Sodba II Ips 542/92

Jedro

Od ugotovljenih treh vzrokov za I. kategorijo invalidnosti predstavljajo posledice nesreče 20 %. Zato ni pomembno, če posledice nesreče same niso razlog za upokojitev, bistveno je, da so eden od razlogov in da je ugotovljeno v kakšnem obsegu so povzročile upokojitev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora prva tožena stranka plačati tožniku znesek 11.00 din in obe toženi stranki nerazdelno znesek 18.169,70 din, oboje z zamudnimi obrestmi od 1.3.1991 dalje do plačila. Obema toženima strankama nerazdelno je naložilo plačevanje rente v mesečnem znesku 1.050,90 din od 1.3.1991 dalje ter povrnitev pravdnih stroškov v znesku 2.209,80 din. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da sta toženi stranki tožniku odškodninsko odgovorni za škodo, ki jo ima od poškodb v prometni nesreči. Dne 2.3.1986 pa je bil tožnik invalidsko upokojen. Pokojnina je nižja, kot bi bili njegovi osebni dohodki. Razliko uveljavlja kot mesečno rento. Tožnik je invalid I. kategorije. Vendar je invalidnost v pretežnem obsegu povzročila bolezen, ki ni posledica nesreče. Na invalidnost je vplivala bolezen oči 60 %, bolezen hrbtenice 20 % in posledica poškodb 20 %. Zato predstavlja rento, ki je naložena toženima strankama, le 20 % ugotovljene razlike med pokojnino in dohodki, ki bi jih tožnik dosegel z delom.

Proti tej sodbi so se pritožile vse pravdne stranke. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in z enakimi razlogi potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga revizijo prva tožena stranka. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da poškodba iz prometne nesreče ne vpliva na upokojitev. Tožnik bi bil upokojen, četudi te poškodbe ne bi bilo. Tožnik zaradi prometne nesreče ni na slabšem. Zato nima škode in ni upravičen do odškodnine.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnik invalidsko upokojen kot invalid prve kategorije in da so razlogi za njegovo invalidnost trije: bolezen oči, bolezen hrbtenice in posledice poškodbe, pri čemer je bolezen oči vplivala na invalidnost 60%, bolezen hrbtenice 20 % in posledice poškodbe 20 %. To so dejanske ugotovitve. So rezultat dokaznega postopka in predstavljajo dejansko podlago tudi za odločanje na revizijski stopnji.

Tožena stranka osporava vzročno zvezo med posledicami nesreče in upokojitvijo. Navaja, da samo zaradi posledic nasreče tožnik ne bi bil invalidsko upokojen, bil pa bi upokojen ne glede na to samo zaradi bolezni. Res predstavljajo posledice nesreče invalidnost III. kategorije, kar samo po sebi ni podlaga za invalidsko upokojitev. Vendar pa so tudi te posledice prispevale k nastanku invalidnosti I. kategorije. Od ugotovljenih treh vzrokov za tako stopnjo invalidnosti predstavljajo posledice nasreče 20 %. zato ni pomembno, če posledice nesreče same niso razlog za upokojitev, bistveno je, da so eden od razlogov in da je ugotovljeno, v kakšnem obsegu so povzročile upokojitev. Glede na take ugotovitve je odveč razmišljanje, ali bi bil tožnik upokojen tudi, če ne bi bil poškodovan v prometni nesreči. Dejtvo je, da je bil poškodovan in da so bile posledice te poškodbe upoštevane pri ugotavljanju invalidnosti in invalidski upokojitvi. Zato je tožena stranka kot odgovorna za škodo od prometne nesreče dolžna tožniku plačevati rento zaradi zmanjšanja dohodkov v sorazmerju s tem, v kakšnem obsegu vplivajo posledice nesreče na tožnikovo invalidnost.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ni predmet revizijskega preizkusa (3. odst. 385. čl. ZPP), je bilo z odločitvijo sodišča prve in druge stopnje materialno pravo uporabljeno pravilno.

Tožena stranka ni navedla, v čem vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zato je revizijsko sodišče glede na določbo 386. čl. ZPP ugotavljavljalo le, ali je podana kršitev iz 10. točke drugega odst. 354. čl. ZPP, vendar te kršitve ni.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na določbi 393. čl. ZPP.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 155. čl. in na 1. odst. 166. čl. ZPP. Revizijski odgovor, ki povzema dosedanja stališča tožeče stranke, ni doprinesel k rešitvi zadeve. Zato mora tožeča stranka sama trpeti stroške, ki so nastali z njim.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 658/2002
• VSL sodba in sklep II Cp 2362/2009
• VSK sodba Cp 656/2008