VSRS Sklep I Up 85/2020

Jedro

Pritožnica s svojimi navedbami ni izkazala neposredne povezave med izpodbijano delno odločbo oziroma odstranitvijo objekta C in zatrjevano težko popravljivo škodo, ki naj bi bila posledica nemožnosti opravljanja poslovne dejavnosti v objektu A, kar pomeni, da v obravnavani zadevi ni izkazala nastanka težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka in stranka z interesom sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper delno odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 06122-1847/2017-70 z dne 14. 10. 2019, s katero je bilo odločeno, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo nelegalnega objekta na parceli ..., ki obsega podzemni armiranobetonski objekt največjih tlorisnih dimenzij cca. 10 m x 20 m, globine 4,3 m oziroma 5 m na mestu zajema vode, in nadzemni kontejner iz montažnih panelov tlorisnih dimenzij 9 m x 2,4 m in višine 2,7 m (1. točka izreka), da mora na svoje stroške do 15. 4. 2020 odstraniti nedovoljen objekt iz 1. točke izreka (2. točka izreka), da se bo v primeru neizpolnitve odrejenih obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka), da se za nedovoljen objekt iz 1. točke izreka prepove izvedba komunalnih priključkov na gospodarsko javno infrastrukturo, vpis in spremembe vpisov v zemljiški knjigi, uporaba ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti, promet z njim ali zemljiščem, na katerem je, in overitev pogodb, sklepanje pravnih poslov, sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov (4. točka izreka), da se po vročitvi te odločbe nedovoljen objekt iz 1. točke izreka označi s tablo (5. točka izreka), da posebni stroški postopka niso nastali (6. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (7. točka izreka).

2. Tožeča stranka je s tožbo vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala, naj sodišče odloži izvršitev 2., 3. in 4. točke izreka izpodbijane delne odločbe do pravnomočne odločitve o tožbi v tem upravnem sporu.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v ponovljenem postopku¹ zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožeča stranka ni izkazala težko popravljive škode kot pogoja iz 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navedlo je, da tožeča stranka v zvezi s težko popravljivo škodo zatrjuje, da ji bo zaradi izvršitve izpodbijane delne odločbe, to je odstranitve sprinkler postaje z bazenom (objekt C), onemogočen dostop do objektov z odprto nadstrešnico (objekt A) in prizidave k obstoječi nadstrešnici (objekt B), v katerih opravlja svojo edino poslovno dejavnost, zaradi česar naj bi ji nastala škoda v obliki izgube poslovnih partnerjev in terminov pri tujih sežigalnicah ter posledično v obliki stečaja. Po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka zatrjevane škode ne more utemeljevati z nemožnostjo uporabe objekta B, saj ji je bila z delno odločbo z dne 3. 3. 2020 uporaba tega objekta prepovedana. Prav tako je pavšalna njena trditev o nemožnosti dostopa do objekta A v času odstranitvenih del, ki je z ničemer ne konkretizira, utemelji ali izkaže. Vzročna zveza med odstranitvijo objekta C in nemožnostjo uporabe objekta A ni izkazana niti z navedbo, da je naprava v objektu C povezana z objektom A, zaradi česar naj bi se odstranitvena dela v delu, kjer bo morala odstraniti inštalacijske preboje, nanašala tudi na objekt A, saj njene trditve v zvezi s tem ostanejo le na splošni ravni. Tožeča stranka tako ni izkazala neposredne vzročne zveze med odstranitvijo objekta C in zatrjevano škodo, ki naj bi bila posledica nemožnosti opravljanja dejavnosti v objektu A.

4. Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zmotna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je pavšalna trditev o nemožnosti dostopa in uporabe objekta A zaradi odstranitvenih del na objektu C. Iz njenih trditev namreč izhaja, da je do vseh objektov mogoče dostopiti le preko dovozne poti, ki poteka neposredno ob objektu C, ki ga ni mogoče odstraniti drugače, kot da se ta dela izvajajo preko dovozne poti. Da se bo gradbišče nahajalo med objektom A in javno cesto ter da bodo odstranitvena dela nujno potekala z in preko dovozne poti, je razvidno tudi iz predloženega orto-foto posnetka. Ne drži niti zaključek sodišča prve stopnje, da vsebina pisne izjave njenega zakonitega zastopnika ne presega pavšalnih navedb v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Meni, da je podana vzročna zveza med odstranitvijo objekta C in nemožnostjo uporabe objekta A, zato je prvostopenjsko sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zaradi tega je tudi zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je štelo, da ni podana verjetnost nastanka težko popravljive škode. Pavšalna je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s pisno izjavo njenega zakonitega zastopnika in predloženim orto-foto posnetkom, zato je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. Prav tako v izpodbijanem sklepu ni presojalo in se ni opredelilo do njenih navedb o nepopravljivi škodi, ki ji bo nastala zaradi onemogočene uporabe objekta A. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

6. Stranka z interesom v odgovoru na pritožbo predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in pritožnici naloži, da ji povrne stroške pritožbenega postopka.

K I. točki izreka

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

9. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

10. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

11. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pritožnica s svojimi navedbami ni izkazala neposredne povezave med izpodbijano delno odločbo oziroma odstranitvijo objekta C in zatrjevano težko popravljivo škodo, ki naj bi bila posledica nemožnosti opravljanja poslovne dejavnosti v objektu A, kar pomeni, da v obravnavani zadevi ni izkazala nastanka težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe. V zahtevi za izdajo začasne odredbe je namreč pritožnica v zvezi z onemogočeno uporabo objekta A v času odstranjevanja objekta C navajala, da dostop do objekta A poteka preko uvoza z javne ceste, ki poteka neposredno ob objektu C in hkrati predstavlja edini dostop do objektov A in C, zaradi česar v času odstranitvenih del na objektu C ne bo mogla uporabljati objekta A, saj do njega ne bo mogla dostopati, ker se bo med njim in javno cesto nahajalo gradbišče.

12. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča so te pritožničine navedbe o nemožnosti dostopa do objekta A v času odstranitvenih del na objektu C pavšalne in presplošne. Pritožnica namreč ni pojasnila in konkretizirala, na kakšen način naj bi se sploh izvajala gradbena dela v zvezi z odstranitvijo objekta C, zakaj naj bi bila edina možnost za izvedbo teh gradbenih del zgolj ta, da se izvajajo z dostopne poti do objekta A, zakaj ne bi bilo mogoče naloženega inšpekcijskega ukrepa izvesti na drugačen način kot s te dostopne poti in iz katerih razlogov naj ne bi bilo mogoče zagotoviti dostopa do objekta A drugače kakor po tem dovozu. Pravilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz pritožničinih navedb ne izhaja, zakaj naj bi odstranitvena dela na objektu C onemogočala dostop do objekta A. V pritožbi je sicer izrecno navedla, da odstranitvenih del na objektu C ni mogoče izvajati drugače kot pa z in preko dovozne poti in da parcele okoli objektov A in C niso v njeni lasti. Vendar pritožnica s temi trditvami, ki jih navaja šele v pritožbi², ne more uspeti, saj gre za nedovoljene pritožbene novote in se posledično Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje. V pritožbi sme namreč pritožnik navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 74. člena ZUS-1). Tega pritožnica v obravnavanem primeru ni zatrjevala in tudi ne izkazala.

13. Vrhovno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da pritožnica teh splošnih in pavšalnih navedb niti ni izkazala s predloženimi dokazi oziroma pisno izjavo svojega zakonitega zastopnika in orto-foto posnetkom. Tudi iz pisne izjave zakonitega zastopnika pritožnice namreč niso razvidna pojasnila in konkretni razlogi, zaradi katerih bi odstranitvena dela na objektu C onemogočala dostop do objekta A. Prav tako iz orto-foto posnetka izhaja le, kje se nahajata objekta A in C ter dostopna pot do objekta A, zato ta fotografija ne izkazuje, da bi odstranitvena dela na objektu C lahko potekala le preko te dovozne poti. Vse navedeno torej ne kaže na to, da bi pritožnica zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede tega, da bi bila izpodbijana delna odločba neposredna posledica zatrjevani težko popravljivi škodi. Na podlagi obrazloženega pritožnica po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazala neposredne povezave med izpodbijanim upravnim aktom in zatrjevano težko popravljivo škodo, ki jo želi z zahtevano izdajo začasne odredbe preprečiti, zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da njena zahteva za izdajo začasne odredbe že iz tega razloga ni utemeljena.

14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je štelo, da v tej zadevi ne obstaja temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetnost nastanka težko popravljive škode. Ker pritožnica ni izkazala že neposredne zveze med sporno izpodbijano delno odločbo in posledicami, ki jih želi z zahtevo za izdajo začasne odredbe preprečiti, je torej pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da zaradi tega ni presojalo pritožničinih navedb v zvezi s težko popravljivo škodo, ki naj bi ji nastala v obliki izgube poslovnih partnerjev, izgube pogodbenih terminov pri tujih sežigalnicah ter stečaja. Glede na obrazloženo je tako neutemeljen tudi pritožničin ugovor, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo in ni presojalo teh njenih navedb o nepopravljivi škodi.

15. Pritožnica navaja tudi, da je izpodbijani sklep neobrazložen v delu, ki se nanaša na presojo pisne izjave njenega zakonitega zastopnika in orto-foto posnetek, s čimer naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi s tem sicer res izhaja le, da pisna izjava pritožničinega zakonitega zastopnika ne presega povzetih pavšalnih tožbenih navedb in da je v orto-foto posnetku s flomastrom zarisan tloris objekta C in označena lega objektov A in B ter potek javne poti in uvoza na njene nepremičnine, pri čemer objekt C ne sega na navedeni uvoz oziroma dostopno pot do objekta A. Čeprav se je sodišče prve stopnje do teh dokazov res opredelilo skopo, pa vendarle njegova obrazložitev omogoča preizkus, da pritožnica tudi s predložitvijo pisne izjave zakonitega zastopnika in orto-foto posnetka ni uspela izkazati svojih (tudi sicer pavšalnih in presplošnih) trditev o nemožnosti dostopa do objekta A v času odstranitvenih del na objektu C, zato so navedeni pritožbeni očitki neutemeljeni.

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožnica, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

K II. točki izreka

17. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker odgovor na pritožbo stranke z interesom ni prispeval k odločanju o pritožbi, priglašeni stroški za njegovo sestavo niso bili potrebni, zato tudi stranka z interesom sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Vrhovno sodišče je s sklepom I Up 68/2020 z dne 15. 6. 2020 pritožbi tožeče stranke ugodilo, sklep sodišča prve stopnje I U 520/2020-7 z dne 11. 5. 2020 razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.
² Pritožnica celo sama v pritožbi navaja, da tega v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni zapisala.

Datum zadnje spremembe:

25.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Up 68/2020
• VSRS Sklep I Up 113/2021
• VSRS Sklep I Up 54/2021