Sodba IV Ips 82/93

Jedro

Iz opisa v izreku odločbe, da je kaznovani "često menjaval službo in jo vršil zelo malomarno" ne izhajajo znaki prekrška po 13. t. 2. člena ZJRM (Ur. l. LRS št. 16/49), v katerem je določeno, da se kaznuje za prekršek tisti, ki se izmika delu in živi v brezdelju.

Izrek

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se odločba Poverjeništva za notranje zadeve iz leta 1949 in odločba Rajonskega ljudskega odbora spremenita tako, da se postopek o prekršku zoper kaznovanega ustavi.

Obrazložitev

Z odločbo Poverjeništva za notranje zadeve je bil kaznovani spoznan za krivega prekrška po 13. točki 2. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir in kaznovan s kaznijo treh mesecev poboljševalnega dela. Z odločbo rajonskega ljudskega odbora pa je bilo izrečeno, da se kaznovani pošilja za dobo 24 mesecev v delovno skupino na družbeno koristno delo.

Javni tožilec Republike Slovenije je leta 1993 vložil zoper obe navedeni pravnomočni odločbi zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja, da dejanje, za katero sta bila z izpodbijanima odločbama kaznovanemu izrečena kazen in varstveni ukrep, po zakonu ni prekršek. Predlaga, naj se pravnomočni odločbi spremenita tako, da se postopek zoper kaznovanega ustavi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V 13. točki 2. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir (Uradni list LRS št. 16/49) je določeno, da se kaznuje za prekršek tisti, kdor se izmika delu in živi v brezdelju. Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja, da iz dejanja kaznovanega, opisanega v izreku navedene prve odločbe, da je "često menjaval službo in jo vršil zelo malomarno", ne izhajajo znaki omenjenega prekrška. Tak opis dejanja je že sam po sebi zelo neustrezen, ker je preveč posplošen in prikazuje nekakšno nadaljevano ravnanje brez potrebnega navajanja podrobnih dejanj, ki naj bi ga sestavljali. Ne glede na to pa "često menjavanje službe" še vedno pomeni neprekinjeno opravljanje dela, zato tega ni mogoče enačiti z izmikanjem delu. Tudi navedba, da je šlo za zelo malomarno izvrševanje službe, lahko samo pomeni negativno označbo za sam način opravljanja dela, ne pa za brezdelje. Torej tudi če bi trditve v izreku bile oprte na nekih konkretnih ravnanjih, prekršek iz 13. točke 2. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir s tem ne bi mogel biti izražen.

Drugo navedena odločba po svoji vsebini pravzaprav pomeni samo dovoljeno dodatno izrekanje varstvenega ukrepa k izrečeni kazni za prekršek. Izdaja dveh odločb je bila samo posledica tega, da je bil za izrekanje varstvenega ukrepa po 6. členu zakona o prekrških zoper javni red in mir pooblaščen drug organ kot za samo izdajo odločbe o prekršku. Toda, glede na to, da dejanje kaznovanega iz prvo navedene odločbe sploh ni prekršek, seveda niso obstajali pogoji za njegovo kaznovanje s to odločbo, sočasno pa tudi niso obstajali pogoji za dodatno izrekanje varstvenega ukrepa z drugo navedeno odločbo.

Zahtevi za varstvo zakonitosti, ki glede na zgoraj povedano utemeljeno uveljavlja kršitev materialnega zakona, je zato bilo treba ugoditi in to tako, da se obe navedeni odločbi v skladu s 1. odstavkom 221. člena veljavnega zakona o prekrških spremenita in se postopek zoper kaznovanega iz razloga po 1. točki 1. odstavka 167. člena tega zakona ustavi.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba IV Ips 81/93
• Sodba IV Ips 83/93
• Sodba IV Ips 57/93