VSRS Sodba II Ips 96/2020

Jedro

Srž dopuščenega vprašanja je, ali je dopustno v novi pravdi, potem ko sta tako odgovorna oseba kot zavarovalnica oškodovancu plačala zneske (odškodnino oziroma zavarovalno vsoto) za povrnitev iste škode na podlagi dveh pravnomočnih sodb, v katerih njuna obveznost ni določena kot solidarna, zahtevati vrnitev dvakrat oziroma preveč plačanega zneska. Tožeča stranka ni trdila, da bi toženec pri uveljavljanju zahtevkov iz delovne nesreče ravnal protipravno oziroma da bi nepošteno izkoristil možnost dveh sodnih postopkov, da bi prišel do dveh izvršilnih naslovov za povrnitev iste škode, zato podlaga temu novemu zahtevku ni odškodninska, ampak so to določila o neupravičeni pridobitvi.

Pravnomočnost je pomemben atribut pravne države. Pravna varnost zahteva, da postanejo pravnomočne tudi nepravilne sodbe, zato institut pravnomočnosti prevlada nad načeloma materialne resnice in zakonitosti. Plačil na podlagi pravnomočne sodbe (izvršilnega naslova) ni mogoče šteti za plačila brez pravne podlage.

Vsebina solidarnosti dolžnikov se mora v razmerju do upnika ustrezno odražati v izreku sodbe tako tedaj, ko je več solidarnih dolžnikov toženih istočasno, kot tudi tedaj, ko so toženi vsak posebej v ločenih postopkih. Potrebo po opredelitvi solidarnosti v izreku narekuje zahteva po opredelitvi predmeta, vrste in obsega obveznosti v izvršilnem naslovu, saj vsebinsko odločanje o tem ne sodi v izvršilni postopek. Tudi v novi pravdi v razmerju do upnika ni dopustno naknadno opredeljevati razmerja med dolžniki drugače, kot že izhaja iz pravnomočne sodbe. Pravnomočnosti namreč ni mogoče obiti s kasnejšim zahtevkom, ki ne bi bil združljiv z vsebino pravnomočne sodbe.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, tožeča stranka pa je dolžna 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 933,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 3.035,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo glede plačila zneska 545,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožencu naložilo plačilo 11.953,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2017 do plačila, v presežku (za plačilo 65.596,24 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2017 do plačila) pa zavrnilo tožbeni zahtevek. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in izrek sodbe prve stopnje spremenilo tako, da je tožencu naložilo plačilo 77.549,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2017, ter v odločitvi o pravdnih stroških. Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka.

3. S sklepom II DoR 268/2020 z dne 4. 9. 2020 je Vrhovno sodišče na predlog toženca dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da mora toženec tožeči stranki vrniti znesek 77.549, 95 EUR s pripadki?

4. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je nato toženec pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru nanjo predlagala, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

Predstavitev spora

6. Toženec je bil poškodovan v delovni nesreči pri toženi stranki. Vložil je dve ločeni tožbi, in sicer zoper delodajalca (v tem postopku tožečo stranko) pred Delovnim sodiščem v Mariboru, zunanjim oddelkom v Slovenj Gradcu, zaradi plačila odškodnine in zoper A., d. d., pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu zaradi plačila polne zavarovalne vsote 70.200,00 EUR s pripadki na podlagi pogodbenega zavarovanja civilne odgovornosti delodajalca.

7. V individualnem delovnem sporu Pd 10/2012 je A. sodelovala kot stranski intervenient na strani delodajalca. Delovno sodišče je delodajalcu s sodbo z dne 6. 10. 2015 naložilo, da tožencu plača odškodnino v znesku 104.377,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2009 do plačila in mu povrne stroške postopka. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo z dne 6. 10. 2016 sodbo prve stopnje spremenilo le glede teka zamudnih obresti. Sodba je bila 24. 10. 2016 vročena tožeči stranki, ki je 23. 11. 2016 vložila revizijo, v kateri je sicer izpostavila vsebino medtem (22. 9. 2016) izdane sodbe v pravdnem postopku, ni pa opozorila niti na solidarno odgovornost niti na že izvršena plačila s strani zavarovalnice. Dne 9. 12. 2016 je na podlagi pravnomočne sodbe tožeča stranka tožencu plačala znesek 110.104,15 EUR. Vrhovno sodišče je s sodbo VIII Ips 31/2017 dne 25. 10. 2017 delno ugodilo reviziji in odškodnino znižalo tako, da je po spremenjeni pravnomočni sodbi obveznost tožeče stranke znašala 98.150,44 EUR, skupno 11.953,71 EUR manj, kot je tožeča stranka plačala.

8. V vzporednem pravdnem postopku P 184/2010 je sodišče s sodbo z dne 22. 9. 2016 naložilo toženi zavarovalnici plačilo 38.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od (že plačanih) 32.100,00 EUR od 12. 9. 2009 do 2. 2. 2011 in od 38.100,00 EUR od 12. 9. 2009 do plačila. Sodba je postala pravnomočna 11. 11. 2016 in istega dne je A. izpolnila obveznost po sodbi. Tožeča stranka v pravdnem postopku ni sodelovala.

9. V tem pravdnem postopku je tožeča stranka s tožbo zahtevala plačilo stroškov revizijskega postopka (545,00 EUR), vrnitev neutemeljeno plačanega zneska odškodnine po pravnomočni sodbi delovnega sodišča, ki je bila v revizijskem postopku znižana (11.953,71 EUR), in plačilo 65.596,24 EUR, kolikor je tožencu plačala zavarovalnica, vse z zamudnimi obrestmi.

10. Glede na določilo 371. člena ZPP, po katerem revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena, Vrhovno sodišče svojo obrazložitev omejuje na dopuščeno vprašanje. Čeprav je v njem omenjen znesek 77.549,95 EUR s pripadki, je v resici sporen le še tisti del glavnice s pripadki, ki je bil tožencu naložen v plačilo v pritožbenem postopku, torej 65.596,24 EUR z zamudnimi obrestmi. Tudi sam toženec je v reviziji večkrat poudaril, da izpodbija le ta del pravnomočne sodbe.¹ Nadaljnjo obrazložitev torej Vrhovno sodišče osredotoča na presojo materialnopravne pravilnosti odločitve o tem spornem znesku, v okviru katere se bo nujno izpostavilo tudi vprašanje vezanosti na pravnomočne sodne odločbe, medtem ko druge v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka presegajo dopuščeno pravno vprašanje.² Do teh se zato Vrhovno sodišče ne bo opredeljevalo.

Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

11. Sodišče prve stopnje je utemeljenost zahtevka presojalo na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi, upoštevajoč pri tem pravila o pravnomočnosti sodnih odločb. Iz pravnomočnih sodb, izdanih v delovnem sporu in pravdnem postopku, ne izhaja, da bi bili obveznosti toženk solidarni. Med obveznostmi, naloženimi s pravnomočnimi sodbami, ni vzpostavljena nobena povezava. Vsebinsko razpravljanje o (ne)solidarni obveznosti v tem postopku ni dopustno, ker bi s tem sodišče kršilo načelo pravnomočnosti in poseglo v pravice, pridobljene s pravnomočno sodno odločbo. Čeprav pravnomočnost lahko pride v nasprotje z načelom materialne resnice, je nujna za pravno varnost. Ena od posledic pravnomočnosti je, da postanejo pravno zavezujoče tudi pomanjkljive ali nepravilne sodne odločbe. Tožeča stranka bi morala ugovor solidarnosti uveljavljati v individualnem delovnem sporu. Na nevarnost, da upnik lahko pride do dveh izvršilnih naslovov, bi lahko opozorila še v reviziji, ko je že razpolagala in bila seznanjena s pravnomočno odločitvijo, izdano v pravdnem postopku. Splet okoliščin je bil takšen, da nobeno sodišče pri odločanju ni moglo upoštevati pravnomočne sodbe drugega sodišča, saj je še ni bilo: sodba Pd 10/2012 je postala pravnomočna 6. 10. 2016 z izdajo drugostopenjske sodbe, sodba P 184/2010 pa 11. 10. 2016. Z ustreznim procesnim postopanjem (uveljavljanjem solidarnosti v revizijskem postopku in zahtevo po ustreznem oblikovanju izreka) bi se tožeča stranka lahko izognila tveganju, da bi upnik pridobil dva izvršilna naslova. Temelj za tožnikovo plačilo je torej obstajal in ni izkazano, da bi pred tem prenehal. Pogoji za uporabo instituta neupravičene obogatitve zato niso podani.

12. Sodišče druge stopnje je menilo, da je takšna odločitev v nasprotju z osnovnim namenom odškodninskega prava, ki je v povrnitvi škode. S povrnitvijo premoženjske škode naj bi bil oškodovanec postavljen v položaj, kot bi obstajal, če ne bilo škodnega dogodka (načelo totalne reparacije, 169. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Pri nepremoženjski škodi pa naj bi se oškodovancu zagotovilo „pravično denarno zadoščenje“, pri čemer odškodnina ne sme preseči (objektivno določene) škode, oškodovanec pa ne sme „zaslužiti“ na račun škodnega dogodka. Kljub temu da je toženec tožil pravilno in tako prišel do dveh pravnomočnih sodnih odločb, to še ne pomeni, da je upravičen do odškodnine iz istega škodnega dogodka za več, kot mu pripada glede na načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Če bi se dopustila takšna ravnanja, bi odškodninsko pravo začelo podpirati težnje, ki niso združljive z naravo odškodnine in njenim namenom. Tako bi vsak oškodovanec, ki bi tožil v ločenih postopkih zavarovalnico in odgovorno osebo, ne da bi uveljavljal solidarnost, sodišče pa v času odločanja za vzporedni tek postopkov ne bi vedelo, prišel do dveh pravnomočno prisojenih odškodnin za isti dogodek. Oškodovanec ne more za isti škodni dogodek dobiti plačila dvakratnega zneska odškodnine (od zavarovalnice in oškodovalca), ki mu pripada na podlagi načela objektivne pogojenosti. Za isti škodni dogodek lahko dobi le eno odškodnino, ki po eni strani upošteva oškodovančevo individualnost, po drugi pa je v skladu z objektivnimi merili – sodno prakso. V obravnavanem primeru je bila prisojena odškodnina v postopku zoper tožnico kot toženčevo delodajalko v končnem znesku 98.150,44 EUR. Vse, kar je oškodovanec – toženec prejel nad tem zneskom, presega standard pravične denarne odškodnine in kaže na težnjo bogatenja na račun škodnega dogodka. Ker to ni namen odškodninskega prava, je toženec dolžan povrniti tožnici preplačani znesek odškodnine 65.596,24 EUR.

Navedbe strank v revizijskem postopku

13. Toženec v reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje poseglo v pravnomočno urejeno razmerje v nasprotju s pravili ZPP in materialnega prava. Niti Ustava RS niti kakšen drug predpis ne daje strankam pravice do materialno pravilne odločitve. Pravnomočnost sanira tudi napačne odločitve. Višje sodišče je de facto spremenilo pravnomočno sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 31/2017 tako, da je naknadno ugotovilo, da naj bi šlo za solidarno obveznost. V takem primeru pravnomočnost izgubi ves pomen. Tako bi npr. lahko vsak dolžnik, ki je v primarni pravdi pozabil uveljavljati ugovor zastaranja, vložil novo tožbo, da je prisojena terjatev že zastarala in je ni dolžan plačati. Pomembno je, da toženec v ničemer ni zavajal zavarovalnice in tožeče stranke (tega ni niti trdila), saj sta obe vedeli za obe pravdi in vse tožnikove zahtevke. Tožeča stranka je utemeljevala svoj zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve. Pravni okvir odločanja je tako 190. člen OZ, 169. člena OZ, ki ga je uporabilo sodišče, pa z zadevo nima nobene zveze in ne pomeni pravne podlage spora. V 169. členu OZ je urejena reparacijska in preventivna funkcija odškodnine, ne ureja pa bistvenega vprašanja konkretne zadeve, to je, ali je toženec izplačani znesek po pravnomočni sodbi prejel upravičeno ali ne. To vprašanje ureja 190. člen OZ v zvezi z 2. členom Zakona o sodiščih, 319. členom ZPP, 17. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in 158. členom Ustave RS. Z uporabo 169. člena OZ se je sodišče druge stopnje ponovno spustilo v presojo, kakšna odškodnina pripada tožencu, čeprav je bilo to že odločeno s sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 31/2017 in gre za res iudicata. Toženec je prejel s strani tožeče stranke plačano obveznost, ki jo je imela po pravnomočni in izvršljivi sodbi delovnega sodišča. Res je kasneje prišlo do spremembe te sodbe in je bila obveznost znižana, a na ta način je le delno odpadla podlaga (za plačilo zneska 11.953,71 EUR, za plačilo preostalega zneska pa ne). Toženec torej za znesek 65.596,24 EUR ni bil neupravičeno obogaten. Sodišče druge stopnje ni uporabilo pravil o pravnomočnosti in vezanosti na pravnomočne sodne odločbe, ni upoštevalo, da sta terjatvi tožeče stranke in A. samostojni, ker njuna solidarnost ni bila določena v izrekih sodb v predhodnih postopkih, in ni upoštevalo sodne prakse Vrhovnega in višjih sodišč za podobne primere, ampak je od nje odstopilo.³ Izreke sodnih odločb iz predhodnih pravd, iz katerih ne izhaja solidarnost terjatev, je povsem ignoriralo in razsodilo tako, kot da bi bile obveznosti solidarne. Nevarnost dvakratnega plačila se odpravi s tem, da se v izreke sodb vnese, da je obveznost solidarna. Sodišča v naknadni pravdi ne morejo presojati, ali je obveznost solidarna in ali je oškodovanec prejel dvakratno plačilo, če je bilo plačano po sodbi. V nasprotnem primeru bi prihajalo do arbitrarnih odločb in negotovosti, saj bi kljub pravnomočni sodni odločbi sodišče v naknadni pravdi lahko odločilo kontra in jo izničilo. Tako bi bila porušena vsa pravna varnost, pravnomočnost pa bi izgubila smisel in namen. Sodišče druge stopnje je dejansko saniralo opustitve (pasivnost) tožeče stranke iz predhodnih pravd, kar pomeni tudi nedopustno favoriziranje tožeče stranke.

14. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo navaja, da ima pogodba delodajalca z zavarovalnico o zavarovanju odgovornosti naravo gospodarske pogodbe, posledica tega pa je domneva o solidarnosti strank. Zato solidarnosti ni treba posebej zatrjevati. Toženec je v dveh ločenih postopkih prišel do dveh pravnomočnih sodb, kot mu to omogoča zakon, kar pa ne pomeni, da mu iz istega škodnega dogodka pripada več, kot bi mu pripadalo glede na načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine in načelo totalne reparacije, saj se s tem nedopustno podpirajo težnje, ki niso združljive z naravo odškodnine in njenim namenom. Bistveno je, da je bil neupravičeno obogaten zaradi odpadlega pravnega temelja. Moral se je zavedati, da je prejel več, kot mu pripada iz naslova odškodnine za delovno nezgodo. Z uporabo 169. člena OZ sodišče druge stopnje ni ponovno presojalo višine primerne odškodnine za toženca, ampak je poudarilo, zakaj je toženec neupravičeno obogaten s prejemom višjega zneska od tistega, ki ga je določilo Vrhovno sodišče. Terjatvi zavarovalnice in tožeče stranke nista samostojni, ampak gre za solidarna dolžnika. Solidarnosti ne določa izrek sodbe sodišča, ampak izhaja iz zakona, zavarovalne pogodbe in same narave in vsebine obveznosti delodajalca za škodo, ki jo utrpi delavec pri delu. Sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 31/2017 je zakonito in dopustno znižala že pravnomočno dosojeno odškodnino in ni kršila načela pravnomočnosti iz 158. člena Ustave. Določila je, da je celotna obveznost tožeče stranke do toženca plačilo odškodnine iz naslova delovne nesreče v višini 98.150,44 EUR, torej je zneska 11.953,71 EUR in 65.596,24 EUR prejel brez ustrezne pravne podlage. Toženec je vedel, da vlaga za isto odškodnino dve različni tožbi pred različnima sodiščema, ni uveljavljal solidarnosti in je bil seznanjen z vloženimi pravnimi sredstvi, sicer pa tudi sam ne zatrjuje, da naj bi bil pošteni prejemnik in da ni mogel vedeti, da obstaja nevarnost, da bo treba kakšno plačilo vrniti.

Odločitev Vrhovnega sodišča

15. Revizija je utemeljena.

16. Srž dopuščenega vprašanja o materialnopravni pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje je mogoče strniti v vprašanje, ali je dopustno v novi pravdi, potem ko sta tako odgovorna oseba kot zavarovalnica oškodovancu plačala zneske (odškodnino oziroma zavarovalno vsoto) za povrnitev iste škode na podlagi dveh pravnomočnih sodb, v katerih njuna obveznost ni določena kot solidarna, zahtevati vrnitev dvakrat oziroma preveč plačanega zneska. Glede na ugotovljeno dejansko stanje podlaga temu novemu zahtevku ni odškodninska, saj tožeča stranka ni trdila, da bi toženec pri uveljavljanju zahtevkov iz delovne nesreče ravnal protipravno oziroma da bi nepošteno izkoristil možnost dveh sodnih postopkov, da bi prišel do dveh izvršilnih naslovov za povrnitev iste škode. Tudi sodišči prve in druge stopnje sta zaključili, da je bilo njegovo ravnanje v skladu z zakonom in pravili o pristojnosti rednih in delovnih sodišč,⁴ tožeča stranka in zavarovalnica pa sta bili s postopki in njegovimi zahtevki seznanjeni. Sodišče druge stopnje sicer pravilno navaja načela odškodninskega prava, ki veljajo za odmero odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Toda v tem postopku ne gre za vprašanje priznanja in odmere odškodnine tožencu za v delovni nesreči utrpelo škodo. O tem je bilo že pravnomočno odločeno v prikazanih postopkih pred delovnim in okrožnim sodiščem. V tem postopku je treba presoditi, ali je toženec prejel plačane zneske neutemeljeno.

17. Materialnopravna podlaga tu uveljavljenemu zahtevku so zato določila o neupravičeni pridobitvi. Splošno pravilo je vsebovano v prvem odstavku 190. člena OZ: Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Splošne predpostavke takšnega zahtevka so poenostavljeno in na kratko povedano prikrajšanje na eni in obogatitev na drugi strani, vzročna zveza med njima in odsotnost pravne podlage.

18. Tožeča stranka je z zavarovalnico sklenila pogodbo o zavarovanju odgovornosti. Pomen prostovoljnega zavarovanja pred odgovornostjo je primarno v varstvu zavarovanca pred utemeljenimi odškodninskimi zahtevki do višine zavarovalne vsote, medtem ko se varstvo oškodovancev kaže v njihovi lastni pravici in direktni tožbi do zavarovalnice (965. člen OZ). Oškodovanec iz razlogov, ki jih navaja sodišče druge stopnje (169. člen in drugi odstavek 179. člena OZ), sicer ni upravičen do izplačila iz obeh naslovov (do odškodnine in zavarovalne vsote), vendar pa lahko zahteva izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ne dobi škode povrnjene v celoti, ko pa bodisi zavarovalnica bodisi odgovorna oseba obveznost izpolnita, je drug dolžnik prost. Pri obveznih zavarovanjih odgovornosti zakon določa solidarno obveznost dolžnikov,⁵ v konkretnem primeru pa je bila po trditvah tožeče stranke določena z zavarovalno pogodbo, sicer pa bi tudi pravila o povrnitvi škode, ki jih citira sodišče druge stopnje, narekovala vštevanje zavarovalne vsote v odškodnino.

19. Navedeno kaže, da je bil toženec, ki je prejel plačilo za povrnitev iste škode tako od odgovorne osebe kot od zavarovalnice, obogaten, tožeča stranka (ki je imela svojo odgovornost zavarovano pri zavarovalnici, ki je tožencu izplačala zavarovalno vsoto) pa prikrajšana ter da med njima obstaja vzročna zveza. Vendar pa je odločilna presoja, ali je bil obogaten brez pravne podlage.

20. Dvakratno plačilo istega dolga je eden tipičnih primerov neupravičene obogatitve. S prvim plačilom dolg preneha, zato gre drugič za plačilo neobstoječega dolga. V obravnavanem primeru je bil dolg (če pod tem izrazom razumemo znesek denarne odškodnine) plačan dvakrat (oziroma deloma dvakrat), a vsakič na podlagi drugega pravnega naslova.

21. Prej veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je v 212. členu posebej urejal dvakratno plačilo dolga in določal: Kdor je isti dolg plačal dvakrat, pa čeprav enkrat tudi na podlagi izvršilnega naslova, ima pravico terjati nazaj po splošnih pravilih o neupravičeni obogatitvi. Ker naj bi bili primeri dvojnega plačila zajeti že s splošnim pravilom, se je določilo uporabljalo tudi za primere, ko je bilo prvo plačilo izvršeno pred trenutkom, na katerega se vežejo časovne meje pravnomočnosti, torej pred koncem glavne obravnave. Določbo so zlasti teoretiki civilnega procesnega prava kritizirali, češ da posega v temeljni institut civilnega procesnega prava, to je načelo pravnomočnosti.⁶ Že v času veljavnosti ZOR pa je Vrhovno sodišče SRS sprejelo pravno mnenje, da dolžnik, ki je plačal isti dolg dvakrat, vendar vsakokrat na podlagi drugega izvršilnega naslova, nima pravice zahtevati plačila na podlagi 212. člena ZOR.⁷ V OZ je izpuščena določba o dvakratnem plačilu. Očitno je prevladalo stališče, da je mogoče posledice dvakratnega plačila dolga dovolj uspešno odpraviti v postopku s pravnimi sredstvi in da odstopanje od pravil pravnomočnosti ni potrebno.⁸

22. Pravnomočnost je pomemben atribut pravne države. Služi zagotavljanju pravne varnosti, ki je eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave. Zahteva po spoštovanju pravnomočnosti je ustavna zahteva (158. člen Ustave), Ustavno sodišče pa poudarja, da je tudi sestavni del pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.⁹ 158. člen Ustave določa, da je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenem z zakonom. Določba torej – v interesu pravne varnosti – zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s pravnomočnimi sodnimi odločbami. V civilni pravdi se tako s pravnomočno avtoritativno odločbo odstrani vsak dvom o medsebojnih pravicah in obveznostih pravdnih strank glede spornega razmerja. Nadaljnje razpravljanje o zahtevku oziroma spornem razmerju je izključeno (ne bis in idem), tisto, kar je pravnomočno razsojeno, se šteje za resnično in pravilno (res iudicata pro veritate accipitur), stranke in sodišče pa so vezani na vsebino sodne odločbe (res iudicata ius facit inter partes). Pravna varnost zahteva, da postanejo pravnomočne tudi nepravilne sodbe. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, lahko zato institut pravnomočnosti pride v nasprotje z načelom materialne resnice, pa tudi z načelom zakonitosti, saj lahko pravnomočna sodna odločba temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju ali nepravilni uporabi materialnega prava. Pa vendarle je ni mogoče več izpodbijati, razen pod pogoji in v rokih, ki jih procesna zakonodaja predvideva za vložitev izrednih pravnih sredstev, ob neizpolnitvi pogojev ali po izteku teh rokov zanje, pa je izpodbijanje sploh izključeno.¹⁰ Institut pravnomočnosti zaradi zagotavljanja pravne varnosti torej v takem primeru prevlada nad načeloma materialne resnice in zakonitosti.¹¹ Ali, kot je zapisalo Ustavno sodišče, „pravnomočnost, ki je bistvena prvina pravice do sodnega varstva, je močnejša od vsebinske kvalitete sodne odločbe – z njo so ozdravljene tudi nezakonite in nepravilne odločbe.“¹²

23. Toženec je prejel plačila na podlagi dveh izvršilnih naslovov, dveh pravnomočnih sodnih odločb. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi je bila obveznost tožeče stranke le delno zmanjšana, kot že rečeno, za del, ki v revizijskem postopku ni več sporen, medtem ko njena obveznost plačila spornega zneska 65.596,24 EUR ni bila spremenjena ali razveljavljena. Ta znesek je tožeča stranka plačala na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Plačilo torej ni bilo izvršeno brez podlage, enako kot tudi ne plačilo zavarovalnice; tudi to je bilo izvršeno na podlagi pravnomočne sodbe, izdane zoper njo v drugem postopku. Plačil na podlagi pravnomočne sodbe (izvršilnega naslova) ni mogoče šteti za plačila brez pravne podlage.

24. Pravnomočen in izvršljiv postane izrek sodbe. Zato mora biti njegova vsebina jasna in nedvoumna. V morebitnem izvršilnem postopku je namreč sodišče vezano na izvršilni naslov, njegove vsebine ne sme niti preverjati niti popravljati niti dopolnjevati.¹³ Obveznost mora glede predmeta, vrste in obsega izvršiti tako, kot je navedeno v izvršilnem naslovu (prvi odstavek 21. člena ZIZ). Enako velja za dolžnikovo prostovoljno izpolnitev obveznosti, saj bo ta pravilna le, če bo skladna z obveznostjo, navedeno v izvršilnem naslovu. Pravnomočni sodbi delovnega in okrožnega sodišča sta jasni: tožeči stranki je naloženo plačilo odškodnine, zavarovalnici pa zavarovalne vsote. Iz njiju ne izhaja solidarna obveznost zavezancev za plačilo oziroma, kot zaključuje sodišče prve stopnje, s pravnomočnima sodbama ni vzpostavljena nikakršna povezava med njunima obveznostma.

25. Vsebino razmerja med več dolžniki določa zakon ali pogodba. Ti. notranje razmerje med dolžniki je torej materialnopravno vprašanje. Solidarne obveznosti so vrsta deljivih obveznosti z več dolžniki. Vsebina solidarnosti je v tem, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni in so vsi prosti (prvi odstavek 395. člen OZ). Solidarnost obveznosti dolžnikov se ne domneva, razen pri deljivi, z gospodarsko pogodbo nastali obveznosti, kadar ni izrecno izključena. Obveznost tožeče stranke ne izvira iz (sicer v smislu 13. člena OZ gospodarske) pogodbe o zavarovanju odgovornosti, sklenjene z zavarovalnico. Njena obveznost je odškodninska in temelji na zakonu. Ne glede na to, ali je solidarnost dolžnikov določena s pogodbo ali z zakonom ali se po zakonu domneva, pa se mora vsebina njihove obveznosti ustrezno odražati v izreku sodbe tako tedaj, ko je več solidarnih dolžnikov toženih istočasno, kot tudi tedaj, ko so toženi vsak posebej v ločenih postopkih. Tako je v prvem primeru ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča,¹⁴ da se solidarnost dolžnikov ne domneva, ampak mora biti kot taka izrecno opredeljena v izreku sodbe. Če ni, gre za deljivo obveznost, ki se, če ni določeno drugače, deli med dolžnike na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti (393. člen OZ). V drugem primeru pa mora sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, upoštevati pravnomočno sodbo zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik.¹⁵ Če ne, se domneva, da je obveznost vsakega dolžnika samostojna, neodvisna od druge. Potrebo po opredelitvi solidarnosti v izreku narekuje zahteva po opredelitvi predmeta, vrste in obsega obveznosti v izvršilnem naslovu (prvi odstavek 21. člena ZIZ), saj vsebinsko odločanje o vrsti in vsebini obveznosti ne sodi v izvršilni postopek. Tudi v novi pravdi to ni dopustno, torej v razmerju do upnika¹⁶ ni dopustno naknadno opredeljevati razmerja med dolžniki drugače, kot že izhaja iz pravnomočne sodbe.¹⁷ S tem bi sodišče ponovno odločalo o že razsojenih stvareh. Sodišče druge stopnje je torej v resnici ponovno presojalo vsebino obveznosti tožeče stranke in zavarovalnice in jo ugotovilo drugače, kot je ugotovljena v pravnomočnih sodbah. Čeprav zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve temelji na drugačni pravni podlagi, kot zahtevki iz prvotnih pravd, in čeprav sodba izrecno ne spreminja v pravnomočno končanih postopkih izdanih sodnih odločb, pa je njen učinek prav takšen. Pravnomočnosti namreč tudi ni mogoče obiti s kasnejšim zahtevkom, ki ne bi bil združljiv z vsebino pravnomočne sodbe.¹⁸ S tem je kršen vidik materialne pravnomočnosti (res iudicata pro veritate accipitur), z neupoštevanjem zapovedi pravne varnosti, ki naj jo zagotovi pravnomočnost odločitev, ki so jih že sprejela pristojna sodišča oziroma s tem, da jih je pri odločanju zaobšlo, je sodišče druge stopnje znova vneslo v pravno razmerje negotovost in porušilo pravno varnost, ki naj jo strankam zagotovi že pravnomočna odločitev sodišča.¹⁹ Čeprav se morda zdi sodba sodišča druge stopnje pravična, torej nedopustno posega v temeljni institut civilnega procesnega prava in ustavna načela, ki zagotavljajo pravno varnost in pravno državo in preprečujejo, da bi se lahko znova presojala že pravnomočno končana razmerja in na podlagi pravnomočnih sodb pridobljene pravice.

26. Glede na okoliščine konkretnega primera se nujno izpostavlja tudi vprašanje, ali bi tožeča stranka ob dveh vzporednih postopkih pred različnima sodiščema sploh lahko dosegla pravilno in zakonito odločbo, torej tako, ki bi ji nalagala izpolnitev obveznosti solidarno z zavarovalnico do višine zavarovalne vsote in le v presežku nad njo obveznost samostojnega plačila. Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil splet okoliščin tak, da nobeno od sodišč ni moglo upoštevati pravnomočne sodbe drugega sodišča, ker je še ni bilo, pa je nadalje pravilno ugotovilo, da bi tožeča stranka to še vedno lahko uspešno uveljavljala v postopku z revizijo.²⁰ Nenazadnje je zavarovalnica sodelovala v delovnem sporu kot stranski intervenient na strani v tem postopku tožeče stranke, tožeča stranka pa je bila ob vložitvi revizije že seznanjena s sodbo, izdano zoper zavarovalnico v pravdnem postopku. Nevarnost dvakratnega plačila je torej tožeča stranka²¹ imela možnost preprečiti v postopku z revizijo.²²

27. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je torej, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer pravila odškodninskega prava, namesto pravil o neupravičeni obogatitvi; na podlagi teh pa tožeča stranka ni upravičena do povrnitve plačanega zneska. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

28. Ker je izpodbijano sodbo spremenilo, je Vrhovno sodišče odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Z zavrnitvijo pritožbe in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje je potrdilo tudi odločitev o stroških, vsebovano v sodbi prve stopnje. O pritožbenih in revizijskih stroških je odločilo na podlagi uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) in tožeči stranki, ki je v teh postopkih propadla, naložilo, da toženi stranki povrne tako pritožbene kot tudi revizijske stroške. Pritožbene stroške sestavljajo stroški sestave odgovora na pritožbo (glede na s pritožbo izpodbijani del 1.250 odvetniških točk), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, revizijske stroške pa stroški sestave revizije (1.500 odvetniških točk) in predloga za dopustitev revizije (1.250 točk, pri čemer se 50 % teh stroškov všteje v stroške revizije), 2 % materialnih stroškov, 22 % DDV in stroški sodne takse za postopek o reviziji (1.449,00 EUR, v kar se všteva taksa za postopek o predlogu za dopustitev revizije).

29. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Glede plačila 11.953,71EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je postala pravnomočna že sodba sodišča prve stopnje. Ker je revizija dovoljena le zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, bi bila sicer revizija v tem delu sploh nedovoljena. Iz istega razloga pa so nerelevantne tudi navedbe v odgovoru na revizijo, s katerimi tožeča stranka utemeljuje pravilnost odločitve o vrnitvi tega zneska.
² To velja za v reviziji zatrjevane kršitve določil 2. in 7. člena ZPP.
³ Sklicuje se na sodbo VS RS II Ips 554/2000 in več odločb Višjega sodišča v Ljubljani.
⁴ Po določilu 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) je delovno sodišče pristojno (med drugim) za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (b točka prvega odstavka), pa tudi, če je v odškodninskem sporu, za katerega je podana pristojnost delovnega sodišča, kot sospornik tožena zavarovalnica (drugi odstavek). Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo navedla, da je bil njen predlog za združitev postopkov zavrnjen. Navedba je za odločitev v tej zadevi nerelevantna, odločitev sodišča pa ima podlago v določilu 300. člena ZPP, ki se uporablja na podlagi 19. člena ZDSS-1 tudi v delovnih sporih, po katerem je mogoča združitev postopkov za skupno obravnavanje, kadar tečejo pred istim sodiščem.
⁵ Npr. drugi odstavek 20. člena in 33.d člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu.
⁶ Dragica Wedam Lukić v Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba 2000, stran 167.Aleš Galič, Procesnopravni vidiki Obligacijskega zakonika, Veliki simpozij o stanju in razvoju slovenskega obligacijskega prava, Institut za primerjalno pravo 2002, str. 4.Zvone Strajnar: Neupravičena pridobitev, Pravosodni bilten, št. 2/2003, stran 163.Stojan Cigoj, Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, 1984, 2. knjiga, stran 786, 826-829.
⁷ Poročilo VSS, št. 2/80, stran 51.
⁸ Dragica Wedam Lukić v Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba 2000, stran 168.
⁹ Tako npr. odločbi Up-95/16 in Up-685/05.
¹⁰ Če seveda ni dopustna (še) ustavna pritožba.
¹¹ Lojze Ude, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list Republike Slovenije 2002, stran 311.
¹² Odločba Up-685/05, 12. točka obrazložitve.
¹³ Z izjemo določitve paricijskega roka (drugi odstavek 22. člena ZIZ).
¹⁴ Izoblikovala se je pretežno ob presoji dovoljenosti revizije po vrednostnem kriteriju, kadar je bilo na dolžniški (ali upniški) strani več oseb. Tako npr. II Ips 57/2014, II Ips 811/2009 (toženca sta bila po materialnem pravu kot kreditojemalec in kot solidarni porok solidarna dolžnika, a iz izreka sodne odločbe solidarnost ni izhajala) in številne druge.
¹⁵ II Ips 554/2000.
¹⁶ Drugače velja v razmerju med dolžniki deljive obveznosti, kadar ti dolgujejo različne dele deljive obveznosti oziroma v ti. regresnih razmerjih; o teh notranjih razmerjih (še) ni pravnomočno odločeno.
¹⁷ Enako bi bilo v primeru, če bi bila obveznost deljiva in bi upnik vložil samostojne tožbe zoper posamezne dolžnike in z njimi zahteval izpolnitev celotne obveznosti, sodišče pa bi dolžnikom (namesto le dela) naložilo izpolnitev celotne obveznosti. Tedaj bi bil poseg v pravnomočne sodbe še bolj očiten, saj bi sodišče v naknadnem postopku ugotavljalo morebitni ključ delitve obveznosti med dolžniki oziroma upoštevalo delitev po enakih delih (po tretjem odstavku 393. člena OZ), vsakemu dolžniku za ustrezen del zmanjšalo pravnomočno naloženo obveznost in v presežku ugotovilo upnikovo obogatitev v razmerju do (vsakega) dolžnika, ki bi plačal več, kot pa znaša njegov del obveznosti.
¹⁸ Aleš Galič, Procesnopravni vidiki Obligacijskega zakonika,Veliki simpozij o stanju in razvoju slovenskega obligacijskega prava, Institut za primerjalno pravo 2002, str. 4.
¹⁹ Odločba Ustavnega sodišča Up-95/16, evidenčni stavek.
²⁰ 34. točka obrazložitve sodbe prve stopnje, v kateri sodišče kronološko prikaže posamezna procesna dejanja, navedbe strank in pravilno zaključi, da bi se nevarnosti dvakratnega plačila tožeča stranka lahko uspešno izognila
²¹ Pa tudi zavarovalnica (drugi odstavek 201. člena ZPP).
²² Škodljivo posledico dvakratnega plačila bi bilo mogoče odpraviti tudi z izrednim pravnim sredstvom obnove pod pogoji iz 10. točke 394. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

19.02.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 103/2000
• VSL sodba I Cpg 480/2012
• Sodba II Ips 475/2000