VSRS Sklep II Ips 137/2019


pomembnejša odločba

Jedro

Tožnica in toženci so v zemljiški knjigi vpisani kot solastniki nepremičnine: stavbišča s stanovanjsko stavbo, poslovno stavbo, dvoriščem in potjo. Tožnica uporablja prvo nadstropje in podstrešje stanovanjske stavbe, kar skupaj tvori zaokroženo bivanjsko enoto. Trdi, da je resnična izključna lastnica tega dela zgradbe. Stanovanje je namreč leta 1995 kupila od prve toženke. Predmet presoje Vrhovnega sodišča je bilo, ali pravo tožnici priznava pravni interes za tožbo, s katero naj se ugotovi obstoj njene izključne lastninske pravice na realnem delu nepremičnine (dejanskega stanovanja v navidezni solastnini).

Odgovor Vrhovnega sodišča na dopuščeno pravno vprašanje je pritrdilen. Tožnica v obravnavani ugotovitveni pravdi lahko relativno učinkovito (skladno s 23. členom Ustave) stabilizira svoj stvarnopravni položaj. Ta postopek ji nudi, da se končata negotovost in spor o tem, da ji pripada izključna lastninska pravica na opredeljenem delu zgradbe ter da bo takšna tudi končna zemljiškoknjižna formalizacija njenega stvarnopravnega položaja, ko bodo nekoč v nejasni prihodnosti rešena vsa ostala odprta vprašanja med subjekti konkretne lastninske skupnosti, vprašanja, v razmerju do katerih je sporno lastniško vprašanje, ki je predmet te pravde, relativno samostojno.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v vnovično odločanje o pritožbi.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji postopek

1. Tožnica in toženci so v zemljiški knjigi vpisani kot solastniki nepremičnine: stavbišča s stanovanjsko stavbo, poslovno stavbo, dvoriščem in potjo.

2. Tožnica uporablja prvo nadstropje in podstrešje stanovanjske stavbe, kar skupaj tvori zaokroženo bivanjsko enoto. Trdi, da je resnična izključna lastnica tega dela zgradbe. Stanovanje je namreč leta 1995 kupila od prve toženke. V pogodbi je bil predmet prodaje prostorsko opisan (realni del), zemljiškoknjižno dovolilo pa je bilo glede na neetažirano zemljiškoknjižno nastavitev izstavljeno glede solastninskih deležev (idealni del). S kasnejšim aneksom je bil ta solastninski delež zmanjšan, s čimer je tudi prva toženka ohranila (sicer manjši) idealni delež na celotnem kompleksu. Zakaj tako, ni pojasnjeno. Tožnica v tem stanovanju živi kot v svojem lastnem nepretrgoma od aprila 1996.

3. Istega leta se je na tožničin in prvotoženkin predlog začel nepravdni postopek razdružitve solastnine. Postopek je še vedno v teku, v času odločanja Vrhovnega sodišča to pomeni že 24. leto. Zadeva Okrajnega sodišča v Ljubljani nosi številko N 103/1996. Med udeleženci je spor glede deležev ter glede fizične razdelitve nepremičnine. Tožnica je bila v nepravdnem postopku napotena na pravdo, v kateri naj se ugotovi njen višji solastninski delež.

4. Dve ločeni tožbi zoper različne solastnike, ki ju je vložila, se razlikujeta od napotitve v sklepu nepravdnega sodišča. Nazadnje, po njuni spremembi, sta takšni, da zahteva ugotovitev izključnega lastništva stanovanja.

5. Sodišče prve stopnje je najprej presojalo, ali tožnica za takšno tožbo sploh ima pravni interes. V še spornem delu je odgovorilo pritrdilno, „saj ima v posesti stanovanje, katerega pravni status še ni urejen“ (11. točka obrazložitve). Nato je zahtevku tudi vsebinsko ugodilo na podlagi pravil o priposestvovanju, saj je tožnica dobroverna lastniška posestnica vse od aprila 1996.

6. Pritožbeno sodišče je o (ne)obstoju pravnega interesa odločilo drugače. Ugodilo je pritožbama tožencev, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter tožbo zoper prvotoženko ter tožbo zoper drugo in tretjetoženca zavrglo. Po ugotovitvi, da gre za navidezno solastnino, je sklenilo:

„Tožba za ugotovitev izključne lastninske pravice tožnice na stanovanju, ki ga je kupila od prve toženke, pa po obrazloženem ni primerno sredstvo za odpravo tožničine negotovosti, saj bo svoj pravni položaj lahko učinkoviteje zavarovala v ustreznem nepravdnem postopku, zato pravni interes za tožbi, ki ju je vložila zoper prvo toženo stranko ter zoper drugo in tretje toženo stranko, ni izkazan.“ (12. točka obrazložitve)

Sklep o dopustitvi revizije

7. Zoper to sodbo je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 61/2019 z dne 17. junij 2019 dopustilo revizijo tožnice glede vprašanja, ali je v konkretnem postopku podan pravni interes za ugotovitveno tožbo in ali je izpodbijani sklep zakonit.

Tožničina revizija

8. Tožnica pojasnjuje, da je bila v nepravdnem postopku N 103/1996 napotena na pravdo, ker se v postopku fizične delitve nepremičnine ni strinjala s tem, da bi morala doplačati še 119.483,05 EUR. Trdila je namreč, da je njen delež višji. S sklepom z dne 15. 2. 2014 je bila napotena na pravdo, v kateri naj se ugotovi, da je njen delež dejansko višji. Dalje pojasnjuje, da bi ugotavljanje deleža, ki ga je kupila, zahtevalo še razreševanje drugih spornih vprašanj. To bi postopek bistveno podaljšalo. Zato je postavila drugačen zahtevek in sicer naj se ugotovi, da je stanovanje v celoti njeno.

9. Do pravde ne bi prišlo, če bi toženci tožnici priznali izključno lastninsko pravico.

10. Trdi, da nosilno stališče pritožbenega sodišča v izpodbijanem sklepu nasprotuje zakonski dikciji drugega odstavka 181. člena ZPP, ustaljenim stališčem pravne teorije od Jožeta Juharta dalje ter sodni praksi Vrhovnega sodišča.

11. Iz literature izhaja, da je pravni interes podan, kadar je tožnik v negotovosti glede svojega pravnega položaja ter je to negotovost povzročil toženec s svojim ravnanjem. Citira stališča J. Juharta¹, S. Trive² in A. Galiča³. Med drugim tudi slednji Juhartov odlomek iz Civilnega procesnega prava FLRJ, Ljubljana 1961, str. 259: „Ker ne gre za pravotvorno dejstvo, se obstoj interesa ne dokazuje z vso strogostjo. Zadošča izkaz večje ali manjše verjetnosti.“

12. Opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča, II Ips 199/2016 z dne 30. 3. 2017 ter stališče, da v nepravdnem postopku napotenemu tožniku ni treba posebej izkazovati pravnega interesa. Tožnici je bil izdan napotitveni sklep. Res je, da ni tožila povsem v skladu z napotilom, a po vsebini gre za isto vprašanje.

13. Trdi, da je obrazložitev pritožbenega sodišča v izpodbijanem sklepu izrazito skromna. Ob tem pa opozarja na pomembno ugotovitev sodišča prve stopnje v 21. točki obrazložitve, da so v konkretnem primeru solastniki v sporu o vsem. Ta ugotovitev je pomembna, kajti spornih dejstev v nepravdnem postopku, kjer naj bi po stališču pritožbenega sodišča tožnica bolje zavarovala svoje koristi, ni mogoče rešiti. To velja tako za postopek delitve solastnine kot za postopek po ZVetL-1.

14. Tožnica opozarja na pomen, ki bi ga imela zanjo ugodna rešitev v tej pravdi. Nepravdni in kasneje ta pravdni postopek trajata že zelo dolgo (18 let prvi in 4 drugi). Opozarja, da je tožnica nehote vmešana v spor sorodnikov (ostalih solastnikov), ki so sprti zaradi lastništva ostalih nepremičnin, katerih formalna lastnica je tudi tožnica. Z večino teh vprašanj tožnica nima nič. To so tista vprašanja, ki postopek delajo dolg. Prav zato zanjo ni najprimernejša rešitev, da bi svojo pravico uveljavljala šele po rešitvi vseh spornih vprašanj med toženci.

15. Uveljavljanje pravic v postopku po ZVetL-1 je manj ugodno. Namesto, da bi se postopek sedaj končal, bi bila izpostavljena dolgemu postopku po ZVetL-1 ter potem izpostavljena še nevarnosti morebitne pravde nezadovoljnega udeleženca postopka po ZVetL-1.

16. Dalje, v postopku po ZVetL-1 tožnica ne bi bila gospodar postopka, predvsem glede vprašanj, ki se nje v resnici ne tičejo, so pa zapletena. Opozarja na problem poslovne stavbe, ki je daleč največ vredna, sama pa okoliščin v zvezi z njo ne pozna.

17. Dalje meni, da sodišče ni pooblaščeno presojati, kateri postopek je za stranko ugodnejši.

Odgovor drugega toženca in tretje toženke na revizijo

18. Na vročeno jim revizijo sta odgovorila drugi toženec in tretja toženka, prvotoženka pa ne.

19. Poudarjata, da je tožnica prodajno pogodbo sklenila le s prvo toženko. Če je med njima spor, kaj je bila vsebina te pogodbe, se to druge in tretje toženke nič ne tiče. Tožnica bi lahko imela pravni interes le za ugotovitev, da je njen solastninski delež višji na rovaš prve toženke. To bi ji potem tudi omogočilo drugačno vknjižbo solastninskih deležev.

Presoja Vrhovnega sodišča

20. Revizija je utemeljena.

21. Glede na povzeto vsebino odgovora na revizijo (glej točko 19) Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da vprašanje pravnega interesa ne more biti odvisno od (ne)utemeljenosti zahtevka. Obstoj pravne koristi se presoja vnaprej in je zasnovan na predpostavki uspešne tožbe, torej ali bi tožeči stranki ugodilna sodba pravno koristila ali ne.

22. Izhodiščno besedilo, s katerega razlago mora Vrhovno sodišče odgovoriti na dopuščeno revizijsko vprašanje ter s tem tudi odločiti o (ne)utemeljenosti revizije, je ubesedeno v 181. členu ZPP:

Ugotovitvena „tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. „

Za presojo v obravnavani zadevi je bistveno vprašanje pravne koristi, ki bi jo tožnica lahko imela od uspeha v tej pravdi. Najprej je treba torej odgovoriti na vprašanje, kaj sploh pomeni pojem pravna korist, nato pa, ali jo tožnica v konkretnem primeru ima ali ne.

23. Tožnica v reviziji korektno povzema bistvo teoretičnih stališč o vsebini pravne koristi kot nujne predpostavke za dopustnost ugotovitvene tožbe. Juhart⁴ tako poudarja, da je pravni interes za ugotovitveno sodbo podan, če bo z njo odstranjena negotovost, to negotovost pa povzročajo toženčeve izjave, ki so v nasprotju s tožnikovo pravico. O odpravi nevarnosti, negotovosti in ogroženosti govori tudi Triva⁵, pri čemer mora nevarnost koreniniti v toženčevem ravnanju. Podobno je tudi Galičevo izhodišče, ki hkrati opozarja, da je največja nevarnost pri ugotovitveni tožbi ta, da bi se po nepotrebnem obremenjevalo sodišče in nasprotno stranko⁶. Poudarja, da se mora negotovost izražati v sferi pravic oz. pravnih razmerij, podana mora biti dejanska negotovost ter potreba, da se položaj razčisti. Velja zahteva „da tožnik nima možnosti drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje (poudarilo Vrhovno sodišče) zavaroval svoj pravni položaj.“⁷

24. Resnični izključni lastnik, ki svoje izključne lastninske pravice nima vpisane v zemljiški knjigi, bo običajno imel pravni interes za ugotovitveno sodbo zato, ker se bo na njeni podlagi lahko vknjižil ter s tem v polni meri zavaroval svoj lastniški položaj (3. točka 1. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi; ZZK-1).

25. V obravnavani zadevi, ko predmet lastninske pravice še ni bil formalno ustanovljen (se pravi: ko nepremičnina ni etažirana) tožnici ugotovitvena sodba te pravne koristi ne bo nudila⁸. Vprašanje, ki se zastavlja, je, ali ji bo kljub vsemu nudila vsaj kakšno drugačno, manjšo, a še vedno pravno korist.

26. Pravni konstrukt dejanske etažne lastnine oziroma navidezne solastnine izhaja iz normativne moči dejanskosti⁹. Korigira trdo formalnost stvarnega prava in sicer zato, da bi se varovalo lastninsko pravico v njenem najglobljem ustavnopravnem bistvu.¹⁰ Pojem je plod sodniškega prava¹¹, ki je nato našel tudi svoje normativno zatočišče v postavljenem pravu (2. točka tretjega odstavka 17. člena ZVEtL-1). Upošteva dejansko izvrševanje (formalne) solastninske pravice na posameznih delih večstanovanjske zgradbe (dejanskih etažah, stanovanjih). Med dejanskim izvrševanjem pravice in njenim formalnim, zemljiškoknjižnim videzom obstaja kvalitativen razkorak. Dejansko izvrševanje solastninske pravice namreč ustreza izključni lastninski oblasti posameznih solastnikov na realnih (in ne idealnih) delih nepremičnine. Takšno izvrševanje je kvalitativno drugačno in gre dlje od siceršnjega dogovora solastnikov o načinu rabe solastne nepremičnine. Dlje gre zato, ker jo odlikuje prvina stabilnosti (trajnosti in varnosti) takšnega razmerja. Pri dogovoru o rabi je drugače. Tam nad nosilcem pravice kot Damoklejev meč ves čas visi grožnja, da bo prišlo do spremembe dogovora zaradi drugačne večinske volje ostalih solastnikov (tudi prek sodne odločbe – 149. člen Zakona o nepravdnem postopku; ZNP-1¹²). Ta sprememba pa je lahko takšna, da zareže v samo bistvo lastninske resničnosti.

27. Stabilnost je navsezadnje nujna tudi zaradi zaščite pravice do doma, ki ji je ustavno sodišče v zadnjem obdobju priznalo ustavnopravno varstvo¹³. V pravici do doma se (lahko odraža) cel sklop pomembnih ustavnih vrednost: človekovo dostojanstvo, lastninska pravica, nedotakljivost stanovanja, pravica do zasebnosti in pravna varnost.

28. Čim pravo priznava pravnost dejanske etažne lastnine, mora nosilcem pravic nuditi učinkovito pravno (sodno) varstvo pravic, kakršne dejansko obstajajo, in ne pravic, kakršne so (zgolj) na papirju. Varstvo mora biti v bistvenem enako, kakor če je etažna lastnina tudi že formalno ustanovljena. Upravičencem mora biti tako na voljo klasičen instrumentarij lastninskega varstva. To sta v prvi vrsti vrnitvena (reivindikacijska) in negatorna tožba¹⁴. V enaki meri kot v primeru formalne etažne lastnine pa jim mora pripadati tudi možnost varovanja njihovega pravnega položaja prek ugotovitvene tožbe.¹⁵

29. Nosilno stališče pritožbenega sodišča v izpodbijanem sklepu je, da ugotovitvena tožba ni primerno sredstvo za odpravo tožničine negotovosti, marveč bo svoj pravni položaj učinkoviteje zavarovala v „ustreznem nepravdnem postopku“. Takšno stališče je v opreki z že citiranim stališčem Vrhovnega sodišča iz zadeve II Ips 316/2013. Iz razlogov v 12. točki izpodbijanega sklepa še izhaja, da je treba lastninsko skupnost rešiti tako, da se bo vzpostavila etažna lastnina, kar je po stališču pritožbenega sodišča mogoče storiti bodisi v postopku po ZVetL-1 bodisi v že začetem nepravdnem postopku delitve solastnine.

30. To sicer drži, a revidentka upravičeno napada nadaljnji sklep, da je takšna rešitev zanjo pravno bolj ugodna ter da prav zavoljo te, druge sodne poti, ki ji je na voljo, nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, ki je sprožila obravnavano pravdo.

31. Pravnomočna odločitev v postopku vzpostavitve etažne lastnine namreč ni ovira, da udeleženci svojih pravic nato ne bi varovali še v pravdi (prvi odstavek 35. člena ZVetL-1). Vprašanje priposestvovanja je odvisno od poprejšnje rešitve spornih dejanskih vprašanj. Takšno sporno dejansko vprašanje je tudi, kaj je bil predmet prodaje, kaj je torej prvotoženka prodala tožnici? Na to vprašanje se namreč navezuje vprašanje, ali je imela tožnica dobroverno lastniško posest skozi priposestvovalno dobo ali ne. Revidentka utemeljeno opozarja, da teh spornih vprašanj v nepravdnem postopku ne bo mogoče rešiti (prim. drugi in tretji odstavek 155. člena sedaj veljavnega ZNP-1)¹⁶, predvsem pa, da je v postopku po ZVetL-1 rešitev vselej viseča. Dodaten argument zoper sklep pritožbenega sodišča, da je zanjo pot prek nepravdnega postopka bolj ugodna, je dolgotrajnost postopkov vzpostavljanja etažne lastnine¹⁷. Dolgotrajnost je v tožničinem primeru že tudi empirično izkazana, pa se etažiranje po skoraj četrt stoletja sodnega postopka še sploh ni začelo. A ne gre le za konkreten nepravdni postopek in njegovo morebitno procesno patologijo. Postopek vzpostavitve etažne lastnine je zaradi narave stvari bistveno bolj kompleksen kot postopek ugotovitve, da je posameznik priposestvoval posamezen del zgradbe, ki je v navidezni solastnini. Zato po logiki stvari traja (bistveno) dlje.

32. Očitno torej je, da ugotovitvena sodba, da je tožnica lastninsko pravico na stanovanju priposestvovala, ter sklep nepravdnega sodišča nista v razmerju manj in več, marveč se njuni identiteti ne prekrivata. Položaj je torej bistveno drugačen, kot v primeru, če upniku odrečemo pravico do vložitve ugotovitvene tožbe, da ima terjatev do dolžnika, ko pa vendar lahko ob istih dejstvih (v enako zahtevnem in dolgem postopku) doseže dajatveno sodbo, v kateri je v celoti inkorporirana tudi ugotovitev obstoja terjatve.

33. Tožnica v obravnavani ugotovitveni pravdi torej lahko relativno učinkovito (skladno s 23. členom Ustave) stabilizira svoj stvarnopravni položaj. Ta postopek ji nudi, da se končata negotovost in spor o tem, da ji pripada izključna lastninska pravica na opredeljenem delu zgradbe ter da bo takšna tudi končna zemljiškoknjižna formalizacija njenega stvarnopravnega položaja, ko bodo nekoč v nejasni prihodnosti rešena vsa ostala odprta vprašanja med subjekti konkretne lastninske skupnosti, vprašanja, v razmerju do katerih je sporno lastniško vprašanje, ki je predmet te pravde, relativno samostojno.

34. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je torej v prvem delu pritrdilen: da, tožnica ima pravni interes za ugotovitveno tožbo. V drugem delu pa negativen: ne, izpodbijani sklep o zavrženju njene tožbe ni zakonit, saj temelji na procesno napačni vsebinski napolnitvi 181. člena ZPP. Podana je bistvena kršitev določb procesnega prava.

35. Zaradi narave odločitve pritožbenega sodišča, ki se sedaj razveljavlja (zavrženje tožbe), odločitev sodišča prve stopnje po meritorni plati še ni bila pritožbeno preizkušena. To je terjalo razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče zato zadevo vrača pritožbenemu sodišču v ponovno odločanje o pritožbi. Procesno pooblastilo je podano v drugem odstavku 380. člena ZPP.

36. Odločitev o stroških je oprta na tretji odstavek 166. člena ZPP: „Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.“

37. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ J. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Ljubljana 1961.
² Triva, Belajec, Dika, Građansko parnično procesno pravo, Zagreb 1986.
³ A Galič v: Ude, Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV založba in Uradni list, 2. knjiga, Ljubljana 2006.
⁴ Nav. delo, str. 258.
⁵ Triva, Dika, Građansko parnično procesno pravo, VII. izmenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, str. 401.
⁶ A. Galič, nav. delo., str. 149.
⁷ Prav tam.
⁸ Položaj je v izhodišču podoben položaju, ko gre za priposestvovanje dela nepremičnine, se pravi dela parcele, ki nima svoje zemljiškoknjižne identitete. Razlika je le, da je primerjani položaj lažje rešljiv prek instituta rezervirane parcelne številke. Pri priposestvovanju posameznega dela zgradbe je položaj kompleksnejši, rešitev zato v pravdi na podoben način ni mogoča.
⁹ Gre za premiso, naj bo pravo družbeno učinkovito in z njo skladno; glej: M. Pavčnik, Teorija prava, 5. pregledana in dopolnjena izdaja, GV založba, Ljubljana 2015, str. 346.
¹⁰ A. Barak v delu A judge on judging: The Role of The Supreme Court in Democracy, 116 Harvard Law Review 1, 2002, str. 19 – 162 na več mestih govori o tem, da je naloga (vrhovnega) sodišča premoščanje vrzeli med družbo (resničnostjo) in pravom (Bridging the gap betwen law and society). Glej npr. str. 28 – 36.
¹¹ Glej npr. Sodbo VS RS, II Ips 320/2009 z dne 14. 3. 2013.
¹² Primerljiva je določba 112. člena Zakona o nepravdnem postopku; ZNP, ki se do prve odločitve v prej začetem nepravdnem postopku še uporablja.
¹³ Glej Odločbo Up-1298/18 z dne 9. 5. 2019 ter Odločbo U-I-171/16, Up-793/16 z dne 11. 7. 2019 .
¹⁴ Glej Sodbo VS RS, II Ips 48/2017 z dne 13. 9. 2017, kjer je šlo za varstvo posameznega dela stavbe, imenovanega „pisarna in kurilnica“ v položaju navidezne solastnine z dejansko etažno lastnino.
¹⁵ Glej npr. Sodbo VS RS, II Ips 316/2013 z dne 24. 9. 2015. Navedena sodba vsebuje tudi za to zadevo pomembno predhodno obiter dictum (tožniku je bilo dano varstvo, a ni bil uspešen) stališče: „Postopek po ZVetL-u tudi ni edina (pač pa le dodatna) možnost varstva njihove pravice. Izbira načina pravnega varstva tako ostaja tožniku, sodišče pa ga nudi upoštevajoč materialno pravo in ustrezne procesne predpise izbranega postopka. Povedano drugače – tožnik, ki je varstvo svoje lastninske pravice zahteval v pravdnem postopku, lahko to varstvo uspešno doseže le upoštevajoč pravila in dokazne standarde tega postopka.“
¹⁶ Primerljivo drugi odstavek 118. člena ZNP.
¹⁷ Pravica zamujena je pravica odrečena (Justice delayed is justice denied). Rek ilustrira bistveno prvino pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), to je njeno časovno učinkovitost.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 61/2019
• Sodba in sklep III Ips 84/2002
• VSL Sodba I Cp 468/2018