VSRS Sklep II DoR 387/2020

Jedro

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnin, vpisanih v zemljiški knjigi s parc. št. 672/13 k. o. ... in posameznega dela stavbe št. 1 v stavbi št. 346, stoječi na parc. št. 672/12 k. o. ... Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga tožena stranka predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj:

1) Ali je pravno dopustno, da sodišče samo izoblikuje merila za delitev premoženja med državo in občinami oziroma med več občinami, glede na to, da 34. člen Zakona o političnih strankah (ZPolS) meril za delitev premoženja ne določa in da sodišče nima neposredne zakonske podlage, da bi lahko izoblikovalo merila za delitev premoženja?

2) Ali je sodišče, upoštevajoč dejstvo, da 34. člen ZPolS ne določa meril za delitev premoženja med državo in občinami, pravilno izoblikovalo in nato uporabilo merilo, da sta za delitev premoženja med državo in občinami bistvena lastništvo oziroma uporaba nepremičnine in vir sredstev za njihovo izgradnjo?

3) Ali je pravilno, ustrezno in zakonito izoblikovano merilo, da je za delitev premoženja med več občinami bistveno teritorialno merilo (lega nepremičnine), glede na to, da 34. člen ZPolS ne določa meril za delitev premoženja med več občinami?

4) Ali je tožena stranka tista, ki mora v pravdnem postopku zatrjevati in dokazati, da nepremičnine na podlagi ZPolS pripadajo občini ali državi, in s tem dokazati, da aktivna legitimacija tožeče stranke ni podana, ali pa je trditveno in dokazno breme na tožeči stranki?

4. V utemeljitvi predloga navaja, da ZPolS ne določa, po kakšnem ključu se nepremičnine političnih strank delijo oziroma prenašajo na katero od lokalnih skupnosti ali na državo. Iz navedenega razloga ZPolS v tem delu (34. člen) ni nikoli zaživel, saj je samo stališče vlade, da takšna zakonska določba ni dovolj jasna, saj ne določa kriterijev za delitev nepremičnin med državo in lokalnimi skupnosti, prav tako naj ne bi obstajal predpis, ki bi zahteval od vlade, da zbere podatke o stanju nepremičnin bivših družbenopolitičnih organizacij. Iz tega razloga je bil v preteklosti (12. 7. 1996) oblikovan Predlog zakona o prenosu premoženja bivših družbenopolitičnih organizacij med sredstva lokalnih skupnosti in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki ni bil nikoli sprejet. Da ureditev 34. člena ZPolS ni ustrezna in ni nikoli zaživela, izhaja tudi iz dopisa vlade glavnemu tajniku Stranke G. z dne 13. 12. 1995, v katerem ta ugotavlja, da teh zakonskih določb ni mogoče operativno izvesti. Določilo 34. člena ZPolS ni neposredno uporabno, ker ne določa meril za delitev nepremičnin med državo in občinami oziroma med več občinami. Sodišče ni imelo pristojnosti, da bi samo izoblikovalo ta merila, saj je to pristojnost zakonodajalca. Merilo je velikega pomena, saj je na njegovi podlagi toženka izgubila premoženje velike vrednosti. Tako pomemben poseg v pravico do zasebne lastnine bi narekoval vsaj to, da so merila, na podlagi katerih pride do „razlastninjenja“, jasno določena v zakonu. Nadalje poudarja, da bi bilo treba pravno praznino pri nedoločitvi meril zapolniti z metodami sistematične in namenske razlage kakor tudi metodo analognega sklepanja. Ponujata se dve možnosti: 1) delitev premoženja glede na občinski oziroma državni pomen nepremičnin in 2) delitev glede na vir sredstev, iz katerega so bile pridobljene oziroma zgrajene. Tudi 76. člen Zakona o gospodarskih javnih službah pri lastninjenju komunalnih objektov in naprav ni določal meril, vendar v praksi s tem ni bilo težav, ker je bila smiselna le rešitev, po kateri so infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja, ki so bili namenjeni izvajanju lokalnih gospodarskih javnih služb, pripadli občini, če je šlo za objekte, naprave in omrežja za opravljanje republiških, gospodarskih javnih služb, pa državi. Po analogiji bi bilo smiselno tudi za 34. člen ZPolS uporabiti funkcionalno merilo, po katerem pripadejo občini tiste nepremičnine, ki so jih uporabljale lokalne enote nekdanjih družbenopolitičnih organizacij in so bile namenjene zagotavljanju potreb lokalnega pomena. Državi pa bi pripadle nepremičnine, ki so bile v uporabi centralnih organov teh organizacij in so služile potrebam državnega pomena. Drugo možno merilo je, da se upošteva, ali je nepremičnine družbenopolitični organizaciji za opravljanje njenih nalog zagotovila država ali občina. Vendar je treba pri tem upoštevati, da pri lastninjenju družbene lastnine ni šlo za vrnitveni zahtevek države ali občine, ampak za poseben način preoblikovanja ene oblike lastnine v drugo. Zato vir sredstev, iz katerih so bile nepremičnine pridobljene, ne more biti samostojno merilo delitve, ampak se lahko uporabi kot pomožno merilo, s pomočjo katerega se prav tako ugotavlja, ali so nepremičnine služile družbenim potrebam lokalnega ali republiškega pomena. Sodišče ni pojasnilo, kako je do merila sploh prišlo. Sodišče je merilo, ki ga je samo izoblikovalo, v drugem koraku nepravilno uporabilo. Sodišče je namreč ugotovilo, da je sporno stavbo v celoti zgradila OLO A. in kot edini relevantni kriterij upoštevalo le vir sredstev za izgradnjo. O vprašanju lastništva oziroma uporabe nepremičnin (prvi kriterij) se sodišče sploh ni opredelilo, čeprav je oba kriterija oblikovalo samo. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da pravna prednica tožnice spornih nepremičnin nikoli ni uporabljala, prav tako ni izvajalo nobenih dokazov v smeri ugotavljanja vrste družbenih potreb, ki naj bi jih zadovoljevale sporne nepremičnine. Poenostavljeno se je zadovoljilo z zaključkom, da je sredstva za izgradnjo zagotovil pravni prednik tožnice. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ležijo sporne nepremičnine na območju bivše OLO A., katere premoženje je prešlo na tožečo stranko, Občino B., C., D., E. in F., ki so vse pravne naslednice OLO A.. Nato je zaključilo, da so si navedene občine premoženje razdelile po legi nepremičnine. Vendar bi bilo treba ugotoviti, ali so konkretne nepremičnine med vsemi drugimi pravnimi nasledniki O. pripadle prav tožeči stranki na podlagi singularnega pravnega nasledstva. Zakon ne predvideva razdelitve premoženja med novo nastalimi občinami preprosto po legi premoženja na območju določene občine, ampak delitev primarno prepušča dogovoru med občinami (prim. 51.b člen Zakona o lokalni samoupravi). Tožeča stranka bi morala dokazati, da je konkretna nepremičnina na podlagi sporazuma o razdelitvi premoženja oziroma arbitražne ali sodne odločbe pripadla prav njej. Ker občine, ki so pravne naslednice OLO A., niso predvidele celotnega premoženja oziroma sporne nepremičnine niso bile del sporazuma, ni utemeljeno sklicevanje sodišča na delitveni sporazum. Tožnica mora v pravdi dokazati, da je konkretna nepremičnina na podlagi sporazuma o razdelitvi premoženja pripadla njej. Tega ni mogoče dokazati le z navajanjem zakonskih določb, ker je zakon občinam dal proste roke glede dogovarjanja o delitvi premoženja. Tožena stranka ni tista, ki bi morala v pravdi zatrjevati in dokazati, da nepremičnine na podlagi ZPolS pripadajo občini ali državi. Trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo aktivno legitimacijo, je na tožeči stranki, sodišče pa mora vprašanje aktivne legitimacije obravnavati po uradni dolžnosti.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

7. Vrhovno sodišče je ocenilo, da pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni, zato je predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).

8. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.10.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 132/2023
• Sklep III Ips 14/2005
• Sklep II DoR 44/2011