VSRS Sklep I Up 130/2020

Jedro

V skladu z desetim odstavkom 30. člena ZBPP lahko postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Postavljeni odvetnik ni dolžan predlagati svoje razrešitve, ampak mu ta zakonska določba zgolj daje možnost, da sme zahtevati razrešitev, če sam meni, da ne more v redu opravljati svoje dolžnosti. Ker je tožena stranka z izpodbijano odločbo razrešila pritožnika na podlagi njegovega predloga, pritožnik pa zatrjuje, da takšnega predloga ni podal (niti ga ni bil dolžan podati), mu torej pravnega interesa za tožbo zoper navedeno odločbo o razrešitvi ni mogoče odreči.

Za priznanje pravnega interesa ni pravno odločilno, ali je porušeno medsebojno zaupanje med tožnikom kot izvajalcem brezplačne pravne pomoči in upravičencem do nje, kar je sodišče prve stopnje brez potrebe ugotavljalo z natančno in poglobljeno analizo okoliščin konkretnega primera in navedb strank. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da mora biti okoliščina odsotnosti pravnega interesa iz 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 očitna, kar pomeni, da mora biti spoznavna na prvi pogled in brez poglobljene analize.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, III U 96/2020-24 z dne 10. 8. 2020, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Okrožnega sodišča v Kopru, št. Bpp 631/2019 z dne 9. 6. 2020, s katero je bilo odločeno, da se njegovemu predlogu za razrešitev ugodi in se ga razreši (I. točka izreka) ter da se namesto njega kot novega izvajalca storitev iz naslova brezplačne pravne pomoči upravičencu določi odvetnik A. A. (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je odnos zaupanja med upravičencem in tožnikom kot izvajalcem brezplačne pravne pomoči porušen in da upravičenec zavrača sodelovanje s tožnikom. Zato sodišče meni, da bi tudi v primeru, če bi tožbi ugodilo, tožnik moral podati predlog za svojo razrešitev po desetem odstavku 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ker ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Glede na navedeno bi bil rezultat za tožnika enak situaciji, kot je nastala z izpodbijano odločbo, zato si svojega pravnega položaja s tožbo v tej zadevi ne more izboljšati.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je napačna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da nima pravnega interesa za sodno varstvo. Predloga za razrešitev ni podal sam, ampak ga je podal upravičenec. Če je predlog podal upravičenec, bi morala tožena stranka izvesti postopek in ugotoviti, ali je v redu opravljal svoje dolžnosti, česar pa ni naredila. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka in stranki z interesom na pritožbo niso odgovorile.

K I. točki izreka:

5. Pritožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožnikove tožbe na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist.

7. Tako odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi stališča, da pritožnik ne izkazuje pravnega interesa za izpodbijanje odločbe tožene stranke, ker bi moral (tudi v primeru, če bi bilo njegovi tožbi ugodeno) po desetem odstavku 30. člena ZBPP pri toženi stranki podati predlog za svojo razrešitev. Tako stališče pa je po presoji Vrhovnega sodišča napačno.

8. V skladu z desetim odstavkom 30. člena ZBPP namreč postavljeni odvetnik lahko zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Glede na navedeno postavljeni odvetnik ni dolžan predlagati svoje razrešitve, ampak mu ta zakonska določba zgolj daje možnost, da sme zahtevati razrešitev, če sam meni, da ne more v redu opravljati svoje dolžnosti. Ker je tožena stranka z izpodbijano odločbo razrešila pritožnika na podlagi njegovega predloga, pritožnik pa zatrjuje, da takšnega predloga ni podal (niti ga ni bil dolžan podati), mu torej pravnega interesa za tožbo zoper navedeno odločbo o razrešitvi ni mogoče odreči.

9. V obravnavanem primeru torej za priznanje pravnega interesa ni pravno odločilno, ali je porušeno medsebojno zaupanje med tožnikom kot izvajalcem brezplačne pravne pomoči in upravičencem do nje, kar je sodišče prve stopnje brez potrebe ugotavljalo z natančno in poglobljeno analizo okoliščin konkretnega primera in navedb strank. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da mora biti okoliščina odsotnosti pravnega interesa iz 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 očitna, kar pomeni, da mora biti spoznavna na prvi pogled in brez poglobljene analize.¹

10. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da pritožnik za tožbo nima pravnega interesa. S tem je kršilo določbo 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 75. člena ZUS-1). Ker je predmet tega pritožbenega postopka odločitev sodišča prve stopnje o preizkusu procesnih predpostavk za tožbo in ne vsebinska odločitev o tožbi, Vrhovno sodišče ni moglo slediti primarnemu predlogu in odločiti o tožbenemu predlogu.

11. Vrhovno sodišče je tako zaradi podane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu pritožbi ugodilo in na podlagi 77. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče upoštevaje stališča iz tega sklepa ponovno opraviti preizkus procesnih predpostavk in če so te izpolnjene, tožbo obravnavati po vsebini.

K II. točki izreka:

12. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

-------------------------------
¹ Prim. Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 245.

Datum zadnje spremembe:

17.11.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 373/2018-19
• UPRS Sodba I U 530/2021-13
• UPRS Sodba in sklep I U 1130/2020-7