VSRS Sodba III Ips 38/2020

Jedro

V nasprotju z nemško kasnejšo ureditvijo, ki upnika iz kapitalskega posojila obravnava kot podrejenega insolvenčnega upnika, takšne posledice niso izrecno urejene v slovenski zakonodaji. Tega ne ureja 498. člen ZGD-1, prav tako pa tudi ZFPPIPP, ki je substančni zakon za postopke insolventnosti, nima posebnih določb, ki bi se nanašale na položaj upnikov iz kapitalskih posojil.

Brez posebne ureditve takšnega položaja pa razlago, ki jo ponuja revidentka v reviziji, izključuje povsem jasna določba prvega stavka prvega odstavka 498. člena ZGD-1, ki določa, da [D]ružbenik …... ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku.... Takšna določba ne ponuja možnosti razlage, da naj bi se s tem zgolj spremenila narava terjatve iz navadne v podrejeno in naj se posledično to zgolj upošteva v smislu vrstnega reda poplačila po 359. členu ZFPPIPP.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške revizijskega postopka toženi stranki v višini 2.733,00 EUR in stranskemu intervenientu v višini 3.334,26 EUR, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Tožena stranka je v stečajnem postopku nad tožečo stranko prijavila terjatev v višini 587.411,49 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in ločitveno pravico na nepremičninah tožeče stranke. Tožena stranka naj bi terjatev pridobila na podlagi pogodbe o odstopu terjatve z dne 12. 3. 2014. Glede na napotitev v postopku preizkusa terjatev v stečajnem postopku tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja zahtevek za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve in ločitvene pravice.

2. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke (I. točka izreka sodbe) kakor tudi ne ločitvena pravica na nepremičninah tožeče stranke (II. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo povratni prenos zemljiškega pisma na lastnika obremenjenih nepremičnin (III. točka izreka sodbe) in povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki in stranskemu intervenientu (IV. In V. točka izreka sodbe).

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek iz III. točke izreka prvostopenjske sodbe. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

4. Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 22/2020 z dne 18. 5. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, kakšne pravne učinke ima določba prvega odstavka 498. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki določa, da se tako imenovano kapitalsko posojilo v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave šteje za premoženje družbe, na terjatev družbenika za vračilo takega posojila?

5. Tožena stranka je v zakonskem roku vložila revizijo. V njej je uveljavljala napačno uporabo materialnega prava in kršitve pravice do zasebne lastnine iz člena 33 Ustave Republike Slovenije. Revizijskemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi in izpodbijani del sodbe v II. točki spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno temu pa, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter mu zadevo vrne v novo sojenje, oziroma da razveljavi izpodbijani del obeh sodb ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Uveljavljala je povrnitev stroškov revizijskega postopka.

6. Tožeča stranka in stranski intervenient sta v svojih odgovorih na revizijo Vrhovnemu sodišču predlagala, naj revizijo zavrne. Uveljavljala sta povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Ugotovljeno dejansko stanje v sodbah sodišč prve in druge stopnje

7. Tožeča stranka je 19. 3. 2012 prejela sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 49/2006 z dne 25. 1. 2012, s katero ji je bilo naloženo plačilo družbi A. d. d. (stranskemu intervenientu v tej pravdi) 248.109,17 EUR s pripadki. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper navedeno sodbo, ni pa oblikovala rezervacije v finančnih izkazih.

8. Tožeča stranka je na dan 31. 12. 2011 v bilanci stanja izkazovala preneseni čisti dobiček v višini 691.774,00 EUR in čisti dobiček poslovnega leta 44.398,00 EUR, skupaj torej 736.172,00 EUR.

9. A. B. je kot edini družbenik in hkrati zakoniti zastopnik pravne prednice tožeče stranke (družbe B. d. o. o.) 17. 4. 2012 sprejel sklep o izplačilu dobička v višini 736.172,00 EUR oziroma 588.973,60 EUR (neto) v roku 30 dni. Tožeča stranka obveznosti iz tega naslova v svojih poslovnih knjigah ni vknjižila. V času sprejema skupščinskega sklepa tožeča stranka ni imela razpoložljivih denarnih sredstev za izplačilo dobička.

10. Zaradi obremenjenosti družbe z novo obveznostjo je v letu 2012 bilanca stanja v pasivi znašala 2.303.357 EUR in ne 1.448.373 EUR, kot je bilo navedeno v bilanci stanja za leto 2012. Zaradi sklepa družbenika je kapital družbe znašal le še 55.686 EUR oziroma 2,4 % vseh obveznosti do virov in je posledično družba postala kapitalsko neustrezna in prezadolžena.

11. Izplačilo dobička ni bilo izvedeno, v zavarovanje terjatve je bil 17. 8. 2012 ustanovljen zemljiški dolg in izstavljeno zemljiško pismo.

12. 12. 3. 2014 je bila sklenjena pogodba o odstopu terjatve, s katero je A. B. kot odstopnik terjatev iz naslova neizplačanega dobička prenesel na toženo stranko kot prevzemnika terjatve. Zakoniti zastopnik tožene stranke je vedel za namen A. B., da mu cedira terjatev in nanj indosira zemljiško pismo, da bi se izognil ugovorom tožeče stranke in z namenom oškodovanja upnikov.

13. 18. 11. 2014 je bil začet stečajni postopek nad tožečo stranko.

Nosilni argumenti sodišč prve in druge stopnje

14. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je družbenik s sprejetjem sklepa o razdelitvi celotnega dobička družbo izpostavil izjemnim tveganjem, kar je v nasprotju z določili 28. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Posledično so bila tveganja, vključno s tveganjem, ki je izhajalo iz sodnega postopka, v katerem je bilo družbi s prvostopenjsko sodbo naloženo plačilo 248.109,17 EUR s pripadki, prenesena na upnike. Z ustreznim knjiženjem obveznosti in oblikovanjem rezervacij bi se za znesek rezervacij poslabšala kapitalska ustreznost družbe, zato že zaradi tega družbenik ne bi smel sprejeti sklepa o razdelitvi dobička. Zaradi sprejema sklepa je prišlo do insolventnosti družbe. Zavrnilo pa je ugovor tožene stranke, da bi do sredstev za izplačilo dobička lahko prišla tudi s prodajo osnovnih sredstev oziroma izterjavo terjatev. Zavzelo je namreč stališče, da mora imeti družba na razpolago lastna denarna sredstva za izplačilo dobička, sicer ne more sprejeti sklepa o razdelitvi dobička. Do neizplačila dobička je prišlo zato, ker družba glede na razpoložljiva sredstva sklepa ni bila sposobna realizirati. Takšen odlog plačila terjatve pa ima ekonomski učinek posojila tožeči stranki, ki se v stečajnem postopku v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZGD-1 šteje za premoženje družbe. Družbenik je kot poslovodja ob sprejemu sklepa o delitvi dobička vedel za slabo finančno stanje družbe. Skladno s 421. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ima dolžnik (tožeča stranka) enake ugovore tudi proti prevzemniku terjatve (toženi stranki). Glede zavarovanja terjatve pa je na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka ob sklepanju pogodbe o odstopu terjatve vedela, da odstopnik odstopa terjatev in ji izroča zemljiško pismo, da bi se izognil ugovorom tožeče stranke in z namenom oškodovanja upnikov, zaključilo, da sta oba posla (cesijska pogodba in indosiranje zemljiškega pisma) nična zaradi nedopustne kavze.

15. Sodišče druge stopnje je v delu, ki se nanaša na dopuščeno revizijsko vprašanje, pritrdilo argumentaciji sodišča prve stopnje in potrdilo, da posojilu družbi gospodarsko ustreza tudi družbenikov odlog terjatve nasproti družbi. Zavrnilo pa je pritožbeno stališče, da ima lahko terjatev toženke le delno naravo kapitalskega posojila, saj se je sklep o izplačilu dobička glasil na znesek 736.172,00 EUR.

Glede obsega dopuščene revizije

16. V primeru dopuščene revizije revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Dopuščeno revizijsko vprašanje se nanaša na učinek kapitalskega posojila v smislu prvega odstavka 498. člena ZGD-1. Revizijsko sodišče zato ni dolžno odgovarjati na revizijske navedbe, s katerimi poskuša revident napasti druge nosilne razloge, na katerih temeljita odločitvi sodišč prve in druge stopnje.

Glede nadaljnjega obstoja terjatve kot podrejene terjatve

17. Revident poskuša utemeljiti učinke prvega odstavka 498. člena ZGD-1 tako, da naj bi tudi v tem primeru terjatev družbenika obstajala še naprej, le da se prekvalificira v podrejeno nezavarovano terjatev, ki se poplača po poplačilu drugih nezavarovanih terjatev iz preostanka premoženja. Z zavzetim stališčem, ko sta ugodili tožbenemu zahtevku na ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke, naj bi sodišči druge in prve stopnje nesorazmerno posegli v ustavno pravico do zasebne lastnine. Takšno revizijsko stališče je materialnopravno zmotno.

18. Prvi odstavek 20. člena ZFPPIPP opredeljuje terjatev kot pravico upnika od dolžnika zahtevati izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev. Zaradi uveljavljenega načela enakega obravnavanja upnikov (46. člen ZFPPIPP) in načela koncentracije postopka lahko upnik zahtevo za izpolnitev obveznosti stečajnega dolžnika, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja le v stečajnem postopku v skladu s pravili tega postopka (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP). Ta pravila nalagajo upnikom prijavo takšnih terjatev (drugi odstavek 59. člena in 60. člen ZFPPIPP). Tožena stranka je v skladu s temi pravili prijavila denarno terjatev in tudi zavarovanje v obliki ločitvene pravice na premoženju stečajnega dolžnika. Predmet te pravde je zato vprašanje obstoja terjatve, ki jo je v stečajnem postopku prijavila tožena stranka. Objektivne meje pravnomočnosti sodbe so zato enake, ne glede na to ali je bil na pravdo napoten upnik v primeru iz prvega odstavka 300. člena ZFPPIPP ali tisti, ki je prerekal terjatev (drugi odstavek 302. člena ZFPPIPP).

19. Revidentka zagovarja stališče, da naj bi iz zadnjega stavka prvega odstavka 498. člena ZGD-1¹ izhajala edina možna razlaga, da posojilo, ki je dano namesto zagotovitve lastnega kapitala, v stečajnem postopku nima za posledico prenehanje ali ugotovitev neobstoja terjatve, temveč le njeno prekvalifikacijo v smislu člena 21/3 ZFPPIPP.

20. Na pomanjkljivo normativno ureditev posledic kapitalskega posojila je pravna teorija opozarjala že v času veljavnosti povsem primerljive ureditve tega instituta v 433. členu Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS 30/93).² Opozorjeno je bilo na neskladnost med ureditvijo v slovenski zakonodaji v primerjavi z nemško ureditvijo, iz katere je bil sam institut kapitalskega posojila sicer prenesen. V nasprotju z nemško kasnejšo ureditvijo po spremembi prvega odstavka § 32 GmbHG in na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka § 38 InsO, ki upnika iz kapitalskega posojila obravnava kot podrejenega insolvenčnega upnika, takšne posledice niso izrecno urejene v slovenski zakonodaji. Takšne posledice ne ureja 498. člen ZGD-1, prav tako pa tudi ZFPPIPP, ki je substančni zakon za postopke insolventnosti, nima posebnih določb, ki bi se nanašale na položaj upnikov iz kapitalskih posojil.

21. Brez posebne ureditve takšnega položaja pa razlago, ki jo ponuja revidentka v reviziji, izključuje povsem jasna določba prvega stavka prvega odstavka 498. člena ZGD-1, ki določa, da [D]ružbenik …... ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku....³ Takšna določba ne ponuja možnosti razlage, da naj bi se s tem zgolj spremenila narava terjatve iz navadne v podrejeno in naj se posledično to zgolj upošteva v smislu vrstnega reda poplačila po 359. členu ZFPPIPP.

22. Vendar tudi takšna ureditev omogoča razlago, ki izključuje očitek, da naj bi bil s tem omogočen prekomerni poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine iz člena 33 Ustave RS. Učinka določbe prvega odstavka 498. člena ZGD-1 ni mogoče razlagati kot prenehanje materialnopravnega razmerja med družbenikom kot posojilodajalcem in družbo. Izguba upravičenja do uveljavljanja zahtevka, kot ga ureja prvi odstavek 498. člena ZGD-1 ima za posledico zgolj nemožnost uveljavljanja položaja upnika v postopku uveljavljanja terjatev, kot je v skladu z načelom koncentracije urejen v smislu določb oddelka 3.4. tretjega poglavja ZFPPIPP. Ob takšni ureditvi je treba položaj delničarja, ki je dal kapitalsko posojilo, primerjati s položajem, ki mu je najbližji. Poseg v položaj delničarja kot posojilodajalca po prvem odstavku 498. člena ZGD-1 je vezan na dejanski položaj, ko bi družbeniki kot dobri gospodarstveniki morali zagotoviti družbi lastni kapital. Poseg v njihov obligacijskopravni položaj v razmerju do družbe zato terja njihovo izenačitev s položajem, v kakršnem bi bili družbeniki v primeru, ko bi namesto posojila zagotovili lastniški kapital. To pa pomeni zgolj, da je v tem obsegu treba družbeniku priznati upravičenje do participacije na likvidacijskem premoženju družbe po plačilu vseh obveznosti družbe do njenih upnikov. Gre za eno od premoženjskih pravic, ki izhaja iz položaja družbenika.⁴ Način uveljavljanja takšnega upravičenja pa je v stečajnem postopku posebej urejen.

23. Takšno konkretno upravičenje nastane šele, ko so izpolnjene predpostavke, ki jih ureja zakon, na podlagi katerega se oblikuje likvidacijska masa.⁵ Za redno likvidacijo je ta postopek razdelitve premoženja urejen v 418. členu ZGD-1, za stečajni postopek pa v 373. členu ZFPPIPP, ki ureja končno razdelitev stečajne mase. V drugem odstavku tega člena je upravičenje družbenikov do razdelitve premoženja pogojeno s plačilom vseh nezavarovanih terjatev. Način razdelitve preostanka razdelitvene mase se opredeli z načrtom končne razdelitve. Upravičenje posameznega družbenika je zato na konkretizirani ravni opredeljeno v sklepu o končni razdelitvi, katerega sestavni del je tudi načrt končne razdelitve (prvi odstavek 365. člena v zvezi s prvim odstavkom 369. člena ZFPPIPP). Preizkus pravilnosti odločitve stečajnega sodišča v sklepu o končni razdelitvi glede konkretnega upravičenja na preostanku razdelitvene mase je družbeniku omogočen v postopku s pravnimi sredstvi zoper sklep o končni razdelitvi v skladu s pravili, določenimi v ZFPPIPP.

24. Tožena stranka je v prijavljeni terjatvi uveljavljala zavarovano terjatev, ki naj bi nastala do začetka stečajnega postopka. Iz ugotovitve sodišča v izpodbijani sodbi, da so podane predpostavke iz 498. člena ZGD-1, je zato pravilno sklepanje o neobstoju terjatve, ki jo je prijavila v stečajnem postopku. Ker je sodno varstvo družbenikov v zvezi z upravičenjem do preostanka razdelitvene mase urejeno v okviru odločanja o končni razdelitvi, tretji odstavek 373. člena ZFPPIPP določa, da tovrstne terjatve ni treba prijaviti v stečajnem postopku. To pa pomeni, da v okviru presoje tožbenega zahtevka v tej pravdi o morebitnem tovrstnem upravičenju družbenika ni bilo odločeno. Revizijski očitek, da naj bi odločitev sodišč druge in prve stopnje o neobstoju terjatve, ki jo je v stečajnem postopku uveljavljala tožena stranka, neupravičeno oziroma nesorazmerno posegala v lastninsko pravico toženca, je zato neutemeljen.

Glede preostalih revizijskih navedb

25. V skladu s pojasnilom v 16. točki te obrazložitve revizijsko sodišče ni dolžno odgovarjati na revizijske očitke, ki se nanašajo na obseg prekvalifikacije terjatve v kapitalsko posojilo v smislu prvega odstavka 498. člena ZGD-1. Revident se v tem delu sklicuje na stališča teorije, da je mogoče ugovoru stečajnega dolžnika, da gre za kapitalsko posojilo, ki se šteje za njegovo premoženje, ugoditi le v tistem delu, v kolikor bi družba namesto posojila potrebovala lasten kapital. Pri tem se sklicuje, da bi smelo zahtevku ugoditi največ do višine neupoštevanih obveznosti do stranskega intervenienta v skupnem znesku 427.540,88 EUR.

26. Vendar revident pri tem ne izpodbija drugih nosilnih razlogov, na katerih je utemeljena odločitev v izpodbijanih sodbah. Predvsem ne izpodbija sklepanja, da v času sprejema sklepa družbenika tožeče stranke o razdelitvi dobička sploh ni bilo zakonskih pogojev za sprejem takšnega sklepa, ker družba ni razpolagala z zadostnimi lastnimi denarnimi viri za izplačilo dobička. Prav tako ne izpodbija razlogov, ki izključujejo aktivno legitimacijo tožene stranke za uveljavljano terjatev v stečajnem postopku. Neizpodbijani so zato ostali zaključki sodišč prve in druge stopnje o ničnosti pogodbe o odstopu terjatve, na podlagi katere je tožeča stranka utemeljevala svojo upravičenje. Ta vprašanja niti niso povezana z vprašanjem razlage 498. člena ZGD-1, glede česar je dopuščena revizija. Tudi morebitna pritrditev stališču revidenta o pomenu deljivosti terjatve na presojo višine posojila, ki ga je treba šteti kot kapitalsko posojilo, glede na preostale nosilne razloge sodišč za ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke, ne bi moglo pripeljati do drugačne odločitve. Zato se te revizijske navedbe izkažejo za neodločilne (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP), zato se revizijsko sodišče do njih ni dolžno opredeljevati.

Odločitev o reviziji

27. Glede na pojasnjen odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje in obseg revizijskega preizkusa se izkaže, da je revizija tožene stranke neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

28. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

Glede stroškov postopka

29. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka v revizijskem postopku ni uspela, mora povrniti tožeči stranki in stranskemu intervenientu potrebne stroške odgovora na revizijo. V skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Uradni list RS št. 28/2015) sta tožeča stranka in stranski intervenient upravičena do povrnitve stroškov za sestavo odgovora na revizijo (tar. št. 21/3 OT) vsakemu v višini 4.500 točk in materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 55 točk. Glede na vrednost točke (0,6 EUR) znašajo potrebni stroški tožeče stranke 2.7330 EUR. Stranski intervenient je upravičen tudi do povrnitve priglašenih stroškov 22% DDV, tako da njegovi skupni upravičeni stroški znašajo 3.334,26 EUR.

-------------------------------
¹ Tako posojilo se v stečajnem postopkuali postopku prisilne poravnave šteje za premoženje družbe.
² Peter Podgorelec, Kapitalska posojila in zavarovanja, Podjetje in delo, št. m3-4, 2006, str. 528-550.
³ Takšno stališče zagovarja tudi Podgorelec v citiranem članku v drugem odstavku točke 4.7. Na zastopanje drugačnega stališča bi bilo mogoče sklepati pri nekaterih drugih avtorjih, na primer Saša Prelič, Posojilo družbe družbeniku – kapitalsko posojilo?, Podjetje in delo, št. 5, 2010, str. 896 in Jerneja Prostor, Korporacijska kondikcija, varstvo upnikov kapitalskih družb s pravili o vezanem kapitalu, doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, 2018, stran 32, opomba 139.
⁴ Ta premoženjska pravica je v ZGD-1 izrecno opredeljena za navadne delnice v delniški družbi v primeru likvidacije ali stečaja družbe (tretja alineja prvega odstavka 176. člena ZGD-1). V skladu s 522. členom ZGD-1 se tudi za družbo z omejeno odgovornostjo uporablja določilo 418. člena ZGD-1, ki ureja razdelitev preostalega premoženja v likvidacijskem postopku.
⁵ Nina Plavšak in ostali avtorji, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. knjiga, GV Založba, 2007, stran 106.

Datum zadnje spremembe:

05.02.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep III DoR 22/2020
• VSL sodba I Cpg 1254/2015
• Sodba III Ips 32/98