba III Ips 64/2003

Jedro

Zakonska določba o pisnosti poroštvene izjave varuje poroka pred prenagljeno odločitvijo in pred tem, da bi bila njegova obveznost težja od obveznosti glavnega dolžnika. Pri tem pa pisnost pomeni, da mora biti opredeljena tudi obveznost, na katero se poroštvo nanaša.

Glede na načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij ni nobenega razumnega razloga, zaradi katerega pogodbeni stranki ne bi smeli po lastni presoji urejati tudi pravnih razmerij v zvezi z akceptnimi nalogi in njihovim izpolnjevanjem. Zato lahko upnik glavnega dolžnika iz poroštvenega razmerja sam veljavno izpolni od poroka prejete akceptne naloge in jih predloži v unovčenje.

Izrek

1.) Revizija glede 2.a in 2.b točke izreka prvostopenjske odločbe glede prve toženke ter glede 4. točke izreka prvostopenjske odločbe se zavrže. 2.) Revizija glede 2.c točke izreka prvostopenjske odločbe glede prve toženke ter glede 5. točke izreka prvostopenjske odločbe se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe (1. točka izreka). S sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper (obe) toženki na ugotovitev, da ne obstaja poroštvena zaveza tožeče stranke za obveznosti druge toženke po kreditni pogodbi št. 9951554 proti prvi toženki (2.a točka izreka), na vrnitev akceptnih nalogov št... (2.b točka izreka) in na plačilo 10,000.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.11.2000 dalje (2.c točka izreka); drugi toženki naložilo plačilo 264.783,19 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 56.986,25 SIT od 21.09.1996 do plačila, od 5.336,33 SIT od 26.11.1999 do plačila, od 116.466,11 SIT od 17.09.1999 do plačila, od 4.955,00 SIT od 25.09.1999 do plačila in od 81.039,50 SIT od 13.10.1999 do plačila (3. točka izreka), medtem ko je enak tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo (4. točka izreka); tožeči stranki naložilo povrnitev 13.500,00 SIT pravdnih stroškov prve toženke (5. točka izreka); istočasno pa odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje pravdne stroške, ki so ji nastali s postopkom zoper drugo toženko (6. točka izreka).

Tožeča stranka se je proti navedeni sodbi pritožila, vendar pa je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Zato je tožeča stranka vložila revizijo. Vendar pa je revizijsko sodišče štelo, da je ni vložila tudi glede 3. točke izreka prvostopenjske odločbe, saj je v tem delu zmagala v sporu (zoper drugo toženko). Sicer pa je tožeča stranka kot revizijska razloga uveljavljala kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlagala je razveljavitev napadene sodbe in novo odločanje. Pri tem ni priglasila revizijskih stroškov.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in prvi toženki, vendar slednja nanjo ni odgovorila.

(1) Iz revizijskih navedb tožeče stranke in podatkov sodnega registra (vl. št...) izhaja, da je bila druga toženka na podlagi prvega odstavka 32. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) izbrisana dne 11.05.2001, to je potem, ko ji je bila pritožba tožeče stranke vročena v skladu s četrtim odstavkom 141. člena ZPP (glej uradni zaznamek in opombo na list. št. 186). Ker je do prekinitve postopka prišlo potem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja oziroma ko so potekli vsi roki zanje, ni bilo ovir za izdajo pritožbene odločbe (glej razloge sodbe VS RS, opr. št. 41/97 z dne 04.12.1998). So pa zato ovire za izdajo revizijske odločbe glede izbrisane druge toženke, kateri nista mogli biti vročena pritožbena odločba niti revizija tožeče stranke (in to niti v skladu s četrtim odstavkom 141. člena ZPP).

(2) Zato bo revizijsko sodišče zadevo glede druge toženke vrnilo sodišču prve stopnje, da v skladu s 3. točko prvega odstavka in drugim odstavkom 205. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izda sklep o prekinitvi postopka, v skladu s prvim odstavkom 208. člena ZPP pa sklep o nadaljevanju prekinjenega postopka (zoper ustanoviteljico in edino družbenico M. Š.), če bo ugotovilo, da so podani pogoji, ki izhajajo iz odločbe Ustavnega sodišča, št.

U-I-135/00-77 z dne 09.10.2002 (ki je bila dne 04.11.2002 objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 93). Šele po nadaljevanju prekinjenega postopka bo namreč mogoče z drugo toženko izpeljati revizijski postopek.

(3) Tako je Vrhovno sodišče revizijsko odločbo izdalo le glede prve toženke, saj je bila za odločitev zrela le revizija glede ene od navadnih sospornic (zoper katere je sicer, kot to v konkretnem primeru izhaja že iz izreka prvostopenjske sodbe, možna različna odločba). Ker je vsaka subjektivna kumulacija obenem tudi objektivna kumulacija, je namreč možna delna odločba tudi pri sosporništvu, vendar ne pri enotnem ali celo nujnem sosporništvu (glej univ. prof. dr. Jože Juhart: "Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije", Univerzitetna založba, Ljubljana 1961, str. 425, & 153, I.4., in prof. dr. Lojze Ude: "Civilno procesno pravo", Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, str. 303, & 72, 4.).

Revizija glede 2.a in 2.b točke izreka (glede prve toženke) ter glede 4. točke izreka prvostopenjske odločbe ni dovoljena.

(4) Stranki tega spora sta gospodarska subjekta. Zato je Vrhovno sodišče v postopku uporabilo pravila o postopku v gospodarskih sporih (iz dvaintridesetega poglavja ZPP). Tako tudi pravilo 490. člena ZPP, po katerem revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 5,000.000,00 SIT. Upoštevalo pa je tudi pravilo prvega odstavka 41. člena ZPP, a contrario kateremu je v konkretnem primeru za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost posameznega zahtevka, saj se uveljavljani zahtevki opirajo na različno dejansko in pravno podlago.

(5) Ker pri tožbenem zahtevku na ugotovitev neobstoja poroštvene obveznosti (iz 2.a točke izreka prvostopenjske odločbe) ni razvidno, da bi vrednost spornega predmeta presegala 5,000.000,00 SIT (poroštvena pogodba je bila namreč sklenjena za kredit v znesku 1,500.000,00 SIT, medtem ko naj bi neporavnane obveznosti iz kreditne pogodbe po navedbah prve toženke na dan 31.03.2000 znašale skupno 2,284.283,34 SIT), ter ker pri tožbenem zahtevku na vrnitev akceptnih nalogov (iz 2.b točke izreka prvostopenjske odločbe) in pri tožbenem zahtevku na plačilo 264.783,19 SIT (iz 4. točke izreka prvostopenjske odločbe) vrednost spornega predmeta dejansko ne znaša več kot 5,000.000,00 SIT, je revizijsko sodišče v skladu s 377. členom ZPP revizijo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo (1. točka izreka), ker tega v mejah svojih pravic iz 374. člena ZPP ni storil že sodnik sodišča prve stopnje.

(6) Zato Vrhovnemu sodišču v tem delu ni bilo treba preizkušati revizijskih navedb niti odgovarjati nanje.

Revizija glede 2.c točke izreka (glede prve toženke) in posledično glede 5. točke izreka prvostopenjske odločbe ni utemeljena.

(7) Tožeča stranka je očitala sodišču prve stopnje, da ni imela možnosti, da bi M. Š. in R. J. postavila vprašanja o glavni stvari (to je v zadevi, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani). Vendar pa opustitev izvedbe dokaza z njunim zaslišanjem ne predstavlja posredno očitanega nezakonitega postopanja po 8. točki drugega odstavka 339. člena (v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena) ZPP. Tožeči stranki je bila namreč dana možnost obravnavanja pred sodiščem, saj je bila navzoča na naroku dne 29.11.2000, na katerem je bil sprejet dokazni sklep, da se prebere zapisnik o zaslišanju predlaganih prič v drugi zadevi (list. št. 160), in zavrnjen dokazni predlog, da se predlagani priči zaslišita neposredno (list. št. 163). Opustitev izvedbe dokaza z zaslišanjem M. Š. in R. J. bi tako lahko kazala le na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa glede na tretji odstavek 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog.

(8) Tožeča stranka je očitala sodišču, da se je, namesto da bi izvedlo dokaz z zaslišanjem M. Š. in R. J., zadovoljilo s tem, da je prebralo zapisnik o njunem zaslišanju v zadevi, ki se je pred Okrajnim sodiščem v Celju vodila pod opr. št. R 40/97, da torej o njenem zahtevku ni odločilo na podlagi neposredno izvedenih dokazov (peti in sedmi odstavek na predzadnji strani revizije).

(8.1) Revizije sicer ni mogoče vložiti zaradi relativne bistvene postopkovne kršitve v postopku pred sodiščem prve stopnje (glej 1. in 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP). Relativne bistvene postopkovne kršitve so namreč revizijski razlog samo takrat, kadar je do njih prišlo v postopku pred sodiščem druge stopnje. Vendar pa sodišče druge stopnje očitka glede nepravilnega postopanja sodišča prve stopnje ni upoštevalo, zaradi česar je treba šteti, da bi lahko bil tudi postopek pred sodiščem druge stopnje pod vplivom te kršitve. Tako sme tožeča stranka to relativno (bistveno postopkovno) kršitev uveljavljati z revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje (glej univ. prof. dr. Jože Juhart: "Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije", Univerzitetna založba, Ljubljana 1961, str. 507, & 179, III.1.b.).

(8.2) Vendar pa je zgornji očitek neutemeljen. Na naroku dne 29.11.2000 je bil namreč zavrnjen dokazni predlog prve toženke za zaslišanje M. Š. in R. J., ne pa (tudi) tožeče stranke. Ker slednja ni nasprotovala posredni izvedbi dokazov (prečitanju zapisnikov o zaslišanju prič pred Okrajnim sodiščem v Celju), se pač v pravnih sredstvih ne more sklicevati na kršitev načela neposrednosti. Sicer pa tožeča stranka v pritožbi ni konkretno pojasnila, zakaj (za dokazovanje katerih pravno relevantnih dejstev) naj bi bilo pomembno neposredno zaslišanje M. Š. in R. J. (v prvem odstavku na 4. strani pritožbe je le nasprotovala "uporabi izpovedi prič v drugem (ožjem) postopku"). Zato se lahko Vrhovno sodišče strinja z materialnopravno presojo pritožbenega sodišča, da so že neposredno izvedeni dokazi (po razumni presoji prvostopenjskega sodišča) zadoščali za odločitev.

(9) Pri tem sta sodišči prve in druge stopnje po presoji Vrhovnega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili materialno pravo.

(9.1) Tožeča stranka je v reviziji sicer obširno pojasnjevala okoliščine spornega pravnega posla (prevzema poroštva za obveznosti druge toženke do prve toženke po kreditni pogodbi), istočasno pa izpodbijala pravilnost ugotovljenih dejstev, na podlagi katerih sta sodišči prve in druge stopnje napravili pravne zaključke (v zvezi s kreditno pogodbo o soglasju tožeče stranke za nastanek poroštvenega razmerja, v zvezi z akceptnimi nalogi pa o njenem soglasju za nastanek pooblastilnega razmerja). Vendar pa te revizijske navedbe, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga iz tretjega odstavka 370. člena ZPP. Očitek o premalo skrbnem (strokovnem) ravnanju prve toženke (banke) pa glede na 372. člen ZPP celo predstavlja nedovoljeno novoto.

(9.2) Zakonska določba o pisnosti poroštvene izjave (998. člen takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)) varuje poroka pred prenagljeno odločitvijo in tudi pred tem, da bi bila njegova obveznost težja od obveznosti glavnega dolžnika. Pri tem pa pisnost pomeni, da mora biti opredeljena tudi obveznost, na katero se poroštvo nanaša (primerjaj razloge sodbe VS RS, opr. št. III Ips 138/98 z dne 30.03.2000). Ker ima sporna poroštvena pogodba (priloga B2) podatek o tem, da se nanaša na kreditno pogodbo št. 9951554 (priloga B13), ima vsebino, kakršno predpostavlja 998. člen ZOR.

(9.3) Tožeča stranka z izstavitvijo akceptnih nalogov ni mogla prevzeti neke povsem poljubne obveznosti, vendar pa sama "ni pojasnila, za plačilo katerih drugih obveznosti je dala prvotoženi stranki pooblastilo za izpolnitev treh akceptnih nalogov" (drugi odstavek na 3. strani drugostopenjske sodbe). Zato je na podlagi primerjave pooblastila za izpolnitev akceptnih nalogov (priloga A12) s kreditno in poroštveno pogodbo (8. člen ZPP) pravilen zaključek, da je tožeča stranka dala pooblastilo za izpolnitev akceptnih nalogov v zvezi s prevzetim poroštvom za obveznosti druge toženke po kreditni pogodbi št. 9951554 proti prvi toženki. Tako kreditna kot poroštvena pogodba namreč predvidevata zavarovanje s 3 bianco podpisanimi akcepnimi nalogi in izrecno izjavo o njihovi izpolnitvi.

(9.4) Tožeča stranka se je v zvezi z uveljavljano zmotno uporabo materialnega prava (glede akceptnih nalogov) v reviziji posebej sklicevala na Navodilo o obliki, vsebini in uporabi obrazcev za opravljanje plačilnega prometa prek Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Uradni list RS, št.

9/95), vendar pa v nasprotju s 371. členom ZPP ni navedla, katerih njegovih določb sodišče v konkretnem primeru ni (pravilno) uporabilo. Sicer pa je stvar pogodbenih strank, da po lastni presoji urejata pogodbena razmerja. Nobenega razumnega razloga ni, da ne bi smeli sami po lastni presoji urejati tudi pravnih razmerij v zvezi z akceptnimi nalogi in njihovim izpolnjevanjem. Ker je obseg izpolnjevanja akceptnega naloga izključno stvar dogovora med dolžnikom in upnikom, je bila prva toženka v konkretnem primeru lahko pooblaščena, da sama izpolni podatke v prejetih akceptnih nalogih in da tako izpolnjene akceptne naloge predloži Agenciji v unovčenje.

(9.5) Zgornje ugotovitve sicer same po sebi (glede na zavrženi del revizije) niso pomembne, vendar pa so pomembne v zvezi z uveljavljanim odškodninskim zahtevkom, ki naj bi bil posledica nepravilnega (protipravnega) unovčenja akceptnih nalogov, katerega pa tožeči stranki ni uspelo izkazati.

(10) S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena. Ker so se te izkazale za neutemeljene, je revizijo v skladu s 378. členom ZPP v tem delu zavrnilo (2. točka izreka).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 138/98
• Sklep II Ips 568/2005
• Sklep II Ips 522/2001