VSRS Sodba XI Ips 31100/2020

Jedro

Negotovostim in zapletom pri vročanju se je mogoče izogniti le z vročanjem po zakonskih določbah ali pa na način, s katerim soglašajo vsi procesni udeleženci in pri katerem ni nobenega dvoma o tem, kdaj je začel teči rok za vložitev pravnega sredstva.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep senata Okrožnega sodišča v Ljubljani razveljavi ter se zadeva vrne temu senatu v novo odločitev v 48 urah od prejema te sodbe.

Obrazložitev

A.

1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 31100/2020 z dne 23. 6. 2020 zoper obdolženca A. Š., ki je utemeljeno sumljiv storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Z istim sklepom je zoper soobdolženko S. R. iz istega pripornega razloga odredila hišni pripor. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 31100/2020 z dne 26. 6. 2020 pritožbo zagovornika obdolženega A. Š., odvetnika Borisa Grobelnika, zavrgel kot prepozno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženec A. Š. po svojih zagovornikih, odvetnikih iz Odvetniške družbe Grobelnik o.p, d.o.o., zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v odločanje senatu Okrožnega sodišča v Ljubljani.

3. Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in predlagal njeno zavrženje, saj zoper pravnomočen sklep o zavrženju pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora to izredno pravno sredstvo ni dovoljeno.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca so bili seznanjeni obdolženec in njegovi zagovorniki. Slednji so v izjavi nasprotovali stališču vrhovnega državnega tožilca o nedovoljenosti zahteve, saj citiran sklep Vrhovnega sodišča XI Ips 99/2009 z dne 26. 1. 2009 obravnava drugačno procesno situacijo, kot je obravnavana.

B-I.

5. Po določbi četrtega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom vložiti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, razen v primeru, ko je pripor odredilo vrhovno sodišče, ter zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora s sklepom senata vrhovnega sodišča (drugi odstavek 205. člena ZKP) in po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena ZKP). Vložnik v obravnavani zadevi izpodbija pravnomočno odločbo, s katero je bil odrejen pripor po prvem odstavku 202. člena ZKP, kar pomeni, da izpodbija pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena.

B-II.

6. Zahteva napada odločitev zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je kot prepozno zavrgel pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora. Kot je razvidno iz razlogov drugostopenjskega sklepa, je senat kot relevanten čas za začetek teka pritožbenega roka upošteval čas, ko je bil sklep preiskovalne sodnice zagovorniku poslan po elektronski poti na njegov osebni elektronski naslov (tj. 24. 6. 2020 ob 11:42:03 uri, ko je sodišče prejelo avtomatsko povratno poročilo o vročitvi po elektronski pošti). Ker je zagovornik pritožbo vložil 25. 6. 2020 ob 17:20 uri, je senat štel, da je bila pritožba vložena po poteku roka iz četrtega odstavka 202. člena ZKP, zato jo je zavrgel brez meritorne obravnave. Takšno odločitev graja vložnik, ki opozarja na zakonsko obveznost osebnega vročanja sodnih pisanj, prejem katerih mora odvetnik potrditi s podpisom, obenem pa uveljavlja, da je predmetni sklep o odreditvi pripora dejansko prejel šele 25. 6. 2020 ob 9:30 uri, kar je po telefonskem pozivu uslužbenke sodišča tudi sporočil sodišču.

7. ZKP z določbami o vročanju pisanj (XII. poglavje) predpisuje, na kakšen način mora biti pisanje vročeno strankam in drugim procesnim udeležencem, da lahko nastopijo procesne posledice vročitve. Namen natančnih predpisov o vročanju ni le v zagotavljanju dejanske vročitve sodnega pisanja, temveč tudi v tem, da se že vnaprej določi trenutek, s katerim šteje pisanje za vročeno. Na ta način se odpravi vsakršen dvom o začetku teka roka za vložitev pravnega sredstva zoper takšno pisanje, strankam pa omogoči učinkovito izvrševanje njihovih procesnih pravic. Po določbi prvega odstavka 117. člena ZKP se pisanja vročajo praviloma po pošti, po varni elektronski poti ali po detektivu in izvršitelju, lahko pa tudi po sodnem osebju po pooblastilu predsednika sodišča ali po uradni osebi organa, ki je odredil vročanje, neposredno pri tem organu. Način vročanja določi sodišče z odredbo o vročitvi.

8. V obravnavani zadevi je preiskovalna sodnica odredila, da se vročitev sklepa o odreditvi pripora zagovornikoma obeh obdolžencev in državnemu tožilcu opravi po elektronski pošti. Takšnega načina vročanja zakon za odločbe, od katerih teče rok za pritožbo, ne predpisuje, četudi gre za sklepe v pripornih zadevah, pri katerih morajo sodišča postopati še posebej hitro.¹ Sodna pisanja se sicer lahko vročajo tudi elektronsko, vendar le po varni elektronski poti prek informacijskega sistema e-sodstvo (117. člen in 117.a člen ZKP) na način, kot ga podrobneje določi minister, pristojen za pravosodje (peti odstavek 117. člena ZKP). Tudi v teh primerih temeljna pravila vročanja po varni elektronski poti že na zakonski ravni predpisujejo, da se naslovnik z vsebino pisanja, poslanega po varni elektronski poti, seznani in ga prevzame tako, da se pred prevzemom na predpisan način identificira, elektronsko podpiše vročilnico in jo tako podpisano vrne pošiljatelju po varni elektronski poti. Če pisanja ne prevzame, sledi vročanje v fizični obliki (peti in šesti odstavek 117.a člena ZKP).

9. Pravilnik o elektronskem poslovanju v kazenskem postopku še ni bil sprejet, kar pomeni, da vročanje po varni elektronski poti prek informacijskega sistema e-sodstvo tehnično še ni bilo izvedljivo. Sodišče bi lahko torej sodno pisanje skladno z zakonom vročalo le na preostale načine iz prvega odstavka 117. člena ZKP, ne pa po navadni elektronski pošti, kar utemeljeno uveljavlja vložnik. Sodna praksa sicer v specifičnih zadevah, med katere sodijo tudi priporne zadeve, izjemoma dopušča vročanje tudi na drugačne načine (na primer po faksu), vendar le, če se stranke s tem strinjajo in če se ugotovi, da je naslovnik na tak način poslano pisanje tudi dejansko prejel.² Ob takšni procesni ureditvi se je negotovostim in zapletom pri vročanju mogoče izogniti le z vročanjem po zakonskih določbah ali pa na način, s katerim soglašajo vsi procesni udeleženci in pri katerem ni nobenega dvoma o tem, kdaj je začel teči rok za vložitev pravnega sredstva.

10. Iz podatkov spisa je razvidno, da je med sodiščem in procesnimi udeleženci v konkretni zadevi prišlo do dogovora o drugačnem načinu vročanja, saj je na zapisniku o zaslišanju privedenega obdolženca z dne 23. 6. 2020 poleg podpisov vseh navzočih zabeležen tudi osebni elektronski naslov obdolženčevega zagovornika, odvetnika Borisa Grobelnika (list. št. 100). Sklep o odreditvi pripora je bil zagovorniku poslan po elektronski pošti s prošnjo za nujno potrditev prejema sporočila, dva dni kasneje pa je sodna zapisnikarica zagovornika še enkrat pisno pozvala, naj sporoči, kdaj je prejel sodno pisanje. Iz Odvetniške družbe Grobelnik je bilo sporočeno, da so pisanje prejeli 25. 6. 2020 ob 9:30 uri, ko je po navedbah zahteve odvetnik odprl elektronsko sporočilo in sklep tudi dejansko prejel.

11. V opisani procesni situaciji, ko je vročanje sklepa o odreditvi pripora potekalo mimo zakonskih določb na način, kot je bil dogovorjen med vsemi procesnimi udeleženci, bi moralo sodišče tudi za namene štetja roka za vložitev pritožbe upoštevati navedbe obdolženčevega zagovornika o časovnem trenutku prejema prvostopenjskega sklepa, saj bi bil le na ta način odpravljen dvom o tem, kdaj mu je bil sklep izročen v smislu četrtega odstavka 202. člena ZKP. Določbe veljavne procesne zakonodaje ne dajejo nobene podlage za stališče zunajobravnavnega senata, da se pri vročanju po navadni elektronski pošti pisanje šteje za vročeno že s trenutkom, ko ga naslovnik prejme v svoj elektronski predal. V konkretni zadevi pa niti naslovnik pisanja z vročitvijo, ki ni bila opravljena v skladu z zakonom, v časovnem smislu ne soglaša. Vložnik ima nenazadnje tudi prav, ko zunajobravnavnemu senatu očita neenako obravnavanje pritožb obdolžencev v istem kazenskem postopku, saj je bilo o pritožbi zagovornika soobdolžene R., ki je bila vložena na enak način kot vložnikova, vsebinsko odločeno.

12. Zahteva glede na navedeno utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost drugostopenjskega sklepa, saj je bilo obdolžencu zaradi kršitev pravil o vročanju onemogočeno vsebinsko uresničevanje pravice do pravnega sredstva zoper odločbo, s katero je bilo poseženo v njegovo osebno svobodo.

C.

13. Vrhovno sodišče je glede na naravo ugotovljene kršitve zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani razveljavilo ter zadevo vrnilo temu senatu v novo odločitev v 48 urah od prejema te sodbe (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s šestim odstavkom 202. člena ZKP).

-------------------------------
¹ Po določbi drugega odstavka 127. člena ZKP se lahko s sredstvi elektronskih komunikacij sporočajo samo vabila na glavno obravnavo, druga vabila in odločbe o preložitvi glavne obravnave ali drugih napovedanih dejanj, kar vse so odločbe procesnega vodstva, zoper katere ni pritožbe.
² Sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 5961/2013-145 z dne 14. 3. 2013.

Datum zadnje spremembe:

28.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Ip 237/2022
• VDSS sklep Pdp 12/2011
• Sklep I Ips 133/99