VSRS Sklep II DoR 128/2020

Jedro

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstajata terjatvi obeh tožnikov do toženca v višini 20.134,24 EUR in 612,26 EUR, obe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2016 dalje (I. točka izreka), ter da obstajata terjatvi prvega tožnika do toženca v višini 858,58 EUR in 2.550,00 EUR, prav tako obe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2016 dalje (II. in III. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstaja v pobot uveljavljena terjatev toženca do tožnikov v višini 24.155,08 EUR (IV. točka izreka). Tožencu je naložilo, da mora tožnikoma solidarno plačati zneska 20.134,24 EUR in 612,26 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2016 dalje, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (V. točka izreka). Nadalje je tožencu naložilo, da mora prvemu tožniku plačati zneska 858,58 EUR in 2.550,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2016 dalje, višji tožbeni zahtevek prvega tožnika je zavrnilo (VI. in VII. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških pravdnega postopka (VIII. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga toženec predlog za dopustitev revizije. Meni, da gre v delu, ki se nanaša na postopanje sodišč v zvezi s pobotnim ugovorom oziroma na odpravo morebitne nesklepčnosti, za pomembno pravno vprašanje. Nižjima sodiščema očita, da sta kršili določbo 285. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in 22. člen Ustave, ko ga nista pozvali k dopolnitvi pobotnega ugovora zaradi odpravljive nesklepčnosti. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor zavrnilo, ker naj bi izostale trditve o neupravičenem prikrajšanju in o odsotnosti privolitve v prikrajšanje. V pritožbi je toženec trdil, da ob izključni lastnini ni treba postaviti trditev o prikrajšanju in da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila, ki sicer veljajo za solastniška razmerja (skliceval se je na sodne odločbe višjih sodišč VSL I Cpg 233/2016, VSK Cpg 204/2012 in VSL I Cpg 888/2008). Višje sodišče se o tem ni izreklo, temveč je pobotni ugovor zavrnilo zaradi drugačne neklepčnosti – ker toženec ni trdil, da sta tožnika prostor uporabljala brez pravne podlage. O razlogih pritožbe ni odločalo, s čimer je tožencu kršilo pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave. Po novejši teoriji in sodni praksi sodišče, ko zazna vrzel v trditvah stranke, ki bi lahko vodila v delno ali popolno zavrnitev zahtevka ali obrambnega ugovora, ne sme pasivno čakati, da bo stranka sama zaznala napako in jo sanirala, sicer pa brez nadaljnjega zavrniti zahtevek, temveč mora opraviti materialno procesno vodstvo. V takih primerih mora sodišče stranko opozoriti na ugotovljeno pomanjkljivost (prim. Pravosodni bilten, št. 2/2016). Tožba, ki jo je treba popraviti tako, da se tožbeni predlog pravilno formulira z namenom, da stranka doseže pravno varstvo, ni neodpravljiva nesklepčnost, zato je sodišče dolžno v okviru materialno procesnega vodstva stranko spodbuditi k dopolnitvi pomanjkljivih navedb o relevantnih dejstvih in tudi k pravilnemu oblikovanju zahtevka. Sodišče lahko da tudi pobudo za spremembo tožbenega predloga, pri čemer mora ta ostati v okviru cilja pravde (sklep Vrhovnega sodišča II Ips 172/2016). Tudi Ustavno sodišče je v odločbi Up-695/04-9 odločilo, da mora sodišče tožnika v primeru nepopolne tožbe pozvati k dopolnitvi, sicer krši 22. člen Ustave. Toženec je v postopku dokazoval in najmanj glede skladišča, za katerega sta tožnika trdila, da ga nista uporabljala, dokazal odsotnost privolitve. Do prvega naroka je toženec o tem priložil vse dokaze, videoposnetek in fotografije prostora, v ponovljenem postopku pa je predlagal še pričanje A. A. Tožnika teh dokazov nista prerekala, sodišče pa se o njih ni izreklo.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena ZPP).

6. Vrhovno sodišče je ocenilo, da pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni, zato je predlog za dopustitev revizije skupaj z v njem vsebovano stroškovno zahtevo zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

26.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep II DoR 371/2015
• VSRS Sklep II DoR 263/2018
• VSRS Sklep II DoR 395/2016