VSRS Sklep VIII Ips 28/2020

Jedro

Obstoj pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 mora sodišče presojati po tehtanju vseh okoliščin in interesov obeh strank pogodbe o zaposlitvi, torej delavca in delodajalca. Sodišči okoliščin iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 nista tehtali celovito (sodbi nimata niti jasnega zaključka o vseh okoliščinah kršitve dne 21. 8. in 3. 11. 2019), saj nista upoštevali okoliščin na strani obeh strank. Zato je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I., II., III., IV., V. in VII. točka izreka) se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 1. 2018 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo z dnem 22. 1. 2018, temveč ji je z vsemi pravicami iz nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi trajalo do 31. 10. 2018 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da za vtoževano obdobje tožnici prizna delovno dobo, ji uredi vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (III. točka izreka) ter ji obračuna in izplača pripadajoče nadomestilo plače, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi obračun denarnega povračila po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013 in nadalj.; ZDR-1) v bruto znesku 5.717,58 EUR in plačilo ustreznega neto zneska tožnici, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). V presežku je njen zahtevek iz tega naslova zavrnilo (VI. točka izreka). Odločilo je še, da ji je dolžna tožena stranka povrniti njene pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo, potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da tožnici povrne stroške odgovora na pritožbo (II. točka izreka).

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je predlogu s sklepom VIII DoR 3/2020 z dne 9. 3. 2020 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je v okoliščinah obravnavanega primera pravilna materialnopravna presoja, da ugotovljene kršitve ne utemeljujejo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi¹.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pritožbi, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je napačen zaključek sodišča druge stopnje, da dva vpogleda tožnice v podatke na transakcijskem računu komitentke T. L. dne 21. 8. 2017 in 3. 11. 2017 ne predstavljata tako hude kršitve, da bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je tudi stališče sodišč druge in prve stopnje, da je sistem pri toženi stranki omogočal vpogled v transakcijske račune in da je tožnica vpogledala v račun komitentke T. L. zaradi priprave ponudbe za kredit oziroma zaradi ponujanja dodatnih storitev tožene stranke. To stališče je posledica neupoštevanja 8. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP). Ker se sodišče ni opredelilo do pisne izjave K. G., ker je predlog za njeno zaslišanje zavrnilo kot prepozen, ker sta sodišči druge in prve stopnje nekritično sledili izpovedbama tožnice in priče I. K., premajhno težo pa sta dali izpovedbi priče T. L., sta izpodbijani sodbi obremenjeni tudi z bistveno kršitvijo določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da so sporna ravnanja tožnice pomenila hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kar izhaja tudi iz sklepa vrhovnega sodišča v primerljivi zadevi VIII Ips 8/2019. Pri delu bančnih referentov je namreč bistveno upoštevanje tajnosti bančnih podatkov komitentov. Gre za izjemno občutljive podatke, ki so velikega pomena za komitente, saj pomembno vplivajo nanje in posegajo v vse njihove osebne sfere. Varovanje bančne tajnosti je kot ena temeljnih nalog banke pri poslovanju s komitenti bistveno tudi z vidika ugleda in zakonitosti poslovanja posamezne banke. Sodišče druge stopnje je v primerljivi zadevi Pdp 855/2015 zavzelo drugačno stališče (upoštevalo je tudi vpliv tožničinega ravnanja na odnos med komitentom in banko, ki se kaže v omajanem zaupanju komitenta do banke, kar je negativno vplivalo na ugled banke), kot pa ga je zavzelo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi. V nadaljevanju se sklicuje tudi na drugačno obrazložitev sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 117/2017 in navaja, da je citirana zadeva primerljiva temu individualnemu delovnemu sporu. Opozarja na pomembnost načela varstva bančne tajnosti, ki ga opredeljuje Zakon o bančništvu (Uradni list RS, št. 25/2015 in nadalj.; ZBan-2) in na obveznost spoštovanja bančne tajnosti, kar predstavlja temeljno predpostavko za zaupanje v bančni sistem. Ker sodišče druge stopnje 125. in 126. člena ZBan-2 ni upoštevalo, čeprav je tožena stranka na to opozarjala že v tožbi, je storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Odločitev sodišča druge stopnje odstopa tudi od zadeve Pdp 547/2012. V reviziji opozarja na svoje interne predpise in podjetniško kolektivno pogodbo, na podlagi katerih bi moralo sodišče zaključiti, da je ravnanje tožnice predstavljalo hujšo kršitev pogodbenih obveznosti. Tudi zgolj dva vpogleda v podatke na transakcijskem računu komitentke T. L. (čeprav je bilo jasno, da je šlo v obdobju od leta 2011 do konca 2017 za 17 nezakonitih vpogledov) predstavljata hujšo kršitev pogodbenih obveznosti tožnice, ki opravičuje najstrožjo sankcijo, in sicer ne glede na to, če na tak način pridobljenih informacij ni posredovala nepooblaščenim osebam. Ob tem tožena stranka citira tudi del obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 179/2016 , iz katere med drugim izhaja, da je v zvezi s presojo pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ključen pomen zaupanja delodajalca do delavca, zlasti, ko gre na strani delodajalca za banko, na strani delavca pa za bančnega uslužbenca. Navaja, da je zato izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje napačna, saj je obremenjena tako z zmotno uporabo materialnega prava kot tudi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem citira tudi del obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje v zadevi Pdp 2015/2019 (pravilno Pdp 205/2019). Navaja tudi del obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje Pdp 313/2016, v kateri je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da je bil izpolnjen tudi pogoj za zakonitost izredne odpovedi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Meni, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno presodilo, da je podaja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi dveh vpogledov v transakcijski račun komitentke prestroga sankcija, saj je pri tem prezrlo 126. člen ZBan-2 in interne akte tožene stranke, s to odločitvijo pa je ogrozilo tudi pravno varnost in pravico do zasebnosti komitentke T. L.

5. Tožnica je podala odgovor na revizijo, v katerem predlaga vrhovnemu sodišču, da revizijo tožene stranke zavrne. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. Tožena stranka v reviziji očita sodišču druge stopnje več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar s temi očitki povsem zgreši dovoljen okvir revizije². Revizija v zvezi z uveljavljenimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka namreč ni bila dopuščena. Zato se vrhovno sodišče do teh revizijskih navedb ne opredeljuje in jih ne presoja.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim je kot pravilnim sledilo tudi sodišče druge stopnje, izhaja:

- tožena stranka je tožnici³ dne 19. 1. 2018 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1;

- v tej izredni odpovedi ji je očitala, da je v obdobju od leta 2011 do 3. 11. 2017 sedemnajstkrat vpogledala v osebne podatke komitentke T. L., čeprav T. L. na svojem transakcijskem računu nima pooblaščene nobene osebe za razpolaganje ali upravljanje z računom;

- tožena stranka je v izredni odpovedi ugotovila, da je tožnica s temi ravnanji kršila interne predpise tožene stranke, določilo 236. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.; KZ-1), 38. člena ZDR-1 in 39. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadalj,; ZGD-1)⁴;

- tožnici je delovno razmerje prenehalo dne 22. 1. 2018 z vročitvijo te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Sodišči druge in prve stopnje sta presodili, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v zvezi z petnajstimi vpogledi tožnice v osebne podatke komitentke, ki jih je tožnica opravila pred letom 2017, podana po izteku šestmesečnega objektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Izredna odpoved je bila glede na objektivni rok za njeno podajo pravočasna le v zvezi z vpogledoma v osebne podatke komitentke, ki jih je tožnica izvedla dne 21. 8. 2017 in 3. 11. 2017.

11. Sodišči sta nadalje ugotovili, da tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti v sodnem postopku ni navajala, da bi imel tožničin vpogled v osebne podatke komitentke z dne 21. 8. 2017 vse znake kaznivega dejanja po 236. členu KZ-1. V zvezi z ravnanjem tožnice z dne 3. 11. 2017 pa sta sodišči presodili, da vsi znaki kaznivega dejanja po 236. členu KZ-1 niso podani. Glede na to sta oba sporna vpogleda tožnice presojali le po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1⁵. Presodili sta, da le dva vpogleda tožnice v transakcijski račun komitentke nista takšni hujši kršitvi, da bi utemeljevali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi glede na prvi odstavek 109. člena ZDR-1. To pomeni, da sta sodišči šteli, da je tožnica s spornima vpogledoma storila hujšo kršitev, ki jo kot razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljuje druga alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar pa za njeno zakonitost ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.

12. Presojo, da pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 109. členu ZDR-1 ni bil izpolnjen, sta sodišči nižjih stopenj utemeljili z dejstvom, da je organizacija dela pri toženi stranki očitno omogočala vpoglede v bančne račune komitentov tudi brez evidentiranja razlogov za takšne vpoglede, da je bila takšna tudi praksa pri toženi stranki, da je tožnica v te podatke v spornih dnevih vpogledala v povezavi z njenimi delovnimi obveznostmi (in ne zgolj iz radovednosti, kot je to zatrjevala tožena stranka), da je bila tožnica zelo dobra delavka in da so bili očitki L. glede izdaje osebnih podatkov tožnice nepooblaščenim osebam lažni oziroma rezultat odnosa med L. in drugim komitentom tožene stranke, I. K. Sodišče druge stopnje je ob tem še poudarilo, da je iz izredne odpovedi razvidno, da je tožena stranka tožnici predvsem očitala posredovanje podatkov transakcijskega računa nepooblaščeni osebi (pri čemer ta očitek ni bil utemeljen).

13. Presoja po 109. členu ZDR-1 v nekaterih elementih te presoje ni utemeljena, sicer pa tudi ni celovita.

14. Izredna odpoved je namreč zakonita, če se na podlagi vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka. Obstoj tega pogoja je odvisen od konkretnih okoliščin posameznega primera in interesov obeh pogodbenih strank. Okoliščine primera se nanašajo zlasti na naravo, težo in posledice kršitve, interesi obeh pogodbenih strank pa zlasti na to, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje med strankama (npr. na njuno medsebojno zaupanje)⁶. Okoliščine primera, ki bodisi omogočajo bodisi ne omogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, se ugotavljajo glede na specifičnost posamezne ugotovljene hujše kršitve (npr. s kakšno težo je delodajalec glede na dejavnost, ki jo opravlja in značilnosti svojega poslovanja ovrednotil takšno kršitev; kako je oziroma bi lahko takšna kršitev vplivala na poslovanje delodajalca; ali je takšna kršitev povzročila delodajalcu škodo; itd.), kot tudi, kakšen je bil odnos delavca do storjene kršitve (npr. kaj je privedlo delavca, da je to kršitev storil). Interes obeh strank v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka pa se presoja predvsem glede na to, ali je zaradi te hujše kršitve medsebojni odnos⁷ med delavcem in delodajalcem (oziroma njuno medsebojno zaupanje) porušen do takšne mere, da je rezultat tega lahko le takojšnje prenehanje delovnega razmerja (prenehanje delovnega razmerja z naslednjim dnem po vročitvi izredne odpovedi). Na vprašanje, v kakšnem obsegu je ta odnos porušen, lahko vpliva vrsta ravnanja, ki je bilo ugotovljeno za hujšo kršitev, stopnja krivde delavca, ki je to kršitev storil, dosedanji medsebojni odnosi med delavcem in delodajalcem, pripadnost delavca delodajalcu v smislu trajanja njegove zaposlitve pri delodajalcu, odnos delavca do drugih delavcev itd. Obstoj pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 mora sodišče zato presojati ob tehtanju vseh okoliščin in interesov obeh strank pogodbe o zaposlitvi, torej delavca in delodajalca. Te okoliščine in interese mora ustrezno ovrednotiti, nato pa presoditi, ali je ta pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen.

15. Revizija utemeljeno izhaja iz tega, da je neupravičen oziroma nepooblaščen vpogled delavca, zaposlenega v bančni ustanovi, v transakcijski račun oziroma v osebne podatke komitenta po svoji naravi hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki lahko predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ravnanje tožnice je kršilo osnovno načelo varstva bančne tajnosti, ki vključuje tudi varstvo pred neupravičenimi vpogledi v račune komitentov, in pravico do zasebnosti komitentov banke.⁸ To predstavlja ravnanje, ki lahko materialno ali moralno škoduje banki (kot delodajalcu) oziroma zmanjšuje njen ugled, zaupanje vanjo in zaupanje v to, da bo varovala osebne podatke, ki jih ji zaupajo komitenti⁹. To pa lahko pomeni škodljivo ravnanje, katerega se je delavec dolžan vzdržati, kar opredeljuje 37. člen ZDR-1. Glede na navedeno je tudi presoja sodišč o manjši teži hujše kršitve zelo vprašljiva.

16. Pri presoji pogojev za izredno odpoved sta se sodišči nižje stopnje neutemeljeno sklicevali na to, da je organizacija dela pri toženi stranki očitno omogočala vpoglede v bančne račune komitentov. To dejstvo (tudi brez evidentiranja razlogov za te vpoglede) namreč že po naravi stvari ne more opravičevati ravnanja tožnice in zmanjševati njegove teže. Tudi zapis sodišča, da je tožnica vpogledala v podatek komitentke v povezavi z njenimi delovnimi obveznostmi, brez konkretizacije, kaj konkretno to pomeni (saj se ji na drugi strani očita, da tožnica v te podatke sploh ne bi smela vpogledati), sam o sebi ne predstavlja razloga za omilitev njene odgovornosti in teže kršitve. Zato revizija pravilno opozarja na to, kateri so tisti razlogi, ki lahko privedejo do vpogleda. To niso zasebni razlogi delavke banke ali razlogi enega od komitentov.

17. Tožena stranka v reviziji utemeljeno opozarja tudi na drugačno sodno prakso vrhovnega sodišča in sodišča druge stopnje. V zadevah VIII Ips 117/2017(v zvezi s presojo sodbe sodišča druge stopnje Pdp 313/2016) in VIII Ips 179/2016 (v zvezi s s presojo sodbe sodišča druge stopnje Pdp 855/2015), ki jih je obravnavalo vrhovno sodišče, so sodišča vseh treh stopenj presodila, da so imela ravnanja tožečih strank, ki sta bili pri bančni ustanovi zaposleni kot vodja oddelka oziroma referent (pri čemer pa je sicer šlo za ravnanja, ki so le deloma primerljiva z hujšo kršitvijo, ki je bila očitana tožnici) za posledico izgubo zaupanja delodajalca v delavca¹⁰, zaradi česar je bil za zakonitost izrednih odpovedi, ki sta bili predmet sodne presoje, izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1¹¹.

18. Ker sta torej sodišči druge in prve stopnje presojo nekaterih okoliščin opravili napačno, sicer pa okoliščin iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 nista tehtali celovito (sodbi nimata niti jasnega zaključka o vseh okoliščinah kršitev dne 21. 8. in 3. 11. 2017), saj nista upoštevali okoliščin na strani obeh strank, je vrhovno sodišče reviziji ugodilo, na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vse relevantne okoliščine za presojo, ki naj upošteva napotke iz 13. točke obrazložitve tega sklepa, in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

19. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

20. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

-------------------------------
¹ Tožena stranka je v predlogu za dopustitev revizije jasno izrazila nestrinjanje z pravilnostjo materialnopravne presoje sodišča druge stopnje (in tudi sodišča prve stopnje) o tem, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
² S temi očitki zgreši celo svoja revizijska vprašanja v predlogu za dopustitev revizije. Tudi sicer revizijske navedbe tožene stranke v velikem obsegu zgrešijo revizijsko vprašanje.
³ Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu „komercialist osebne prodaje“ v poslovalnici tožene stranke v A.A.
⁴ V izredni odpovedi je bilo poleg tega med drugim ugotovljeno tudi, da zaradi narave, vsebine in teže očitanih kršitev, opisanih okoliščin zadeve ter omajanega zaupanja med delavko in banko nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče niti do izteka odpovednega roka (glede na delovno mesto se od delavke zahteva in pričakuje posebej visoka stopnja zaupanja). Večkratne kršitve obveznosti, ki so hujše narave glede na dejavnost delodajalca, so bile storjene naklepno, zaradi teh ravnanj tožnice pa obstaja verjetnost nastanka materialne in moralne škode banki. Milejše sankcije bi bile ob upoštevanju vseh okoliščin primera neustrezne, tako z vidika spoštovanja internih aktov delodajalca, kot tudi notranjega in zunanjega ugleda banke.
⁵ Po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.
⁶ Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2. posodobljena in dopolnjena izdaja; Irena Bečan in drugi, GV založba, Ljubljana 2019; str. 675 in 676.
⁷ Delovno razmerje spada med razmerja, ki so glede na naravo medsebojnih pravic, obveznosti in odgovornosti, pogojena z visoko stopnjo medsebojnega zaupanja.
⁸ Tožena stranka ima že v začetku dokumenta „SUIV- Politika informacijske varnosti“ opredeljeno, da se za dolžnost varovanja poslovne tajnosti šteje, da osebe v tem dokumentu poslovne skrivnosti ne smejo sporočati tretjim osebam, niti jih same izkoriščati ali omogočiti, da bi jih izkoristile tretje osebe.
⁹ Primerjaj s sodbo VIII Ips 179/2016 z dne 7. 2. 2017.
¹⁰ Podobno je bilo ugotovljeno (glede izgube zaupanja delodajalca do delavca, ki je nepooblaščeno oziroma nezakonito vpogledoval v zaupne podatke sodelavcev oziroma komitentov) tudi v zadevah Pdp 547/2012 in Pdp 205/2019, v katerih je sodišče druge stopnje potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
¹¹ Neutemeljeno pa se tožena stranka sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 8/2019 z dne 10. 9. 2019. V tem sklepu se je vrhovno sodišče opredeljevalo do tega, ali je ravnanje voznika avtobusa, ki je prejel denar za vozovnico v znesku 2,00 EUR od potnice, ni pa ji te vozovnice izdal, pomenilo hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Vrhovno sodišče se do možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni izrecno opredeljevalo.

Datum zadnje spremembe:

27.11.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 518/2016
• VSRS Sodba VIII Ips 22/2021
• Sodba in sklep VIII Ips 227/2010