VSRS Sklep II DoR 164/2020

Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj:

- ali je materialnopravno pravilna presoja, da tožnici ni bilo treba dokazati zakonitosti posesti in da je predpostavka dobre vere izkazana,

- ali je procesno in materialnopravno pravilen zaključek o kupčevi nedobrovernosti.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1) Ali je materialnopravno pravilna presoja, da tožnici ni bilo treba dokazati zakonitosti posesti in da je predpostavka dobre vere izkazana?

2) Ali je procesno in materialnopravno pravilen zaključek o kupčevi nedobrovernosti?

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnica lastnica parc. št. 861 k. o. ... Tožencu je naložilo, da mora tožnici v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.693,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga toženec predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj:

1) Ali je materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje, da tožnici v obravnavanem primeru ni bilo treba dokazati zakonitosti posesti?

2) Ali je presoja dobrovernosti tožnice kot predpostavke za pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini s priposestvovanjem obremenjena s procesno kršitvijo iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in ali je materialnopravno zmotna?

3) Ali je sodišče druge stopnje kršilo pravila postopka, ker sodba nima razlogov o posesti sporne nepremičnine v času sklenitve prodajne pogodbe med prodajalcem B. B.. in kupcem A. A. oziroma so ti razlogi nejasni (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP)?

4) Ali je sodišče druge stopnje kršilo pravila postopka, ker ni pravilno povzelo vsebine izpovedi priče C. C. (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in je ni ocenilo same zase in v povezavi z drugimi dokazi v zvezi z dobrovernostjo kupca ob sklenitvi pogodbe skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP (drugi odstavek 339. člena ZPP)?

5) Ali je sodišče pravilno porazdelilo trditveno in dokazno breme o dejstvih, pomembnih za presojo dobre vere kupca kot pogoja za njegovo varstvo zaradi zaupanja v zemljiško knjigo?

6) Kolikšen je obseg raziskovalne dolžnosti kupca ob sklenitvi prodajne pogodbe s sprejemom javno objavljene ponudbe in ob vpisu lastninske pravice v zemljiško knjigo glede na stanje sporne nepremičnine in druge okoliščine primera v tem času?

7) Ali je procesno in materialnopravno pravilen zaključek o kupčevi nedobrovernosti?

4. V utemeljitvi predloga navaja, da je ugodnost, da ni treba izkazati zakonitosti posesti, po skrajšanju priposestvovalne dobe s 30 oziroma 40 let na 20 let s pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960, veljala le za spore o priposestvovanju med priposestvovalci in prejšnjimi lastniki, ne pa v vseh sporih ne glede na subjekte. Pritožbeno sodišče je spregledalo prav to bistveno razlikovalno okoliščino, da ne gre za spor domnevne priposestvovalke s prejšnjim lastnikom (ali njegovim univerzalnim naslednikom), ampak s singularnim (pravnoposlovnim) naslednikom prejšnjega lastnika. Sklicuje se na odločbi VSL II Cp 493/2018 in II Ips 154/2013. Nadalje nasprotuje presoji o tožničini dobrovernosti. Priposestvovalec mora pojasniti, da je imel razlog za dobrovernost, ker je obstajal konkreten, točno določen pravni naslov, sposoben za prenos lastninske pravice v njegovo korist. Zahteva po pravnem naslovu je bila tudi po Občem državljanskem zakoniku (enako kot sedaj po Stvarnopravnem zakoniku) vgrajena v zahtevo po dobrovernosti (od tega je treba ločiti vprašanje veljavnosti pravnega naslova). Tožnica ni podala relevantnih konkretnih trditev o pravnem naslovu posesti in času njegove pridobitve (že v tožbi je le ugibala, da je bila verjetno v preteklosti sklenjena menjalna pogodba, s čimer je smiselno priznala, da o tem ne ve ničesar). Navedbe, ki substancirajo domnevo dobrovernosti, so nujne, sicer je tožencu odvzeta pravica domnevo izpodbijati. Glede varstva načela zaupanja v zemljiško knjigo pa je uvodoma menil, da sodišče druge stopnje glede posesti sporne nepremičnine v času prodaje toženčevemu očetu ni navedlo jasnih razlogov niti ni dokazno ocenilo vsebine prodajne pogodbe, izpovedi toženca in priče C. C. ter ni opravilo presoje verodostojnosti medsebojno nasprotujočih si dokazov. Navedba, da bi toženčev oče glede na „okoliščine primera“ moral vedeti, da prodajalec ni imel posesti, ne ustreza standardu obrazloženosti sodbe in tudi ne pomeni, da kupec posesti ni nastopil. Sodišče druge stopnje bi se v okviru ugovora toženca moralo opredeliti do odločilnega vprašanja, kdo je v trenutku sklepanja prodajne pogodbe imel posest parcele. Ne zadošča sklicevanje na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je posest tožničinih prednikov od leta 1955 vseskozi izkazana. Sodišče druge stopnje bi moralo tudi samo ugotavljati (z izvedbo pritožbene obravnave), kaj je bilo s posestjo v tem kritičnem trenutku, saj o tem nobena od zaslišanih prič (razen C. C.) ni izpovedala. Glede na katastrsko kulturo parcele in njeno stanje v naravi je nemogoče izpeljevati tako posplošene zaključke, ki o konkretnem časovnem trenutku ne povedo ničesar. Sodišče druge stopnje je zapisalo, da priča C. ni izpovedala ničesar glede posestnega stanja ob ogledu, kar ne drži. C. C. je povedal, da je pred sklenitvijo prodajne pogodbe s pogodbenima strankama opravil ogled sporne parcele, da so parcelo obhodili, da je prodajalec A. A. pokazal meje, da so našli tri ali štiri mejna znamenja in da je bil v gornjem delu parcele, v špici, odprt prehod. Del izpovedi, ki nasprotuje očitno vnaprejšnjemu prepričanju sodišča o pripadnosti spornega zemljišča k enovitemu zaokroženemu kompleksu tožnice, je enostavno spregledalo, kot je spregledalo tudi, da se del sporne parcele drži parcel toženca 857/1 in 855/1. V prid kupčevi dobrovernosti govorijo ugotovitve, da je nepremičnino kupil od zemljiškoknjižnega lastnika, da je prodajalec ponudbo za prodajo javno objavil, da sta prodajalec in kupec pred sklenitvijo pogodbe skupaj opravila ogled nepremičnine, ki se jo glede na njeno katastrsko kulturo in stanje v naravi obdeluje le z redkimi košnjami trave (največ nekajkrat letno) in pobiranjem jabolk, in sicer vse izven letnega časa, v katerem je bil opravljen ogled. Pritožbeno sodišče je na toženca napačno prevalilo trditveno in dokazno breme o tem, da je bilo posestno stanje ob ogledu parcele pred nakupom takšno, da je izkazovalo posest zemljiškoknjižnega lastnika, ter mu nato očitalo in štelo v škodo, da tega bremena ni zmogel. Glede na domnevo dobrovernosti kupca bi morala tožnica dokazati, da je bilo mogoče ob ogledu ugotoviti ali vsaj podvomiti, da prodajalec ni bil posestnik. S tem je odstopilo od ustaljene sodne prakse, da mora dejstva, ki utemeljujejo ugovore, trditi in dokazati stranka, ki ugovor poda (prim. II Ips 755/2007, II Ips 756/2007 in VSL I Cpg 487/2017). Nadalje se sodna praksa še ni izrekla glede pomena okoliščine, da je bil pravni posel sklenjen na podlagi javne objave ponudbe. Javna objava, ki ji ne sledi odziv nikogar, ki bi zatrjeval svojo pravico na predmetu pogodbe, dobro vero izrazito učvrsti. Sodna praksa se je že izrekla, da zahteve po raziskovalni dolžnosti pridobitelja ni mogoče razlagati strogo – tudi v primerih, ko so bili kupci bistveno manj aktivni od toženčevega očeta (prim. VSL II Cp 4130/2009, II Ips 397/2006).

5. Predlog je delno utemeljen.

6. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so izpolnjeni glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tem obsegu dopustilo.

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

26.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 85/2020
• VSK Sodba I Cp 487/2019
• VSL sklep II Cp 1807/2016