Odločba VIII Ips 53/2006

Jedro

Določbe o ugotavljanju odškodninske odgovornosti in plačilu odškodnine pri delodajalcu iz 72. člena ZTPDR ne pomenijo formalne procesne predpostavke za vložitev odškodninske tožbe, pa tudi ne za uveljavljanje ustreznega pobotnega ugovora v delovnem sporu. Gre le za pravila, kako naj ravna delodajalec pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti zaposlenih, ki pa sicer na samo odškodninsko odgovornost, ki je opredeljena v 70. členu ZTPDR, ne vplivajo. Ker je sodišče reviziji ugodilo in tožniku v celoti priznalo vtoževano terjatev, je bilo potrebno razveljaviti izpodbijano sodbo glede zavrnilnega dela v pobot uveljavljane terjatve, glede pobota in dajatvenega dela zahtevka, ter v tem delu zadevo vrniti nižjemu sodišču, da bo o v pobot uveljavljani terjatvi odločilo upoštevaje višino tožniku prisojene terjatve, na novo izvedlo pobot in glede na rezultat pobota odločilo o dajatvenem zahtevku.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se v 1. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 33.166,78 EUR (7.948.087,00 SIT);

2. Sodba sodišča druge stopnje se v zvezi s 3., 4. in 5. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Glede stroškov pritožbenega postopka se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne v novo sojenje.

4. V ostalem se revizija zavrne.

5. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu preostalemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo obstoj njegove terjatve iz naslova odpravnine v višini 24 plač, do katere je bil upravičen na podlagi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezakonite razrešitve z delovnega mesta direktorja in prenehanja delovnega razmerja. Pri tem je kot podlago za izračun višine odpravnine v znesku 4.513.394,40 SIT upoštevalo neto višino tožnikove zadnje plače. Hkrati je sodišče na podlagi pobotnega ugovora ugotovilo obstoj nasprotne terjatve tožene stranke iz naslova povzročitve škode zaradi ustanovitve in delovanja zasebnega podjetja oziroma d.o.o. Iz tega naslova je v obrazložitvi sodbe sicer ugotovilo odškodninsko odgovornost tožnika do višine 9.727.605.00 SIT ter 988.411.00 SIT in 689.834.00 SIT, v izreku sodbe pa na podlagi pobotnega ugovora upoštevalo obstoj v pobot uveljavljanje terjatve le do višine 4.513.394.00 SIT. Obe tako ugotovljeni terjatvi je med seboj pobotalo. Tožnikov za 3.434.694,60 SIT višji zahtevek iz naslova odpravnine, ki je izhajal iz upoštevanja bruto višine tožnikove zadnje plače, je kot neutemeljen zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločitev v zvezi s pobotnim ugovorom in glede delne zavrnitve zahtevka ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb glede upoštevanja neto plače pri izračunu odpravnine, hkrati pa je bilo pri tem materialno pravo zmotno uporabljeno. Določba pogodbe o zaposlitvi o izplačilu 24 osebnih dohodkov oziroma plač zadnjega meseca v enkratnem znesku pomeni enkratno izplačilo 24 tožnikovih bruto plač. Glede upoštevanja v pobot uveljavljene odškodninske terjatve pa je navajal, da tožena stranka predhodno ni izvedla postopkov v smislu določb prvega odstavka 72. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), oziroma je sodišče zmotno štelo, da je bila pri toženi stranki škoda in okoliščine, v katerih je nastala, njena višina in povzročitelj, ugotovljena že s pribavo revizijskega poročila Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje. Tožena stranka predhodno od tožnika tudi ni zahtevala povračila te škode, tako da ni podana procesna predpostavka za uveljavljanje pobotnega ugovora iz tega naslova. Poleg tega bi moralo sodišče pri presoji oškodovanja tožene stranke zaradi ustanovitve in delovanja zasebnega podjetja upoštevati tudi korist, ki je za toženo stranko nastala iz sodelovanja s tem podjetjem. Iz prejšnjega poslovanja z izgubo je namreč tožena stranka ravno v tem času prešla na poslovanje z visokim dobičkom, tako da do dejanskega oškodovanja tožene stranke ni prišlo. Prav zato je bil kazenski postopek, ki je bil prvotno sprožen zoper tožnika z očitkom storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja, kasneje ustavljen. Navaja, da je imel v zasebni družbi, katere ustanovitev se mu očita, le 48 % delež.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - ur. p. b., Ur. l. RS, št. 36/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navajala je, da tožnik le ponavlja pritožbene navedbe, do katerih se je pravilno opredelilo že sodišče druge stopnje. Ker revizijski razlogi niso podani, je predlagala, da sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija je delno utemeljena.

Na podlagi določb 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizija neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb glede upoštevanja osnove za izračun odpravnine. Sama ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje jasno opredelilo do uporabe neto zneskov plače, sodišče druge stopnje pa se je s takšnimi dejanskimi in pravnimi zaključki izrecno strinjalo (3. stran obrazložitve sodbe). Zato smiselno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje v zvezi s tem (drugi odstavek 370. člena ZPP) ni podana.

Revizija utemeljeno navaja, da določba IX. točke pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki (priloga B 6 spisa) o enkratnem izplačilu najmanj 24 osebnih dohodkov zadnjega meseca za primer izsiljene oziroma nezakonite razrešitve oziroma prenehanja delovnega razmerja ne daje podlage za upoštevanje le neto zneska zadnje plače pri izračunu tako določene odpravnine. Večletna sodna praksa revizijskega sodišča in pravna teorija zagovarja stališče, da pojem plače (enako predhodni pojem osebnega dohodka) v delovnopravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače, vedno pomeni bruto znesek (sklep Vrhovnega sodišča RS, Ips 133/2003 z dne 16.12.2003). Ker navedena določba pogodbe o zaposlitvi tega pojma ne določa drugače, je sodišče zmotno štelo, da je kot osnovo za izračun sporne odpravnine potreba uporabiti le neto znesek tožnikove plače zadnjega meseca namesto bruto zneska.

Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je znašala tožnikova plača v zadnjem mesecu pred njegovo razrešitvijo 331.170,32 SIT bruto, neto plača pa 188.058,10 SIT. Upoštevaje 24 kratnik tožnikove bruto plače je bil tožnik upravičen do odpravnine v znesku 7.948.087.00 SIT oziroma sedanjih 33.166,78 EUR, kot je znašal njegov zahtevek.

Glede v pobot uveljavljane terjatve je sodišče prepričljivo ugotovilo, da je tožnik zaradi soustanovitve zasebne družbe in iz naslova poslovanja z njo kot direktor tožene stranke in navedene zasebne družbe s posameznimi ravnanji toženi stranki povzročil škodo najmanj v višini 4.513.394,40 SIT. Glede na odvisnost pobotnega ugovora in pravilo, da lahko sodišče pravnomočno ugotovi obstoj v pobot ugovarjane terjatve le do višine tožniku priznane terjatve, višjega zneska v pobot ugovarjane terjatve v izreku sodbe ni moglo ugotoviti. Pri tem v postopku pred nižjima sodiščema ni bilo ugotovljeno, da je tožena stranka prav zaradi sodelovanja z navedeno zasebno družbo ustvarila izrecni dobiček oziroma da enakih ali boljših rezultatov tožnik pri toženi stranki ne bi mogel doseči z drugačno organizacijo poslovanja. Na te dejanske zaključke je revizijsko sodišče vezano, saj zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog. Zato tožnikovih navedb, da je tožena stranka v sodelovanju z zasebno družbo ustvarila večje dobičke, na revizijski stopnji ni bilo mogoče upoštevati.

Z vidika tožnikove odškodninske odgovornosti je bistveno, da je bil tožnik direktor tako tožene stranke, kot zasebne družbe, v kateri je imel tudi sicer največji lastniški delež. Kot direktor tožene stranke, ki je bila takrat organizirana kot družbeno podjetje, je bil v skladu s 57. členom takratnega Zakona o podjetjih (ZP - Ur. l. SFRJ, št. 77/88, 40/89 in 46/90) odgovoren za organizacijo in vodenje delovnega procesa in poslovanja, za samostojno odločanje v zvezi s tem, za zastopanje podjetja in za zakonitost dela in poslovanja. V tem svojstvu se je njegova odgovornost presojala z vidika odgovornosti dobrega gospodarja, tako da je sodišče utemeljeno ugotovilo njegovo odgovornost za škodo, nastalo toženi stranki v poslovanju z navedenim zasebnim podjetjem. Izid kazenskega postopka zoper tožnika pri tem na njegovo odškodninsko odgovornost ne vpliva, saj se kazenska in odškodninska odgovornost presojata po različnih kriterijih.

Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da določbe o ugotavljanju odškodninske odgovornosti in plačilu odškodnine pri delodajalcu iz 72. člena ZTPDR ne pomenijo formalne procesne predpostavke za vložitev odškodninske tožbe, pa tudi ne za uveljavljanje ustreznega pobotnega ugovora v delovnem sporu. Gre le za pravila, kako naj ravna organizacija pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti zaposlenih, ki pa sicer na samo odškodninsko odgovornost, ki je opredeljena v 70. členu ZTPDR, ne vplivajo.

Glede na povedano je sodišče na podlagi določb 378. in 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo in ugotovilo obstoj tožnikove terjatve iz naslova plačila odpravnine v zahtevani višini 33.166,78 EUR (7.948.087.00 SIT). Hkrati je zavrnilo revizijo glede ugotovitve v pobot ugovarjane terjatve tožene stranke v višini 4.513.394,40 SIT, ker v tem delu revizijski razlogi niso podani.

Ob takšni spremembi izpodbijane sodbe se izkaže, da o pobotnem ugovoru tožene stranke v dosedanjem postopku še ni bilo v celoti odločeno, saj je odločitev o v pobot ugovarjani terjatvi odvisna od višine priznane terjatve tožeče stranke. V ponovljenem postopku bo zato sodišče moralo odločiti tudi o obstoju v pobot ugovarjane terjatve nad doslej ugotovljenim zneskom 4.513.394,40 SIT in potem ponovno izvesti pobot obeh ugotovljenih terjatev. V delu, v katerem bo tožnikovo terjatev pobotalo, bo moralo v skladu s 324. členom ZPP odločiti tudi o zavrnitvi zahtevka za plačilo denarnega zneska do višine pobota.

Glede na delno razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje je sodišče razveljavilo tudi dosedanjo odločitev o stroških pritožbenega postopka, da bo v skladu s 4. odstavkom 163. člena ZPP sodišče lahko o stroških ponovno določilo glede na končni izid postopka.

Na podlagi določb 3. odstavka 165. člena ZPP je sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 148/2003
• VSL sodba I Cpg 655/2001
• VSL sklep I Cpg 738/2000