VSRS Sklep II DoR 409/2020

Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnika sta 10. 5. 2007 sklenila Kreditno pogodbo, s katero se je toženka zavezala dati prvemu tožniku kredit v višini 116.600,00 CHF, ki se vrača z obrestmi po pogodbeni obrestni meri 3-mesečni LIBOR za CHF + 1,5 % letno z dobo vračanja 15 let. Druga tožnica je za obveznosti prvega tožnika odgovarjala kot porok in plačnik. Kreditna pogodba je bila sklenjena z namenom gradnje stanovanjske enote. V obravnavani zadevi je sodišče že odločalo. V prvem sojenju je zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju izdalo delno sodbo in zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je kreditna pogodba št. 1 z dne 10. 5. 2007 nična in da je tožena stranka dolžna plačati prvemu tožniku znesek 15.530,30 EUR. Sodišče je zaključilo, da je bila pojasnilna dolžnost toženke ustrezno, v zadostni meri in pošteno izpolnjena, zaradi česar je zadoščeno zahtevi po jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja o vračilu kredita v CHF. Sodišče je nadalje zapisalo, da ker gre pri tem pogoju za glavni predmet pogodbe, ki zaradi ugotovljene jasnosti in razumljivosti ni podvržen presoji nepoštenosti. Kljub temu pa je sodišče ta preizkus opravilo in ugotovilo, da dogovor o vračilu kredita v tuji valuti ni nepošten, saj je banka pri sklenitvi pogodbe ravnala v dobri veri, poleg tega pa tudi ni podano znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila predlog za dopustitev revizije in predlagala dopustitev revizije glede vprašanj: 1) Ali se presoja o nedovoljenosti pogodbenega pogoja na podlagi člena 3(1) Direktive Sveta 93/13/EGS, ki se nanaša na določilo potrošniške kreditne pogodbe, da je kredit treba vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bil kredit dan, opravi po slovenskem pravu tudi v primeru, če so taki pogodbeni pogoji glede glavnega predmeta pogodbe v jasnem in razumljivem jeziku in je kreditna pogodba v tem delu jasna in razumljiva?; 2) Ali preizkusa o nedovoljenosti pogodbenega pogoja po členu 3(1) Direktive Sveta 93/13/EGS, ki se nanaša na določilo potrošniške kreditne pogodbe, da je kredit treba vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bil kredit dan, ni treba opraviti, če se ugotovi, da je prodajalec oz. ponudnik storitev zagotovil predpogodbene informacije potrošniku in ustrezno opravil pojasnilno dolžnost?; 3) Ali je za presojo znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank po členu 3(1) Direktive Sveta 93/13/EGS in slovenskem pravu, ko gre za potrošniške kreditne pogodbe, ki vsebujejo določilo, da je kredit treba vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bil kredit dan, bistveno upoštevati strokovno znanje in izkušnje banke glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v tuji valuti?; 4) Ali so za presojo iz prejšnje točke, ko gre za potrošniške kreditne pogodbe, ki vsebujejo določilo, da je kredit treba vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bil dan, bistvene naslednje okoliščine, če bi jih sodišča ugotovila: obstoj „predpostavke ničelnega tečajnega tveganja“ pri potrošnikih kot jemalcih kreditov, nominiranih v CHF, v državah s stabilno domačo valuto; da ima CHF med svetovnimi valutami atribute valute varnega zavetja in da je CHF poznan kot močna valuta, ki je od sedemdesetih let prejšnjega stoletja močno pridobila na vrednosti in da to lahko vpliva na gibanje tečaja te valute v primerjavi z drugimi valutami; kaj bi tožnika kot potrošnika glede na potrebno skrbnost morala vedeti glede učinkov varnega zavetja, ki so značilni za CHF in vplivajo, da je iz tega razloga dinamika tečaja te valute podvržena običajnim tveganjem, kot tudi tveganjem, ki so značilna za valute varnega zavetja; da bi banka morala ob sklenitvi takšne kreditne pogodbe opozoriti tožnika tudi na dejstvo, da potrebujeta za oceno tveganj znanje o specifičnosti CHF kot valute varnega zavetja in podatke o tem, kaj vse lahko vpliva na tečajne spremembe CHF in da so te lahko hipne in nenadne ter povsem neomejene; da je v sklopu okoliščin, ki jih banka pozna, bistveno tudi gibanje tečaja CHF v preteklih desetletjih pred sklenitvijo posamezne kreditne pogodbe; da bi predstavitev okoliščin o gibanjih tečaja CHF v preteklih desetletjih pred sklenitvijo posamezne pogodbe pri potrošniku ustvarilo predstavo o možnih tveganjih glede tečajnih nihanj v času po sklenitvi kreditne pogodbe; da sorazmerno majhna nihanja tečaja valutnega para CHF/EUR v relativno kratkih obdobjih pred sklenitvijo kreditne pogodbe niso pokazatelj tveganja v bistveno bolj dolgoročnem kreditnem razmerju, ampak je bistvena projekcija gibanja tečajev z vidika dolgoročnosti kreditnega razmerja in ne samo za krajša obdobja pred sklenitvijo kreditne pogodbe; da je breme potrošnika kot kreditojemalca večje, če do negativne spremembe tečaja v smeri krepitve CHF pride že v zgodnji fazi izvajanja kreditne pogodbe, kar vpliva na zgodnje povečanje glavnice kredita, na katero se nato tudi obračunavajo pogodbene obresti; da se banke pred tečajnimi tveganji ščitijo, kar so dolžne narediti skladno s 85. členom ZBan oz. 155. členom ZBan-1, zaradi česar niso izpostavljene kreditnemu tveganju kot potrošniki, oziroma je to znatno omejeno; da primerjava obrestnih mer in anuitet ob sklenitvi potrošniške kreditne pogodbe vzbuja vtis, da je kredit v tuji valuti bolj ugoden od kredita v domači valuti in da banka lahko pričakuje, da bo potrošnik zaradi tega izbral kredit v tuji valuti; da asimetrija informacij zavezuje banko, da potrošnika seznani z vsemi potrebnimi informacijami, predvsem s tveganji, ki niso transparentna in da pojasnila banke morajo vsebovati opozorilo, da potrošnik tveganja ne more oceniti brez potrebnih znanj in zgolj na podlagi splošno dostopnih informacij ter da je ob tem lahko zavajajoče, če banka pusti potrošniku verjeti, da je mogoče presoditi tveganje tudi kako drugače; da banka lahko upravičeno pričakuje, da se bo potrošnik odločil za kredit v CHF, če mu je predstavljena ugodnost obrestne mere in nižjega obroka, s čimer mu je kredit predstavljen v pozitivnem smislu in na privlačen način, pa ob tem nima drugih informacij, kot so navedene v prejšnjih alinejah in 5) Ali neupoštevanje okoliščin iz prejšnje točke, ki jih je tožeča stranka zatrjevala, predstavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev temeljnih procesnih jamstev iz 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije?

Predlagatelja navajata, da sta sodišči prve in druge sodili na materialnopravnih izhodiščih, ki odstopajo od sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), pri čemer niso bile upoštevane ključne trditvene podlage tožnikov, ki so najbolj bistvene za sojenje in tako sodišči tudi nista opravili presoje dokazov, kar pomeni kršitev temeljnih procesnih jamstev iz 14. in 22. člena Ustave RS. Trdita, da je treba preizkus dovoljenosti pogojev po členu 3(1) Direktive opraviti tudi v primeru, ko so ti opredeljeni v jasnem in razumljivem jeziku, kar smiselno izhaja iz Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). V ta zakon namreč ni bil vnešen člen 4(2) Direktive, ki iz presoje poštenosti izvzema opredelitev glavnega predmeta pogodbe in ustreznost plačila za blago ali storitve, če je pogodba v tem delu jasna in razumljiva. To potrjujejo tudi navedbe v izjavi Vlade RS z dne 25. 4. 2008, takšen pristop k urejanju varstva pravic potrošnikov pa je v skladu s členom 8 Direktive in sodno prakso SEU (npr. zadeva C-484/08, Caya de Ahorros y Monte de Piedad de Madrid, točke 41-44, zadeva C-125/18, Guasch proti Bankia SA). Po ZVPot je predpisana sankcija ničnosti za pogoje, ki so nepošteni, in sicer neposredno, brez predhodnega preizkusa njihove jasnosti in razumljivosti. Navajata, da slovenska sodišča arbitrarno in samovoljno, razen redkih izjem (VSL II Cp 2384/2019), sodijo ob očitnem preseganju jasnega jezikovnega okvira 23. člena ZVPot. Dalje navajata, da preizkusa poštenosti tudi ni dopustno opustiti, če je prodajalec oz. ponudnik storitev opravil t. i. pojasnilno dolžnost, kar sodi v isti vsebinski kontekst jasnosti in razumljivosti glavnega dela pogodbe. Ta stališča je po mnenju predlagateljev spregledalo tudi Vrhovno sodišče v svojih sodbah (II Ips 201/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018).

Predlagatelja nadalje opozarjata in se pri tem sklicujeta na sodno prakso SEU, Zadevo C-448/17, da je le zagotavljanje matematične formule za izračun efektivne obrestne mere, brez potrebnih informacij za njen izračun, enako, kot če efektivna obrestna mera ne bi bila navedena. Navajata tudi, da sodišča niso upoštevala stališč SEU glede presoje znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih strank (Zadeva C-226/12, Constructora Principado, točka 22 in 23 in prva alineja izreka). Iz teh izhaja, da ni nujno, da mora imeti pogoj znaten ekonomski učinek glede na vrednost transakcije. Predlagatelja menita, da je v tem smislu lahko relevantno tudi, kako težko je potrošniku preprečiti nadaljnjo uporabo te vrste pogodbenega pogoja (Zadeva C-421/14, Banco Primus, točka 61, Zadeva C-415/11, Aziz, točka 71). Predlagatelja opozarjata, da seznanitev tožnikov z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute po izrecnem stališču in ustaljeni sodni praksi SEU ne zadošča za izpolnitev pojasnilne dolžnosti bank. Teh stališč ni upoštevalo tudi Vrhovno sodišče v svojih dosedanjih sodbah.

V zvezi s problematiko kreditov v CHF se predlagatelja sklicujeta zlasti na zadeve SEU: C-26/13, Kasler in Kaslerne Rabai, C-186/16, Andriciuc in C-126/17, Czako. Navajata tudi sodno prakso Vrhovnega sodišča: II Ips 201/17, II Ips 141/2017, II Ips 195/18. V slednji zadevi je po njunem mnenju Vrhovno sodišče povsem izvotlilo zavezujočo razlago SEU in odstopilo od ustaljene sodne prakse SEU, neposredno pa je tudi poseglo v pristojnost SEU. SEU v zadevi Andriciuc svoje razlage ni omejilo na pogodbe, ki bi bile sklenjene po datumu Priporočila Evropskega odbora za sistemska tveganja iz leta 2011, temveč je dalo razlago za predhodno sklenjene pogodbe v letih 2007 in 2008. Predlagatelja zaključita, da sodišči nista dali odgovora na trditve, da je toženka glede na njeno bančno strokovno znanje in izkušnje vedela oz. vsaj mogla in morala vedeti, da lahko pride do zelo velikih tečajnih sprememb v prid krepitve CHF. Sodišči se nista opredelili tudi glede ostalih ključnih navedb glede valutnega tveganja in sta s tem kršili predlagateljeve ustavne pravice iz 22. in 25. člena Ustave RS.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367a. člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče je ocenilo, da razlogi za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367a. člena ZPP niso podani, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367c. člena ZPP).

8. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

18.02.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 1/2021
• VSL Sklep I Cp 251/2020
• VSRS Sklep II DoR 146/2021