VSRS Sodba III Ips 37/2020-3

Jedro

Stranki sta s podpisom pogodbe ustvarili enostransko odstopno upravičenje tožeče stranke, ki ga je ta lahko uveljavila v primeru prisilne poravnave nad toženo stranko. Takšno pogodbeno določilo ne nasprotuje načelu vestnosti in poštenja in je odraz prostega urejanja obligacijskih razmerij.

Možnost odstopa od pogodbe je bila v primeru začetka prisilne poravnave določena opcijsko, kar je omogočalo presojo, ali postopek zaradi insolventnosti ogroža izvedbo projekta. Tožena stranka je podpis aneksa k pogodbi, na podlagi katerega bi nadaljevala projekt kljub prisilni poravnavi, zavrnila, kar kaže na to, da je bilo izvajanje projekta ogroženo, čeprav na strani tožene stranke ni šlo za denarno izpolnitev.

Pogodba o sofinanciranju je bila sklenjena v javnem interesu, zato ima značilnosti t. i. upravne pogodbe. Pri teh pogodbah ne gre vselej za ekvivalent dajatev na strani pogodbenih strank. Tožena stranka se je zavezala izpeljati celoten projekt, tožeča stranka pa se je zavezala projekt sofinancirati. Plačilo dela stroškov na projektu zato ne pomeni sprejema delne izpolnitve. Da bi bila tožena stranka do sredstev upravičena, bi morala izpeljati celoten projekt.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 47.889,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2015 (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo povračilo 2.219,72 EUR pravdnih stroškov tožene stranke z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke pretežno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo47.889,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2016 in toženi stranki naložilo povračilo 2.884,20 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), medtem ko je v preostalem delu (glede zavrnitve tožbenega zahtevka za zakonske zamudne obresti od zneska 47.889,24 EUR od 28. 12. 2015 do 14. 12. 2016) pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo povračilo 763,50 EUR pritožbenih stroškov tožeče stranke z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 18/2020 z dne 18. 5. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali pogodbeno določilo, po katerem sme pogodbenik odstopiti od pogodbe v primeru, ko je zoper drugega pogodbenika, ki po pogodbi ni zavezan k nobeni denarni izpolnitvi, sprožen postopek prisilne poravnave, krši načelo vestnosti in poštenja v smislu prvega odstavka 5. člena Obligacijskega zakonika(v nadaljevanju OZ) in ali je zato nično, ter glede vprašanja, ali plačilo stroškov na podlagi potrjenega dela na projektu (ki predstavlja izpolnjevanje pogodbenih zavez) predstavlja sprejem delne izpolnitve.

4. Tožena stranka je vsebinsko zoper I. in III. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter predlagala ugoditev reviziji s spremembo izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno z razveljavitvijo izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje in vrnitvijo zadeve v tem delu temu sodišču v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico.

5. Revizija tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Relevantno dejansko stanje

6. Za presojo utemeljenosti revizije so relevantne naslednje dejanske ugotovitve v sodbah sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP):

– tožena stranka se je prijavila na javni razpis za dodeljevanje vzpodbud v okviru iniciative EUREKA za leto 2014, objavljen v Ur. l. RS, št. 63/2014 (v nadaljevanju razpis EUREKA);

– prijavi tožene stranke je bilo s sklepom tožeče stranke z dne 6. 2. 2015 ugodeno;

– na tej podlagi sta pravdni stranki sklenili Pogodbo št. ... z dne 29. 4. 2015 (v nadaljevanju Pogodbo o sofinanciranju ali Pogodbo), s katero sta uredili medsebojne pravice in obveznosti v zvezi s sofinanciranjem dela upravičenih stroškov raziskovalno razvojnih aktivnosti na projektu Razvoj konkurenčne tehnologije za proizvodnjo HTS formatov monolitov, namenjenih določanju glikozilacije (v nadaljevanju projektu CIM-Glyco), v vrednosti 298.361,00 EUR, ki naj bi se izvedel v letih 2015, 2016 in 2017;

– 20. člen Pogodbe o sofinanciranju je določal: „V primeru, da se v času veljavnosti pogodbe nad prejemnikom prične postopek stečaja, prisilne poravnave ali likvidacije, je prejemnik dolžan o postopku takoj obvestiti ministrstvo. Z dnem začetka stečajnega postopka, prisilne poravnave ali likvidacije preneha obveznost ministrstva do prejemnika iz naslova te pogodbe [prvi odstavek]. /.../ Z dnem začetka postopka prisilne poravnave ali likvidacije lahko ministrstvo odstopi od pogodbe ter zahteva vračilo izplačanih sredstev [tretji odstavek].“

– na podlagi zahtevka tožene stranke za sofinanciranje projekta EUREKA (A15) in njegove dopolnitve (A5), ki je vseboval tudi poročilo o delu na projektu, kar vse je tožeča stranka potrdila, je bilo toženi stranki 28. 12. 2015 izplačanih 47.889,24 EUR sredstev za leto 2015;

– Okrožno sodišče v Novi Gorici je izdalo sklep St 3241/2016 z dne 24. 8. 2016 o začetku postopka prisilne poravnave nad toženo stranko, o čemer je ta tožečo stranko obvestila z dopisom z dne 7. 9. 2016;

– pravdni stranki sta se po začetku prisilne poravnave dogovarjali o sklenitvi Aneksa k Pogodbi, s katerim bi na novo opredelili medsebojne pravice in obveznosti iz Pogodbe¹;

– tožena stranka je sklenitev Aneksa zavrnila z dopisom z dne 16. 11. 2016 (A9), z obrazložitvijo, da je Aneks v neskladju z zakonodajo glede prisilne poravnave, saj bi tožečo stranko postavil v boljši položaj v primerjavi z drugimi upniki; poleg tega pa bi utegnil ogroziti uspeh prisilne poravnave; tožena stranka bi namreč morala izvajati projekt, ki ni plačan, ter poleg lastnih sredstev, ki jih podjetje za ta namen nima, za projekt zagotavljati še dodatna sredstva, ki naj bi jih zagotavljalo ministrstvo, skupaj 'cca. 200K EUR' letno;

– tožeča stranka je toženo stranko z dopisom z dne 5. 12. 2016 (vročenim15. 12. 2016) obvestila, da odstopa od pogodbe in zahteva vračilo sredstev, izplačanih za leto 2015, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Presoja sodišč prve in druge stopnje

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka vse svoje obveznosti za leto 2015 izpolnila, kar je tožeča stranka sama potrdila. S tem, ko je odobrila plačilo, je morala predhodno preveriti pravilnost izpolnjevanja pogodbe, kar je tudi storila in sprejela do takrat opravljene storitve kot pravilne, četudi storitev do takrat ni bila opravljena v celoti, temveč le delno. Ne drži, da bi bile storitve, izvedene v letu 2015, brez pomena brez storitev v letu 2016 in 2017. Financiranje po Pogodbi je bilo namreč razdeljeno na sklope po posameznih letih. V okoliščinah prisilne poravnave, ko je tožena stranka želela nadaljevati z izvajanjem projekta in je med strankama celo potekalo usklajevanje glede podpisa aneksa, je bilo treba ravnati v skladu z načelom sorazmernosti. Tožeči stranki od Pogodbe ni bilo nujno odstopiti in če tožena z izpolnjevanjem obveznosti ne bi nadaljevala, bi imela tožeča stranka možnost, da ne bi izvedla dodatnih izplačil.

8. Sodišče druge stopnje je drugače kot sodišče prve stopnje presodilo, da sredstva, ki jih je tožena stranka od tožeče prejela za leto 2015, niso bila sredstva za opravljene storitve, temveč povračilo stroškov, ki so toženi stranki nastali v zvezi s projektom. Bistvena dolžnost tožeče stranke po Pogodbi je izplačati javna sredstva, bistvena dolžnost tožene stranke pa izvesti celoten projekt ter doseči predvidene cilje in rezultate. Nastanek upravičenih stroškov ni izpolnitev tožene stranke, ampak pogoj za nastanek njene pravice do javnih sredstev. Tožeča stranka si je z določilom 20. člena Pogodbe zagotovila oblikovalno pravico, da odloči o prenehanju pogodbenega razmerja z enostransko odstopno izjavo. Tožena stranka je bila s pogoji, pod katerimi je tožeča stranka ponudila sofinanciranje projekta, predhodno seznanjena in je s podpisom Pogodbe nanje pristala. Poleg tega je tožeča stranka navedla tudi legitimne cilje, ki jih je takšno določilo zasledovalo (enakopravno obravnavo vseh prejemnikov, spoštovanje določil Uredbe o splošnih skupinskih izjemah in razpisa EUREKA). Zato ni razloga za ničnost navedenega pogodbenega določila.

Navedbe revidentke

9. Revidentka navaja, da naj bi določilo 20. člena Pogodbe o sofinanciranju nasprotovalo načelu vestnosti in poštenja, da naj bi bilo nepošteno in zato nično. Dejstvo, da se je stranka, ki ni zavezana k nobeni denarni izpolnitvi, znašla v postopku prisilne poravnave, naj bi v ničemer ne vplivalo na njeno izpolnjevanje obveznosti; zato taka pogodbena določba, ki sopogodbenika varuje pred plačilno nesposobnostjo drugega sopogodbenika, izgubi smisel. Prisilna poravnava vpliva le na režim poravnavanja denarnih obveznosti, ne pa na režim izvajanja storitev.

10. Poleg tega pa takšno upravičenje izgubi smisel v situacijah, kakršna je bila konkretna, ko naj bi bila tožeča stranka zavezana storitve toženi stranki plačati oziroma sofinancirati po tem, ko so bile te že opravljene in jih je tožeča stranka tudi odobrila. Če tožena stranke ne bi izpolnjevala svojih obveznosti, naj bi imela tožeča stranka možnost zavrniti izplačilo sredstev; zato zaradi prisilne poravnave ni trpela nobenega dodatnega rizika. Pogodba je bila pripravljena enostransko in se tožena stranka v zvezi s spornim pogodbenim določilom naj bi ne imela možnosti pogajati, kar je treba upoštevati pri presoji (83. člen OZ). Poleg tega naj bi bil projekt izveden v celoti in naj bi bil s tem dosežen namen javnega razpisa, kar prav tako kaže na to, da je ravnanje tožeče stranke v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

11. Kršitev materialnega prava naj bi predstavljalo tudi stališče sodišča druge stopnje o tem, da plačilo stroškov na podlagi potrjenega dela na projektu ne predstavlja sprejema delne izpolnitve. Tožena stranka je svoje obveznosti izpolnila, za kar ji je tožeča stranka plačala vtoževani znesek. Vračilo zneska nasprotuje načelu enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Pogodbeno določilo glede vračila naj bi bilo namenjeno varstvu v primeru, da lahko sopogodbenik zahteva vračilo, ko drug pogodbenik ne izpolni obveznosti, prejme pa sredstva.

12. Neutemeljeni naj bi bili ugovori tožeče stranke, da zanjo storitve, izvedene v letu 2015, niso imele nobenega pomena ali koristi. V konkretnem primeru je namreč šlo za sofinanciranje projekta v javnem interesu, ki mu je bilo po prepričanju revidentke delno zadoščeno z njeno delno izpolnitvijo v letu 2015. Tožeča stranka je pred izplačilom sredstev za to leto predhodno ocenila opravljeno delo tožene stranke in ga tudi potrdila, s tem pa naj bi smiselno priznala delno izpolnitev obveznosti tožene stranke. Sodišče druge stopnje naj bi s tem v zvezi zagrešilo tudi kršitev iz 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi se do tega ne opredelilo.

Presoja utemeljenosti revizije

13. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

Glede prvega dopuščenega vprašanja

14. Med strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka od Pogodbe o sofinanciranju odstopila na podlagi tretjega odstavka 20. člena. Ta določa, da lahko ministrstvo z dnem začetka postopka prisilne poravnave ali likvidacije [nad prejemnikom] odstopi od pogodbe ter zahteva vračilo izplačanih sredstev. Sporno pa je bilo, ali takšno pogodbeno določilo nasprotuje načelu vestnosti in poštenja ter je zato nično.

15. V obligacijskem pravu velja, da udeleženci prosto urejajo svoja razmerja, vendar pa jih ne smejo urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (3. člen OZ). V pogodbenem pravu je sankcija za nasprotovanje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom ničnost (86. člen OZ). Eden od standardov, ki služi omejevanju prostega urejanja razmerji, je tudi temeljno načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ). To načelo pomeni vodilo pri uveljavljanju lastnih interesov ob sklepanju obligacijskih razmerij ter pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerji. Služi predvsem usmerjanju pri uporabi in razlagi pravnih pravil.

16. V konkretnem primeru sta stranki s podpisom Pogodbe o sofinanciranju, konkretno s tretjim odstavkom njenega 20. člena, ustvarili enostransko odstopno upravičenje tožeče stranke, ki ga je tožeča stranka lahko uveljavila v primeru prisilne poravnave nad toženo stranko. Kot je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje, sta stranki s takim dogovorom prosto uredili obligacijsko razmerje; take določbe Pogodbe pa so postale del materialnega prava, na katerega tožeča stranka opira svoj zahtevek. Takšno določilo o enostranskem odstopnem upravičenju pa samo po sebi ne pomeni kakšnega nasprotovanja, ki bi terjalo najstrožjo sankcijo, to je ničnost.

17. Tožena stranka nasprotovanje načelu vestnosti in poštenja utemeljuje s tem, da tožeča stranka zaradi prisilne poravnave nad njo (to je toženo stranko) ni bila v nobenem smislu ogrožena, saj tožena stranka ni bila zavezana k denarni izpolnitvi, ki bi lahko bila zaradi začetega postopka zaradi insolventnosti okrnjena; poleg tega pa je tožeča stranka sredstva vselej izplačevala naknadno in bi lahko zahtevek za izplačilo v primeru neizpolnitve obveznosti zavrnila.

18. Pogodbena možnost odstopa od pogodbe je bila v primeru začetka postopka prisilne poravnave nad prejemnikom sredstev predvidena opcijsko („lahko [ministrstvo] odstopi“), kar je omogočalo presojo, ali postopek zaradi insolventnosti, začet nad prejemnikom sredstev, ogroža izvedbo projekta. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da sta se pravdni stranki po začetku postopka prisilne poravnave dogovarjali za sklenitev Aneksa, na podlagi katerega bi se projekt lahko nadaljeval, vendar je tožena stranka podpis takega Aneksa zavrnila; med drugim iz razloga, ker naj bi podjetje za namen izvajanja projekta sploh ne imelo lastnih sredstev, nemogoče pa naj bi ji bilo zagotoviti dodatna sredstva, ki bi jih sicer zagotavljalo ministrstvo v obliki sofinanciranja. To kaže, da je bilo izvajanje projekta zaradi začetka postopka prisilne poravnave očitno ogroženo, čeprav na strani tožene stranke ni šlo za denarno izpolnitev; zato se revizijske navedbe v zvezi s tem izkažejo kot neutemeljene. Morebitno kasnejše dokončanje projekta pa zaradi odstopa tožeče stranke od Pogodbe, kar je imelo za posledico razvezo te Pogodbe, za odločitev o sporu ni pomembno.²

19. Po drugi strani pa je tožeča stranka med postopkom pojasnila, v čem je bil smisel izpodbijane določbe. Legitimen cilj, ki ga je zasledovala navedena pogodbena določba, je bil v sofinanciranju solventnih prejemnikov sredstev. Postopek prisilne poravnave namreč pomeni določene omejitve poslovanja,³ ki bi lahko vplivale na izpolnjevanje pogodbenih zavez prejemnika (kar je v postopku trdila tudi sama tožena stranka), čemur se je želela tožeča stranka s pogodbeno dogovorjeno možnostjo odstopa od pogodbe izogniti. Postopek prisilne poravnave je sicer usmerjen v nadaljevanje obstoja insolventnega dolžnika, vendar pa ob upoštevanju vzrokov za začetek takšnega postopka pomeni določeno negotovost glede izida postopka in obstanka subjekta, nad katerim se vodi postopek, na trgu.

20. Ker je tožeča stranka primarno odgovorna za varovanje namenskosti dodeljevanja in porabe nepovratnih sredstev, je dogovorjeno odstopno upravičenje v primeru nastopa insolventnosti, ko utegne biti ta cilj ogrožen (in je v konkretnem primeru očitno tudi bil), po presoji Vrhovnega sodišča skladno s splošno uveljavljenim načelom varstva proračunskih sredstev ter v skladu (ne pa v nasprotju) z načelom vestnosti in poštenja.

21. Končno je neupošteven ugovor tožene stranke, da naj bi bila pogodba enostransko pripravljena, zaradi česar naj bi bilo treba uporabiti razlagalno pravilo iz 83. člena OZ. Tak ugovor je namreč podala šele v revizijskem postopku.

22. Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje je torej, da pogodbeno določilo o možnosti odstopa od pogodbe zaradi prisilne poravnave stranke, ki ni zavezana k denarni izpolnitvi, ne nasprotuje načelu vestnosti in poštenja ter posledično ni nično.

Glede drugega dopuščenega vprašanja

23. Pogodba o sofinanciranju je v tretjem odstavku 9. člena določala, da „je projekt ekonomsko nedeljiva celota aktivnosti, z določeno tehnično tehnološko funkcijo in jasno opredeljenimi cilji ter z vnaprej določenim časom trajanja, z datumom začetka in konca. Predmet pogodbe je izpolnjen, ko je zaključen celoten projekt oziroma so izvedene vse aktivnosti v okviru posameznega projekta, ne glede na to, ali jih izvaja prejemnik po tej pogodbi ali drug partner projektnega konzorcija“. Cilji in rezultati projekta so bili definirani v vlogi na razpis, medtem ko morajo biti rezultati projekta dostopni na trgu najkasneje v roku dveh let po zaključku projekta (13. člen Pogodbe). Iz prijave oziroma vloge (A3), ki je sestavni del Pogodbe, je razvidno, da je končni cilj projekta in končni produkt, ki bo tržen, postavitev platforme za produkcijo HTS formatov monolitov ter razvoj in produkcija novih HTS monolitnih produktov za spremljanje glikozilacije proteinov v diagnostične namene, medtem ko naj bi bila platforma za produkcijo HTS monolitov patentirana s strani toženca. V skladu s 3. členom Pogodbe pa je predmet te pogodbe sofinanciranje dela upravičenih stroškov raziskovalno razvojnih aktivnosti projekta.

24. Pogodba o sofinanciranju je bila sklenjena v javnem interesu, ki je bil v konkretnem primeru v spodbujanju raziskovalno razvojne dejavnosti, in ima zato značilnosti t. i. upravne pogodbe. Slovensko pravo takšnih pogodb ne ureja; sodna praksa pa jih presoja po splošnih pravilih civilnega prava, kolikor njeni javnopravni elementi tega ne izključujejo.⁴

25. Predmet in cilj Pogodbe je bil v zaključku celotnega projekta in razvoju končnega produkta (glej zgoraj). Tožena stranka se je s podpisom Pogodbe zavezala k pogodbeno dogovorjenemu cilju, tožeča stranka pa se je za dosego cilja zavezala sofinancirati del upravičenih stroškov,⁵ ki nastanejo pri izvajanju aktivnosti, kar pomeni, da tožena stranka ni opravljala posameznih storitev za tožečo stranko oziroma te niso bile predmet pogodbe. Glede na pogodbeno opredeljen predmet in cilj, ki je v zaključku celotnega projekta in razvoju končnega produkta, ni mogoče slediti revizijskim navedbam, da naj bi bil javni interes delno dosežen z aktivnostmi tožene stranke v letu 2015, ko je s svojimi zaposlenimi izvajala razvojno dejavnost. Kakršnekoli storitve, ki jih je tožena stranka opravila v zasledovanju pogodbeno dogovorjenega cilja, zato niso mogle pomeniti delne izpolnitve njenih pogodbenih obveznosti.⁶

26. Glede na navedene značilnosti Pogodbe o sofinanciranju ni mogoče pritrditi stališču revidentke, da naj bi vračilo prejetih sredstev nasprotovalo načelu enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Pri upravnih pogodbah, sklenjenih v javnem interesu, namreč pogosto ne gre za ekvivalent na strani obeh pogodbenih strank. Tožeča stranka se je s Pogodbo zavezala zagotavljati javna sredstva za sofinanciranje stroškov tožene stranke, ki so tej nastajali pri raziskovalno razvojni dejavnosti, ki jo je tožeča stranka spodbujala v javnem interesu, iz česar že pojmovno izhaja, da takšne pogodbe o sofinanciranju ni mogoče podvreči načelu enake vrednosti dajatev.

27. Sofinanciranje je bilo predvideno z dinamiko izplačil v štirih proračunskih letih(7. člen Pogodbe); potekalo pa je tako, da je tožena stranka za posamezno leto predložila zahtevek za sofinanciranje pogodbeno določenih upravičenih stroškov. Temu zahtevku je priložila tudi poročilo o delu. Zahtevek je tožeča stranka ovrednotila z vidika upravičenosti stroškov, predvidenih v pogodbi, in ga potrdila, če so ti stroški ustrezali dogovorjenim. Takšnega mehanizma izvajanja izplačil dejansko nastalih stroškov pri izvajanju projekta v določenem časovnem obdobju ni mogoče razumeti kot obračuna posamezne faze izvedbe projekta, ravnanja tožeče stranke (potrditve upravičenosti stroškov) pa ni mogoče šteti kot sprejema delne izpolnitve (prvi odstavek 285. člena OZ). Tožeča stranka s potrditvijo zahtevka ni potrdila vsebine opravljenega dela na projektu, temveč le upravičenost uveljavljanih stroškov, do katerih bi bila tožena stranka končno upravičena, če bi izpolnila svojo pogodbeno obveznost, tj. če bi predvideni projekt izvedla do konca ter dosegla predvidene cilje in rezultate. Nastanek upravičenih stroškov tako ne predstavlja izpolnitve tožene stranke, temveč pomeni pogoj za nastanek njene pravice do javnih sredstev, ki se manifestira s potrjenim zahtevkom v posameznem proračunskem letu, kar je ustrezno pojasnilo že sodišče druge stopnje. Zato je neutemeljen tudi revizijski očitek o procesni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

28. Revidentkine navedbe o tem, da naj bi bila določba o vračilu sredstev predvidena za primere, ko bi prejemnik sredstva prejel, ne da bi opravil svoje obveznosti, po vsem obrazloženem ne držijo. Revidentka očitno napačno razume, kaj pomeni „opraviti svoje obveznosti“. Da bi v konkretnem primeru prejemnik opravil svoje obveznosti, bi moral izvesti celoten projekt, k čemur se je zavezal s Pogodbo. Dejstvo, da ob odstopu od Pogodbe to ni bilo izpolnjeno, pa daje tožeči stranki upravičenje, da terja vračilo že izplačanih sredstev.

29. Vrhovno sodišče je dopustilo revizijsko vprašanje, ali plačilo stroškov na podlagi potrjenega dela na projektu (ki predstavlja izpolnjevanje pogodbenih zavez) predstavlja sprejem delne izpolnitve. Po vsem obrazloženem je ugotoviti, da plačilo stroškov ni bilo posledica potrditve samega dela na projektu, temveč le potrditve, da je v zvezi s projektom šlo za upravičene stroške, predvidene v6. členu Pogodbe o sofinanciranju. Zato v konkretnem primeru takšnega plačila ni mogoče razumeti kot sprejema delne izpolnitve pogodbenih zavez.

Odločitev o reviziji

30. Vrhovno sodišče je s tem odgovorilo na revizijske navedbe, ki so bile po njegovi materialnopravni presoji bistvene za odločitev.

31. Ker glede na obrazloženo uveljavljana revizijska razloga nista podana, je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

32. Odločitev je bila sprejeta soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

33. Ker revidentka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije njene stroške (II. točka izreka).

-------------------------------
¹ Predlog Aneksa (A8) je določal, da se Pogodba spremeni tako, da prenehajo vse še neizvršene finančne obveznosti ministrstva do prejemnika; ta pa projekt izvede v celoti, kot je bilo predvideno v Pogodbi. Če prejemnik projekta oziroma obveznosti po Pogodbi ne izpolni, je dolžan, brez poziva k odpravi kršitve, prejeta sredstva v višini 47.889,24 EUR vrniti v 30 dneh od poziva ministrstva. Sklenitev Aneksa je bila predvidena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa.
² V postopku niti ni bilo ugotovljeno, da bi bil projekt dokončan.
³ Glej 151. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).
⁴ Primerjaj sodbo VS RS III Ips 80/2018 z dne 12. 2. 2019 (tudi sodbo III Ips 31/2012 z dne 15. 10. 2013 in sodbo III Ips 83/2002 z dne 6. 2. 2003).
⁵ V 6. členu Pogodbe o sofinanciranju so bili definirani upravičeni stroški za izvajanje projekta za raziskovalno razvojne aktivnosti, in sicer: stroški osebja, raziskovalcev, tehnikov in podpornega osebja; stroški instrumentov, opreme, zemljišč in stavb; stroški svetovanja in drugih storitev, ki se uporabljajo izključno za raziskovalno dejavnost; režijski stroški.
⁶ Pogodba o sofinanciranju je v 13. členu določala, da lahko ministrstvo odstopi od pogodbe in zahteva vračilo sredstev tudi v primeru, da prejemnik ne doseže ciljev, ki jih je definiral v vlogi na razpis.

Datum zadnje spremembe:

09.02.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep III DoR 18/2020
• VSL Sodba I Cpg 909/2018
• Sodba II Ips 34/95