VSRS Sodba I Ips 42857/2015

Jedro

Vložniki imajo prav, ko trdijo, da je sodišče druge stopnje prekršilo zakon, pri čemer kršitev opredeljujejo le vsebinsko, tako da je obsojenemu M. zvišalo določeni kazni za kaznivi dejanji pod točkama I/2 in I/3 prvostopenjske sodbe, pri tem pa prekoračilo predlog v pritožbi državne tožilke, ki je za vsako od teh dejanj predlagala zvišanje na leto in šest mesecev zapora, višje sodišče pa mu je za vsako dejanje določilo dve leti zapora. S takšno spremembo določenih in nato izrečene enotne zaporne kazni, ki presegajo predlog državne tožilke, je po stališču vložnikov v tem obsegu višje sodišče obsojenemu M. odvzelo pravico do pravnega sredstva. Pritožbeno sodišče je v pritožbenem postopku zamejeno ne le z razlogi, ampak v okviru teh tudi s predlogom državnega tožilca in je zato vsaka za obsojenca neugodnejša odločitev preko tožilčevega predloga v nasprotju s pravili pritožbenega postopka. Vložniki imajo prav, da bi bil ta način obdolženec, ki sprejema argumentacijo in predlog iz tožilčeve pritožbe, in iz tega razloga v odgovoru ne predstavi nasprotnih argumentov, izigran, če bi pritožbeno sodišče, čeprav v okviru pritožbenega razloga, prekoračilo tožilčev predlog in na ta način v tem obsegu nedopustno v obdolženčevo škodo s sodbo presenečenja odločilo (praktično) po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojencu določeni kazni za kaznivi dejanji pod točko I/2 in 3 prvostopenjske sodbe znižata za vsako na eno (1) leto in šest (6) mesecev zapora, ter se mu nato ob upoštevanju za ostala kazniva dejanja določenih kazni izreče enotna zaporna kazen pet (5) let zapora.

II. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo X K 42857/2015 z dne 13. 4. 2017 obsojenega G. M. spoznalo za krivega pod točko I/1 kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točka I/2 in 3 dveh kaznivih dejanj jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1, pod točko I/4 kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog ali snovi v športu po prvem odstavku 187. člena KZ-1 in pod točko I/5 kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem in drugem odstavku 209. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje pod točko I/1 mu je po prvem odstavku 186. člena KZ-1 določilo kazen enega leta zapora, za kaznivi dejanji pod točkama I/2 in 3 po prvem odstavku 261. člena KZ-1 za vsako eno leto zapora, za kaznivo dejanje pod točko I/4 po prvem odstavku 187. člena KZ-1 sedem mesecev zapora in za kaznivo dejanje pod I/5 po drugem odstavku 209. člena KZ-1 kazen štirih mesecev zapora ter mu nato na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen treh let in osem mesecev zapora. Za kaznivi dejanji pod točkama I/2 in 3 je obsojencu po 261. členu KZ-1 določilo za vsako 70-dnevnih zneskov po 20,00 EUR in mu nato po tretjem odstavku v zvezi s 5. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno denarno kazen 140-dnevnih zneskov po 20,00 EUR, to je skupno 2.800,00 EUR. Odločilo je, da je obsojenec denarno kazen dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, sicer bo ta prisilno izterjana in v primeru neizterljivosti izvršena tako, da bo za vsaka dva začeta dnevna zneska denarne kazni določen en dan zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačilo sodne takse, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom. Pod točko 2 sodbe pa je obsojenca po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivi dejanji, pod točko II /1 zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 in pod točko II/2 omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po prvem odstavku 187. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka, nastali v zvezi z oprostilnim delom sodbe, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov, ki se nanašajo na navedeni kaznivi dejanji, proračun.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 42857/2015 z dne 23. 1. 2018 pritožbi državne tožilke deloma ugodilo in izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti glede obsojenega G. M. v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu zvišalo določeni kazni pod točkama I/2 in 3 na dve leti zapora za vsako, za kaznivo dejanje pod točko I/5 pa na deset mesecev ter nato obsojencu ob nespremenjenih določenih kaznih za kaznivi dejanji pod točkama I/1 in I/4 izreka prvostopenjske sodbe, po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen šest let zapora. Odločilo je tudi, da se obsojenemu G. M. stranska enotna denarna kazen ne izreče. V preostalem je pritožbo državne tožilke, v celoti pa pritožbo zagovornikov obsojenega G. M. zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to pravnomočno sodbo zagovorniki obsojenega G. M. vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, ki je določneje ne opredelijo niti vsebinsko argumentirajo, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po stališču vložnikov je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker je zavrnilo dokazne predloge za soočenje obremenilne priče A. A. z razbremenilnimi pričami D. H., E. L. in E. O. Poudarjajo, da soočenje med navedenimi ni bilo nujno zaradi preverjanja resničnosti nasprotujočih si izjav navedenih, ampak da bi sodišče neposredno zaznalo odnos in reakcije soočenih prič ob predočenih izjavah, na podlagi česar bi bilo mogoče bolj konkretno in preverljivo postaviti zaključke o resnicoljubnosti in verodostojnosti posameznih prič, zlasti ob izostanku drugih konkretnih listinskih dokazov. Sodišče druge stopnje pa je zašlo s seboj v nasprotje in zato storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ko se je sklicevalo na utemeljitev prvostopenjskega sodišča, s katero je to zavrnilo dokazne predloge obrambe, v isti sapi pa zatrjevalo, da so bili dokazni predlogi vsebinsko prazni, pri čemer pa se nepotrebnost oziroma nesubstanciranost dokaznega predloga medsebojno izključujeta. V drugem delu zahteve vložniki trdijo, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je priča A. zdržema pridobival podatke od obsojenega M., ne da bi ga poučil o pravicah po četrtem odstavku 148. člena ZKP. A. je ravnal v skladu z nasveti svojih predpostavljenih M. in K. ter načrtno spremljal oziroma opazoval M. in na ta način od njega zbiral informacije oziroma dokazila v zvezi z izvrševanjem kaznivih dejanj. Ravnanje A. ima po mnenju vložnikov vse značilnosti izvajanja posebnih preiskovalnih ukrepov, tajnega opazovanja po 149.a členu ZKP in tajnega delovanja po 155.a členu ZKP, za kar pa ni imel dovoljenja oziroma odredbe državnega tožilca. Glede na to, da so bili dokazi pridobljeni na podlagi A. delovanja, ki je po vsebini pomenilo izvajanje navedenih ukrepov, so nezakoniti; ker pa je sodišče nanje oprlo obsodilno sodbo, je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. V sklepnem delu pa vložniki zatrjujejo kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, ki jo utemeljujejo z navedbami, da je sodišče druge stopnje prekoračilo predlog v pritožbi državne tožilke o višini kazni, določenih za kaznivi dejanji pod točko I/1 in 3 prvostopenjske sodbe, prav tako pa je zvišanje določene kazni za kaznivo dejanje pod točko I/5 utemeljilo z navedbo, da dejstvo, da si je obsojenec prilastil drogo, ki je bila zasežena po opravljeni hišni preiskavi, na splošni ravni vnaša precejšen dvom v pošteno delo policistov, kar je obsojencu ovrednotilo kot obteževalno okoliščino, čeprav pritožba okrožne državne tožilke te trditve ni vsebovala. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega G. M. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk v odgovoru na zahtevo podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, z lakonično argumentacijo odgovarja, da zahteva ni utemeljena. Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zato zavrne.

5. V izjavi in odgovoru vrhovne državne tožilke obsojenčev zagovornik vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

6. Glede zatrjevane kršitve pravic obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP zaradi zavrnitve dokaznega predloga za soočenje priče A. A. s pričami D. H., E. L. in E. O. je pomembno izpostaviti, da je na glavni obravnavi 23. 3. 2017 (list. št. 620), je državna tožilka predlagala ponovno zaslišanje priče A., kar je ubesedila z navedbami, da je to storila „glede na okoliščino, da sta bili izpovedbi dveh prič, D. H. in E. L. v zvezi z njim pred njim, pri tem izpostavi izpovedbo H., iz katere izhaja, češ da ga je A. nagovarjal, naj namoči M. Iz izpovedbe priče L. pa izhaja, da je bila ideja o vlomu v trgovino T., ideja obeh M. in A., le podrobnosti vloma so bile M.“, nakar je zagovornik obsojenega M. predlagal, da se v primeru ponovnega zaslišanja A. sooči z navedenima pričama in pričo O. Sodišče je A. ponovno zaslišalo, ne da bi ga soočilo s temi pričami, nato pa je na glavni obravnavi 7. 4. 2017 (list. št. 703) s sklepom predlog za izvedbo navedenih dokazov zavrnilo.

7. V prvostopenjski sodbi je sodišče zavrnitev utemeljilo z navedbo, da izvedba predlaganih dokazov ni potrebna, ker je glede na že izvedene dokaze to odveč, saj je ocena mogoča tudi v povezavi z drugimi, predvsem listinskimi dokazi. Višje sodišče pa je zapisalo, kar moti vložnike, ki na tej podlagi zatrjujejo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazne predloge, ker so bili ti neartikulirani. Višje sodišče pa se je vsebinsko opredelilo le glede utemeljenosti predloga za zaslišanje priče E. L.

8. Dokazni predlog je procesno dejanje upravičenca, s katerim ta zavzema, da bi sodišče, ki je gospodar dokaznega postopka, sprejelo odločitev o izvedbi predlaganega dokaza zaradi ugotovitve določenega pomembnega dejstva s predlaganim dokaznim sredstvom. Dokazni predlog obrambe mora vsebovati zatrjevanje pod 1) pravnorelevantnega dejstva, katerega obstoj ali ne obstoj naj se ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, 2) dokazno sredstvo, ki naj se uporabi v dokaznem postopku zaradi dokazovanja tega dejstva in 3) obrazložitev v kateri obramba utemeljuje pravnorelevantnost tega dejstva ter navaja okoliščine, iz katerih je razvidno, da bo z uporabo dokaznega sredstva v dokaznem postopku mogoče sklepati o obstoju oziroma neobstoju dejstva, ki se dokazuje. V skladu s tretjim odstavkom 241. člena ZKP se smejo priče soočiti, če se njihove izpovedbe ne ujemajo glede odločilnih dejstev. Soočenje, pa je poseben način zaslišanja prič, za katerega se lahko odloči sodišče, če se njihove izpovedbe ne ujemajo glede pomembnih dejstev, namen soočenja pa je pojasniti razloge za neujemanje in s tem lažje oceniti, katera izpovedba je verodostojna.

9. Vložnik dokaznega predloga ni določneje utemeljil, šele v pravnih sredstvih je navajal, da tega ni storil zaradi preverjanja resničnosti posameznih pričevanj, ampak da bi si sodišče na podlagi neposredne zaznave reakcij soočenih ustvarilo mnenje, komu od zaslišanih gre verjeti. Vendar pa je glede na vsebino pred tem podanega predloga državne tožilke, na katerega se navezuje dokazni predlog obrambe za soočenje med obremenilno in razbremenilnimi pričami, treba ugotoviti, da je podani dokazni predlogi vendarle še na spodnji meji zadostne substanciranosti.

10. Zatrjevana kršitev v drugostopenjski sodbi po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Soočenje priče A. s pričama H. in O. se nanaša na kaznivi dejanji, za kateri je bil obsojenec oproščen. Že s tega vidika je sodišče prve stopnje ocenilo, da je izvedba soočenj, kolikor se nanašata na razjasnjevanje dejanskega stanja v zvezi s tema kaznivima dejanjema, nepotrebna. Glede na tak izid kazenskega postopka v tem delu, pa stališče drugostopenjskega sodišča o tem, da dokazna predloga soočenje priče A. s pričama H. in O. nista substancirana, v ničemer ne vpliva na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Ne glede na zavzeto stališče, pa se je drugostopenjsko sodišče o utemeljenosti zavrnitve dokaznega predloga, kolikor se nanaša na soočenje prič A. in L., tudi vsebinsko opredelilo. Zaapisalo je, da je imelo sodišče prve stopnje, ko je poslušalo pogovore med M. in L. oziroma se seznanilo z vsebino SMS sporočil, ki sta si jih kritičnega dne ta dva izmenjala, zadostno dejstveno podlago, da je lahko presojalo verodostojnost priče A. Utemeljitve zavrnitve dokaznih predlogov v prvostopenjski sodbi ni mogoče zreducirati le na stavek, da je izvedba dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč oziroma, ker so dejstva, ki naj bi se s predlaganimi dokazi dokazovala že dokazana, pač pa je potrebno upoštevati celotno argumentacijo v sodbi, ki je podlaga za tako stališče. Sodišče lahko tudi vnaprej, ne da bi izvedlo dokaz, presodi, ali bi ta spremenil njegovo oceno o dejanskem stanju. Na tej podlagi je mogoče zavrniti dokazni predlog, če so pred tem izvedeni dokazi za sodišče že tako prepričljivi, da takega prepričanja ne bi mogel spremeniti niti navedeni dokaz in da ta ne bi bil uspešen. S tem pa sodišče ne krši pravice obsojenca pri izvajanju dokazov v njegovo korist, če tak predlog zavrne, je zapisalo že Ustavno sodišče RS v odločbi Up 88/05. Tudi po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča mora imeti sodišče možnost, da dokazni predlog obrambe zavrne, če je mogoče z vso zanesljivostjo sklepati o obstoju odločilnih dejstev, to je, ko je določeno dejstvo ali celotno dejansko stanje že dokazano. V takem primeru pa sodišče odločitev o dokaznem predlogu sprejme na podlagi specifične in konkretne ocene. V obravnavani zadevi pa je glede kaznivega dejanja na katerega se nanaša dokazni predlog za soočenje L. z A. zaradi razčiščevanja vpletenosti obsojenega M. pri izvršitvi vlomne tatvine v prodajalno T. v Domžalah, dejansko stanje ugotovljeno na podlagi vsebine telefonskih pogovorov med L. in obsojenim M., pred in med storitvijo kaznivega dejanja, kot tudi s poznejšimi stiki med njima po L. prijetju, tudi s posredovanjem neugotovljene osebe z vzdevkom „S.“. V ključnem delu, ki se nanaša na obsodilno sodbo pa soočenje prič A. in L., sta se obe sodišči (ne)utemeljenosti tega dokaznega predloga opredelili tudi po vsebini. Takšno presojo kot razumno sprejema tudi Vrhovno sodišče.

11. V nadaljevanju zahteve vložniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da je delovanje priče A. vsebovalo vse elemente izvajanja posebnih ukrepov po 149.a in 155.a členu ZKP in bilo zato nezakonito. Za tako ravnanje A. ni imel odredbe državnega tožilca, prav tako pa bi moral A., ki je zdržema vlagal kazenske ovadbe zoper M. po stališču vložnikov, po storitvi prvega kaznivega dejanja tega poučiti v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP.

12. V konkretni zadevi je A., sicer policist, vlagal kazenske ovadbe zoper obsojenega M., s katerim sta kot policista delala v tandemu. O storitvi prvega kaznivega dejanja je A. seznanil tudi svoje nadrejene in si pozneje beležil podatke o M. kaznivih dejanjih, ki jih je sproti prijavljal Specializiranemu državnemu tožilstvu RS, Oddelku za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili. Kot je razvidno iz izpodbijane pravnomočne sodbe je postopek preiskovanja teh kaznivih dejanj v fazi, preden je ta prešla v sodni postopek, vodil policist na tem oddelku Dražen Naumovski. Iz zapisnika o zaslišanju obsojenca (takrat še osumljenca) G. M. na podlagi 148.a člena ZKP, opravljenega v navzočnosti njegovega zagovornika odvetnika Dušana Csipöja, izhaja, da bil ta pred zaslišanjem deležen pouka v skladu z določbo drugega odstavka 227. člena ZKP (list. št. 74). Dejstvo je, da A. v razmerju do M. ni bil tisti, ki je vodil predkazenski postopek, pri čemer tudi vložniki navajajo, da po vložitvi prve kazenske ovadbe v zvezi z zbiranjem podatkov in dokazov od nadrejenih A. ni dobil nobenih dodatnih navodil za posamično, dnevno delovanje. Tajno delovanje pod vodstvom in nadzorom policije se po drugem odstavku 155.a člena ZKP izvaja z vključitvijo tajnih delavcev ali neprekinjenim ali ponavljajočim zbiranjem podatkov o osebi ter njeni kriminalni dejavnosti. Tajno opazovanje po 149.a členu ZKP pa se izvaja z neprekinjenim ali ponavljajočim opazovanjem ali sledenjem, z uporabo tehničnih naprav za ugotavljanje položaja in gibanja ter tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu, fotografiranjem ter video snemanjem in je osredotočeno na spremljanje položaja, gibanja ter aktivnosti osebe za katero je odrejeno tajno opazovanje. Ravnanje A., ki je na ugotovljeni način spremljal dejanja svojega kolega policista in bil v bistvu priča njegovim ravnanjem, ne vsebuje elementov izvajanja zatrjevanih prikritih preiskovalnih ukrepov, saj ne presega zaznavanja, lastnega pričam, ko te spremljajo dogajanje okoli sebe. Dejstvo, da si je A. o dogajanju sproti pisal zabeležke in nato M. kazniva dejanja naznanil specializiranemu državnemu tožilstvu., takšne presoje v ničemer ne spreminja. Zahteva tudi nima prav, da je A. kršil določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP, saj on ni bil tisti, ki je obsojenca obravnaval v uradnem predkazenskem postopku. Zato tudi ne drži, da bi moral M. poučiti v skladu z navedeno določbo in to po stališču obrambe še preden je M. po prvem izvršil tudi naslednja kazniva dejanja. Na tej podlagi pridobljeni dokazi niso nezakoniti, zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

13. Vložniki pa imajo prav, ko trdijo, da je sodišče druge stopnje prekršilo zakon, pri čemer kršitev opredeljujejo le vsebinsko, tako da je obsojenemu M. zvišalo določeni kazni za kaznivi dejanji pod točkama I/2 in I/3 prvostopenjske sodbe, pri tem pa prekoračilo predlog v pritožbi državne tožilke, ki je za vsako od teh dejanj predlagala zvišanje na leto in šest mesecev zapora, višje sodišče pa mu je za vsako dejanje določilo dve leti zapora. S takšno spremembo določenih in nato izrečene enotne zaporne kazni, ki presegajo predlog državne tožilke, je po stališču vložnikov v tem obsegu višje sodišče obsojenemu M. odvzelo pravico do pravnega sredstva. Pri vsebinski presoji ali je ta kršitev podana, je treba izhajati iz ureditve in omejitev, ki veljajo v pritožbenem postopku. Po prvem odstavku 383. člena ZKP sodišče druge stopnje preizkusi pritožbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, v primerih določenih v isti zakonski določbi, ko ima pooblastilo poseči v sodbo tudi po uradni dolžnosti. V pritožbeni postopek so vgrajene varovalke in favorem obdolžencu, ki zagotavljajo, da se brez izrecne zahteve in izven predloga v pritožbi državnega tožilca njegov položaj ne more poslabšati. Tako je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti dolžno preizkusiti, ali je bil s prvostopenjsko sodbo v škodo obdolženca prekršen kazenski zakon, tudi ko gre za bistvene kršitve določb kazenskega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ureditev ni popolnoma nevtralna, ampak se bolj nagiba k varovanju obdolženčevih postopkovnih pravic (2.točka prvega odstavka 383. člena in drugi odstavek 392. člena ZKP). Po 385 členu ZKP obdolženec ne sme priti v slabši položaj samo zato, ker je uporabil pravico do pritožbe zoper sodbo, ker je bila pritožba vložena samo njemu v korist. Pritožba, podana iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona v obdolženčevo korist, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankcij in o odvzemu premoženjske koristi (386. člen ZKP), omeniti velja tudi institut beneficium cohaesionis. Pritožbeno sodišče je v pritožbenem postopku zamejeno ne le z razlogi, ampak v okviru teh tudi s predlogom državnega tožilca in je zato vsaka za obsojenca neugodnejša odločitev preko tožilčevega predloga v nasprotju s pravili pritožbenega postopka. Vložniki imajo prav, da bi bil ta način obdolženec, ki sprejema argumentacijo in predlog iz tožilčeve pritožbe, in iz tega razloga v odgovoru ne predstavi nasprotnih argumentov, izigran, če bi pritožbeno sodišče, čeprav v okviru pritožbenega razloga, prekoračilo tožilčev predlog in na ta način v tem obsegu nedopustno v obdolženčevo škodo s sodbo presenečenja odločilo (praktično) po uradni dolžnosti. Glede na to, da je pritožbeno sodišče prekršilo določbo uvodnega stavka prvega odstavka 383. člena ZKP, je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi pravila iz prvega odstavka 394. člena ZKP, drugostopenjsko sodbo v odločbi o določenih kaznih za kaznivi dejanji pod točko I/2 in I/3 prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je obsojenemu M. za ti kaznivi dejanji kazni v skladu s predlogom v pritožbi državne tožilke znižalo v mejah pritožbe in za vsako določilo po leto in šest mesecev zapora ter mu nato znižalo tudi izrečeno enotno zaporno na pet let zapora.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča pa višje sodišče ni kršilo zakona, ko je obsojencu zvišalo določeno kazen za kaznivo dejanje pod točko I/5 prvostopenjske sodbe. Točno je kar navaja zahteva, da je pritožbeno sodišče v utemeljitev odločitve v tem delu navedlo, da zvišanje določene kazni narekuje dejstvo, da si je obsojenec prilastil drogo, ki je bila zasežena po opravljeni hišni preiskavi, kar na splošni ravni vnaša precejšen dvom v pošteno delo policistov, čeprav pritožba okrožne državne tožilke tega vsebovala. Vendar pa vsebovana kršitev v tem obsegu ni podana, saj je nosilnega pomena prav ugotovitev, da je pritožbeno sodišče večjo težo pripisalo dejstvu, da si je obsojenec prilastil drogo, ki je bila zasežena pri hišni preiskavi, pri čemer se nadaljnje besedilo nanaša na (nepotrebno oceno), takšno ravnanje na splošni ravni vnaša precejšen dvom v zakonitost dela policije.

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva deloma utemeljena, zato je v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obsojencu določeni kazni za kaznivi dejanji pod točko I/2 in 3 prvostopenjske sodbe znižalo na eno leto in šest mesecev zapora za vsako ter mu na to znižalo tudi enotno zaporno kazen na pet let zapora. Glede na to, da je presodilo, da druge kršitve zakona, ki jih uveljavlja zahteva niso podane, jo je v preostalem delu zavrnilo.

16. Obsojenčevi zagovorniki so z zahtevo deloma uspeli, zato Vrhovno sodišče v skladu z 98.a členom v zvezi z drugim odstavkom 98. člena ZKP sodne takse ni določilo.

Datum zadnje spremembe:

28.08.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 1635/2006
• VSC sodba Kp 163/2005
• VSL Sodba II Cpg 589/2017