VSRS Sklep II DoR 300/2020

Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj:

- ali je bila v obravnavani zadevi materialnopravno pravilna metoda izračuna višine uporabnine,

- kako se presoja pridržna pravica za potrebne in koristne stroške, če so ti stroški delno nastali v času, ko je bil posestnik dobroveren, in delno v času, ko je bil posestnik nedobroveren,

- ali je lastnik upravičen do plačila uporabnine za čas, ko je imel posestnik stvar v posesti na podlagi pridržne pravice.

Izrek

I. Predlog za dopustitev revizije se glede četrtega postavljenega vprašanja zavrže.

II. Sicer se predlogu ugodi in se revizija dopusti glede vprašanj:

- ali je bila v obravnavani zadevi materialnopravno pravilna metoda izračuna višine uporabnine?

- kako se presoja pridržna pravica za potrebne in koristne stroške, če so ti stroški delno nastali v času, ko je bil posestnik dobroveren, in delno v času, ko je bil posestnik nedobroveren?

- ali je lastnik upravičen do plačila uporabnine za čas, ko je imel posestnik stvar v posesti na podlagi pridržne pravice?

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec vsaki izmed tožnic plačati 5.902,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2014 dalje (I. in II. točka izreka). Nadalje je tožencu naložilo, da mora vsaki izmed tožnic plačati tudi znesek 5.202,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska uporabnine (III. in IV. točka izreka). V presežku, tj. glede zahtevka za plačilo nadaljnjih 14.197,96 EUR in 5.902,04 EUR s pripadki vsaki izmed tožnic pa je zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je še o stroških pravdnega postopka (VI. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojena zneska v I. in II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje znižalo za 19,27 EUR (na 5.882,77 EUR); poseglo je tudi v odločitev o pravdnih stroških (I. točka izreka). Sicer je pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (II. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka (III. točka izreka v zvezi s popravnim sklepom).

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga toženec predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj:

1) Ali je materialnopravno pravilna metoda izračuna višine uporabnine za objekt, nesposoben za uporabo, za vtoževano časovno obdobje, po kateri se uporabnina za to obdobje izračuna tako, da se najprej ugotovi višina denarnega vložka, ki ga je treba vložiti v objekt, da se ta usposobi za uporabo oziroma oddajo v najem, nato se ugotovi povprečna tržna najemnina za tako usposobljeni objekt za vtoževano časovno obdobje in se od te odšteje višina prvotno vloženega denarnega vložka; razliko predstavlja uporabnina za ta objekt za vtoževano časovno obdobje? Ali je pri tej metodi, če jo je sploh mogoče uporabiti, treba ugotoviti tudi obstoj kakšnih drugih pogojev, na katerih temelji ta metoda, in jih upoštevati pri izračunu – npr. ali bi na trgu bilo mogoče najti najemnika, ki bi bil pripravljen pred začetkom najema vložiti tako visok vložek, oziroma ali bi tako visok vložek vložil lastnik nepremičnine, saj je to predpostavka te metode?

2) Ali je lastnik stvari upravičen do povrnitve vrednosti plodov stvari, ki jih je posestnik s pridržno pravico opustil obrati (drugi odstavek 39. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) oziroma drugi odstavek 96. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ)), za čas, ko je posestnik pridržal stvar v svoji posesti na podlagi pridržne pravice po sedmem odstavku 38. člena ZTLR oziroma sedmem odstavku 95. člena SPZ ali po 286. členu Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma 261. členu Obligacijskega zakonika (OZ)?

3) Kako se presoja pridržna pravica za potrebne in koristne stroške, ki jih je imel posestnik v zvezi z vzdrževanjem stvari, po sedmem odstavku 38. člena ZTLR oziroma sedmem odstavku 95. člena SPZ, če so ti stroški delno nastali v času, ko je bil posestnik dobroveren, in delno v času, ko je bil posestnik nedobroveren?

4) Ali besedna zveza „nagrada za narok“ tarifne št. 3102 Tarife, ki je del Zakona o odvetniški tarifi, zajema vse naroke glavne obravnave ali le vsak posamezen narok glavne obravnave?

4. V utemeljitvi predloga glede prvega postavljenega vprašanja navaja, da je Vrhovno sodišče v zadevi II DoR 54/2014 že dopustilo revizijo glede vsebinsko enakega vprašanja, vendar o njej ni odločalo, ker je bila naknadno umaknjena. Po sodni praksi je uporabnina enaka povprečni tržni najemnini za enakovreden objekt. Sodišče je izračun uporabnine oprlo na predpostavko, da bi tožnici najprej v nepremičnino vložili 22.881,94 EUR in jo nato oddajali, ali pa našli najemnika, ki bi bil najprej pripravljen vložiti ta znesek in imel nato nepremičnino v najemu, pri čemer bi se najemnina sprva poračunavala z vložkom. Obstoj te predpostavke bi bilo treba dokazati. Izvedenec je sam ob zaslišanju povedal, da gre za hipotetičen primer, kar nikakor ne pomeni, da je takšna oddaja v najem realno mogoča. Višje sodišče je obstoj te predpostavke skušalo obrazložiti s sklicevanjem na navedbe tožnic, da bi lahko z minimalnimi stroški nepremičnino usposobili za oddajo. Te navedbe so bile izpodbite z mnenjem izvedenca, da bi bil potreben vložek več kot 22.000 EUR. Sodne prakse o postavljenem vprašanju ni, pri čemer je vprašanje pomembno za bodoče primere, v katerih ima nelastnik v posesti nedokončani objekt, ki ni sposoben za uporabo. V II Ips 364/2000 je izvedenec pri ugotavljanju vrednosti najemnine upošteval le tiste prostore v hiši, ki so bili že usposobljeni za bivanje. Nadalje v sodni praksi še ni bilo odgovorjeno na vprašanje, ali mora v primeru, ko je bil lastnik v času, ko je pridobil pridržno pravico, dobroveren, kasneje pa postane (denimo zaradi vložitve tožbe) nedobroveren, povrniti uporabnino, ki nastaja v času, ko kot nedobroverni posestnik pridržuje stvar na podlagi prej pridobljene pridržne pravice. Kako je v primeru, ko so stroški nastajali delno v času dobrovernosti in delno v času nedobrovernosti? Ali ima upnik pridržno pravico vse do takrat, ko ne dobi poplačanih stroškov, ki so nastali v času njegove dobrovernosti, ali pa se upravičenost pridržne pravice presodi enotno za celotno obdobje glede na trajanje (ne)dobrovernosti oziroma glede na obseg stroškov, ki so nastali v času dobrovernosti in v času nedobrovernosti. Sicer pa nižjima sodiščema očita zmotno presojo, da toženec ni imel pridržne pravice po OZ, saj je uveljavljal tudi terjatev iz naslova povrnitev pogrebnih stroškov 883,24 EUR. Na tej podlagi bi predlagatelj lahko uveljavljal tudi pridržno pravico za potrebne in koristne stroške v zvezi z vzdrževanjem nepremičnine. Argument pritožbenega sodišča, da SPZ kot lex specialis prevlada nad OZ, ni utemeljen, saj je imel ZTLR enako določbo. Pridržna pravica po OZ je možna tudi na nepremičninah (II Ips 112/97). Napačen je tudi zaključek sodišča, da zahtevek za vračilo vlaganj zapade šele ob izgubi posesti. Zahtevek zapade takrat, ko ga upnik lahko sodno uveljavlja, tj. z ugotovitvijo ničnosti pogodbe o preužitku. Določba 48. člena SPZ ne določa zapadlosti terjatve za povrnitev vlaganj, ampak pričetek teka zastaralnega roka. V primeru iz 48. člena SPZ je zakonodajalec začetek teka zastaralnega roka vezal na kasnejši čas – izgubo posesti, sicer bi se vlagatelja sililo, da terja povrnitev vlaganj že v času, ko bi imel stvar še v posesti. Glede četrtega vprašanja pa meni, da je Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 56/2011, ko je pojasnilo, da nagrada za narok zajema nagrado za vse naroke in ne za vsakega posebej, odstopilo od ustaljene sodne prakse glede uporabe metod razlage, saj je besedno zvezo „nagrada za narok“ oprlo na teleološko in zgodovinsko razlago brez upoštevanja jezikovne razlage. Jezikovna razlaga je primarna, saj določa zunanjo mejo, ki jo razlagalec ne sme prestopiti, ostale metode razlage pa jo le preverjajo in dopolnjujejo. Predlagatelj se zavzema za spremembo stališča in razlago, da nagrada za narok zajema nagrado za vsak narok posebej.

5. Predlog za dopustitev revizije v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, ni dovoljen. Sicer pa je predlog utemeljen.

6. Predlagatelj s četrtim postavljenim vprašanjem izpodbija odločitev nižjih sodišč glede stroškov pravdnega postopka. Sklep o stroških postopka ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Ker revizija zoper tak sklep ni dovoljena (prvi odstavek 384. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), je sodišče ob smiselni uporabi 377. člena ZPP predlog za dopustitev revizije v tem delu kot nedovoljen zavrglo.

7. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so izpolnjeni glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tem obsegu dopustilo.

8. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.10.2020

Podobni dokumenti:

• Sklep II DoR 54/2014
• VSRS Sodba II Ips 24/2021
• VSL sodba II Cp 2887/2012