VSRS Sodba X Ips 32/2018

Jedro

Ob skupni prodaji gozdnih in kmetijskih zemljišč se ob odobritvi pravnega posla ne more uporabiti "pretežnostnega načela", temveč se mora uporabiti materialnopravne norme, ki jih glede vrstnega reda predkupnih pravic predpisujeta tako ZKZ kot ZG.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, I U 880/2017-15 z dne 27. 3. 2018, spremeni tako, da se tožbi ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Radovljica, št. 330-310/2016-25 z dne 27. 9. 2016, odpravi ter se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 1.140,54 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Upravne enote Radovljica, št. 330-310/2016-25 z dne 27. 9. 2016. S to odločbo je prvostopenjski upravni organ v izpodbijanem delu odločil, da se odobri pravni posel prodaje solastniških in skupnih deležev na v 2. točki izreka te odločbe naštetih nepremičninah (gozdnih in kmetijskih zemljiščih), ki sta ga sklenila prodajalec A. A. in kupec B. B. (2. točka izreka), in zavrnil odobritev pravnega posla med prodajalcem in tožnico, ter prodajalcem in C. za ista zemljišča (3. in 4. točka izreka). Odločil je še, da se vloge za odobritev pravnega posla za stavbna, pozidana in vodna zemljišča zavržejo (5. točka izreka), zavrnil pa je tudi tožničin predlog za postavitev izvedenca geodetske, gozdarske in kmetijske stroke (6. točka izreka). Stroškov postopka ni bilo (7. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da skupna prodaja zemljišč, v katero so vključena tako kmetijska zemljišča kot tudi gozdovi, ni v nasprotju z Zakonom o gozdovih (v nadaljevanju ZG) in Zakonom o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Ker pa ZKZ in ZG prednostno pravico do nakupa urejata različno, je treba presoditi, na podlagi katerega zakona se bo v primerih skupne prodaje teh zemljišč ugotavljal vrstni red predkupnih upravičencev. Sodišče prve stopnje je pritrdilo upravnemu organu, da je treba uporabiti v sodni praksi izoblikovan t. i. pretežnostni kriterij. Ker v obravnavani zadevi pretežni del zemljišč, ki so se prodajala, po površini predstavlja gozd, je presodilo, da je bila uporaba določb ZG pravilna. Pojasnilo je še, da ZG in ZKZ nista v razmerju nadrejenosti oziroma podrejenosti, zato ni utemeljeno tožničino stališče, da bi bilo treba v primerih, kot je obravnavani, prvenstveno uporabiti določbe ZKZ.

3. Tožnica (v nadaljevanju revidentka) je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 90/2018 z dne 4. 7. 2018 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja: "Ali je materialno pravo pravilno uporabljeno, če se ob skupni prodaji gozdnih in kmetijskih zemljišč ob uporabi pretežnostnega načela predkupni upravičenec določi na podlagi desetega odstavka 47. člena ZG?"

4. Zoper navedeno sodbo je revidentka na podlagi sklepa o dopustitvi revizije vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih zahteva, da se toženi stranki naloži povrnitev stroškov revizijskega postopka.

5. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka

6. Revizija je utemeljena.

7. Iz dejanskega stanja zadeve, na katerega je v revizijskem postopku Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je prodajalec A. A. v t. i. "paketno" prodajo po postopku prodaje, določenim v ZKZ, ponudil solastniške in skupne deleže na več zemljiščih v Občini ..., ki po uradnih podatkih o dejanski rabi predstavljajo gozd v površini 683,7470 ha in kmetijska zemljišča v površini 137,2212 ha. V postopku ni bilo ugotovljeno, da so ta zemljišča del zaščitene kmetije v smislu 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG). Ponudba je bila objavljena od 25. 3. do 24. 4. 2016. Ugotovljeno je bilo, da je bil izbrani kupec (B. B.) ob sprejemu ponudbe lastnik gozda, ki je bil najbližje zemljiščem, ki so se prodajala, revidentka pa v času sprejema ponudbe ni bila lastnica gozda. Lastnica gozdnih zemljišč v neposredni bližini zemljišč, ki so bila predmet prodaje, je postala šele po izteku roka za sprejem ponudbe.

8. V zvezi z navedenim Vrhovno sodišče najprej poudarja, da v obravnavani zadevi noben predpis ne omejuje prodajalca kmetijskih zemljišč in gozda, da oblikuje predmet prodaje na podlagi lastne, svobodne poslovne volje. Tako je bilo v njegovi presoji, ali bo prodajal zgolj nepremičnine ene ali druge vrste, ali pa oblikoval navedeno "paketno" prodajo več nepremičnin obeh vrst.¹

9. Izhajajoč iz navedenega pa je tudi prevzemanje posledic navedene odločitve za možnost sklenitve pravnega posla primarno na prodajalcu, ki se mora ob tej odločitvi zavedati poleg ekonomskih vidikov take prodaje (smotrnost, povezanost zemljišč za doseganje najvišje cene itd.) tudi pravnih omejitev, ki jih nalagajo predpisi. To velja tudi za primer, ko je ob "paketni" prodaji kmetijskih zemljišč in gozda soočen z omejitvami, ki jih glede navedenega določata tako ZKZ kot tudi ZG. Navedeno pomeni, da je razumno šteti, da je ob taki prodaji prodajalec prevzel tudi tveganje za morebitno neuspešnost posla zaradi povezovanja različnih pravnih omejitev.

10. Revidentka ima povsem prav, da ne iz ZKZ ne iz ZG ne izhaja "pretežnostno načelo", po katerem se v primeru združevanja kmetijskih zemljišč in gozdov v enotni predmet pravnega posla lahko izključi uporabo enega ali drugega zakona pri odobritvi takega pravnega posla.² Navedeno izhaja iz predpostavke, da se v takem primeru ZKZ in ZG ne moreta uporabiti sočasno, kar pa z vidika pravilne uporabe materialnega prava ne drži. Noben od navedenih zakonov tudi ne predvideva svoje uporabe glede presoje izpolnjevanja pogojev za odobritev pravnih poslov za zemljišča, ki sodijo v okvir drugega zakona, tako da se materialnih določb ZKZ v zvezi s tem ne more uporabljati za gozd in ZG ne za kmetijska zemljišča. Glede na navedeno, je treba pri odločanju o odobritvi pravnega posla "paketne" prodaje oba zakona uporabiti sočasno.³

11. Hkratna uporaba ZKZ in ZG pri odobritvi pravnega posla "paketne" prodaje kmetijskih zemljišč in gozda pomeni, da se morata uporabiti tako pravilo prednostnega vrstnega reda kupcev (predkupnih upravičencev) iz 23. člena ZKZ kot tudi iz 47. člena ZG. Na tej podlagi mora pristojna upravna enota ugotoviti, katera od oseb, ki so ob sprejetju ponudbe uveljavljale predkupno pravico, je na podlagi navedenih materialnopravnih določb ZKZ upravičena do nakupa ponujenih kmetijskih zemljišč ter katera je na podlagi določb ZG upravičena do nakupa gozda iz navedene "paketne" prodaje. Le če je upravičena oseba glede nakupa obeh vrst nepremičnin na navedeni pravni podlagi ista, je mogoče tak pravni posel odobriti skladno z zakonom, sicer pa je treba odobritev zavrniti z odločbo (drugi odstavek 22. člena ZKZ). V odsotnosti drugačne zakonske ureditve je to edini način, da je spoštovano tako pravilo iz ZKZ kot tudi ZG glede pogojev za odobritev navedenega pravnega posla ob enotni ponudbi in sprejetju ponudbe za obe vrstni nepremičnin.⁴

12. Navedeno pravilo sicer lahko glede na okoliščine posameznega primera postavlja zahtevne omejitve za možnost veljavne sklenitve pravnega posla "paketne" prodaje, vendar pa je to glede na že poudarjeno predvsem posledica odločitve prodajalca o načinu prodaje in s tem povezanega tveganja, da bo taka prodaja neuspešna.

13. Odgovor na zastavljeno revizijsko vprašanje je torej, da se ob skupni prodaji gozdnih in kmetijskih zemljišč ob odobritvi pravnega posla ne more uporabiti "pretežnostnega načela", temveč se mora uporabiti materialnopravne norme, ki jih glede vrstnega reda predkupnih pravic predpisujeta tako ZKZ kot ZG.

14. V obravnavani zadevi je tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovila dejansko stanje, temu pa je v svoji odločitvi sledilo tudi sodišče prve stopnje. Zato je bilo treba reviziji ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se odpravi izpodbijani upravni akt tožene stranke ter se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu upravnemu organu. V ponovnem postopku bo dolžan ta organ upoštevati razlago materialnega prava in stališča, ki jih je glede navedenega zavzelo Vrhovno sodišče (četrti in peti odstavek 64. člena ZUS-1), glede na precedenčno vlogo Vrhovnega sodišča (127. člen Ustave Republike Slovenije) pa tudi pristojni organi v vseh nadaljnjih postopkih odločanja o odobritvi tovrstnih pravnih poslov.

K II. točki izreka

15. Ker je revidentka z revizijo uspela in je Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo, je odločilo tako o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje kot o stroških revizijskega postopka. Stroški postopka na prvi stopnji so priznani na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu ter odmerjeni v višini 285,00 EUR in povečani za 22 % DDV (62,70 EUR), tako da skupaj znašajo 347,70 EUR. Stroški revizijskega postopka pa temeljijo na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter so odmerjeni po priglašenih stroških in v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Revidentka je zahtevala povračilo stroškov tako za predlog za dopustitev revizije kot tudi za revizijo. Ker OT ne vsebuje izrecne določbe o odmeri stroškov za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu, revizijski postopek v upravnem sporu pa je enak revizijskemu postopku v pravdnih zadevah, je Vrhovno sodišče stroške za obrazložen predlog za dopustitev revizije odmerilo na podlagi določb OT, ki veljajo za pravdni postopek. Nagrada za predlog za dopustitev revizije tako znaša 625 točk (4. točka tarifne številke 21 v povezavi z 2. alinejo 1. točke tarifne številke 30), za revizijo pa 437,5 točke (5. točka tarifne številke 30 v povezavi z 2. alinejo 1. točke tarifne številke 30 v povezavi s 5. točko tarifne številke 21 OT, po kateri se 50 % nagrade za predlog za dopustitev revizije všteva v odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo). Revidentki se torej za revizijski postopek ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR⁵ priznajo stroški v znesku 637,5 EUR (1062,5 točk) in 12,37 EUR (20,62 točk) materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), oboje povečano za 22 % DDV (142,97 EUR), skupaj torej 792,84 EUR.

16. Skupni stroški upravnega spora pred sodiščem prve stopnje in stroški revizijskega postopka torej znašajo 1.140,54 EUR. Odmerjene stroške je tožena stranka dolžna revidentki povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, od takrat dalje pa z zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

17. Vračilo plačanih sodnih taks bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi z določbo točke c opombe 6.1. Taksne tarife izvršilo prvostopenjsko sodišče.

Glasovanje

18. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

-------------------------------
¹ Oblikovanje predmeta prodaje je sicer lahko omejeno z zakonom, npr. prodaja zaščitene kmetije (18. člen ZKZ).
² Pretežnost bi se lahko uporabila kot kriterij zgolj pri opredelitvi posamezne vrste ene same nepremičnine (parcele) kot gozd oziroma kmetijsko zemljišče, vendar se glede na vsebino tega spora Vrhovno sodišče do tega ne opredeljuje.
³ Tudi 17. člen ZKZ določa: "Za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami po tem zakonu se šteje pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in v drugih primerih, ki jih določa ta zakon.Promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami teče po postopku in na način določen s tem zakonom, če ni glede predkupne pravice kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij z drugim zakonom določeno drugače."
⁴ To stališče pa ne posega v specialno zakonsko ureditev, ki se nanaša na promet z zaščitenimi kmetijami, saj se slednje prodajajo le po določbah ZKZ.
⁵ Prim. drugi odstavek 12. člena OT, ki določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji.

Datum zadnje spremembe:

10.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1001/2019-40
• UPRS Sodba I U 2329/2018-70
• VSRS Sklep X DoR 90/2018-3