VSRS Sodba I Ips 39580/2017

Jedro

Obsojencu očitano kaznivo dejanje pomeni takoimenovano intelektualno ponareditev listin v poslovnem prometu. Za obstoj temeljne oblike tega kaznivega dejanja morata biti izpolnjena naslednja pogoja: da gre za poslovno listino in za lažni podatek v njej. Kaznivo dejanje po drugem odstavku 235. člena KZ-1 je podano, ko storilec poslovno listino uporabi kot resnično, vedoč, da je lažna. Uporabi jo s tem, da prikrije lažnost vsebine in jo da v promet s fizičnimi ali pravnimi osebami ali pa jo predloži v zvezi z gospodarskimi odločitvami. Kazenskopravno varovana dobrina takoimenovanega listinskega delikta je gospodarsko poslovanje oziroma pravna varnost v poslovnem prometu.

Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je kot resnično uporabil lažno poslovno listino – plačilno listo, v njegovi gospodarski družbi zaposlenega oškodovanca. Namen pisnega obračuna plače je med drugim, da je delavec seznanjen z bistvenimi podatki glede izplačila plače. Omogoča mu, da ima ustrezen pregled nad svojo plačo, njenim dejanskim obračunom in nenazadnje pravilnostjo njenega izplačila. Pisni obračun plače je tako delavčeva pravica, ki je predvidena z namenom varstva njegovih interesov. V skladu z določbami Konvencije Mednarodne organizacije dela (Konvencija MOD št. 95) in spremljajočega Priporočila o varstvu plač (Priporočilo MOD št. 85) mora delodajalec delavca ob vsakem izplačilu plače obvestiti o sestavi plače za to obdobje. Izrecno je določeno, da mora biti delavec med drugim obveščen tudi o vseh odtegljajih od plače, razlogih zanje in njihovi višini.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 39580/2017 z dne 20. 9. 2018 obsojenega M. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Odločilo je, da je dolžan oškodovancu plačati znesek 447,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 39580/2017 z dne 26. 3. 2019 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornica, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve trdi, da iz opisa kaznivega dejanja ni razviden izvršitveni način, da noben podatek v plačilni listi za december 2015 ni lažen, zato navedena listina ne predstavlja lažne poslovne listine, da sodišče ni opravilo dokazne ocene verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe, da je v razlogih sodbe izostala obrazložitev obsojenčevega naklepa, in da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče Janeza Erčulja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da je brezpredmetno navajanje zahteve, da je listina vsebovala vse obvezne postavke in podatke po zakonu, da gre v obravnavanem primeru za listinski delikt, zato morebitna seznanitev oškodovanca z možnostjo poravnave odtegljaja ne more vplivati na izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja, da se zahteva v pretežni meri ukvarja z nasprotovanjem ugotovljenim dejstvom oziroma dokazni oceni, kar ne more biti predmet postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, da je brez podlage očitek zahteve, da je v sodbi izostala dokazna ocena verodostojnosti izpovedbe oškodovanca, in da je zavrnitev dokaznih predlogov vsebinsko ustrezno obrazložena.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec in njegova zagovornica seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Jedro kazenskopravnega očitka obsojencu v obravnavani zadevi je, da je lažno poslovno listino, ki jo mora voditi na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) uporabil kot resnično, ko je kot edini družbenik, prokurist in dejansko poslovodeča oseba družbe C., d. o. o., delavcu D. Š. izdal pisni obračun plače za mesec december 2015, v katerem je bilo navedeno, da je družba C., d. o. o., od njegove plače odtegnila 447,95 EUR v korist G., d. d., čeprav je vedel, da njegova družba teh sredstev upniku G., d. d., ni nakazala.

6. Bistvo zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da obsojencu očitano ravnanje ni kaznivo dejanje, in da gre za "izključno dolžniško-upniško razmerje, ne pa za izdajo lažne poslovne listine". Vložnica kršitev utemeljuje z navedbami, da noben podatek v plačilni listi za mesec december 2015 ni lažen, da plačilna lista vsebuje vse podatke, ki jih določa ZDR-1, da iz opisa kaznivega dejanja ni razviden izvršitveni način obsojencu očitanega kaznivega dejanja, in da iz njega ni razvidno "s kakšnim dejanjem, naj bi obsojenec takšno listino uporabil kot resnično".

7. Obsojencu očitano kaznivo dejanje pomeni takoimenovano intelektualno ponareditev listin v poslovnem prometu. Za obstoj temeljne oblike tega kaznivega dejanja morata biti izpolnjena naslednja pogoja: da gre za poslovno listino in za lažni podatek v njej. Kaznivo dejanje po drugem odstavku 235. člena KZ-1 je podano, ko storilec poslovno listino uporabi kot resnično, vedoč, da je lažna. Uporabi jo s tem, da prikrije lažnost vsebine in jo da v promet s fizičnimi ali pravnimi osebami ali pa jo predloži v zvezi z gospodarskimi odločitvami.¹ Kazenskopravno varovana dobrina takoimenovanega listinskega delikta je gospodarsko poslovanje oziroma pravna varnost v poslovnem prometu.²

8. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je kot resnično uporabil lažno poslovno listino – plačilno listo, v njegovi gospodarski družbi zaposlenega oškodovanca. Namen pisnega obračuna plače je med drugim, da je delavec seznanjen z bistvenimi podatki glede izplačila plače. Omogoča mu, da ima ustrezen pregled nad svojo plačo, njenim dejanskim obračunom in nenazadnje pravilnostjo njenega izplačila. Pisni obračun plače je tako delavčeva pravica, ki je predvidena z namenom varstva njegovih interesov.³ V skladu z določbami Konvencije Mednarodne organizacije dela (Konvencija MOD št. 95) in spremljajočega Priporočila o varstvu plač (Priporočilo MOD št. 85) mora delodajalec delavca ob vsakem izplačilu plače obvestiti o sestavi plače za to obdobje. Izrecno je določeno, da mora biti delavec med drugim obveščen tudi o vseh odtegljajih od plače, razlogih zanje in njihovi višini.

9. V kazenskopravnem očitku obsojencu so vsebovani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena KZ-1. Iz njega je razvidno, da je obsojenec uporabil lažno poslovno listino kot pravo s tem, ko je delavcu D. Š. izdal plačilno listo za mesec december, v kateri je bil prikazan znesek odtegljaja v korist G., d. d.. Ta podatek v plačilni listi pa ni bil resničen oziroma je bil lažen, ker tega zneska od obsojenčeve plače zavarovalnici ni nakazal.

10. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi⁴ obširno in razumno obrazložilo, zakaj je štelo, da je obsojenec izvršil vse zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja, zakaj v obravnavanem primeru ne gre le za "dolžniško-upniško razmerje med oškodovancem in delodajalcem“, temveč za storitev kaznivega dejanja in, zakaj ni materialnopravno relevantno, ali je bil oškodovanec seznanjen z obsojenčevim ravnanjem. Navedlo je, da se je obsojenec, ko je januarja 2016 delavcu izdal obračun plače, na katerem je bilo lažno navedeno, da je družba C., d. o. o. odtegnila od njegove plače znesek 447,95 EUR v korist G., d. d., zavedal, da je na ta način uporabil lažno poslovno listino kot pravo. Dejanje je po presoji sodišča storil z namenom prikazati, da je bil oškodovančev dolg do upnika poplačan, s tem pa je dosegel, da je bil delavcu izplačan nižji znesek plače. Sodišče je obrazložilo tudi, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, saj je vedel, da je dolžan na pisnem obračunu plače, ki ga je izdal zaposlenemu, navesti resnične podatke, pa tega hote ni storil, temveč je na plačilni listi navedel neresnične podatke in tako delavcu izplačal nižjo plačo.

11. Obsežne trditve zahteve, da je obsojenec dokazal, da družba ni imela denarnih sredstev in prilivov, ki bi omogočili izvršitev plačil po plačilni listi, da je družbi C., d. o. o., družba E., d. o. o., pred izdajo obračuna plač, obljubila poplačilo že zapadlega dolga, do katerega pa ni prišlo, da oškodovanec nikoli ni uveljavljal svojega zahtevka do družbe C., d. o. o., da je bil seznanjen z okoliščino, da delodajalec ni izvršil plačila zavarovalnici G., d. o. o., da je sodišče v celoti verjelo izpovedbi oškodovanca, "ki se je sprenevedal in poskušal v svoj prid uporabiti vsakršno možnost, da bi v breme obsojenca prevalil plačilo dolga do zavarovalnice", in da ni z ničemer utemeljena odločitev sodišča, zakaj je sledilo oškodovančevi izpovedbi, pomenijo, v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, izpodbijanih dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe.

12. Obsojenčeva zagovornica s trditvijo v zahtevi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče J. E., nakazuje na kršitev obsojenčeve pravice do obrambe. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je bil J. E. direktor družbe E., d. o. o., da se je oškodovanec z njim pogovarjal glede plačila dolga družbe E., d. o. o. do družbe C., d. o. o. in, da bi se lahko z zaslišanjem navedene priče ugotovilo, da je imel obsojenec s strani družbe E., d. o. o., obljubljeno nakazilo - poplačilo dolga do družbe C., d. o. o., do katerega pa ni prišlo.

13. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno) sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava): 1.) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2.) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3.) predlagani dokazi morajo biti materialnopravno relevantni; 4.) pravno relevantnost predlaganega dokaza mora stranka utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5.) v dvomu je šteti vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga mora sodišče izvesti, razen, če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka, sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že ugotovljeno, ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

14. Ob upoštevanju predstavljenih izhodišč o zavrnitvi dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje⁵, čemur je pritrdilo pritožbeno sodišče⁶, utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče J. E. V zvezi z zavrnitvijo tega dokaznega predloga je presodilo, da bi bila njegova izvedba materialnopravno nerelevantna, ker je iz podatkov spisa razvidno, da se podjetji C., d. o. o. in E., d. o. o. nista mogli sporazumeti o plačilu storitev oziroma, da je podjetje E., d. o. o. zavrnilo izstavljene račune. Vrhovno sodišče k temu dodaja, da se obsojencu v obravnavanem primeru ne očita storitev kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev, pri katerem bi utegnila biti njegova nezmožnost plačila pravno upoštevna, temveč storitev kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin, ki nima nobene materialnopravno relevantne zveze s premoženjskim stanjem njegove gospodarske družbe.

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Vrhovno sodišče je, upoštevaje premoženjske razmere obsojenca, ki je po podatkih sodbe sodišča prve stopnje prejemnik denarne socialne pomoči, obsojenca na podlagi določb 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

-------------------------------
¹ Primerjaj Deisinger M. (2017): Kazenski zakonik 2017. Posebni del: s komentarjem, sodno prakso in literaturo, 1. izdaja, Poslovna založba, Maribor, str. 495 do 497.
² Podrobneje o tem glej Kozina J., v Korošec D., et. al. (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), druga knjiga, Ur. l., RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 899.
³ Primerjaj Kresal B., v Berčan I. et. al. (2019): Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1): s komentarjem – 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, str. 827-828.
⁴ 9. in 10. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 5. do 7. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.
⁵ 3. točka razlogov sodbe.
⁶ 9. točka razlogov sodbe.

Datum zadnje spremembe:

05.02.2021

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 39751/2016
• Sodba I Ips 91/2007
• VSL Sodba in sklep VII Kp 26460/2018