VSRS Sodba II Ips 82/2020

Jedro

Splošen pregled sodne prakse v primeru padcev in poškodb na poledenelih javnih površinah pokaže, da je najprej ključno, ali se je zimska služba (čiščenje in vzdrževanje) izvajala redno in ustrezno glede na zimske razmere.

Takšna zahteva pa mora biti uglašena z realnostjo in s tem tudi z možnostjo izvajalca gospodarske javne službe, da zmanjšuje škodljiva tveganja v tipičnem urbanem okolju. Drugačno stališče bi zanikalo samo izhodišče krivdne odgovornosti, katere nujna predpostavka je, da naslovnik pravne norme na predpisan način sploh lahko ravna. Če te možnosti ni ali pa je zahteva nerealna, tedaj bi šlo le še za navidezno krivdno odgovornosti, v resnici pa za prikrito objektivno odgovornost. Če se torej izvajalec gospodarske javne službe odziva na vremenske razmere oziroma če se zimska služba izvaja redno in ustrezno glede na razmere (čiščenje in posipavanje), le temu ne moremo naložiti bremena za popolno očiščenost, odsotnost ledu in varnost na prav vsakem delu javne pohodne površine, saj to ni življenjsko razumno pričakovanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnik je 15. 1. 2017 padel na neočiščenem in spolzkem pločniku, na katerem je bil led oziroma zglajen sneg. Šlo je za javno površino na območju Mestne občine .... Na dan škodnega dogodka, bila je nedelja, se zimska služba ni opravljala, čeprav je zapadel nov sneg. Pluženje s posipanjem se je izvajalo en dan prej in en dan kasneje. Tožnik je zaznal, da so tla spolzka in je zato hodil tik ob steni, počasi in previdno. Imel je obute zimske čevlje s profilom. Hodil je za partnerko, ki ni padla. Kljub navedenemu je padel in utrpel kompliciran zlom gležnja.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 15.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2018 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da objektivna odgovornost ni podana. Glede krivdne odgovornosti je pojasnilo, da je toženkin zavarovanec svoje storitve, zimsko službo, opravljal neredno in neustrezno. Tožniku pa glede na ugotovljene okoliščine ni mogoče očitati sokrivde za nastali škodni dogodek.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pojasnilo je, da bi bilo z rednim čiščenjem in posipanjem mogoče zagotoviti očiščenost pohodnih površin. Toženka ni niti trdila, da bi njen zavarovanec poskrbel za posipanje, kar bi bilo, glede na stanje pločnika, nujno potrebno. Toženkin zavarovanec je bil dolžan poskrbeti, da bi bila sporna površina v stanju, ki bi omogočala njeno varno uporabo. Stanje pločnika je privedlo do ugodnih pogojev za nastop škode. Glede na ugotovitev, da se je tožnik zavedal nevarnosti in je stopal previdno, je ocenilo, da njegov soprispevek ni podan.

4. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je toženka predlagala dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom, II DoR 171/2020 z dne 13. 8. 2020, predlogu ugodilo in revizijo dopustilo glede dveh vprašanj:

◦ ali je odločitev nižjih sodišč, da je v predmetni zadevi podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke kot izvajalca javne službe, materialnopravno pravilna; in

◦ ali sta nižji sodišči v predmetni zadevi pravilno uporabili 171. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede soprispevka tožnika k nastanku škodnega dogodka.

Bistvo navedb v revizijskem postopku

5. Skladno z navedenim sklepom toženka vlaga revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč nižjih stopenj spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne; podredno pa, da ugotovi, da znaša tožnikov soprispevek k nastalemu škodnemu dogodku 70 %. V utemeljitvi navaja, da stališči nižjih sodišč ustrezata stališčem starejše sodne prakse, ki pa jo je novejša sodna praksa presegla. Nižji sodišči sta tako zmotno uporabili 135. člen OZ. Ob tem se sklicuje na razloge sodb Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 177/2018 in II Ips 251/2018, iz katerih izhaja, da je zahteva do vzdrževalca, da v vsakem trenutku in na vsakem delu pločnika zagotavlja popolno suhost (popolno odsotnost ledu), pretirano stroga. Pločnik, na katerem je le ledena zaplata oz. je zasnežen, predstavlja za normalno pazljivega pešca, v zimskem času, pri temperaturah pod lediščem, še vedno normalno pohodno površino. Od vzdrževalca je mogoče zahtevati le tisto, kar bi moral v okoliščinah posameznega primera storiti posebej skrben strokovnjak in kar sodi v okvir življenjsko razumnega pričakovanja. Nižji sodišči krivdne odgovornosti zavarovanca v tej luči nista presojali. V nadaljevanju navaja, da je materialnopravno zmotna tudi odločitev nižjih sodišč, da tožnikov soprispevek ni podan. V zvezi s tem navaja, da iz navedenih judikatov izhaja tudi, da se je pri vprašanju soodgovornosti treba vprašati tudi, ali bi bil povprečno skrben človek v enakih okoliščinah sposoben predvideti, da lahko z nepozorno in nepazljivo hojo pripomore k povzročitvi škode. Tožniku so bile vremenske razmere poznane, zato se je od njega pričakovala večja skrbnost pri hoji. Isto pot je prehodila tudi tožnikova partnerka, ki ni padla. Zaradi navedenega sta tako nižji sodišči zmotno uporabili tudi 171. člen OZ. Prav tako se sploh nista opredelili do konkurence dveh krivdnih odgovornosti ter nista navedli razlogov, zakaj tožnikov soprispevek ni podan.

6. Revizija je bila tožniku vročena, vendar nanjo ni odgovoril.

Presoja Vrhovnega sodišča

7. Revizija ni utemeljena.

8. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

O prvem vprašanju: krivdna odgovornost izvajalca javne službe

9. Revizijski očitek, da sta nižji sodišči odstopili od (novejših) stališč Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 251/2018 z dne 24. 10. 2019 in II Ips 177/2018 z dne 22. 11. 2018, ni utemeljen.

Kaj je bistveno sporočilo predhodnih odločitev Vrhovnega sodišča?

10. V zadevi II Ips 251/2018 se je revizijsko sodišče opredelilo do vprašanja, ki v obravnavani zadevi ni več sporno, in sicer ali je podana objektivna odgovornost. Drugače kot nižji sodišči v tisti zadevi je presodilo, da stopnice med večstanovanjskimi bloki, ki so bile dotrajane in na več mestih odkrušene ter zavoljo sneženja in nizkih temperatur zasnežene, poledenele in spolzke, niso nevarna stvar. Glede krivdne odgovornosti pa revizija ni bila dopuščena, saj sta nižji sodišči ugotovili, da je zavarovanka toženke stopnice redno, ustrezno in popolno vzdrževala. Revizijsko sodišče kljub drugačnemu materialnopravnemu stališču sodbi nižjih sodišč ni razveljavilo, saj tožnik v odgovorih na pritožbo in na revizijo ni več problematiziral (potencialno še vedno sporne) subjektivne (krivdne) odgovornosti. V tem kontekstu je zato treba razumeti tudi stališče iz 21. točke navedene sodbe Vrhovnega sodišča.¹

11. Splošen pregled sodne prakse² v primeru padcev in poškodb na poledenelih javnih površinah pokaže, da je najprej ključno, ali se je zimska služba (čiščenje in vzdrževanje) izvajala redno in ustrezno glede na zimske razmere.³ 163. člen OZ namreč določa, da tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če brez utemeljenega razloga neha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve.

12. Šele če je ugotovljeno, da se je javna gospodarska služba izvajala redno, se aktualizirajo novejša stališča sodne prakse⁴, da od vzdrževalca ceste ni mogoče zahtevati, da na vsakem delu ceste in v vsakem trenutku zagotovi ustrezno stanje vozišča in da se od njega zahteva le tisto, kar bi v okoliščinah posameznega primera moral in mogel storiti posebej skrben strokovnjak.⁵

13. Navedeno stališče torej ne pomeni, da zimske službe glede na potrebo in zimske razmere sploh ni treba (redno) opravljati. Pomeni le to, da mora biti takšna zahteva uglašena z realnostjo in s tem tudi z možnostjo izvajalca gospodarske javne službe, da zmanjšuje škodljiva tveganja v tipičnem urbanem okolju. Drugačno stališče bi zanikalo samo izhodišče krivdne odgovornosti, katere nujna predpostavka je, da naslovnik pravne norme na predpisan način sploh lahko ravna. Če te možnosti ni ali pa je zahteva nerealna, tedaj bi šlo le še za navidezno krivdno odgovornost, v resnici pa za prikrito objektivno odgovornost. Če se torej izvajalec gospodarske javne službe odziva na vremenske razmere oziroma če se zimska služba izvaja redno in ustrezno glede na razmere (čiščenje in posipavanje), le temu ne moremo naložiti bremena za popolno očiščenost, odsotnost ledu in varnost na prav vsakem delu javne pohodne površine, saj to ni življenjsko razumno pričakovanje.

14. Skladno s tem stališčem je bilo razsojeno tudi v zadevi II Ips 177/2018. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je tretja toženka poskrbela za redno vzdrževanje parkirišča vrtca v smislu izvajanja zimske službe, saj je bilo parkirišče sicer suho in primerno očiščeno; zgolj na podlagi dejstva, da je na parkirišču obstajala manjša ledena površina, pa tretji toženki ni mogoče očitati, da ni ravnala kot dobra strokovnjakinja.

Kaj je razlikovalno bistvo konkretne zadeve?

15. Od zgoraj navedenih primerov, ko je bila na sporni javni površini le (manjša) ledena zaplata, se obravnavani primer bistveno razlikuje v dveh prvinah konkretnega primera. Prvič, pločnik je bil v celoti neočiščen. Drugič, toženkin zavarovanec svoje storitve, zimske službe, sploh ni opravljal oziroma jo je opravljal neredno in neustrezno.

16. Na dan škodnega dogodka, čeprav je zapadel nov sneg in je bila debelina nove snežne odeje 8 cm, se zimska služba sploh ni izvajala. Izvajala se je en dan prej, ko je prav tako zapadel nov sneg, in en dan kasneje. Že to, da se je izvajala en dan kasneje, potrjuje, da bi se morala izvajati že en dan prej, torej na dan škodnega dogodka. Toženka ob tem ni niti trdila, da bi njen zavarovanec poskrbel za posipanje javnih površin s soljo. Še več: zatrjevala ni niti, da je opravil pregled cestišča in pločnikov, na podlagi katerega bi ocenil splošno stanje na javnih površinah in se tako odločil, da ukrepanje (čiščenje in posipavanje s soljo) ni potrebno.

17. Ker se torej v obravnavanem primeru na dan škodnega dogodka zimska služba sploh ni izvajala, čeprav bi bilo to glede na novo zapadli sneg oziroma stanje pločnika nujno ter so uporabniki javnih površin to lahko razumno pričakovali, opustitev nosilca javne službe ni bila skladna s pravnim standardom posebej skrbnega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). Ker snega ni odstranil oziroma se ta tudi ni talil, ker pločnik ni bil posoljen, so ga uporabniki pločnika „shodili“ in je nastal „zglajen sneg“ ali celo led, ki je bil izjemno spolzek. Fotografija, na katero se sklicujeta in jo opisujeta obe nižji sodišči, izkazuje, da je bila celotna ulična površina, kjer je pešec sploh lahko stopal, okovana v led. Če bi toženkin zavarovanec ukrepal, kot mu je nalagalo dolžno ravnanje, bi škodo lahko preprečil. Zato je njegova krivdna odgovornost podana (prvi odstavek 131. člena OZ).

O drugem vprašanju: tožnikov soprispevek

18. Predpostavka sklepa, da je bil oškodovanec soodgovoren za nastali škodni dogodek, bi morala biti poprejšnja ugotovitev, da je ravnal neskrbno, in sicer v nasprotju s standardom skrbnosti povprečnega, razumnega, odraslega človeka.

19. Toženka tožniku očita, da so mu bile vremenske razmere znane, zato se je od njega pričakovala večja skrbnost pri hoji. Da ni bil dovolj previden, naj bi pričalo že to, da je isto pot prehodila tudi njegova partnerka, ki ni padla. Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnik zaznal, da so tla spolzka, stopal je počasi in previdno. Hodil je tik ob steni, vendar pa je bil sneg oziroma led povsod in se mu ni bilo mogoče izogniti. Imel je obute zimske čevlje s profilom.

20. Glede na ugotovljena dejstva Vrhovno sodišče soglaša, da tožniku ni mogoče očitati, da bi moral biti še bolj previden in pozoren na tla, kot je bil. Kaj naj bi še storil, kakor da je šel posebno previdno in počasi bližje k steni ter enako previdno naprej? Zgolj na podlagi dejstva, da ni padla tudi njegova partnerka, ki je hodila pred njim, pa ni mogoče sklepati, da je bil nepazljiv. Pločnik je dovolj širok, tako da je skoraj nemogoče, da bi stopala na povsem ista mesta. Tak sklep bi bil pavšalen. Kot sta ugotovili nižji sodišči, so bile razmere ugodne za padec. Gre torej za krivdno nastalo nevarnost. Ali do škodnega dogodka v takšnem nevarnem položaju nato tudi pride, je nato odvisno od spleta drugih (nezakrivljenih) okoliščin.

21. Drugih očitkov glede neskrbnega ravnanja tožnika pa toženka ni niti podala niti dokazala (na primer da je hodil prehitro ali da je pozornost usmeril drugam). Glede na navedeno je pravilen zaključek nižjih sodišč, da tožniku ni mogoče pripisati sokrivde za padec in nastalo poškodbo.

Odločitev o reviziji in revizijskih stroških:

22. Uveljavljani revizijski razlogi toženke po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče njeno revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP). Revizijski neuspeh deli tudi zahteva toženke za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

23. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ „Nasprotno stališče (opomba: torej da je podana objektivna odgovornost) bi pomenilo, da bi občini pripisali odgovornost, čeprav je bilo pred tem ugotovljeno, da je konkretne stopnice redno vzdrževala, in to ustrezno ter popolno. Ne gre za nič drugega kot preventivni vidik odškodninskega prava. Njegov namen ni, da bi lokalnim skupnostim, ki upravljajo s kilometri razgibanih naklonskih javnih površin (cestami, pločniki, stopnišči itd.), v celoti nalagali vsa škodna tveganja, ki jih že po naravi stvari v vsakem trenutku ne (z)morejo imeti pod svojim nadzorom, in to ne glede na to, kako zelo se trudijo (npr. vremenski vplivi). Predvidljive rizike, ki izvirajo iz tovrstnih običajnih življenjskih situacij, je treba razumno porazdeliti med vse udeležence skupnosti, a ne le na ravni opredelitve končnega (so)prispevka, temveč tudi v konceptualnem prevzemanju tveganj s pomenom za presojo narave odgovornosti. Drugačno stališče ne bi delovalo vzpodbudno na vzdrževanje javnih pohodnih površin v okviru gospodarskih javnih služb, niti na pešce, ki morajo kot sposobni, razumni, avtonomni in svobodni posamezniki tako tudi sami ravnati.“
² Primerjaj na primer zadevi VS RS II Ips 177/2018 z dne 22. 11. 2018 in II Ips 353/2009 z dne 23. 8. 2012.
³ Podobno to velja tudi za prometne nesreče / nezgode na cestah zaradi spolzkosti cestišča (primerjaj II Ips 72/2003 z dne 15. 1. 2004), mastno, izredno spolzko cestišče (nedavna Sodba II Ips 40/2020 z dne 18. 12. 2020) in avtocestah zaradi poledice (primerjaj II Ips 51/2007 z dne 11. 6. 2009).
⁴ Na primer v zadevi Vrhovnega sodišča II Ips 353/2009 z dne 23. 8. 2012.
⁵ Enak standard velja tudi za vzdrževalca avtocest. Primerjaj II Ips 51/2007 z dne 11. 6. 2009.

Datum zadnje spremembe:

19.02.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 171/2020
• VSM Vmesna sodba I Cp 253/2023
• VSC sodba Cp 360/2012