VSRS Sklep II DoR 294/2020

Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka ugotovilo ničnost Sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja v smislu določila 64. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), sklenjenega v obliki notarskega zapisa notarke A. A. iz , št. SV 41/2016 z dne 1. 2. 2016, med prvim tožencem in drugo toženko (v nadaljevanju Sporazum), ter ničnost Prvega dodatka k Sporazumu o razdružitvi skupnega premoženja v smislu določila 64. člena ZZZDR, sklenjenega v obliki notarskega zapisa notarke B. B. iz, št. SV 233/16 z dne 20. 3. 2016, med prvim tožencem in drugo toženko (v nadaljevanju Dodatek). V II. točki izreka je odločilo, da je vknjižba lastninske pravice na podlagi Sporazuma v korist druge toženke pri nepremičnini z ID znakom ... (sporna nepremična) v celoti (1/1) neveljavna ter vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje, tako da se izbriše vknjižba lastninske pravice v korist druge toženke pri sporni nepremičnini in se na njej vpiše lastninska pravica v korist prvega toženca. V III. točki izreka je odločilo, da sta toženca dolžna povrniti tožnici njene pravne stroške v znesku 11.448,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da sta toženca dolžna tožnici povrniti 3.334,26 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata toženca. Predlagata dopustitev revizije zaradi odločitve o pomembnih pravnih vprašanjih: 1) Ali je pritožbeno sodišče kršilo 8. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in storilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, določeno v 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem, ko je popolnoma prezrlo argumentacijo sodišča prve stopnje, ki navaja, da sta Sporazum in Dodatek nična, ker: - zakonca ne moreta naknadno, bodisi v pravdi ali sporazumno, ugotoviti, da še neko drugo premoženje spada v skupno premoženje; - sta toženca s tem ko sta najprej sklenila Sporazum, v katerem sta zajela le eno stvar in to razdelila tako, da jo je prejela toženka, nato pa z Dodatkom zajela še ostalo premoženje, ki je obstajalo že v času sklenitve Sporazuma, kršila obligatorni premoženjski režim; Sporazuma in Dodatka ni mogoče obravnavati kot enotno dejanje, ampak vsakega posebej? 2) Ali je pritožbeno sodišče kršilo 8. člen ZPP in storilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, določeno v 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko se ni opredelilo do pritožbenih navedb tožencev, s katerimi sta izpodbijala pravilnost odločitve in argumentacije, iz katere izhaja, da sta Sporazum in Dodatek nična zaradi tega, ker naj ne bi bilo mogoče naknadno, bodisi v pravdi ali sporazumno, ugotoviti, da še neko drugo premoženje spada v skupno premoženje in ker naj bi toženca s tem, ko sta najprej sklenila Sporazum, v katerem sta zajela le eno stvar in to razdelila tako, da jo je prejela toženka, nato pa z Dodatkom zajela še ostalo premoženje, ki je obstajalo že v času sklenitve Sporazuma, kršila obligatorni premoženjski režim? 3) Ali predstavljajo stališča sodišča prve stopnje, ki so potrjena s sodbo pritožbenega sodišča, da: - iz Sporazuma ne izhaja izključni namen razdelitve skupnega premoženja; - toženca v dokaz izključnega namena razdelitve skupnega premoženja nista ponudila drugih dokazov razen lastnega zaslišanja; - je na podlagi vsega ugotovljenega sodišče podvomilo v to, da je bil izključni namen tožencev razdelitev skupnega premoženja ter da je tožnica izpolnila svoje dokazno breme, kršitev 7., 212. in 215. člena ZPP v povezavi z določili 39. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zaradi česar sta sodbi nižjih sodišč napačni in nezakoniti? 4) Ali sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo (39. člen OZ), ko sta odločili, da sta Sporazum in Dodatek nična, ob dejstvu, da: - sodišči nista ugotovili, da se upnik zaradi navedenih pravnih poslov ne bo mogel poplačati in sta ugotovili zgolj zmanjšanje premoženja prvega toženca; - sta ugotovili, da način, ki sta ga izbrala toženca, dopušča zgolj možnost izigravanja upnikov; - v trenutku vložite tožbe na ničnost še ni pretekel rok za izpodbijanje dejanj s paulijansko tožbo in da je tožnica v tožbi postavila tudi podredni zahtevek (paulijansko tožbo), s katerim je zahtevala razveljavitev učinkov dejanj dolžnika do višine njene terjatve? 5) Ali sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko ob tožničinih navedbah, da naj bi toženca s sklenitvijo Sporazuma in Dodatka sklenila navidezen pravni posel, utemeljenosti zahtevka nista presojali z uporabo določil 50. člena OZ, temveč z uporabo določil o ničnosti, konkretno uporabo 39. člena OZ? V zvezi s tem se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča (II Ips 130/2017, II Ips 54/2017, II Ips 678/2007, II Ips 33/2015, II Ips 81/2018, II Ips 250/2017, II Ips 44/2014, II Ips 297/2010, II Ips 506/2005, II Ips 318/2015, II Ips 598/2009, II Ips 259/2013, II Ips 25/2011, II Ips 121/2017 in II Ips 268/2018) ter odločbi Ustavnega sodišča RS (Up-147/09 in Up-370/07) in uveljavlja še kršitev 22. člena Ustave RS.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da glede vprašanj, izpostavljenih v predlogu tožencev, niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. Zato je njun predlog zavrnilo (367.c člen ZPP).

6. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.10.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 37/2021
• VSRS Sklep II DoR 332/2022
• VSRS Sklep II DoR 538/2020