<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba I Ips 52808/2014

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2020:I.IPS.52808.2014
Evidenčna številka:VS00036802
Datum odločbe:16.07.2020
Opravilna številka II.stopnje:VSM Sodba IV Kp 52808/2014
Datum odločbe II.stopnje:19.04.2018
Senat:Branko Masleša (preds.), Barbara Zobec (poroč.), mag. Kristina Ožbolt, Mitja Kozamernik, Marjeta Švab Širok
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:zastaranje kazenskega pregona - absolutni zastaralni rok - tek zastaralnih rokov

Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je bil zastaralni rok, ki je bil v KZ vnesen z novelo KZ-B z dne 20. 4. 2004 specialni rok, katerega namen je bil zagotoviti oškodovancu, da se po nastopu polnoletnosti (četudi je medtem absolutno zastaranje kazenskega pregona že nastopilo), še vedno lahko odloči za sprožitev kazenskega pregona zoper osebo, ki naj bi zoper njega storila kaznivo dejanje v času njegove mladoletnosti. Ker je torej šlo za specialni zastaralni rok, ki ima lastnosti absolutnega zastaralnega roka, ni mogoče sprejeti razlage vložnika zahteve, da je bil ta rok podvržen pretrganju zastaranja z vsakim procesnim dejanjem, ki je bilo usmerjeno v pregon storilca.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je s sodbo I K 52808/2014 z dne 29. 11. 2017 S. K. in S. D. iz razloga po tretjem odstavku 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da sta v sostorilstvu storila kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovo ravnanje po prvem odstavku 201. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče je odločilo, da stroški kazenskega postopka ter potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov obremenjujejo proračun. Odločilo je še, da stroški kazenskega postopka pooblaščenca mladoletne D. in A. D. bremenijo proračun. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 52808/2014 z dne 19. 4. 2018 pritožbo Okrožnega državnega tožilca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je odločilo, da stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve tretjega odstavka 111. člena KZ v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP in zaradi kršitve 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve trdi, da je petletni zastaralni rok iz tretjega odstavka 111. člena KZ absolutni zastaralni rok, zato odločitev sodišča prve stopnje, da je prišlo do zastaranja po preteku petih let od takrat, ko je M. D. postal polnoleten, ni v skladu s pravno naravo roka iz tretjega odstavka 111. člena KZ. Uveljavlja še, da je pritožbeno sodišče neutemeljeno zaključilo, da sodišče prve stopnje ni moglo odločiti o ravnanju, s katerim je bil oškodovan M. D. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter ugotovi, da je bil zakon prekršen, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo S. K. in S. D., ki nanjo nista odgovorila.

B.

4. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da je neutemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi nastopilo zastaranje po preteku petih let od dne, ko je M. D. dne 4. 2. 2012 postal polnoleten. Vložnik kršitev uveljavlja z navedbami, da petletni zastaralni rok iz tretjega odstavka 111. člena KZ ni absolutni, temveč relativni zastaralni rok, ki ga pretrgajo posamezna procesna dejanja, ki so usmerjena v pregon storilca.

5. Iz podatkov kazenskega spisa ter izpodbijane pravnomočne sodbe izhajajo naslednja procesno pravno relevantna dejstva:

- Okrožno državno tožilstvo v Murski Soboti je zoper S. K. in S. D. vložilo obtožni predlog, da sta v sostorilstvu kot roditelja zanemarjala mladoletne osebe in sicer M. D., D. D. in A. D. Obtožni predlog jima očita, da sta s svojim ravnanjem izpolnila zakonske znake (enega) kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 201. člena v zvezi s 25. členom KZ. Iz obtožnega predloga je razvidno še, da naj bi bilo kaznivo dejanje strojeno v času od 5. 5. 2004 do 12. 7. 2007;

- sodišče prve stopnje je obdolženca iz razloga po tretjem odstavku 358. člena ZKP oprostilo obtožbe storitve očitanega kaznivega dejanja na škodo D. D. in A. D. V 8. in 9. točki razlogov sodbe je navedlo, da je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo opis ravnanj, ki se nanašajo na škodo M. D. – da obtoženca nista poskrbela za njegovo prehrano, da nista skrbela za njegove učne potrebe, ker mu nista pomagala pri učnih obveznostih v šoli, da sta ga večkrat pretepala ter M. D. vzela denar, ki ga je zbiral za šolo, zaradi česar mu potem v šoli niso verjeli, da sta mu starša vzela denar. Sodišče prve stopnje je razloge za svojo odločitev, ki se nanaša na M. D., utemeljilo z okoliščino, da je M. D. postal polnoleten dne 4. 2. 2012, zato se je petletni rok od njegove polnoletnosti iztekel dne 4. 2. 2017. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da je dejanje, ki se je očitalo obdolžencema na škodo M. D., absolutno zastaralo. Sodišče je pojasnilo tudi, da ni moglo sočasno izdati zavrnilne in oprostilne sodbe, „ker je sodna praksa sprejela stališče, da se v tem primeru iz opisa dejanja izpustijo tista dejanja, glede katerih je nastopila absolutno zastaranje kazenskega pregona;“

- Višje sodišče v Mariboru je pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V 5. točki razlogov je navedlo, da se sicer strinja s pritožnikom, da kazenski pregon za M. D. ni zastaral, in da je glede tega vprašanja podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je posebni petletni rok za zastaranje kazenskega pregona iz tretjega odstavka 111. člena KZ relativni zastaralni rok, zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da kazenski pregon v zvezi z oškodovanim M. D. od dne 4. 2. 2017 ni več dovoljen. Zaključilo je, da ker v zvezi s tem oškodovancem ni bila izdana zavrnilna sodba, hkrati pa je bila v zvezi s preostalima oškodovancema izdana oprostilna sodba, izpodbijana sodba, kljub ugotovljeni kršitvi, ne more biti razveljavljena;

- iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je bil M. D. rojen dne ..., da je torej postal polnoleten dne ..., ter da je petletni rok iz tretjega odstavka 111. člena KZ-1 iztekel s potekom dne ...;

- sodba sodišča prve stopnje je bila izdana dne 29. 11. 2017, sodba pritožbenega sodišča pa dne 19. 4. 2018.

6. V tretjem odstavku 111. člena v času obdolžencema očitanega kaznivega dejanja veljavnega KZ je bilo določeno, da ne glede na določbe prvega odstavka tega člena, v primeru kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost in kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in mladino, storjenih proti mladoletni osebi, rok za zastaranje kazenskega pregona ne more izteči pred potekom petih let od polnoletnosti oškodovanca.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je bil zastaralni rok, ki je bil v KZ vnesen z novelo KZ-1B z dne 20. 4. 2004 specialni rok, katerega namen je bil zagotoviti oškodovancu, da se po nastopu polnoletnosti (četudi je medtem absolutno zastaranje kazenskega pregona že nastopilo), še vedno lahko odloči za sprožitev kazenskega pregona zoper osebo, ki naj bi zoper njega storila kaznivo dejanje v času njegove mladoletnosti. Ker je torej šlo za specialni zastaralni rok, ki ima lastnosti absolutnega zastaralnega roka, ni mogoče sprejeti razlage vložnika zahteve, da je bil ta rok podvržen pretrganju zastaranja z vsakim procesnim dejanjem, ki je bilo usmerjeno v pregon storilca.

8. Razlagi, da je v primeru določbe tretjega odstavka 111. člena KZ šlo za poseben, absolutni zastaralni rok, potrjuje tudi obrazložitev k predlogu spremembe zakona v Poročevalcu državnega zbora Republike Slovenije.1 V obrazložitvi predloga te zakonske spremembe je bilo namreč navedeno, da predlagani novi tretji odstavek 111. člena KZ pomeni drugačno določitev izteka roka za zastaranje kazenskega pregona v primeru določenih kaznivih dejanj, storjenih proti mladoletnim osebam. V obrazložitvi predlagane spremembe je bilo posebej poudarjeno, „da če po rednem teku rokov zastaralni rok izteče kasneje, seveda veljajo splošne določbe glede zastaranja.“

9. Upoštevaje takšno razlago pravne narave roka iz tretjega odstavka 111. člena KZ je torej treba pritrditi sodišču prve stopnje, da je petletni rok od polnoletnosti M. D. iztekel s potekom dne ... ne pa tudi, da je takrat dejanje v zvezi s tem oškodovancem že absolutno zastaralo. Iz opisa kaznivega dejanja je namreč razvidno, da naj bi bilo dejanje storjeno v času od 5. 5. 2004 do 12. 7. 2007, kar pomeni, da je treba upoštevati še absolutni zastaralni rok iz šestega odstavka 112. člena KZ. To ima za posledico, da je upoštevaje desetletni (absolutni) zastaralni rok, dejanje absolutno zastaralo šele dne 13. 7. 2017. Vendar pa navedena okoliščina v zvezi z ravnanjem, ki se je S. K. in S. D. očitalo na škodo M. D., ni odločila, ker je bila sodba sodišča prve stopnje razglašena šele dne 29. 11. 2017, sodba pritožbenega sodišča pa je bila izdana dne 19. 4. 2018. Na podlagi navedenega je torej mogoče ugotoviti, da je sodba v zvezi z vsemi tremi oškodovanci postala pravnomočna po izteku absolutnega (desetletnega) zastaralnega roka iz šestega odstavka 112. člena KZ-1, v zvezi z M. D. pa tudi po poteku posebnega zastaralnega roka iz tretjega odstavka 111. člena KZ.

10. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja še kršitev po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. Kršitev utemeljuje le z navedbo, da bi sodišče moralo „M. D. tudi v primeru oprostilne sodbe obravnavati enako in enakopravno z ostalima oškodovancema, to je D. in A. D. Še zlasti zato, ker ni mogoče prezreti osebne narave delikta zanemarjanja mladoletne osebe, kljub vključitvi v enoten opis in tistega dela očitkov, ki se nanašajo zgolj na M. D.“.

11. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča2 je razvidno, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik konkretizirati. Vložnik mora kršitve zakona, ki jih uveljavlja, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik nanje sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo to izredno pravno sredstvo vloženo. Zahteva za varstvo zakonitosti je namreč samostojno pravno sredstvo, s katerim upravičenci do njene vložitve uveljavljajo le kršitve zakona. Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti morajo biti v tolikšni meri razumljive, da je mogoče ugotoviti njihov pomen.

12. Vrhovni državni tožilec v zahtevi sicer opozarja na problematiko takoimenovanih osebnih kaznivih dejanj, v zvezi s katerimi je v sodni praksi sprejeto stališče, da je podanih toliko kaznivih dejanj, kolikor je oškodovancev, zatrjevane kršitve po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pa podrobneje ne substancira. Tako ne pojasni, zakaj sodišče, ki je v obravnavanem primeru sledilo opisu kaznivega dejanja, ki ga je v tem kazenskem postopku začrtalo državno tožilstvo, ni v celoti rešilo predmeta obtožbe, temveč navaja le, da bi moralo sodišče M. D. tudi v primeru oprostilne sodbe „obravnavati enako in enakopravno z ostalima dvema oškodovancema“. Uveljavljene kršitve zato v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče preizkusiti.

C.

13. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato je zahtevo Vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

-------------------------------
1 Glej Poročevalec državnega zbora Republike Slovenije, letnik XXIX, št. 93, Ljubljana, 13. 11. 2002, str. 59.
2 Primerjaj sodbo I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 ter številne druge.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (1994) - KZ - člen 111, 111/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM5NzEy