<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba I Ips 27046/2013

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2020:I.IPS.27046.2013
Evidenčna številka:VS00036570
Datum odločbe:16.07.2020
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba II Kp 27046/2013
Datum odločbe II.stopnje:13.09.2018
Senat:Branko Masleša (preds.), Marjeta Švab Širok (poroč.), mag. Kristina Ožbolt, Mitja Kozamernik, dr. Mile Dolenc
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje poslovne goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - goljufiv namen - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskega znaka - zavarovanje obveznosti - osebno poroštvo

Jedro

Iz opisa dejanja v izreku pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenec poleg obljube, da bo njegova gospodarska družba naročeno blago plačala, plačilo oškodovani družbi zavaroval tudi s svojim in bratovim osebnim poroštvom in menicami, ki sta jih navedena izročila predstavnikom oškodovane družbe, pri čemer iz opisa ne izhaja, da bi bila obsojenec in njegov brat v času, ko sta dala jamstvo za izpolnitev obveznosti kot poroka brez premoženja ali, da bi v času izvrševanja pogodbe svoje premoženje odtujila. Zato ni mogoče sklepati, da je obsojenec, kot zakoniti zastopnik gospodarske družbe, pri sklenitvi in izvajanju pogodbe predstavnike oškodovane družbe preslepil s prikazovanjem, da bodo dogovorjene obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem, da te ne bodo izpolnjene.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obtoženi

S. P., rojen ..., EMŠO ..., s stalnim prebivališčem...,

iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP)

oprosti obtožbe,

da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri sklenitvi in izvajanju pogodbe preslepil drugega s prikazovanjem, da bo dogovorjene obveznosti izpolnil in s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo izpolnjene, zaradi njihove delne neizpolnitve pa je pridobil premoženjsko korist, drugemu pa je nastala premoženjska škoda, s tem, da je dne 5. 6. 2009 v Ljubljani kot direktor družbe AA, d. o. o. (v nadaljevanju AA, d. o. o.), predstavnikom družbe B., d. o. o., pri sklenitvi prodajne pogodbe št. 298/2009, zatrjeval in se pogodbeno zavezal, da bo v roku 30 dni od nastanka obveznosti poravnal kupnino za izstavljeno blago, svojo zavezo pa podkrepil s tem, da sta on sam in S. P. pogodbo podpisala kot poroka in izročila vsak po dve osebni menici, s čimer vsem je pri predstavnikih B., d. o. o. ustvaril lažen vtis, da bo poravnal nastale obveznosti, zaradi česar so mu v obdobju od 25. 11. 2009 do 25. 5. 2010 izročali gradbeni material, kot je zaračunan po sledečih računih:

- račun št. 91103182 z dne 30. 11. 2009 v znesku 877,86 EUR,

- račun št. 91103240 z dne 30. 11. 2009 v znesku 751,87 EUR,

- račun št. 91103244 z dne 4. 12. 2009 v znesku 1.084,72 EUR,

- račun št. 911032703 z dne 7. 12. 2009 v znesku 448,56 EUR,

- račun št. 91103397 z dne 23. 12. 2009 v znesku 1.694,00 EUR,

- račun št. 10110039 z dne 19. 1. 2010 v znesku 652,74 EUR, pri čemer je ostalo neplačano še za 474,84 EUR,

- račun št. 10110359 z dne 29. 3. 2010 v znesku 677,87 EUR,

- račun št. 10301305 z dne 31. 3. 2010 v znesku 1.344,96 EUR,

- račun št. 10110462 z dne 9. 4. 2010 v znesku 3.343,57 EUR;

- račun št. 10200179 z dne 13. 4. 2010 v znesku 140,27 EUR,

- račun št. 10110508 z dne 15. 4. 2010 v znesku 3.062,53 EUR,

- račun št. 10170739 z dne 16. 4. 2010 v znesku 13,99 EUR,

- račun št. 10110551 z dne 21. 4. 2010 v znesku 416,41 EUR,

- račun št. 10301525 z dne 21. 4. 2010 v znesku 964,26 EUR,

- račun št. 10110607 z dne 26. 4. 2010 v znesku 2.014,34 EUR,

- račun št. 10302073 z dne 30. 4. 2010 v znesku 3.616,20 EUR,

- račun št. 10110659 z dne 30. 4. 2010 v znesku 296,11 EUR,

- račun št. 10302102 z dne 30. 4. 2010 znesku 759,40 EUR,

- račun št.10110711 z dne 12. 5. 2010 v znesku 5.263,01 EUR,

- račun št. 10110791 z dne 19. 5. 2010 v znesku 1.395,18 EUR,

- račun št. 10110794 z dne 19. 5. 2010 v znesku 1.576,19 EUR

- račun št. 10110795 z dne 19. 5. 2010 v znesku 625,68 EUR,

- račun št. 10302347 z dne 20. 5. 2010 v znesku 297,76 EUR,

- račun št. 10110837 z dne 24. 5. 2010 v znesku 1.705,45 EUR,

- račun št. 10110840 z dne 25. 5. 2010 v znesku 360,31 EUR,

ki pa jih ni poravnal, kljub temu, da je predstavnikom družbe B, d. o. o. tudi po zapadlosti računov večkrat obljubil, da jih bo plačal, pri tem pa jim je zamolčal, da obveznosti ne namerava poravnati, saj je imela njegova družba že od 2. 9. 2009 dalje večkrat blokirana oba svoja računa, ob unovčiti njegove osebne menice pri NLB, d. d. ni imel več aktivnega računa, menice S. P. pa NLB, d. d. ni unovčila zaradi pomanjkanja sredstev na računu, prav tako pa ni bila uspešna niti izvršba zoper družbo P. S., d. o. o., zaradi neplačila pa je bila družba B., d. o. o. oškodovana za skupno 33.205,34 EUR, kolikor je družbi P. S., d. o. o. pridobil premoženje koristi,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

II. Oškodovano družbo B, d. o. o. se na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP napoti na pravdo.

III. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega S. P. za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let. Oškodovanko družbo B., d. o. o. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obsojencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo so iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenčevi zagovorniki, Predlagali so, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe; podrejeno, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc in navedel, da skupek vseh okoliščin in trditev, ki je razviden iz opisa kaznivega dejanja, odstopa od gole civilnopravne neizpolnitve obveznosti, kar sta obe sodišči ustrezno obrazložili. Pritrdil je sodišču druge stopnje, da že zamolčanje blokade transakcijskih računov predstavlja del preslepitve in navedel, da vložniki posamezne okoliščine izvzemajo iz konteksta in ne upoštevajo vseh elementov opisa dejanja v skupnem učinku, deloma pa z zahtevo uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je zavrnitev zahteve.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom. O njem so se so izjavili zagovorniki in navedli, da trditev vrhovnega državnega tožilca, da skupek vseh okoliščin in dejstev, ki je razviden iz opisa dejanja odstopa od civilnopravne neizpolnitve obveznosti, ne drži. Iz opisa kaznivega dejanja ni razviden zakonski znak preslepitve. Vrhovni državni tožilec se do temeljnih očitkov v zahtevi, pri katerih vložniki vztrajajo, po njihovem mnenju sploh ni opredelil.

B/1

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena.

B/2

6. Vložniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona s trditvijo, da opis dejanja v izreku pravnomočne sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, in sicer v njem ni konkretizirano obsojenčevo lažnivo prikazovanje oškodovancu, prav tako iz njega ne izhaja obsojenčev preslepitveni namen. Navajajo, da so v opisu kaznivega dejanja navedena le ravnanja, ki so tipična za vsako pogodbeno razmerje, in sicer obljuba plačila, neizpolnitev pogodbe in nadaljnje obljube ter dejanje izročitve menic, kar po stališču vložnikov predstavlja običajno prakso ob sklepanju tovrstnih poslov. Citirajo odločbi I Ips 47130/2015 z dne 21. 11. 2016 in I Ips 83283/2010 z dne 21. 9. 2017 Vrhovnega sodišča, ki je s slednjo odstopilo od predhodnega stališča, da je dovolj, če sta v opisu dejanja opisani zaveza in njena neizpolnitev in navajajo, da se za preslepitev zahteva zavest storilca, da kljub danim zavezam, do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. Trdijo, da dejstvo, da je imela obsojenčeva družba od 2. 9. 2009 dalje občasno blokirana oba svoja transakcijska računa ne pomeni konkretizacije preslepitve, poleg tega je obsojenec s predstavniki oškodovane družbe prodajno pogodbo sklenil že 5. 6. 2009. Pri tem je poskrbel za dodatno zavarovanje s tem, da sta pogodbo z bratom S. podpisala kot poroka in izročila menice, s čimer je oškodovani družbi nudil dodatno garancijo, kar po stališču vložnikov kaže na izjemno skrbnost, na obsojenčevo željo po nadaljnjem poslovanju družbe in na njegovo prepričanje, da bo pridobil sredstva za plačilo gradbenega materiala ter na odsotnost preslepitvenega namena. Obsojenec je namreč za izpolnitev obveznosti tako jamčil s svojim osebnim premoženjem, s svojim stanovanjem, kar je očitni pokazatelj, da ni ravnal z goljufivim namenom in je interpretacija sodišča, da je iz opisanega ravnanja mogoče sklepati na obstoj preslepitvenega namena in kaznivega dejanja, napačna.

7. Višje sodišče je na tovrstne pritožbene navedbe odgovorilo, da se obsojencu očita storitev kaznivega dejanja na oba možna izvršitvena načina, to je s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem, da ne bodo izpolnjene. Zakonski znak preslepitve je po stališču višjega sodišča konkretiziran v očitku, da je obsojenec pri predstavnikih oškodovane družbe ustvaril lažen vtis o tem, da bo poravnal nastale obveznosti, to pa je storil tako, da sta obsojenec in S. P. pogodbo podpisala kot poroka in izročila vsak po dve osebni menici. Drugi del je konkretiziran v očitku, da je obsojenec predstavnikom oškodovane družbe zamolčal, da obveznosti ne namerava poravnati. Preslepitveni namen obsojenca, torej njegovo vedenje, da do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, je po stališču višjega sodišča konkretizirano z navedbami, da je obsojenec zamolčal, da obveznosti ne namerava poravnati, saj je imela obsojenčeva družba že od 2. 9. 2009 dalje blokirana oba svoja računa, ob unovčitvi menic poplačilo ni bilo mogoče, prav tako ni bila uspešna izvršba zoper obsojenčevo družbo. Beseda zamolčati pomeni namenoma nečesa ne povedati, zato ta očitek pojmovno vsebuje tudi zavest o obstoju dejstev, ki jih obsojenec ni povedal. Navedba, da je obsojenec zamolčal, da je njegova družba v slabem finančnem stanju zaradi blokade računa, po stališču višjega sodišča že sama po sebi v zadostni meri konkretizira obsojenčev preslepitveni namen. Blokada je zanesljiv pokazatelj finančnega stanja družbe in onemogoča plačevanje računov. Na obstoj obsojenčevega preslepitvenega namena za nazaj kažejo še okoliščine, da se je po izvršitvi kaznivega dejanja ugotovilo, da unovčenje menic ni mogoče. Opisano ravnanje po stališču višjega sodišča zato presega golo civilnopravno razmerje in ga je šteti kot preslepitev.

8. Vrhovno sodišče stališču višjega sodišča iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, ne sledi. V obravnavani zadevi je bistvo kazenskopravnega očitka obsojencu, kot izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe v tem, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri sklenitvi in izvajanju pogodbe preslepil drugega s prikazovanjem, da bo dogovorjene obveznosti izpolnil in s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo izpolnjene, zaradi njihove delne neizpolnitve pa je pridobil premoženjsko korist, drugemu pa je nastala premoženjska škoda (abstraktni del opisa). V nadaljevanju je opisano, da je kot direktor družbe AA, d. o. o. pri sklenitvi prodajne pogodbe zatrjeval in se zavezal, da bo v roku 30 dni od nastanka obveznosti poravnal kupnino, svojo zavezo pa je podkrepil s tem, da sta s S. P. pogodbo podpisala kot poroka in izročila vsak po dve osebni menici, s čimer je pri predstavnikih družbe B., d. o. o. ustvaril lažen vtis, da bo poravnal nastale obveznosti, zaradi česar so mu v obdobju od 25. 11. 2009 do 25. 5. 2010 izročali gradbeni material, računov zanj pa ni poravnal. Pri tem je predstavnikom družbe B., d. o. o. zamolčal, da obveznosti ne namerava poravnati, saj je imela njegova družba že od 2. 9. 2009 dalje večkrat blokirana oba svoja transakcijska računa, ob unovčitvi njegove osebne menice pri NLB, d. d. obsojenec ni imel več aktivnega računa, menice S. P. NLB, d. d. ni unovčila zaradi pomanjkanja sredstev na računu, prav tako ni bila uspešna izvršba zoper družbo AA, d. o. o., zaradi neplačila pa je bila družba B., d. o. o. oškodovana (konkretni del opisa).

9. Drži, kot navajajo vložniki, da je zavedanje storilca da, kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam, do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, tisti element, ki glede na dane okoliščine primera spremeni naravo dolžnikovih ravnanj iz civilnopravnega razmerja v kaznivo dejanje. To storilčevo zavest je mogoče izpeljati le iz dejanskih okoliščin, ki zanesljivo in izkustveno kažejo na obstoj zakonskega znaka preslepitve, ki je eden izmed bistvenih zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije in predstavlja izvršitveno ravnanje. Ker gre za pomensko odprt pojem, ga je treba v opisu dejanja opredeliti z navedbo konkretnih ravnanj storilca, ki pomenijo uresničitev tega zakonskega znaka, po potrebi pa navesti tudi spremljajoče dejanske okoliščine, ki ravnanju storilca jasno in nedvoumno dajejo obeležje preslepitve. Sodišče presoja, ali je opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoča sklepanje o obstoju kaznivega dejanja. Glede na navedeno stališče, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, ki jo v zahtevi citirajo vložniki, povzeti opis dejanja nima ustrezno konkretiziranih vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da so bila ob sklepanju pogodbe dana osebna zavarovanja s strani obsojenca in njegovega brata za njeno izpolnitev (poroštvo in osebne menice), pri čemer opis dejanja ne vsebuje očitka, da so bila ta zavarovanja v trenutku sklepanja pogodbe ničvredna. Opisano je le, da se oškodovana družba ni mogla poplačati, ko je to poskusila, pri čemer ni navedeno kdaj je to bilo, prav tako je opisano le, da se je oškodovana družba neuspešno poskusila poplačati na podlagi danih menic, ne pa tudi na podlagi poroštva ter da se je poskusila poplačati z izvršbo zoper obsojenčevo družbo, ne pa tudi zoper obsojenca ali njegovega brata. Zato zgolj na podlagi opisanih okoliščin ni mogoče za nazaj sklepati na obstoj obsojenčevega preslepitvenega namena in na to, da je pri predstavnikih oškodovane družbe ustvaril lažen vtis, da bodo nastale obveznosti poravnane. V nadaljevanju opis dejanja vsebuje očitek obsojencu, da je predstavnikom oškodovane družbe zamolčal, da obveznosti ne namerava poravnati, ki je konkretiziran z navedbo, da je imela njegova družba že od 2. 9. 2009 dalje večkrat blokirana oba svoja računa. Okoliščina, da je imela obsojenčeva gospodarska družba občasno oziroma večkrat blokirana svoja transakcijska računa, ob predhodni navedbi, da je obsojenec ob sklenitvi pogodbe njeno izpolnitev zavaroval s svojim osebnim in bratovim poroštvom za kateri v opisu dejanja ni navedeno, da bi bile v tistem trenutku brez vrednosti, niti ni navedeno, da bi obsojenec ali njegov brat v času izvrševanja pogodbe svoje premoženje dolozno odtujila, izkustveno ne omogoča zanesljivega sklepanja, da obsojenec obveznosti ni nameraval poravnati in je predstavnikom oškodovane družbe to zamolčal.

10. Povedano še drugače, iz opisa dejanja v izreku pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenec poleg obljube, da bo njegova gospodarska družba naročeno blago plačala, plačilo oškodovani družbi zavaroval tudi s svojim in bratovim osebnim poroštvom in menicami, ki sta jih navedena izročila predstavnikom oškodovane družbe, pri čemer iz opisa ne izhaja, da bi bila obsojenec in njegov brat S. P. v času, ko sta dala jamstvo za izpolnitev obveznosti kot poroka brez premoženja ali, da bi v času izvrševanja pogodbe svoje premoženje odtujila. Iz opisa dejanja prav tako ne izhaja, da dane menice v času izdaje in trajanja posla ne bi bile unovčljive. Zato zgolj navedba v opisu dejanja, da je obsojenčeva gospodarska družba po sklenitvi pogodbe imela večkrat blokirana oba svoja transakcijska računa, izvršba zoper njo pa ni bila uspešna, in navedba, da se oškodovana družba na podlagi danih menic ni mogla poplačati zato, ker obsojenec takrat ni imel več aktivnega bančnega računa, njegov brat S. P. pa ni imel sredstev na računu, brez navedbe časa poskusa unovčenja menic in ob obstoju še drugega pogodbenega zavarovanja plačila – poroštva, ne omogoča sklepanja, da je obsojenec, kot zakoniti zastopnik gospodarske družbe, pri sklenitvi in izvajanju pogodbe predstavnike oškodovane družbe preslepil s prikazovanjem, da bodo dogovorjene obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem, da te ne bodo izpolnjene. Porok namreč upniku odgovarja za izpolnitev celotne obveznosti z vsem svojim premoženjem, za obveznost, nastalo iz gospodarske pogodbe odgovarja celo kot plačnik, če ni dogovorjeno kaj drugega, več porokov pa za dolg odgovarja solidarno, če njihova obveznost s pogodbo ni urejena drugače (1017. člen, 1019. člen in 1020. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Izpolnitev upnikove obveznosti se v primeru neizpolnitve s strani glavnega dolžnika in poroka konča v izvršilnem postopku, kar pomeni, da lahko porok za izpolnitev obveznosti oziroma terjatve, ki je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa, odgovarja še deset let (356. člen OZ).

11. Glede na navedeno opis kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe ni konkretiziran do te mere, da bi omogočal sklepanje o obstoju kaznivega dejanja. Vložnikom zahteve je potrebno pritrditi v tem, da v njem ni konkretizirano obsojenčevo lažnivo prikazovanje oškodovancu, prav tako iz njega ne izhaja obsojenčev preslepitveni namen.

C.

12. Glede na navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da obsojenčevo dejanje, opisano v izreku pravnomočne sodbe, ne izpolnjuje zakonskih znakov očitanega mu kaznivega dejanja poslovne goljufije, zato je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojenca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP obtožbe oprostilo, oškodovano družbo napotilo na pravdo (tretji odstavek 105. člena ZKP) ter s stroški postopka obremenilo proračun (prvi odstavek 96. člena ZKP). Zaradi ugotovljene kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do ostalih očitkov zahteve za varstvo zakonitosti.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228.
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 358, 358-1, 372, 372-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM5NTIx