Odločba VIII Ips 127/2006

Jedro

Tožnik v pogodbi o zaposlitvi ni imel določenega denarnega zneska osnovne plače, vendar zgolj zato še ni upravičen do plačila razlike v plači. Le-ta bi mu šla le v primeru kršitve določb veljavnih kolektivnih pogodb o najnižji izhodiščni plači za tarifni razred tožnikovega delovnega mesta ali zakonskih določb o minimalni plači.

Izrek

Revizija zoper sklep se zavrže, zoper sodbo pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je dolžna tožena stranka za čas od meseca aprila 1997 do meseca julija 2002 iz naslova razlike plače izplačati 4,613.239 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter obračunom in odvodom davka in prispevkov. Presodilo je, da je tožena stranka tožniku v spornem obdobju zakonito izplačevala plačo na podlagi vsakokratne vrednosti v pogodbi o zaposlitvi v točkah določene osnove za obračun plače s tem, da je tako obračunana osnovna plača ves čas presegala višino za tožnikovo delovno mesto predvidene izhodiščne plače.

S sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi zoper sodbo in zoper sklep kot neutemeljeni zavrnilo ter potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče kršilo določbe za toženo stranko veljavnih kolektivnih pogodb, da mora biti osnovna plača delavca v pogodbi o zaposlitvi določena v tolarskem fiksnem znesku. Ker je tožena stranka v spornem obdobju tožniku zniževala osnovno plačo, je ravnala v nasprotju z določbami veljavnih kolektivnih pogodb in kršila tožnikovo pravico do plače, kot izhaja iz zakona in veljavnih mednarodnih pravnih aktov. Hkrati graja ravnanje prvostopnega sodišča, ko je postopek na podlagi prvotne skupne tožbe večjega števila delavcev tožene stranke v nasprotju z načelom ekonomičnosti razdružilo glede na posamezne tožnike.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-prečiščeno besedilo - Ur. l. RS, št. 36/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navajala je, da revizijski razlogi niso podani in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija zoper sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks ni dovoljena, zoper sodbo pa revizija ni utemeljena.

Glede na določbe 367. člena in 39. člena ZPP je revizija dovoljena le glede na predmet spora oziroma vrednost spornega predmeta v glavni stvari, obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve pa se pri tem ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Glede odločitve o oprostitvi plačila sodnih taks in glede odločitve o pravdnih stroških, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek, torej revizija ni dovoljena. Zato je sodišče tožnikovo revizijo glede pravnomočnega sklepa o zavrnitvi tožnikovega predloga za oprostitev plačila sodnih taks na podlagi 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

Na podlagi sicer dovoljene revizije revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri tem je vezano na dejansko stanje, ki je bilo podlaga izdaji izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Sklep sodišča o razdružitvi postopka glede na posamezne tožnike ni vplival na zakonitost odločitve o njihovem tožbenem zahtevku. Zato ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, sploh pa ne za takšno bistveno kršitev, storjeno pred sodiščem prve stopnje, ki bi jo tožnik lahko uveljavljal tudi v revizijskem postopku (1. točka 1. odstavka 370. člena ZPP). Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožnik v reviziji ni uveljavljal.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Bistvene za pravilno presojo so ugotovitve nižjih sodišč, da je tožnik v spornem obdobju ves čas prejemal višjo osnovno plačo od v za toženo stranko veljavnih kolektivnih pogodb določene izhodiščne plače za tarifni razred tožnikovega delovnega mesta in da je tožena stranka z določanjem vrednosti točke, s katerimi so bile opredeljene obračunske osnove plače, ohranjala relativna razmerja med osnovnimi plačami posameznih delavcev.

Zgolj na podlagi dejstva, da v pogodbi o zaposlitvi tožnik ni imel določenega denarnega zneska osnovne plače, tožniku ne gre nikakršna razlika plače. Le-ta bi mu šla le v primeru, če bi zaradi tega prišlo do kršitev določb veljavnih kolektivnih pogodb o najnižji izhodiščni plači (3. odstavek 43. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti - SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97) ali zakonskih določb o minimalni plači (3. člen Zakona o minimalni plači, o načinu usklajevanja plač in o regresu za letni dopust v obdobju 1999 - 2001, Ur. l. RS, št. 39/99). Do tega pa po ugotovitvah sodišča ni prišlo in tožnik tega niti ni zatrjeval, saj je na delovnem mestu v V. tarifnem razredu ves čas prejemal osnovno plačo, ki je bila višja od izhodiščne plače za ta tarifni razred. Glede na takšno višino plače in ohranjena razmerja med osnovnimi plačami delavcev na različnih delovnih mestih tudi ni prišlo do kršitve mednarodnih pravnih aktov, na katere se tožnik sklicuje.

Glede na povedano revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo v sicer dovoljenem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1607/2003
• Sodba VIII Ips 269/2007
• VDSS sodba Pdp 2388/94