VSRS Sklep I Up 53/2020

Jedro

Upravno sodišče je sicer s svojo odločitvijo, s katero ob odpravi izpodbijanega akta zadeve ni vrnilo v ponovni postopek toženi stranki, zaključilo z odločanjem v tej upravni zadevi. Vendar pa s tem ni spremenilo izpodbijanega akta v sporu polne jurisdikcije in pravnega razmerja med tožečo in toženo stranko ni vsebinsko oblikovalo na novo, kar bi lahko utemeljevalo pritožbeno presojo po 73. členu ZUS-1, temveč je na podlagi odločitve sodišča predhodno vzpostavljeno pravno razmerje (omejitev gibanja) zgolj prenehalo. Ali je pri tem odločilo na podlagi predhodnega ali drugače ugotovljenega dejanskega stanja, je za vprašanje dovoljenosti pritožbe v takem primeru nebistveno, saj ni izpolnjen drugi kumulativni pogoj za dovoljenost pritožbe iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1.

Upravno sodišče je v svojem postopku opravilo presojo zakonitosti izpodbijanega upravnega akta in ga odpravilo, s tem pa izpolnilo zahteve po učinkovitem pravnem sredstvu in sodnem varstvu v tej upravni zadevi (25. oziroma 23. člen Ustave). Tudi z vidika ustavnih zahtev torej ni nobenega razloga, da bi bi bilo treba v taki zadevi zagotoviti še nadaljnje redno pravno sredstvo s pritožbo na Vrhovno sodišče.

Izrek

I. Pritožba se zavrže.

II. Rok za vložitev izrednega pravnega sredstva zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 205/2020 z dne 13. 2. 2020 začne za toženo stranko teči z dnem vročitve tega sklepa.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo sklep, št. 2142-7/2020/6 (1312-19) z dne 31. 1. 2020, s katerim je tožena stranka tožniku (prosilcu za mednarodno zaščito) omejila gibanje na prostore Centra za tujce, ... in sicer od 29. 1. 2020 od 12:20 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja za en mesec (I. točka izreka). Ugodilo je tudi zahtevi za izdajo začasne odredbe in naložilo toženi stranki, da nemudoma po prejemu sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe in sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka ugotovila obstoj razlogov za omejitev gibanja na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v povezavi z drugim odstavkom navedenega člena. Po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka ni izkazala, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji zgolj z namenom zadržanja ali oviranja izvedbe postopka odstranitve iz Slovenije, zato ni izpolnjena ena od kumulativno določenih predpostavk za omejitev gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Navaja tudi, da sklep o omejitvi gibanja ni bil izdan v teku postopka vrnitve in odstranitve tožnika iz Slovenije, saj je bil ta postopek že pred izdajo sklepa zaradi začetka "dublinskega postopka" prekinjen, kar pomeni, da ni izpolnjena niti druga od treh kumulativno določenih predpostavk. Sodišče prve stopnje je sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

3. Tožena stranka je zoper sodbo (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) vložila pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede neobstoja zakonskih pogojev za omejitev gibanja. Navaja, da je sodišče nekritično verjelo tožnikovim navedbam in spregledalo preostala ravnanja, ki kažejo na očitno zlorabo instituta mednarodne zaščite z namenom oviranja izvedbe odstranitve. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zoper sklep z dne 31. 1. 2020 zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnikova pooblaščenka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je tožnik 19. 2. 2020 samovoljno zapustil azilni dom in se nahaja izven Republike Slovenije. Meni, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrže oziroma podrejeno zavrne.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Sodišče prve stopnje je obravnavanem upravnem sporu odločilo tako, da je odpravilo izpodbijani upravni akt na podlagi 64. člena ZUS-1. Ne glede na to, da zadeve ob tem ni vrnilo v ponovno odločanje in je s tega vidika postopek odločanja v tej upravni zadevi končan, pa niso izpolnjeni zakonski pogoji za dovoljenost pritožbe po ZUS-1.

7. Pritožba je v zakonski ureditvi upravnega spora le izjemoma dovoljena, saj pomeni odstop od sistemske ureditve dostopa do Vrhovnega sodišča prek postopka revizije, ki kot pravno sredstvo po svoji naravi najbolj ustreza vlogi Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi (127. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava). Revizijski postopek je namreč namenjen reševanju najpomembnejših pravnih vprašanj, zagotavljanju pravne varnosti in enotnosti sodne prakse (tako izrecno 367. a člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), kar je temeljna vloga Vrhovnega sodišča tako v upravnem sporu kot tudi v drugih sodnih postopkih.

8. Primere, v katerih je zoper sodbo Upravnega sodišča dovoljena pritožba, ureja 73. člen ZUS-1. Ta določa, da je zoper sodbo, ki jo izda Upravno sodišče, dovoljena pritožba, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt. Pritožba je po tej določbi tudi dovoljena, če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona (prvi odstavek 73. člena ZUS-1).

9. V obravnavani zadevi ni podan noben od navedenih zakonskih primerov. Upravno sodišče je sicer s svojo odločitvijo, s katero ob odpravi izpodbijanega akta zadeve ni vrnilo v ponovni postopek toženi stranki, zaključilo z odločanjem v tej upravni zadevi. Vendar pa s tem ni spremenilo izpodbijanega akta v sporu polne jurisdikcije in pravnega razmerja med tožečo in toženo stranko ni vsebinsko oblikovalo na novo, kar bi lahko utemeljevalo pritožbeno presojo po 73. členu ZUS-1, temveč je na podlagi odločitve sodišča predhodno vzpostavljeno pravno razmerje (omejitev gibanja) zgolj prenehalo. Ali je pri tem odločilo na podlagi predhodnega ali drugače ugotovljenega dejanskega stanja, je za vprašanje dovoljenosti pritožbe v takem primeru nebistveno, saj ni izpolnjen drugi kumulativni pogoj za dovoljenost pritožbe iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1.

10. Upravno sodišče je v svojem postopku opravilo presojo zakonitosti izpodbijanega upravnega akta in ga odpravilo, s tem pa izpolnilo zahteve po učinkovitem pravnem sredstvu in sodnem varstvu v tej upravni zadevi (25. oziroma 23. člen Ustave). Tudi z vidika ustavnih zahtev torej ni nobenega razloga, da bi bi bilo treba v taki zadevi zagotoviti še nadaljnje redno pravno sredstvo s pritožbo na Vrhovno sodišče.

11. Upravno sodišče izrecno in pravilno kot pravno podlago za svojo odločitev navaja 64. člen ZUS-1, zato tudi ne gre za odločitev v sporu o varstvu ustavnih pravic, kjer bi odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1 in bi bila po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 pritožba prav tako (izjemoma) dovoljena.

12. Zato je razlaga prvega odstavka 73. člena ZUS-1, po kateri je tudi v takem primeru, kot obravnavani, zoper sodbo dovoljena pritožba, nepravilna.

13. Ob tem Vrhovno sodišče pripominja, da bi drugačna razlaga vodila do ustavno neskladnega rezultata, saj bi imela sicer tožena stranka (Republika Slovenija) v primeru, da tožnik (tujec, ki mu je bilo gibanje omejeno) s tožbo uspe, zoper sodbo Upravnega sodišča pravico do pritožbe kot rednega pravnega sredstva, tožnik pa v primeru svojega tožbenega neuspeha le možnost revizije kot izrednega pravnega sredstva. Za tako procesno neenakost pa ni videti razumnega razloga (drugi odstavek 14. člena Ustave).

14. Glede na navedeno pritožba kljub napačnemu pravnemu pouku ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi četrtega odstavka 343. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

K II. točki izreka

15. Ker je tožena stranka rok za vložitev predloga za dopustitev revizije zamudila zaradi napačnega pravnega pouka v izpodbijani sodbi, pa ji zaradi tega ne smejo nastati negativne pravne posledice. To pomeni, da lahko tožena stranka od seznanitve s temi razlogi Vrhovnega sodišča, torej od vročitve tega sklepa, ob izpolnjevanju drugih pogojev (npr. izkazanem pravnem interesu), vloži predlog za dopustitev revizije v zakonskem roku za njegovo vložitev.¹

-------------------------------
¹ Tako Vrhovno sodišče npr. v sklepu I Up 218/2019 z dne 5. 2. 2020.

Datum zadnje spremembe:

12.11.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Up 218/2019
• UPRS Sodba in sklep I U 776/2020-20
• UPRS sodba in sklep I U 1707/2015