VSRS Sodba IV Ips 18/2020

Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru ključno materialnopravno relevantno dejstvo, ali je storilec v času, ko je storil očitana prekrška, opravljal dejavnost avtotaksi prevozov. Od tega dejstva je namreč odvisna pravilna uporaba materialnega prava in pravna opredelitev prekrškov, ki se storilcu očitajo. V 8. točki četrtega odstavka 65. člena ZPrCP je določeno, da sta ustavitev ali parkiranje med drugim prepovedana na zaznamovanem mestu na vozišču ali na zaznamovani niši, ki je rezervirana za avtobuse ali avtotaksi vozila. Za kršitev te določbe je v ZPrCP predvidena globa v višini 40 EUR. Če bi se izkazalo, da je storilec osebno vozilo parkiral na parkirnem prostoru, ki je namenjeno za parkiranje avtotaksi vozil, v času, ko ni opravljal avtotaksi dejavnosti, ga ne bi bilo mogoče spoznati za odgovornega storitve prekrška po 2. točki 23. člena Odloka, temveč bi bil lahko spoznan za odgovornega storitve prekrška po 8. točki četrtega odstavka 65. člena ZPrCP. Storilcu prav tako ni mogoče očitati storitve prekrška po 1. točki 23. člena Odloka, ki ga stori voznik, ki nima nalepljene nalepke v skladu s tretjim odstavkom 10. člena Odloka, če v času, ko je mestni radar zaznal očitana prekrška, ni opravljal avtotaksi dejavnosti.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevane kršitve materialnega predpisa ni mogoče preizkusiti, ker je pri odločanju o njej nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev.

Izrek

Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A.

1. Prekrškovni organ Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilca prekrška spoznal za odgovornega storitve prekrškov po 1. in 2. točki 23. člena Odloka o avtotaksi prevozih (v nadaljevanju Odlok). Za vsak posamezni prekršek je prekrškovni organ storilcu določil globo v višini 250,00 EUR, nato pa mu je na podlagi pravil o steku izrekel enotno globo v višini 500,00 EUR. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo ZSV 1788/2017-2428 z dne 15. 1. 2020 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno. Prekrškovni organ in sodišče sta odločila, da je storilec dolžan plačati stroške prekrškovnega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno odločbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitev po 4. točki 156. člena, 68. členu, drugem odstavku 167. člena v zvezi z drugim odstavkom 155. člena in tretjim odstavkom 59. člena, 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z 22. in 29. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter 125. členu Ustave. V obrazložitvi zahteve trdi, da sta prekrškovni organ in sodišče v obravnavanem primeru napačno uporabila materialno pravo, ker sta odločitev oprla na določbe tretjega odstavka 11. člena in petega odstavka 10. člena Odloka, namesto na določbe četrtega odstavka 65. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Poudarja, da je sodišče zmotno zaključilo, da gre za prekrška, ki sta bila storjena z vozilom, s katerim se je v času njune storitve opravljala dejavnost avtotaksi prevozov. V zvezi s sklicevanjem sodišča na določbo drugega odstavka 11. člena Odloka meni, da Odlok ne sme kot prekršek določati popolnoma enakih ravnanj, ki jih kot prekršek že določa ZPrCP. Z uporabo Odloka za prekršek, storjen izven časa opravljanja dejavnosti avtotaksi prevozov, sta prekrškovni organ in sodišče uporabila predpis, ki ga ne bi smela uporabiti. Sodišče bi moralo v tem primeru ravnati v skladu s 125. v zvezi s 153. členom Ustave (exceptio illegalis). Uveljavlja še, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 22. člena Ustave ter 6. člena EKČP, ker se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do storilčevega dokaznega predloga v zahtevi za sodno varstvo in sicer do soočenja storilca prekrška z redarjem B. O. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, ter vrne zadevo v ponovno odločanje pristojnemu organu.

3. Zahteva Vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu prekrška, ki se o njej ni izjavil.

B.

4. V obravnavanem primeru se storilcu očitata prekrška po 1. in 2. točki 23. člena Odloka. Prvi prekršek je storil, ker je dne 30. 6. 2017 ob 13.11 uri na Vrhovčevi ulici 15 v Ljubljani parkiral svoje vozilo na avto taksi postajališču, pri tem pa ni bil v vozilu ali poleg njega, kot to določa Odlok, s čimer je kršil določbo tretjega odstavka 11. člena Odloka. Drugi prekršek je v istih krajevnih in časovnih okoliščinah storil, ker na vozilu ni imel obveznih nalepk na sprednjih levih in desnih vratih z napisom TAXI LJ in ustreznih zaporednih številk, s čimer je kršil peti odstavek 10. člena Odloka.

5. Storilec prekrškov je v zahtevi za sodno varstvo med drugim uveljavljal, da je po ZPrCP kazen za parkiranje osebnega vozila na taksi boksu 40 in ne 500 EUR. Navedel je, da to dokazujejo posnetki, ki jih je napravil mestni redar B. O. Obrazložitev zahteve za sodno varstvo je sklenil z navedbo, da zahteva „soočenje z redarjem B. O., ki bo pojasnil od kod stane napačno parkirano osebno vozilo na taksi boksu 500 EUR.“

6. Sodišče je v obrazložitvi sodbe, s katero je zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo, med drugim navedlo, da v obravnavanem primeru ne gre za „navadno“ parkiranje katerega koli osebnega vozila na označenem avtotaksi postajališču, temveč za osebno vozilo, s katerim se opravlja dejavnost avtotaksi prevozov. O tem se je prepričalo na podlagi fotografij v spisu, iz katerih je razvidno, da je vozilo, s katerim je bil storjen prekršek, imelo na desnem sprednjem kotu vetrobranskega stekla nalepljeno nalepko z grbom Mestne občine Ljubljana in oznako leta 2017, ki potrjuje plačilo letne občinske takse avtotaksi prevoznika za uporabo avtotaksi postajališč. Nadaljevalo je, da je treba v zvezi s (sicer posplošeno) trditvijo v zahtevi za sodno varstvo, da storilec ni opravljal dejavnosti avtotaksi prevozov, upoštevati določbo drugega odstavka 11. člena Odloka, na podlagi katere lahko voznik ustavlja vozilo, ki ima nameščeno nalepko, ki dokazuje plačilo občinske takse za uporabo avtotaksi postajališč, na vsakem avtotaksi postajališču le v času opravljanja dejavnosti avtotaksi prevozov. Zaključilo je, da predstavlja ravnanje v nasprotju z določbo drugega odstavka 11. člena Odloka prav tako prekršek in sicer po 2. točki prvega odstavka 23. člena Odloka, za katerega je za voznika predpisana (enaka) globa 250 EUR.

7. Iz razlogov izpodbijane sodbe je torej razvidno, da je sodišče štelo za nepomembno, ali je storilec prekrška storil v času, ko je opravljal dejavnost avtotaksi prevozov, ali pa sta bila storjena v času, ko je vozilo uporabljal za lastne potrebe. Zadovoljilo se je zgolj z ugotovitvijo, da je imel storilec na vetrobranskem steklu osebnega vozila nameščeno nalepko, ki dokazuje, da je za leto 2017 Mestni občini Ljubljana plačal pristojbino za uporabo avtotaksi postajališč.

8. Takšnim zaključkom sodišča nasprotuje vložnica zahteve za varstvo zakonitosti, ki utemeljeno opozarja, da je iz 1. člena Odloka¹ razvidno, da se Odlok nanaša samo na voznike, ki opravljajo in kadar opravljajo dejavnost avtotaksi prevozov. Veljavni predpisi, ki urejajo avtotaksi prevoze (Zakon o prevozih v cestnem prometu, Pravilnik o oznakah in opremi vozil, s katerimi se opravljajo prevozi v cestnem prometu) lastniku vozila in hkrati imetniku licence za opravljanje avtotaksi prevozov, ne prepovedujejo uporabe vozila za osebne potrebe, torej uporabe v času, ko ne opravlja avtotaksi dejavnosti.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru ključno materialnopravno relevantno dejstvo, ali je storilec v času, ko je storil očitana prekrška, opravljal dejavnost avtotaksi prevozov. Od tega dejstva je namreč odvisna pravilna uporaba materialnega prava in pravna opredelitev prekrškov, ki se storilcu očitajo. V 8. točki četrtega odstavka 65. člena ZPrCP je določeno, da sta ustavitev ali parkiranje med drugim prepovedana na zaznamovanem mestu na vozišču ali na zaznamovani niši, ki je rezervirana za avtobuse ali avtotaksi vozila. Za kršitev te določbe je v ZPrCP predvidena globa v višini 40 EUR. Če bi se izkazalo, da je storilec osebno vozilo parkiral na parkirnem prostoru, ki je namenjeno za parkiranje avtotaksi vozil, v času, ko ni opravljal avtotaksi dejavnosti, ga ne bi bilo mogoče spoznati za odgovornega storitve prekrška po 2. točki 23. člena Odloka, temveč bi bil lahko spoznan za odgovornega storitve prekrška po 8. točki četrtega odstavka 65. člena ZPrCP. Storilcu prav tako ni mogoče očitati storitve prekrška po 1. točki 23. člena Odloka, ki ga stori voznik, ki nima nalepljene nalepke v skladu s tretjim odstavkom 10. člena Odloka, če v času, ko je mestni radar zaznal očitana prekrška, ni opravljal avtotaksi dejavnosti.

10. Vložnica z navedbami v zahtevi, da je v obravnavanem primeru šlo za napačno parkirano osebno vozilo in ne za vozilo, ki opravlja dejavnost avtotaksi prevozov, ne uveljavlja le zmotne ugotovitve dejanskega stanja, temveč v prvi vrsti nakazuje na napačno uporabo materialnega prava. V nadaljevanju zahteve namreč poudarja, da sta prekrškovni organ in sodišče z uporabo Odloka za prekrška, storjena izven časa opravljanja dejavnosti avtotaksi prevozov, uporabila predpis, ki ga ne bi smela uporabiti. Uveljavljeno kršitev sklene z ugotovitvijo, da če bi se izkazalo, da je storilec prekrška storil v času, ko ni opravljal avtotaksi dejavnosti, temveč je svoje osebno vozilo uporabljal v zasebne namene, storilca ne bi bilo mogoče spoznati za odgovornega storitve prekrškov po 1. in 2. točki 23. člena Odloka.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevane kršitve materialnega predpisa ni mogoče preizkusiti, ker je pri odločanju o njej nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, to je tistih dejstev, na katere je vezana uporaba materialnega prava, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti (427. člen ZKP v zvezi z 171. členom ZP-1). V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti dvom o resničnosti oziroma bolje pravilnosti odločilnih dejstev ne samo precejšen, temveč tudi takšen, da se zaradi njega ne more odločiti o zahtevi za varstvo zakonitosti, torej preizkusiti kršitve zakona, ki je predmet postopka². Res je sicer, da Vrhovno sodišče presoja v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona na podlagi dejanskega stanja, kot je ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni odločbi, vendar pa ima v določbi 427. člena ZKP pooblastilo, da po uradni dolžnosti preizkuša resničnost posameznih odločilnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočni odločbi. Pri precejšnjem dvomu o njihovi resničnosti lahko izpodbijano odločbo razveljavi, zato, da bi v novem postopku sodišče dokazno gradivo znova, bolj kritično presodilo. V konkretnem primeru je Vrhovnemu sodišču nastal precejšen dvom, da je storilec v času storitve očitanih prekrškov opravljal dejavnost avtotaksi prevozov, kar bi lahko vplivalo na njegovo odgovornost za očitana prekrška.

12. V konkretni zadevi je Vrhovnemu sodišču nastal precejšen dvom, ali je storilec v času storitve prekrškov opravljal dejavnost avtotaksi prevozov na podlagi naslednjih okoliščin:

- iz fotografij, ki se nahajajo v prekrškovnem spisu je razvidno, da storilec prekrška svetlobne table z napisom TAXI ni imel nameščene na vidnem mestu na strehi vozila, temveč se je tabla nahajala v notranjosti vozila na sovoznikovem sedežu;

- iz fotografij vozila je nadalje razvidno, da storilec na prednjih levih in desnih vratih ni imel nameščenih obveznih nalepk z napisom „TAXI LJ“;

- storilec je imel na vetrobranskem steklu vozila nameščeno nalepko z grbom Mestne občine Ljubljana in oznako leta 2017, ki potrjuje le plačilo letne občinske takse avtotaksi prevoznika za uporabo avtotaksi postajališč, ne pa opravljanja dejavnosti avtotaksi prevozov v času, ko sta bila prekrška s strani pooblaščene uradne osebe zaznana,

- storilec je v laični zahtevi za sodno varstvo smiselno trdil, da ni podlage za njegovo kaznovanje po Odloku, ker je šlo le za parkiranje osebnega vozila na „taksi boksu“, s čimer nakazuje, da je v tistem času vozilo uporabljal v zasebne namene.

C.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ravnalo po 427. členu ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ter izpodbijano pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v ponovno odločanje. To bo moralo ustrezno dopolniti dokazni postopek, ugotoviti, ali je storilec očitana prekrška storil med opravljanjem dejavnosti avtotaksi prevozov, ter glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabiti materialno pravo.

-------------------------------
¹ Z Odlokom se za območje Mestne občine Ljubljana določijo pogoji za opravljanje dejavnosti avtotaksi prevozov, način njihovega opravljanja in višina maksimalne tarife izvajanja avtotaksi prevozov.
² Primerjaj na primer sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 243/2009 z dne 7. 1. 2010.

Datum zadnje spremembe:

28.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2862/2017-9
• VSRS Sodba IV Ips 39/2022
• sodba I U 1058/2010