Sodba II Ips 428/92

Jedro

Za oceno pristojnosti domačega sodišča so odločilne okoliščine, ki so obstajale ob začetku teka pravde (vročitvi tožbe tožencu) - 81. člen ZUKZ. Med takšne okoliščine je potrebno šteti tudi dejstvo osamosvojitve Republike Slovenije od bivše države SFRJ. Zato ni mogoče uporabiti določil o mednarodni pristojnosti (v spornem primeru določila 59. člena ZUKZ o pristojnosti za odločanje o premoženju zakoncev), če je bila tožba vročena tožencu pred osamosvojitvijo Republike Slovenije (26. 5. 1991).

Skupno premoženje zakoncev je tisto premoženje, ki je bilo pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze (2. odst. 51. člena ZZZDR). Tudi prihranki od dnevnic, ki jih je prejel eden od zakoncev, predstavljajo dohodek pridobljen na podlagi dela. Zato spada v skupno premoženje tudi tisto premoženje, ki je bilo pridobljeno s prihranki od prejetih dnevnic.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, da spada v skupno premoženje pravdnih strank oprema stanovanja v Ljubljani in hiše v R Hrvaški. Ugotovilo je, da spada v skupno premoženje tudi osebni avtomobil, barvni TV aparat, glasbeni stolp in stanovanjska hiša v R Hrvaški, stoječa na parcelah vpisanih v vl. št., k.o.. O deležih na skupnem premoženju je odločilo tako, da gre tožniku 65 %, toženki pa 35 % delež. Tožnik je dolžan izstaviti listino, da bo možna vknjižba solastninske pravice v korist toženke do 35 % na parc.št., k.o. ter pri vložku, pri katerem bo vpisana stanovanjska hiša. Tožnik je nadalje dolžan izplačati toženki 702,73 USD. V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek iz tožnikove tožbe in toženkine nasprotne tožbe.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Pritožbama je drugostopno sodišče delno ugodilo ter v razveljavljenih delih vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, in sicer: tožnikovi pritožbi (v izreku drugostopne odločbe poimenovan kot toženec) je ugodilo v zavrnilnem delu glede obsega skupnega premoženja - opreme v hiši v R Hrvaški in stanovanju v Ljubljani, nadalje glede odločitve o barvnem TV aparatu in glasbenem stolpu, glede odločitve, s katero je bilo ugodeno toženkinim zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine in na obveznost tožnika, da toženki plača 702,73 USD, glede odločitve o toženkinem 35 % deležu na skupnem premoženju in glede zavrnitve višjega deleža tožnika na skupnem premoženju; toženkini pritožbi (v izreku drugostopne odločbe poimenovana kot tožnica) pa je ugodilo glede zavrnitve ugotovitvenega in dajatvenega zahtevka za skupna devizna sredstva. V preostalem delu je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče druge stopnje, podobno kot prvostopno sodišče, med drugim ugotavlja, da spada v skupno premoženje tudi tisto premoženje, v katerega pridobitev so bili vloženi tudi prihranki deviznih dnevnic, ki jih je prejemal tožnik. Zato v skupno premoženje spada tudi hiša v R Hrvaški in je prvostopno sodišče pravilno zavrnilo zahtevek tožnika, da zemljišče in hiša v R Hrvaški predstavljata tožnikovo posebno premoženje; pravilno je bil zavrnjen tudi tožnikov zahtevek na izročitev osebnih stvari; glede na čas pridobitve gre namreč za skupno premoženje pravdnih strank, tožnik pa je tudi izpovedal, da ne ve, ali je te stvari odnesla toženka ali pa njeni podnajemniki. V skupno premoženje spada tudi avtomobil, kar je v svoji dokazni izpovedi priznal tudi tožnik.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnik, kolikor je bila s sodbo sodišča druge stopnje njegova pritožba zavrnjena in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Uveljavlja revizijska razloga:

bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. in 2. odst. 354. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. Odločbama sodišča prve in druge stopnje očita nerazumljivost izrekov. V izreku obeh odločb bi moralo biti točno navedeno, kateremu zahtevku je sodišče ugodilo in katerega je zavrnilo. S tem je že prvostopno sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 353. člena ZPP. Ker drugostopno sodišče ni razveljavilo odločbe sodišča prve stopnje kljub ugotovitvi, da je to sodišče kršilo določilo 3. odst 338. člena ZPP, je samo bistveno kršilo določila pravdnega postopka. Zlasti je nerazumljiv in v nasprotju z razlogi sodbe izrek o odločitvi glede deviznih sredstev; če tožnik pravilno razume izrek odločbe sodišča druge stopnje v tem delu, bi bilo potrebno toženkin zahtevek glede deviznih sredstev v celoti na novo obravnavati. Nerazumljiva je tudi obrazložitev drugostopne odločbe glede višine deležev na skupnem premoženju; glede na razveljavitev prvostopne sodbe le glede 35 % toženkinega deleža na skupnem premoženju je po mnenju revidenta očitno pravnomočno odločeno, da znaša tožnikov delež najmanj 65 %, vendar pa drugostopno sodišče v razlogih navaja, da so določena dejstva nepopolno ugotovljena in lahko zato pomenijo odločitev v škodo tožnika.

Zmotno uporabo materialnega prava pa revident zatrjuje glede odločitve o pravnomočni zavrnitvi njegovega zahtevka na ugotovitev, da je izključni lastnik hiše v R Hrvaški in parcel, na katerih hiša stoji. To odločitev izpodbija z navedbami, da sta bili parceli kupljeni z denarjem, ki ga je le njemu dala njegova mati, hiša pa je bila zgrajena z delom drugih, ki je bilo opravljeno le v njegovo korist, ne pa v korist obeh zakoncev in z denarnimi sredstvi prihranjenimi od dnevnic, ki jih je prejel revident. To pa so po njegovem stališču sredstva, ki predstavljajo njegovo posebno premoženje. Zato tudi parceli in hiša pridobljene s temi sredstvi ne morejo biti skupno premoženje pravdnih strank, temveč njegovo posebno premoženje.

Kot skupno premoženje pa je potrebno šteti tudi vse tisto premoženje, ki ga je toženka odtujila, ne glede na to ali je bilo odtujeno pred ali po vložitvi tožbe. Zato je zmotno stališče drugostopnega sodišča, da ima glede stvari odtujenih pred vložitvijo tožbe tožnik proti toženki le obligacijski zahtevek.

Pritožbeno sodišče bi moralo ob reševanju pritožbe tudi ugotoviti, da se spor nanaša na nepremičnine, ki se nahajajo v drugi državi, zaradi česar naše sodišče ni več pristojno za reševanje spora o tem premoženju.

Predlaga, da se reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje v delu, s katerim je bila tožnikova pritožba zavrnjena, razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje Revizija je bila v skladu s 3. odst. 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju: ZPP) in Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 43/82; v nadaljevanju ZUKZ) je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št.1/91 - I).

Revident v uvodu revizije navaja, da uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. in 2. odst. 354. člena ZPP, v vsebinskem delu revizije pa zatrjuje in obrazloži le absolutno bistveno kršitev iz 3.točke (pomanjkanje slovenske sodne pristojnosti v smislu 3. odst. 16. člena ZPP) in 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP (nerazumljivost izrekov izpodbijanih odločb). Ker je potrebno v reviziji razloge, na katere revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, izrecno navesti (člen 386 ZPP), je revizijsko sodišče lahko preiskušalo utemeljenost le navedenih dveh procesnih kršitev, po uradni dolžnosti pa je pazilo na morebitno absolutno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP.

Revizijskega ugovora pomanjkanja slovenske sodne pristojnosti revizijsko sodišče ni moglo upoštevati. Smiselna razlaga 2. odstavka 59. člena ZUKZ (1.odst 4. člena zgoraj cit. ustavnega zakona) sicer narekuje zaključek, da lahko naše sodišče odloča o premoženju zakoncev, ki se nahaja v tujini, le v tistem sporu, v katerem se to premoženje obravnava skupaj s premoženjem, ki se nahaja v Republiki Sloveniji, pri čemer pa mora del, ki se nahaja v naši državi, predstavljati pretežni del vsega obravnavanega premoženja. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da najvrednejši del spornega premoženja predstavlja hiša v drugi državi - Republiki Hrvaški, pa od sodišča druge stopnje vseeno ni zahtevala odločitve o razveljavitvi prvostopne sodbe in zavrženju tožb, kolikor se nanašajo na premoženje v Republiki Hrvaški - opremo v hiši, hišo in parceli (2. odst 369. člena v zvezi z 3. točko 2. odst. 354. člena ZPP), torej odločitve, da v tem delu ni podana jurisdikcija domačega sodišča; to ne kljub dejstvu, da je drugostopno sodišče odločalo že po 25.6.1991 - to je po osamosvojitvi Republike Slovenije od bivše države SFRJ. Za oceno pristojnosti domačega sodišča so namreč odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko pravda začne teči (81. člen ZUKZ). Po določilu 1. odst. 194. člena ZPP začne teči pravda z vročitvijo tožbe tožencu. Ob vročitvi tožb in nasprotnih tožb tožniku oz. toženki (dne 13.3.1990 oz. 4.4.1990 - glej podatke na l. št. 3 in l. št. 8) sta bili Republika Slovenija in Republika Hrvaška še del bivše države SFRJ; zakonskih določil o mednarodni pristojnosti takrat torej še ni bilo mogoče upoštevati. Zato je sodišče prve stopnje lahko o vseh zahtevkih odločilo kot pristojno sodišče, po pritožbi obeh strank pa je drugostopno sodišče presojalo pristojnost sodišča prve stopnje na podlagi dejstev nastalih do začetka teka pravd po tožbah oz. nasprotnih tožbah pravdnih strank; torej je moralo upoštevati tudi dejstvo, da sta bili v trenutku začetka pravd obe republiki še del enotnega pravnega sistema biv. države SFRJ.

Tudi niso utemeljene revizijske navedbe, da sta izreka sodišča prve in druge stopnje nerazumljiva. Prvenstveno revizijsko sodišče ugotavlja, da določila ZPP sodiščema niso narekovale ločenega zapisa odločitev o posameznih zahtevkih pravdnih strank (iz določila 3. odst. 338. člena ZPP takšna zahteva ne izhaja). Prvostopno sodišče je zato procesno pravilno odločalo tako o tožnikovih zahtevkov kot tudi o toženkinih zahtevkih na ta način, da je glede vseh zahtevkov pravdnih strank na ugotovitev, katere stvari spadajo v skupno premoženje in kakšni so deleži pravdnih strank na skupnem premoženju, skupaj navedlo, za katere stvari je štelo, da spadajo v skupno premoženje in kakšna je višina deležev vsake stranke na tem premoženju. Glede na istovrstnost teh zahtevkov pravdnih strank, bi lahko takšen zapis izreka ev. lahko vplival le na preglednost, nikakor pa ni mogel povzročiti nerazumljivosti odločitve sodišča prve stopnje in s tem bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Primerjava zahtevkov pravdnih strank z ugoditvenim delom prvostopne sodbe pa je nadalje tudi drugostopnemu sodišču omogočala ugotovitev, katere zahtevke je prvostopno sodišče zavrnilo; zato je lahko utemeljeno ocenilo, da izrek, kot ga je zapisalo prvostopno sodišče, ni mogel vplivati na zakonitost in pravilnost prvostopne sodbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni nerazumljiv tudi izrek odločbe sodišča druge stopnje, ki je posebej navedlo, glede katerih odločitev sodišča prve stopnje je pritožbama ugodilo in prvostopno sodbo razveljavilo in je tako tudi tu mogoče s primerjavo razveljavitvenega dela drugostopne odločbe z odločbo prvostopnega sodišča jasno ugotoviti, katerim zahtevkom je bilo pravnomočno ugodeno oz. kateri so bili pravnomočno zavrnjeni. Takšno primerjavo je opravil tudi revident, ki je v reviziji pravilno ugotovil, da sta bila pravnomočno zavrnjena njegov zahtevek na ugotovitev izključnega lastništva na hiši in parcelah v Republiki Hrvaški in na vrnitev osebnih predmetov, pravnomočno pa je bilo ugotovljeno, da spadajo v skupno premoženje v izreku prvostopne sodbe izrecno navedene premične stvari v hiši v Republiki Hrvaški in stanovanju v Ljubljani, hiša, stoječa na parcelah navedenih v tožbi in osebni avtomobil, pri čemer pa je bilo tožniku pravnomočno prisojen na teh stvareh najmanj 65 % delež. V reviziji očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP torej ne more biti podana.

V zvezi z materialnopravnim preiskusom izpodbijane odločbe sodišča druge stopnje pa revizijsko sodišče ugotavlja naslednje:

Pravilno je bil pravnomočno zavrnjen tožnikov zahtevek, da sta hiša in zemljišče v Republiki Hrvaški njegovo posebno premoženje in pravnomočno ugodeno toženkinemu zahtevku, da spada hiša v Republiki Hrvaški, stoječa na parcelah navedenih v tožbi, v skupno premoženje pravdnih strank. Dejanske ugotovitve sodišč, da je bila hiša pridobljena s sredstvi in delom pravdnih strank v času trajanja zakonske zveze, so bile glede na določilo 2. odst. 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS št. 15/76; v nadaljevanju ZZZDR) ustrezno pravno ovrednotene z ugotovitvijo, da gre za skupno premoženje pravdnih strank; revizijsko sodišče se pri tem pridružuje tudi pravnim razlogom drugostopnega sodišča, da predstavljajo tožnikovi prihranki od dnevnic sredstva pridobljena na podlagi dela v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank in je zato premoženje pridobljeno s temi sredstvi lahko le njuno skupno premoženje. Revizijska sklicevanja na tožnikove izključne prispevke pri pridobivanju navedenih nepremičnin pa izpodbijajo dokazno oceno v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljenih okoliščin, ki ji je drugostopno sodišče pritrdilo, da sta namreč pri pridobitvi teh nepremičnin sodelovali z delom in sredstvi obe pravdni stranki. Ker torej revident s tem izpodbija pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ne more biti revizijski razlog, teh navedb revizijsko sodišče ni moglo upoštevati (člen 385/3 ZPP). V kolikor je zaradi razveljavitve prvostopne odločbe o deležih na ugotovljenem skupnem premoženju ostalo odprto vprašanje, ali tožniku pripada še višji delež, od pravnomočno prisojenega, pa bo o tem ponovno odločalo prvostopno sodišče na podlagi ocene prispevkov obeh pravdnih strank k nastanku premoženja, upoštevaje pri tem v celoti določilo 2. odst. 59. člena ZZZDR (višina dohodkov strank, pomoč oz. darila enemu ali obema zakoncema, prispevek pri varstvu in vzgoji otrok, opravljanje gospodinjskih del itd.).

Na pravilni uporabi materialnega prava (cit. 2. odst.51. člena ZZZDR) temelji tudi odločitev sodišča prve stopnje, da spada v skupno premoženje še osebni avtomobil. Tej odločitvi je drugostopno sodišče pritrdilo in je pritožbeno novoto, da avtomobila ni več, tudi procesnopravno pravilno zavrnilo s sklicevanjem na določilo 1. odst. 352. člena ZPP. Revizijsko sodišče tudi nima pomislekov v pravilnost pravnomočne odločitve o zavrnitvi tožnikovega zahtevka na izročitev osebnih stvari. Sodišče druge stopnje je s tem, ko je uporabilo 2. odst 62. člena ZZZDR, pravno pravilno pojasnilo, da gre tudi v tem delu za skupno premoženje pravdnih strank in da delitve skupnega premoženja ni mogoče opraviti v pravdi na podlagi stvarnopravnega zahtevka na izročitev stvari, temveč v nepravdnem postopku za delitev skupnega premoženja.

Ker revizija polemizira tudi z razveljavitvenimi razlogi drugostopnega sodišča, mora revizijsko sodišče pojasniti, da teh navedb ni mogoče upoštevati (revidentova graja stališča sodišča druge stopnje, da v skupno premoženje spadajo le tiste odtujene stvari, ki so bile odtujene po vložitvi tožbe in revizijska očitka, da so razlogi glede razveljavitve toženkinega 35 % deleža na skupnem premoženju nerazumljivi in da je nerazumljiv in v nasprotju z razlogi sodbe tudi izrek drugostopne odločitve o toženkinem zahtevku za devizna sredstva). Z revizijo je namreč mogoče izpodbijati le pravnomočno odločbo oz. le pravnomočni del odločbe (1. odst. 382. člena ZPP).

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 304/94
• VSC Sklep Cp 70/2022
• VSK sklep I Cp 869/2004