Sodba I Ips 134/2005

Jedro

Pri goljufiji storilec uresničuje svoj namen pridobitve protipravne premoženjske koristi in doseže prikrajšanje na premoženju drugega z lažjo ali zavajanjem, pri izsiljevanju pa z grožnjo o razkritju okoliščin, ki lahko prizadenejo čast ali dobro ime prisiljenega ali njegovih bližnjih; pri tem je vsebina grožnje lahko resnična ali neresnična.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojene A.G. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenka je dolžna plačati povprečnino 200.000,00 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru sta bila A.G. in R.P. spoznana za kriva storitve nadaljevanega kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. v zvezi z 2. odstavkom 218. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ ter obsojena: A.G. na šest mesecev zapora, R.P. pa na osem mesecev zapora. Oba sta bila dolžna povrniti stroške kazenskega postopka, od tega A.G. povprečnino 40.000,00 SIT. Višje sodišče v Mariboru je pritožbe okrožne državne tožilke ter zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencema je naložilo v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka - povprečnino, vsakemu po 60.000,00 SIT.

Zagovorniki obsojene A.G. so vložili zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona in predlagali, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni in obsojenko oprosti obtožbe ali pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo (2. odstavek 423. člena ZKP) predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno, saj niso podane v zahtevi zatrjevane kršitve zakona zaradi zmotne interpretacije določb o sostorilstvu, ker ni podan zakonski znak kaznivega dejanja izsiljevanja po 218. členu KZ (resna oziroma protipravna grožnja) in ker je pravilna kvalifikacija očitanega ravnanja obsojencev po 3. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ. Meni, da je ocena sodišča o sostorilstvu obsojenke pravilna, saj je bilo njeno vedenje objektivno odločilni sestavni del usklajene in očitno načrtno razdeljene dejavnosti obsojencev. Podoben način izvršitve posameznih dejanj razkriva, da je bila prepričljivost obsojenca pomembno odvisna od konkretnega aktivnega prispevka obsojenke. Ne strinja se tudi z trditvijo obrambe, da v ravnanju oziroma grožnji obsojencev ni zaslediti znakov protipravnosti, ker "sta grozila s popolnoma legitimnimi sredstvi, ki so na voljo vsakemu prizadetemu potrošniku". Meni, da gre za zlorabo le-teh za očrnitev gospodarskih družb zaradi koristoljubnosti obsojencev, motivirano z njunimi slabimi materialnimi razmerami ter abstinenčno krizo zaradi mamil. Zato je pravilna pravna kvalifikacija dejanja izsiljevanja po 3. v zvezi z 2. odstavkom 218. člena KZ, saj ne gre za kaznivo dejanje goljufije, od katerega se kvalitativno loči prav po uporabi grožnje. Različna opredelitev oškodovancev v obrazložitvi in v izreku sodbe po mnenju vrhovnega državnega tožilca ni bistvena za presojo kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilcev, zato tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo sta bila R.P. in A.G. obsojena, ker sta bila kot sostorilca udeležena pri izvršitvi nadaljevanega kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. v zvezi z 2. odstavkom 218. člena KZ. Z namenom, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist, je R.P. v času od 13.12. do 20.12.1999 v treh prodajalnah družb M.C. d.d. zaposlenim zagrozil, da bo poslal v prodajalno inšpekcijo in se obrnil na medije oziroma vložil tožbo zaradi pri njih kupljene otroške hrane, ki ji je potekel rok uporabnosti, zaradi česar naj bi se njegov otrok zastrupil oziroma naj bi zbolela vsa družina ter zahteval ustrezno odškodnino. A.G. pa je v podkrepitev verodostojnosti njegovih navedb ob tem jokala oziroma prikimavala. Na ta način sta dosegla, da jima je bila izplačana odškodnina v denarju, blagu ali z izstavitvijo naročilnice za nabavo blaga.

1. Vložniki zahteve uveljavljajo kršitev kazenskega zakona (smiselno 1. točko 372. člena ZKP) in trdijo, da v opisanih primerih ni šlo za nikakršno grožnjo (in še manj za resno grožnjo). Ravnanje obeh obsojencev naj ne bi bilo protipravno (prepovedano), saj je temeljna pravica vsakega prizadetega potrošnika, da o kršitvah zakonov obvesti pristojne inšpekcije in tudi medije, pa tudi zahtevanje odškodnine je legitimna pravica vsakogar v zvezi z reklamacijo kupljenega blaga. Po mnenju zagovornikov v konkretnem primeru ni moč govoriti o protipravni grožnji obsojencev, ki bi lahko škodila časti in dobremu imenu oškodovancev. Kvečjemu bi jima bilo mogoče očitati lažjo obliko kaznivega dejanja goljufije (3. odstavek 217. člena KZ) zaradi spravljanja zaposlenih v omenjenih družbah v zmoto z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin, zaradi česar so jima oškodovanci plačali odškodnino in tako ravnali v škodo svojega premoženja.

Kaznivo dejanje izsiljevanja po 2. odstavku 218. člena KZ stori, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, komu zagrozi, da bo o njem ali o njegovih bližnjih odkril kaj, kar bi škodovalo njihovi časti ali dobremu imenu in ga s tem prisili, da v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori, ali opusti, ali kdor na takšen način izterja dolg.

Opisano dejanje pomeni poseben primer izsiljevanja v okviru obravnavane inkriminacije, katerega bistvo je v tem, da ga storilec lahko izvrši le z grožnjo (po 1. odstavku 218. člena tudi s silo), ki mora biti usmerjena v ogrožanje časti in dobrega imena prisiljenega ali njegovih bližnjih. Od temeljne oblike kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ se to kaznivo dejanje razlikuje zgolj po sredstvu za izvršitev: pri goljufiji storilec uresničuje svoj namen pridobitve protipravne premoženjske koristi in doseže prikrajšanje na premoženju drugega z lažjo ali zavajanjem, pri izsiljevanju pa z grožnjo o razkritju okoliščin, ki lahko prizadenejo čast ali dobro ime prisiljenega ali njegovih bližnjih.

Izsiljevanje kot oblika prisiljenja pomeni napad na svobodo odločanja. Grožnja v najbolj splošnem pomenu besede pomeni psihično nasilje, s katerim tisti, ki grozi, predoči komu kaj ga čaka (npr. neprijetnosti, neugodnosti, zlo itn.), če njegove zahteve ne bo izpolnil. V okviru obravnavane inkriminacije je vsebina grožnje lahko resnična ali neresnična. Ni potrebno, da je grožnja uresničena; kaznivo dejanje je dokončano že, ko oškodovanec nekaj stori v škodo svojega ali tujega premoženja.

Grožnja mora biti po vsebini in načinu izražanja resna in primerna, da nekoga pripravi do želenega vedenja. Pri presoji teh kriterijev sodišče izhaja iz objektivnega merila, torej iz predvidenega ravnanja razsodnega človeka, ne pa iz individualnih lastnosti in razpoloženja posameznika v konkretnem položaju. V inkriminirani določbi resnost groženj ni posebej navedena (kot denimo v 1. odstavku 218. člena KZ), vendar ni sporno, da mora biti grožnja takšna, da ne dovoljuje dvoma, da bo tudi uresničena. Primerna je tista grožnja, ki bistveno vpliva na odločitev prisiljenega ali drugače povedano, njegova odločitev za prikrajšanje (lastnega ali tujega) premoženja mora biti sprejeta pod vplivom storilčeve grožnje.

Pri oceni kaznivosti oziroma protipravnosti grožnje utegne biti v primerih, podobnih obravnavanemu, pomembno, ali je grožnja zavržna (nemoralna, nesprejemljiva itd.) tudi v razmerju do namena, ki ga storilec z njo zasleduje. Glede na opis kaznivega dejanja je jasno, da je kazenskopravni pomen grožnje vedno treba presojati v povezavi s storilčevim namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, ki je konstitutivni znak kaznivega dejanja. Takšna metoda je smiselna posebej takrat, ko gre za kolizijo ustavno varovanih vrednot, na primer pravice do svobode izražanja na eni strani (39. člen Ustave RS) ter na drugi pravice do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave RS), točneje, pravice posameznika do varstva pred izsiljevanjem. Takšen naj bi bil po mnenju zagovornikov tudi obravnavani primer, ko naj bi obsojenca na opisan način zgolj opozarjala oziroma uveljavljala svoje zakonite in legitimne pravice, zaradi česar njuna grožnja naj ne bi bila protipravno dejanje.

Na splošno presoja, ali je neko ravnanje protipravno, ni v celoti prepuščena oceni sodišča. V Kazenskem zakoniku (splošni in posebni del, pa tudi v drugih zakonih) so določno navedeni primeri in merila, pri katerih je ob izpolnjenih pogojih izključena protipravnost kakega ravnanja (npr. silobran - 11. člen KZ, skrajna sila - 12. člen KZ, kaznivo dejanje razžalitve, storjeno ob pogojih iz 3. odstavka 169. člena KZ itn.). Nasprotja med pravom in nepravom oziroma nasprotja dveh pravno zavarovanih dobrin, kot se nakazuje v obravnavanem primeru, ni mogoče presojati po navedenih merilih oziroma s stališča protipravnosti ravnanja obeh obsojencev, ker ostaja zunaj zakonsko določenih primerov izključitve protipravnosti, pač pa na podlagi ostalih meril, ki so relevantna za presojo obstoja kaznivega dejanja; konkretno, ali ugotovljeno ravnanje obeh obsojencev ustreza že pojasnjenemu zakonskemu pojmu "grožnje" v okviru obravnavanega kaznivega dejanja.

Upoštevaje navedena okvirna merila za presojo zakonskega pojma "grožnje" ter konkretnih okoliščin hipotetičnih primerov bi bila ob izpolnitvi ostalih zakonskih pogojev denimo lahko kazniva: grožnja z objavo neresničnih dejstev o intimnem življenju drugega; grožnja s kazensko ovadbo oziroma prijavo pristojnim organom; grožnja z objavo resničnih, vendar kompromitirajočih podatkov o fizični (ali pravni osebi) z namenom izsiliti protipravno premoženjsko korist na račun prikrajšanja oškodovančevega premoženja. V vseh navedenih primerih gre za zlorabo pravice do svobode izražanja v najširšem pomenu besede, ne pa za uveljavljanje pravno varovanih, torej upravičenih koristi oziroma interesov storilca. Na drugi strani pa npr. ne bi bila kazniva grožnja z objavo (v tisku ali drugih sredstvih javnega obveščanja) resničnih ali domnevnih nepravilnosti (v slednjem primeru gre za opravičljivo zmoto) pri izsiljevanemu (fizični ali pravni osebi), če gre osebi, ki grozi z objavo za to, da se razmere izboljšajo oziroma za uveljavljanje upravičenih koristi, ne pa morda za doseganje kakšnih drugih, nesprejemljivih koristi.

Obravnavani primer ni takšen. Po ugotovitvah pravnomočne sodbe sta obsojenca v oškodovanih družbah zaposlenim grozila z objavo (prijavo) neresničnih dejstev, škodljivih za poslovni ugled družb in grožnjo podkrepila še z zavajanjem prodajalcev, saj nimata otrok in nihče od njiju tudi ni iskal zdravniške pomoči zaradi domnevno pokvarjene otroške hrane. Tako sta ravnala zgolj z namenom, da bi si v takratnih slabih premoženjskih razmerah in abstinenčni krizi zaradi mamil pridobila protipravno premoženjsko korist. Takšnega ravnanja po mnenju Vrhovnega sodišča ni mogoče upravičevati s sklicevanjem na zakonite oziroma legitimne pravice obsojencev kot potrošnikov, saj ima vse značilnosti "grožnje" kot zakonskega znaka kaznivega dejanja izsiljevanja, s katero sta uresničila zakonski dejanski stan. Zato v zahtevi uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana. Ob takšni ugotovitvi je odveč razpravljanje o nadaljnji zatrjevani kršitvi kazenskega zakona, ker sodišče ravnanja obeh obsojencev ni pravno opredelilo kot kaznivo dejanje goljufije po 3. odstavku 217. člena KZ, saj iz doslej navedenega izhaja, da je takšno stališče obrambe zgrešeno.

2. Vložniki zahteve vidijo kršitev kazenskega zakona tudi v zmotni razlagi določb o sostorilstvu. Pri tem se sklicujejo na objektivno - subjektivno metodo za prepoznavo oblike udeležbe, pojasnjujejo njena osnovna izhodišča in trdijo, da ni z ničemer izkazano, da bi obsojenka s svojim ravnanjem "odločilno prispevala k uspehu kriminalnega dejanja" (objektivni kriterij) in da dejanja "ni imela za svojega" (subjektivni kriterij sostorilstva). Menijo, da je obsojenka kvečjemu nudila soobsojencu psihično pomoč, kar pa je tipična oblika pomoči kot udeležbe pri kaznivem dejanju.

Skupna storitev kaznivega dejanja v pomenu sostorilstva (25. člen KZ) se kaže v dveh oblikah: v skupni izvršitvi dejanja ali v drugačnem odločilnem prispevanju h kaznivemu dejanju. Pri skupni izvršitvi kaznivega dejanja vsak sostorilec skupaj z drugim izpolni znake kaznivega dejanja bodisi v celoti ali deloma na podlagi sprejete delitve vlog. Takšno obliko sostorilstva glede obsojenke ugotavlja tudi pravnomočna sodba, ki ugotavlja obsojenkin prispevek pri uresničevanju zakonskega znaka "grožnje" na način, da je z jokom oziroma prikimavanjem utrjevala verodostojnost oziroma resnost obsojenčevih groženj in zahtev.

Iz navedenega sledi, da zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona z izpodbijanjem oblike sostorilstva - odločilen prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja, ki ga pravnomočna sodba obsojenki ne očita. Ni mogoče niti potrebno odgovarjati na navedbe zahteve, ki ne zadevajo tožilčevega zahtevka in odločitve sodišča.

3. Neutemeljen je tudi očitek prvostopenjskemu sodišču, da naj bi kršilo določbe kazenskega postopka (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP), ker je v izreku in obrazložitvi sodbe različno opredelilo, kdo je bil s kaznivim dejanjem oškodovan: v izreku naj bi bili kot oškodovanci navedene družbe, v sklepnem delu obrazložitve sodbe na deseti strani pa zaposleni v gospodarskih družbah. Po ugotovitvah pravnomočne sodbe so pri dejanju pod prvo točko obsojencema izplačali denarni znesek zaposleni iz lastnih sredstev, v ostalih dveh primerih pa je bilo oškodovano premoženje družb.

Glede na navedeno zahteva sicer utemeljeno trdi, da v sodbi obstaja opisano nasprotje, vendar pa v konkretnem primeru ne predstavlja uveljavljane procesne kršitve, saj se ne nanaša na pravno relevantno dejstvo; tudi vložniki zahteve tega izrecno ne zatrjujejo. Obravnavano kaznivo dejanje je dokončano z nastankom škode, ki je prepovedana posledica kaznivega dejanja in lahko nastane na premoženju izsiljenega ali drugega. Nastanek škode in njena višina sta v vseh obravnavanih primerih bila ugotovljena, omenjene nenatančnosti pri navajanju oškodovanca pa, kot pravilno poudarja tudi vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, ni bistvena za presojo kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti obravnavanih storilcev.

Ker po navedenem kršitve zakona, ki jih uveljavljajo vložniki zahteve, niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenka, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenkinih premoženjskih razmer kot izhajajo iz podatkov spisa.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 208/2004
• VSL Sodba III Kp 41440/2018
• VSRS Sodba I Ips 63433/2011-188